Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Red (2.759-2.783)


  1.      čudáštvo  -a s (ȃ) lastnost čudaškega človeka: kljub čudaštvu je imel smisel za red // čudaško ravnanje ali vedenje: pripovedovali so o čudaštvih starega pastirja ♪
  2.      čúden  -dna -o prid. (ū ȗ) 1. ki se razlikuje od navadnega, znanega: spoznal ga je na čuden način; včasih se pripetijo čudne reči; stvar se jim zdi čudna // ki se po vedenju, ravnanju razlikuje od drugih: po nesreči je postala nekam čudna; čuden je, ne morem ga razumeti / bil je zelo čuden človek / ekspr. ne bodi no čuden, daj si dopovedati 2. ki se ne da določiti, opredeliti: obšla ga je čudna slabost, utrujenost; občutila je čudno grozo / umetnost ima čudno moč do človeka 3. ekspr. ki vzbuja dvom, navadno o moralni neoporečnosti: zaradi žensk uživa čuden sloves; v čudno druščino zahaja / o tej stvari imaš nekam čudne pojme ● ekspr. ti si pa res čuden patron, svetnik čudak, posebnež; zadnji dogodki so ga postavili v čudno luč so odkrili njegove negativne strani; ekspr. čudne muhe mu rojijo po glavi ima presenetljive, nenavadne misli, načrte čúdno prislov od čuden: nikar me ne glej tako čudno; čudno se je smehljal vase; čudno ga je spreletelo; pesn. čudno dober, lep, tih / čudno sta se morala pogledati, ko sta se srečala v zaporu presenečeno, začudeno // v povedni rabi izraža presenetljivost, nenavadnost česa: prav čudno je, da se je rešil; ne bi bilo čudno, če bi ga strlo mučenje; elipt. čudno, da ni zmagal; sam.: ali je kaj čudnega, če ti ne verjame; nekaj čudnega je bilo v njenem smehu ♪
  3.      čúdenje  tudi čudênje -a s (ú; é) glagolnik od čuditi se: po dolgem čudenju so utihnili; zdaj ni časa za čudenje in vpraševanje / knjiž. v njenih sinjih očeh je bilo čudenje začudenje / redko srčnost navda celo sovražnike s spoštovanjem in čudenjem z občudovanjem ♪
  4.      čúdež  -a m (ȗ) 1. rel. dogodek, ki se ne da razložiti z naravnimi zakoni: godili so se čudeži; storiti čudež; verovati v čudeže / ekspr. storim, kar morem, čudežev pa ne znam delati; pren. čudež umetniškega ustvarjanja // ekspr. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: če se ne zgodi čudež, je izgubljen; čudež je, da še živi; pismo je le po čudežu prišlo na cilj / v povedno-prislovni rabi čudež je bil(o), da je ostal živ 2. ekspr. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: ta stroj dela čudeže; operacija je bila pravi čudež moderne medicine / luč, ta najpreprostejši in najskrivnostnejši čudež 3. zastar. začudenje, presenečenje: od čudeža godcem roke so zastale (F. Prešeren) ♪
  5.      čúdežen  -žna -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na čudež: čudežno ozdravljenje / ekspr. kakšna čudežna rešitev iz brezupnega položaja / čudežni svet pravljic // ki ima nenavadne, izredne lastnosti: čudežna palica, ptica / ekspr. čudežni otrok otrok, ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost 2. pesn. nenavadno, izredno lep: doživljati čudežno ljubezen; njen obraz se je svetil kakor ožarjen od čudežne notranje luči; čudežna lepota, milina čúdežno prisl.: oči ji čudežno sijejo ♪
  6.      čúdežnik  -a m (ȗ) redko kdor ima izredne, čudežne sposobnosti: otrok čudežnik ♪
  7.      čúdo  -a stil. -ésa s (ū, ẹ̑) 1. nenavaden, izreden dogodek ali naključje: tedaj se je zgodilo čudo, da so se oblaki razmaknili; želim si to čudo, da bi začel delati; o njem pripovedujejo razna čuda / ekspr. pravo čudo bo, če bo kaj ujel / ekspr., v povedno-prislovni rabi: saj je res čudo, da je vzdržal; ni čudo, ni čuda, da ga nihče ne mara; elipt. čudo, da ni padla // star. čudež: delati čuda 2. kar zaradi izredne dovršenosti, popolnosti vzbuja občudovanje: razkazoval mu je čuda starega gradu; ta človek je pravo čudo, vse si zapomni; Niagarski slapovi so eno od sedmih čudes sveta / ekspr. novi most je čudo sodobne tehnike izreden dosežek // nenavadno, fantastično bitje ali stvar: iz vode se je pokazalo čudo: pol človek, pol riba; železnica je bila nekdaj veliko čudo; gledali so ga kot deveto čudo zelo presenečeno 3. knjiž., s predlogom začudenje, presenečenje: od čuda je izbuljil oči; na največje čudo otrok se je zvezda utrnila; v veliko čudo vseh je zmagal; v strahu in čudu so se spogledali 4. v medmetni rabi izraža presenečenje, iznenadenje: žival se mu približa in - čudo - spregovori kot človek; čudo božje, kaj si še živ; čudo prečudno, zadeti petelin se ni premaknil ♪
  8.      čúdo  prisl. (ȗ) ekspr. 1. izraža nenavadno visoko stopnjo: čudo lepi dnevi; čudo hitro je minilo 2. redko izraža zelo veliko količino; čuda: nabralo se je čudo ljudi; prim. začudo ♪
  9.      čudodélec  -lca m (ẹ̑) redko čudodelnik ♪
  10.      čudovít  -a -o prid., čudovítejši (ȋ) 1. ki zaradi izredne lepote vzbuja občudovanje: dan je bil čudovit; pogled na naše mesto je čudovit; zvezde so žarele s čudovitim ognjem; deklica ima čudovite lase; čudovita svetloba; dekle je čudovito; to je naravnost čudovito // ekspr. nenavadno, izredno dober: bil je čudovit človek / razveselil se je čudovite ocene poezij / prijatelja sta čudovite volje 2. nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji: čudovit red; delo je opravljeno s čudovito natančnostjo / tak čudovit mir je tu; čudovita hitrost / iron. čudovita jezikovna mešanica čudovíto prisl.: ledeniki so se čudovito blesketali v soncu; ima čudovito dober spomin ♪
  11.      čudovítost  -i ž (ȋ) lastnost čudovitega: lepota in čudovitost sveta / pritegnila jo je čudovitost njegovih dogodivščin / omara, polna orientalskih čudovitosti čudovitih predmetov ♪
  12.      čujéčnost  -i ž (ẹ́) 1. pazljivost, skrbnost, opreznost: potrebna je večja čuječnost pred sovražno dejavnostjo; ukaniti čuječnost straže; napeta, neprestana čuječnost 2. čuječe stanje: utrujen od dolge čuječnosti ♪
  13.      čuméti  -ím nedov. (ẹ́ í) čemeti: naslonil se je na palico in čumel; ptica čumi v kletki / dolgo je čumela predse / stari ljudje navadno ne spijo, samo čumijo ♪
  14.      čúrka  -e ž (ȗ) nar. vzhodno krvavica, jetrna klobasa: naredili so veliko čurk ♪
  15.      čústvenost  -i ž (ȗ) lastnost (zelo) čustvenega človeka: čustvenost romantikov / govoril je brez čustvenosti, mirno in preudarno // redko čustveno življenje, doživljanje; čustvovanje: vojna je močno spremenila čustvenost modernega človeka ♪
  16.      čustvovánje  -a s (ȃ) 1. čustveno življenje, doživljanje: v njegovem zadnjem delu je prikazano čustvovanje in mišljenje mladostnika; narodno, socialno čustvovanje; slabe družinske razmere povzročijo motnje v otrokovem čustvovanju 2. glagolnik od čustvovati: poslušal je cigansko muziko in se predajal čustvovanju ♪
  17.      čustvováti  -újem nedov. (á ȗ) doživljati čustva, čustveno vznemirjenost: vsakdo misli in čustvuje po svoje; zdelo se je, kot da tudi narava čustvuje z njim // preh., knjiž. podoživljati kaj s čustvom: dejal je, da sveta ne moremo razumeti, ampak da ga lahko samo čustvujemo / so stvari, je čustvoval pri sebi, ki jih ni mogoče pozabiti čustvujóč -a -e: ti si razumski, jaz pa predvsem čustvujoč človek ♪
  18.      čút  -a m (ȗ) 1. sposobnost za sprejemanje fizičnih dražljajev: zaradi neprestane nevarnosti so se mu čuti izostrili / svetlobni, tipni čut; čut okusa, vida; čut za vonj / čut za barve, za bolečino / ekspr. z vsemi čuti je užival sonce in morje ♦ anat. mišični čut sposobnost za zaznavanje dražljajev v mišicah in kitah pri gibanju 2. navadno s prilastkom sposobnost za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: manjka mu pedagoški čut za to; oblikovati, vzgajati estetski čut; etični, moralni čut; imeti čut za lepoto, za umetnost / nekak notranji čut mu je povedal, da se godi nekaj hudega; njenemu ženskemu čutu ni bilo mogoče ničesar skriti / čut za orientacijo // določen odnos do teh prvin, pojavov: užalili so njegov domovinski čut; njen družinski čut je bil s tem močno prizadet; taka rešitev se upira njegovemu socialnemu čutu; v otroku je treba vzgajati čut dolžnosti, odgovornosti; čut za pravičnost, za red / med študijem se mu je jezikovni čut zelo razvil; pri takem delu je treba imeti oster kritični čut / ekspr. nima nobenega čuta za njegove probleme razumevanja, smisla 3. star. občutek: ob pogledu nanj jo je obšel neprijeten, zoprn čut / ob spominu nanj jo je spreletel čut zapuščenosti; čut manjvrednosti, negotovosti 4. zastar. čustvo: glavni čut njegove poezije je ljubezen do domovine / z vsemi čuti in željami so bili na njihovi strani / nič se mu ne smili, čisto brez čuta je brez sočutja ● knjiž. če me čut ne vara, je stvar taka če se ne motim; pomagal ji je njen šesti čut intuicija, nagon ♪
  19.      čúten 1 -tna -o prid. (ū) 1. nanašajoč se na čut: čutni organ / čutni dražljaj, vtis; čutna sposobnost, zaznava / v tej pesmi je dal ideji čutno obliko; čutna narava zaznavna, izkustvena ♦ anat. čutni živec živec, ki sprejema dražljaje; čutna celica celica, ki sprejema in prenaša dražljaje; filoz. čutni svet svet, ki ga posredujejo čutila; psih. čutna prevara zaznava, ki ne ustreza dejanskemu, resničnemu stanju stvari 2. nanašajoč se na človekovo erotičnost, telesnost: čutni in čustveni svet moškega; čutna in duhovna ljubezen; sproščeno čutno življenje / to je zelo čutna ženska; čutno poželenje / čutne ustnice čútno prisl.: čutno dojemljive, zaznavne stvari; čutno usmerjen človek ♪
  20.      čutíti  in čútiti -im nedov. (ȋ ú) 1. zaznavati s čutili: čutiti kri v ustih; čutiti mokroto v čevljih; pod prsti je čutil utripanje žile; čutil je, da ga duši; vsi so čutili potres / nepreh. njegova roka ne čuti več / psi so čutili ljudi, zato so lajali / tako ga je zeblo, da ni čutil nog / star. nihče me ni čutil, ko sem prišel po stopnicah me ni slišal, opazil 2. nagonsko dojemati ali predvidevati kaj: čutila je njegovo bližino, čeprav ga ni videla; ne vem zakaj, a čutim, da je tako; čutili so, da govori iz srca / živali čutijo nevarnost / čutil je, da se ne bosta več videla slutil 3. ugotavljati z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso čutili osti njegovih besed / čutimo potrebo po boljši organizaciji dela; čuti dolžnost, da skrbi zanj / na trgu se že čuti znižanje cen kaže, opaža; ekspr. v zraku se čuti pomlad 4. imeti, doživljati čustva, občutke: ta človek živo in globoko čuti; po njegovem odhodu je spet čutila v sebi žalost in praznino / ali kaj čuti do njega ali ga ljubi / čutiti z reveži sočustvovati 5. doživljati, navadno kaj neprijetnega, hudega: vsi čutimo posledice vojne; nikoli ni čutil pomanjkanja / njegovo surovost smo čutili na lastni koži 6. z oslabljenim pomenom, zlasti z glagolskim samostalnikom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: v nogi čuti bolečine; ne čuti lakote; čutiti utrujenost / čutiti ljubezen, simpatijo do koga; pred njim je čutila spoštovanje; pri srečanju ni čutila niti najmanjše zadrege ● vsak čuti to besedo drugače dojema, pojmuje; pog., ekspr. precej sta ga že čutila bila sta vinjena; ekspr. po padcu je čutil vsako kost vse ga je bolelo; čutiti vsako vremensko spremembo imeti bolečine, težave ob njej; čuti trdna tla pod nogami prepričan je, da je na varnem; pri njem je čutil denar domneval, predvideval je, da ga ima; pog. dali so mu čutiti, da so nekaj očitno, v neprimerni obliki so mu to pokazali; ekspr. to vam bom dal še čutiti se vam bom maščeval čutíti se in čútiti se 1. imeti določeno osebno mnenje o svojem stanju, položaju: v lastni hiši se je čutil tujca; čuti se ponižanega, srečnega, užaljenega; čuti se še vedno mlado / ne čuti se krivega ne priznava krivde 2. imeti, šteti se za kaj: čuti se aristokrata; čuti se komunista / čutil se je boljšega od drugih; čutila se je dolžno, da pomaga; ne čutimo se poklicane, da bi sodili o tem ● čutila sta se eno bila sta zelo velika prijatelja čutèč -éča -e: čuteč, da je vse zaman, si je nehal prizadevati; socialno čuteč človek; nežno čuteče dekle; ima čuteče srce ♪
  21.      čútje 1 -a s (ú) redko bedenje: čutje pri bolniku ♪
  22.      čútnosten  -tna -o prid. (ū) knjiž., redko čuten1: slutil je, da je zelo čutnostna / čutnosten obraz ♪
  23.      čuváj  -a m (ȃ) 1. kdor poklicno kaj čuva: podjetje bo zaposlilo dva nočna čuvaja; gozdni, lovski, poljski čuvaj; čuvaj parka / na obzidju so stražili budni čuvaji stražarji ♦ žel. progovni čuvaj uslužbenec, ki na določenem odseku pregleduje progo, zapira in odpira zapornice // zastar. čuvar: čuvaj reda, morale 2. pes, ki čuva stanovanjsko poslopje: na dvorišču jih je oblajal čuvaj; kupiti psa čuvaja ♪
  24.      čuvájnica  -e ž (ȃ) manjša stavba za čuvaja: železničar stoji pred čuvajnico; progovna čuvajnica; čuvajnica na gradbišču / stanovali so v čuvajnici ob progi ♪
  25.      čúvanje  -a s (ū) glagolnik od čuvati: čuvanje javnega reda ♪

   2.634 2.659 2.684 2.709 2.734 2.759 2.784 2.809 2.834 2.859  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA