Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Red (3.759-3.783)


  1.      dvójnik  -a m (ọ̑) 1. kdor je komu izredno podoben, zlasti po zunanjosti: kralj je poslal na zborovanje svojega dvojnika / v njem je odkril svojega duševnega dvojnika // film., gled. kdor nadomešča pravega igralca v prizorih, ki zahtevajo kako posebno spretnost ali znanje: najnevarnejše scene je v filmu odigral igralčev dvojnik, izurjen plezalec 2. drugi izvod, drugi primerek originalne listine ali predmeta: policija je na pošti poiskala dvojnik brzojavke; dal si je narediti dvojnik ključa / poročila je treba oddati v dvojniku v dveh izvodih 3. redko dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; dvojni kozolec, vezani kozolec: pogorel je dvojnik; kozolec dvojnik ♪
  2.      dvójništvo  -a s (ọ̑) knjiž. 1. dvojnost: strah in pogum sta bila izraz njegovega dvojništva 2. izredna podobnost s kom, zlasti po zunanjosti: ta dva človeka sta zgovoren primer za dvojništvo ♪
  3.      dvojnják  -a m (á) redko dvolitrska steklenica, navadno za vino; štefan: na mizi je bilo pet dvojnjakov / popila sta že cel dvojnjak ♪
  4.      dvójnojámast  -a -o prid. (ọ̑-á) zool., v zvezi dvojnojamasto vretence vretence, ki je spredaj in zadaj vbočeno: dvojnojamasto vretence rib ♪
  5.      dvójnost  -i ž (ọ̑) prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin: v izboru pesmi se kaže očitna dvojnost; čutiti v sebi dvojnost; človek niha v dvojnosti svoje eksistence med dobrim in zlim / dvojnost malomeščanske morale dvoličnost ♪
  6.      dvólastníštvo  -a s (ọ̑-ȋ) pojav ali dejstvo, da ima kdo zemljišče na obeh straneh državne meje: najprej je bilo treba rešiti vprašanje dvolastništva // redko dvolastniško posestvo: manjšanje števila zasebnih dvolastništev ♪
  7.      dvolíčnik  -a m (ȋ) ekspr., redko dvoličen človek: živeti je moral med samimi dvoličniki ♪
  8.      dvolík  -a -o prid. (ȋ ȋ) 1. knjiž. ki ima dve obliki: jezik ima veliko dvolikih besed 2. redko dvolíčen: dvoliki ljudje ♪
  9.      dvómen  -mna -o prid. (ọ̄) knjiž. dvomljiv: pridobil si je dvomno slavo; vse to je zelo dvomne vrednosti / njegov prihod je zaenkrat še dvomen dvómno prisl.: vrne se, vrne, je ves čas dvomno ponavljala dvomeče ♪
  10.      dvómésečen  -čna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. ki traja dva meseca: priredili so dvomesečen seminar; dvomesečna pogajanja med sindikati in delodajalci 2. star dva meseca: kupil je dvomesečnega čistokrvnega volčjaka ♪
  11.      dvómiti  -im, in dvomíti in dvómiti -im nedov. (ọ̄ ọ̑; ȋ ọ́) 1. imeti, izražati dvom, dvome: zakaj še dvomiš? dvomiti o uspehu, pog. v uspeh; dvomim, če bo prišla; še zmeraj dvomi, da mu bo poskus uspel // domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže: dvomi o njeni poštenosti; pog. dvomi v njegovo pravičnost; ekspr. rahlo dvomim o pravilnosti njegovega ravnanja / dvomiti nad kom 2. ekspr., z nikalnico biti trdno prepričan o čem: ne dvomim o tem; ne dvomim, da bo prišla dvomèč -éča -e: vstopil je, dvomeč o pravilnosti svojega ravnanja; opazoval je njihove dvomeče obraze; prisl.: dvomeče jo je pogledal ♪
  12.      dvomljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki vzbuja dvom: uspeh akcije je še dvomljiv; dvomljiva kakovost; dajal je dvomljive obljube; dvomljiva prognoza bolezni / ne hodi v hribe ob tako dvomljivem vremenu nestalnem 2. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: to so dvomljivi ljudje; pogosto so ga videvali v družbi dvomljivih žensk / tekst dvomljive vrednosti / svoj cilj je skušal doseči tudi z nekoliko dvomljivimi sredstvi ◊ ekon. dvomljiva terjatev terjatev, o katere poravnavi se dvomi; šah. pozicija črnega je zelo dvomljiva dvomljívo prisl.: dvomljivo si ga je ogledoval / v povedni rabi še zmeraj je dvomljivo, ali se bo to srečno končalo ♪
  13.      dvomljívec  -vca m (ȋ) kdor dvomi: dvomljivci so umolknili pred argumenti; prepričal je še zadnje dvomljivce / verski dvomljivec / v globini duše je bil dvomljivec ♪
  14.      dvómnost  -i ž (ọ̄) redko dvomljivost: dvomnost njegovega položaja se še povečuje ♪
  15.      dvópotézen  -zna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) šah. tak, pri katerem je treba v dveh potezah dati mat ali doseči odločilno prednost: dvopotezen problem; spregledal je dvopotezno kombinacijo za osvojitev dame ♪
  16.      dvorána  -e ž (ȃ) večji, zaprt prostor, namenjen za javne prireditve: mladina je napolnila dvorano do zadnjega kotička; nastopili smo v zelo akustični dvorani; kinematografska, koncertna, plesna, razstavna, sejna, sodna, športna dvorana; steklena dvorana / kino dvorana kinodvorana / prišli smo v veliko dvorano ene najlepših kraških jam / ekspr. vsa dvorana mu je navdušeno ploskala vsi ljudje v dvorani / pog. dvorana je bila v celoti razprodana vse vstopnice // večji, zaprt prostor sploh: operacijska, secirna dvorana; šolska dvorana; tovarniška dvorana ♪
  17.      dvoránica  -e ž (ȃ) manjšalnica od dvorana: dvoranica je bila že pred začetkom predstave polna ♪
  18.      dvórec  -rca m (ọ̑) večje, razkošno grajeno poslopje, navadno bivališče plemičev, bogatašev: živeti v dvorcu; letni, lovski dvorec; baročni dvorec // ekspr. večja, imenitnejša kmečka hiša: samoten hribovski dvorec ◊ zgod. deželni dvorec v stari Avstriji uradno poslopje deželne stanovske, pozneje deželne avtonomne uprave; strelski dvorec v srednjem veku kmetija podložnega kmeta strelca ob štajersko-ogrski meji ♪
  19.      dvóréčje  -a s (ọ̑-ẹ̑) knjiž. ozemlje, po katerem tečeta vzporedno dve reki: dvorečje Evfrata in Tigrisa ♪
  20.      dvórézen  -zna -o prid. (ọ̑-ẹ̄ ọ̑-ẹ̑) 1. ki ima rezilo na obeh straneh: dvorezen meč, nož; pren. v tem primeru je oklevanje dvorezno sredstvo ∙ ekspr. kdo bi si mislil, da je ta človek tak dvorezen nož človek, ki se kaže drugačnega, kot je 2. knjiž. dvoumen, dvosmiseln: dvorezen poklon; dvorezno vprašanje / branje ga je navdajalo z dvoreznimi občutki dvojnimi, dvovrstnimi ♪
  21.      dvorílec  -lca [tudi u̯c] m (ȋ) redko dvorljivec ♪
  22.      dvoríšče  -a s (í) prostor pred hišo, za njo ali med hišo in pripadajočimi gospodarskimi poslopji: pometati dvorišče; zapeljati voz na dvorišče; ograjeno, tlakovano dvorišče; kmečko, šolsko dvorišče / kraško dvorišče; notranje, zunanje dvorišče ♦ arhit. arkadno dvorišče ♪
  23.      dvorljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki (rad) dvori: kljub letom je še zmeraj dvorljiv / dvorljive besede 2. knjiž. vljuden, prijazen: vedno je dvorljiv in ustrežljiv dvorljívo prisl.: dvorljivo govoriti; predsednik jih je dvorljivo pospremil do vrat ♪
  24.      dvóróžnik  -a m (ọ̑-ọ̑) redko dvorogeljnik: klobuk dvorožnik je imel potisnjen čisto na ušesa ♪
  25.      dvóstèzen  -zna -o [tǝz] prid. (ọ̑-ǝ̏) ki ima dve stezi: dvostezno kegljišče / redko dvostezna cesta dvopasovna cesta ♪

   3.634 3.659 3.684 3.709 3.734 3.759 3.784 3.809 3.834 3.859  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA