Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Red (2.384-2.408)
- centrifugálnost -i ž (ȃ) fiz. lastnost centrifugalne sile, sredobežnost ♪
- centripetálen -lna -o prid. (ȃ) fiz. ki se giblje ali povzroča gibanje proti središču, sredotežen: centripetalni pospešek; centripetalna sila ◊ anat. centripetalni živci živci, ki vodijo vzburjenje v osrednje živčevje ♪
- centripetálnost -i ž (ȃ) fiz. lastnost centripetalne sile, sredotežnost ♪
- centrírati -am dov. in nedov. (ȋ) 1. teh. naravnati na skupno središčno os: centrirati kolo; centrirati mikroskop, lečo 2. šport. podati žogo proti sredini igrišča: igralec je idealno centriral centríran -a -o: slika na zaslonu ni centrirana ♪
- centrízem -zma m (ȋ) polit. smer, ki zavzema sredinsko stališče med levico in desnico v večstrankarski politični ureditvi: tendence centrizma ♪
- céntrum -a m (ẹ̑) redko center, središče: napotil se je v centrum mesta ♪
- centrumáš -a m (á) polit. član sredinske skupine v parlamentu, sredinec: vodstvo so prevzeli centrumaši ♪
- cénzorski -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na cenzorje: opravljati cenzorsko službo; cenzorska strogost / ekspr. urednik je precej uporabljal cenzorske škarje mnogo popravljal, krajšal ♪
- cenzúren -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na cenzuro: cenzurni predpisi; cenzurni urad / cenzurni rokopis ♪
- cenzúrka -e ž (ȗ) žarg., film. filmska predstava za izbran krog ljudi, da se oceni primernost filma ♪
- cép -a m, mn. tudi cepóvi, tož. mn. tudi cepé, im. dv. tudi cepá (ẹ̑) 1. del cepca, s katerim se udarja: privezati nov cep; les za cepe / redko ves dan je vihtel cep cepec 2. redko enoletni poganjek, s katerim se cepi; cepič: cep se je prijel; narezati češnjevih cepov // cepljenka, cepljenec: zajec dela škodo na cepih 3. zastar. debela palica, gorjača: z železom okovani cepi 4. ed., star. precep: ujeti gada v cep ● star. v dva cepa govoriti dvoumno; star. majati se v dva cepa na levo in desno; star. znal je žvižgati v dva cepa dvoglasno ♪
- cépati -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) redko cepiti, klati: cepati drva ♪
- cépec -pca m (ẹ́) 1. preprosto orodje za ročno mlačev: mlatiti s cepci; pokanje cepcev na skednjih // redko del cepca, s katerim se udarja; cep: cepec z grčasto bunko 2. zastar. debela palica, gorjača: opiral se je na okovan cepec 3. ekspr. neolikan ali omejen človek: pa si res pravi cepec; vede se kot teleban in cepec / in jaz, cepec, sem mu verjel / kot psovka: kam pa rineš, cepec; cepec neumni ● ekspr. končati prepir s cepcem surovo, neotesano ♪
- cépek -pka m (ẹ̑) redko enoletni poganjek, s katerim se cepi; cepič ♪
- cepìč cepíča m (ȉ í) 1. enoletni poganjek, s katerim se cepi: cepič se je prijel; prirezati cepič; jablanovi cepiči; cepiči najrodovitnejših trsov 2. redko preprosto orodje za ročno mlačev; cepec: pokanje cepičev ♪
- cepítev -tve ž (ȋ) glagolnik od cepiti: a) gospodarska cepitev Evrope; svetovnonazorska cepitev; cepitev sveta na bloke; cepitev družbe v razrede b) cepitev žlahtne trte na ameriško / cepitev bakterij na nova gojišča c) po cepitvi se pojavi na koži boleča oteklina ◊ biol. razmnoževanje najpreprostejših enoceličnih organizmov z razpolovitvijo; fiz. jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in sprošča energija ♪
- cépljenica -e ž (ẹ́) redko cepanica: cepljenice za kurjavo ♪
- cépniti -em in cêpniti -em dov. (ẹ́ ẹ̑; é ȇ) 1. slišno, plosko pasti: hruška je cepnila v travo / pog., ekspr. cepnil je po tleh padel 2. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: cepnil je iz matematike; že spet je cepnila pri maturi 3. ekspr. umreti, poginiti: Bodi naš, ali cepni pred pragom! (I. Cankar) ♪
- ceptáti -ám nedov. (á ȃ) redko slišno udarjati z nogami ob tla; cepetati: trmasto je ceptala in jokala ♪
- ceremoniál -a m (ȃ) 1. predpisi za potek slavnosti, obredov ali za vedenje pri njih: diplomatski, dvorni ceremonial; ravnati se po določilih ceremoniala / ceremoniar je vstopil in opravil predpisani ceremonial // predpisi za način življenja na dvoru: nadležno mu je bilo živeti po ceremonialu 2. ekspr. velika slovesnost: kongres se je začel z velikim ceremonialom ♪
- ceremoniálen -lna -o prid. (ȃ) slavnosten, obreden: ceremonialna pobožnost / ceremonialen nagovor; ceremonialne kretnje // knjiž. pretirano, nenaravno vljuden: njegovo ceremonialno vedenje odbija ceremoniálno prisl.: ceremonialno se priklanjati ♪
- ceremoniálnost -i ž (ȃ) slavnostnost, obrednost: ceremonialnost sprejema / polagoma se je znebil prisiljenosti in ceremonialnosti ♪
- ceremoniár -ja m (á) kdor vodi slavnosti, obrede: cerkveni, dvorni ceremoniar / ceremoniar je napovedal novega obiskovalca ♪
- ceremónija -e ž (ọ́) ekspr. slavnost, obred po ustaljenih predpisih: opraviti pogrebne ceremonije; dvorne ceremonije; ceremonija kronanja // nav. mn., pog. pretirano ravnanje po družabnih pravilih: samo nobenih ceremonij; kaj pa je treba teh ceremonij; predstavil se je brez ceremonij ● ekspr. ne uganjaj ceremonij ne zapletaj stvari; ne razburjaj se po nepotrebnem ♪
- cérkev -kve ž, mn. stil. cerkvé (ẹ́) 1. stavba, namenjena za krščansko bogoslužje: ljudje gredo iz cerkve; stati pred cerkvijo; božjepotna, farna, stolna cerkev; baročna, gotska cerkev; cerkev sv. Petra; hlad cerkve; vidi se stolp domače cerkve; tiho kakor v cerkvi / ekspr. cela cerkev je pela vsi ljudje v cerkvi ∙ pog. hoditi v cerkev k verskim obredom; javno izpovedovati svojo vero; počutim se kot pes v cerkvi odveč, nezaželen 2. skupnost pripadnikov posameznih krščanskih veroizpovedi: cerkev to priporoča; izstopiti iz cerkve; anglikanska, katoliška, pravoslavna cerkev; avtoriteta cerkve; ločitev cerkve od države / Cerkev katoliška, pravoslavna cerkev ◊ rel. armenska, episkopalna, grška cerkev; vzhodna cerkev pravoslavna ali katoliška cerkev vzhodnega obreda; um. dvoranska cerkev cerkev z
več ladjami, ki so vse enako visoke in ločene s stebri ♪
2.259 2.284 2.309 2.334 2.359 2.384 2.409 2.434 2.459 2.484