Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Red (3.784-3.808)



  1.      dvóstôpenjski  -a -o [pǝn] prid. (ọ̑-ō) ki ima dve stopnji: dvostopenjski razvoj ◊ jur. dvostopenjske volitve posredne volitve; dvostopenjsko sojenje sojenje na dveh instancah; strojn. dvostopenjski kompresor kompresor, ki deluje v dveh stopnjah z vmesno ohladitvijo plina; dvostopenjski menjalnik menjalnik, ki omogoča prehod na dve različni vrtilni hitrosti; šol. dvostopenjski študij zaključeno študijsko obdobje na fakulteti, v dveh stopnjah; teh. dvostopenjska raketa raketa, ki ima dva med seboj neodvisna sistema raketnih pogonskih motorjev, ki delujeta časovno drug za drugim
  2.      dvóstránski  -a -o prid. (ọ̑-á) nanašajoč se na dve strani: dvostranska krtača; dvostransko ogledalo / dvostransko veslo veslo z dvema lopatama / dvostranski dogovor, sporazum; dvostranska pogodba; dvostranski odnosi med državama ◊ čeb. dvostranski čebelnjak čebelnjak, pri katerem so panji s pročelji obrnjeni na dve strani; filat. dvostransko zobčanje zobčanje, pri katerem se zobčata samo dva vzporedna robova znamk; obrt. dvostranska pletenina dvolična pletenina; strojn. dvostranski bat bat, ki je na obeh straneh v stiku z delovno snovjo dvóstránsko prisl.: dvostransko obvezna pogodba
  3.      dvótráčen  -čna -o prid. (ọ̑-) um., navadno v zvezi dvotračna pletenina okrasni motiv, sestavljen iz dveh vzporedno potekajočih trakov
  4.      dvoúmen  -mna -o prid., dvoúmnejši (ú ū) ki se da razumeti na dva ali več načinov: dvoumna pripomba; dvoumno besedilo zakona; dvoumno izražanje, vprašanje / redko bil je na sumu, da igra dvoumno vlogo dvojno, dvolično / s tem bi mu storil zelo dvoumno uslugo dvomljivo, negotovo dvoúmno prisl.: dvoumno govoriti; sam.: rad je povedal kaj dvoumnega
  5.      dvoúmiti  -im nedov.) redko dvoumno govoriti: v družbi zelo rad dvoumi
  6.      dvóvalénten  -tna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) kem. ki lahko veže dva atoma vodika ali enakovredno količino drugega elementa ali jih zamenja v spojini: dvovalentno železo
  7.      dvóvŕsten  -tna -o prid. (ọ̑-) 1. postavljen v dveh vrstah: dvovrstna razporeditev čete / dvovrstni suknjič suknjič z gumbi v dveh vrstahagr. dvovrstni ječmen dvovrstnik 2. ki je dveh ali več različnih vrst: dvovrstna prehrana
  8.      džámija  -e ž (á) pri muslimanih stavba, namenjena za verske obrede: verniki so prihajali v džamijo k večerni molitvi; v daljavi smo opazili vitke minarete džamij
  9.      džíp  -a m () majhen osebni terenski avtomobil, ki se uporablja predvsem v vojaške namene: peljati se z džipom; policijski, vojaški džip
  10.      džúmbus  -a m () nižje pog., ekspr. hrup, trušč, vpitje: v razredu je bil strašanski džumbus / to bi bil džumbus, če bi prišlo do vojne velika zmeda
  11.      džúngelski  -a -o [gǝl] prid. () nanašajoč se na džunglo: bujno džungelsko rastlinstvo / na sporedu je serija džungelskih filmov / džungelski zakon močnejšega
  12.      é  m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, é éja (ẹ̄) šesta črka slovenske abecede: polglasnik se navadno zapiše z e; vse eje bere ozko // samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: ozki e; široki e é neskl. pril. šesti po vrsti: točka e ne potrebuje razlage / 2. e razredmed. vitamin E in E vitamin; muz. ton e ton na tretji stopnji C-durove lestvice; E-dur durov tonovski način s štirimi višaji; e-mol molov tonovski način z enim višajem; šah. kmet na e-liniji v peti navpični vrsti z leve strani
  13.      éden  -a m (ẹ̄) knjiž., redko raj, paradiž: izgnan iz edena
  14.      edicíjski  in edícijski -a -o prid. (; í) nanašajoč se na edicijo: edicijski stroški / kritična edicijska tehnika ◊ jur. edicijska dolžnost dolžnost vsakogar, da izroči dokazne predmete procesnemu organu
  15.      edíkt  -a m () 1. zgod., nekdaj predpis, ki ga izda vladar ali kak drug pomemben predstavnik oblasti: edikt proti reformaciji 2. jur. uradni razglas, uradni oklic
  16.      edíkula  -e ž () um. majhen tempelj, kapelica s kipom v sredi: baročna edikula; rimska edikula // okvir iz stebrov, preklad in slemen okoli portalov, oken
  17.      edíl  -a m () zgod. nadzornik javnega reda, tržne organizacije, javnih zgradb ter organizator javnih prireditev v starem Rimu
  18.      edín  -a -o prid. () nav. dv. in mn., v povedni rabi ki je enakih misli, istega mnenja: v tem smo si vsi edini; bili so (si) edini, da morajo takoj prekoračiti reko / redko mnenja o tem niso bila edina enotna, soglasna
  19.      edínec  -nca m () 1. sin, ki nima ne brata ne sestre: imeli so edinca; razvajen edinec / sin edinec 2. star. en sam človek: to stvar bi znal urediti samo eden. Ta edinec je moj nekdanji profesor
  20.      edínič  prisl. () redko edinkrat, edinikrat: prvič in edinič
  21.      edínokrat  prisl. () redko edinkrat, edinikrat: zdaj edinokrat te prosim
  22.      edínoveljávnost  -i ž (-á) knjiž. lastnost edino veljavnega: edinoveljavnost novega predpisa
  23.      edinovŕsten  -tna -o prid. () knjiž., redko edinstven, enkraten: edinovrstna pesniška zbirka
  24.      edínstven  -a -o prid. () 1. nav. ekspr. ki zelo izstopa po pomembnosti, vrednosti: to je zate edinstvena prilika; edinstvena skulptura; edinstveno doživetje / sprejem je bil nadvse veličasten, edinstven; edinstvena lepota jezera / on je edinstven človek izreden, čudovit 2. knjiž. edino pravi, edino mogoč: užitek mu pomeni edinstveni smisel življenja edínstveno prisl.: edinstveno oblikovan obraz; sam.: rad bi doživel nekaj velikega, edinstvenega
  25.      edínstvenost  -i ž () 1. nav. ekspr. lastnost, značilnost edinstvenega: verjel je v edinstvenost njegovega gledališkega genija; edinstvenost umetnine; prepričan o svoji edinstvenosti / edinstvenost njihovega uspeha je osupnila svet izrednost, nenavadnost 2. zastar. enotnost, povezanost: ideja slovanske vzajemnosti, gospodarske in politične edinstvenosti

   3.659 3.684 3.709 3.734 3.759 3.784 3.809 3.834 3.859 3.884  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA