Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Red (19.534-19.558)


  1.      víhati  -am nedov. (í) delati, da se del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmeri iz prvotnega položaja navzgor, navzdol: vihati lase s krtačo; vihati pločevino; pred ogledalom si je vihal brke ∙ ekspr. vihati nos nad čim izražati nezadovoljstvo, nesoglašanje // dajati, polagati del ob robu na del pred njim: vihati hlačnice, rokave víhati se dobivati del ob robu, koncu lokasto ali pod kotom usmerjen iz prvotnega položaja nazaj: listi se vihajo od vročine; vogali preproge se že vihajo / psu se rep viha navzgor ♪
  2.      víher  -hra m (ȋ) 1. vet. sprednji, izbočeni del hrbta pri nekaterih živalih: jezdec se je naslonil konju na viher; pobožati psa po vihru / naježen viher 2. zastar. vihar: pridivjal je viher ● nar. ima viher na temenu (lasni) vrtinec ♪
  3.      víhra  -e ž (ȋ) 1. vihar: vihra se je počasi umirila; kot vihra je planila v sobo; novica se je kot vihra razširila po mestu / deževna, snežna vihra / v njegovem srcu je besnela vihra 2. ekspr., s prilastkom silovito, uničujoče dogajanje: čutiti posledice vojne vihre; vihra revolucije 3. ekspr. vihrav človek: kaj hoče ta vihra od mene; težko je vzgajati tako vihro ● ekspr. ob teh besedah je v razredu nastala vihra hrup, nemir; ekspr. članek je povzročil pravo vihro prepir, polemiko, razburjanje ♪
  4.      víhrast  -a -o prid. (ȋ) redko vihrav: bila je pridna, samo vihrasta / vihrast značaj ♪
  5.      vihrávost  -i ž (á) lastnost, značilnost vihravega človeka: zaradi vihravosti je poškodoval dosti predmetov / ekspr.: mladostna vihravost; vihravost značaja / ekspr. nestanovitnost in vihravost ♪
  6.      víhrn  -a -o prid. (ȋ) redko viharen: vihrno morje / vihrn sneg od viharja nanesen ● redko včasih je bil bolj vihrn vihrav ♪
  7.      vihrovít  -a -o prid. (ȋ) redko viharen: začel se je vihrovit april / vihrovito vreme ♪
  8.      vihtéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. držeč v roki premikati kaj v velikih lokih: sedel je v sedlu in vihtel bič; vihteti korobač, palico; ukaje je vihtel klobuk nad glavo / otroci so vihteli zastavice mahali z njimi 2. zamahovati pri delu s čim: z lahkoto je vihtel kladivo; vihteti kramp, sekiro; ritmično vihteti cepce // ekspr. opravljati s kakim orodjem zanj značilno delo: cel dan je vihtel kramp in lopato; zna vihteti koso kositi; vihteti pero pisati, pisateljevati ● ekspr. vihteti kadilnico komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga; ekspr. vihteti orožje proti komu groziti mu vihtéti se z odrivanjem spravljati se na kaj: vihteti se na konja / vihtela sta se s skale na skalo skakala sta vihtèč -éča -e: vihteč ruto v slovo, je tekla za vlakom ♪
  9.      víja  medm. (ȋ) pri izštevanju izraža pripravljanje na izločitev ob predpredzadnji osebi: ... štiri miši, v uh me piši: vija, vaja, ven ♪
  10.      vijáča  -e ž (á) nar. dolenjsko 1. vihar: sredi popoldneva se je začela huda vijača 2. naglica: saj ni potrebna taka vijača, bomo že naredili ♪
  11.      viják  -a m (á) 1. valjast predmet z navoji za pritrjevanje, povezovanje: vijaki so popustili; izviti, priviti vijak; pritrditi z vijakom; jeklen, lesen, medeninast vijak; glava, navoji vijaka; tovarna vijakov; vijaki in matice / napenjalni vijak pri žagi; stol na vijak stol, katerega sedalo se s pomočjo vijaka lahko dvigne ali spusti; ključ za vijake ∙ publ. priviti davčni vijak povečati davke; poostriti izterjevanje davkov 2. strojn. naprava z najmanj dvema listoma, ki spreminjata silo vrtenja v vlečno, potisno silo: vijak se je zavrtel; vijak ventilatorja; list vijaka; obrati vijaka / ladijski, letalski vijak ◊ grad. sidrni vijak za pritrjevanje, povezovanje gradbenih elementov na nosilno podlago; muz. vijak lesen klin, zatič na glavi godal in nekaterih brenkal za napenjanje strun; strojn. brezkončni vijak ki se vrti, a se v vzdolžni smeri pri tem ne premika; diferenčni vijak ki ima na enem delu navoj z večjim korakom kot na drugem; šport. vijak pri skoku v vodo, seskoku z orodja obrat okoli dolžinske osi; teh. Arhimedov vijak vijačno zavita ploskev, ki pri vrtenju potiska snov naprej; mikrometrski vijak z majhno višino navoja, navadno kot sestavni del preciznih merilnih priprav; samorezni vijak ki si ob privijanju, zavijanju, navadno v pločevino, sam vreže, zareže utor; stebelni vijak z navojem na obeh koncih stebla; stojni vijak trajno uvit stebelni vijak; korak vijaka razdalja, za katero se vijak pomakne naprej pri zasuku za 360°; steblo vijaka; zgod. palčni vijaki mučilna naprava iz dveh železnih ploščic za stiskanje palcev ♪
  12.      vijákar  -ja m (ȃ) knjiž., redko helikopter: ponesrečenca so odpeljali z vijakarjem ♪
  13.      víjec  -jca m (ȋ) knjiž., redko izvijač: priviti vijak z vijcem ♪
  14.      vijúga  -e ž (ú) neenakomerno kriva črta: narisati vijugo; okrasne vijuge; vijuga in cikcak // ekspr. kar je po obliki podobno taki črti: reka dela vijuge; vijuga dima / teči v vijugah; pot se v ostrih vijugah vzpenja čez prelaz ♦ anat. možganska vijuga guba možganovine med dvema brazdama; lingv. vijuga grafično znamenje v obliki ležeče vijuge za označevanje neizpisane besede, enote, obravnavane v slovarju; tilda; šport. vijuga obvezni lik umetnostnega drsanja, pri katerem naredi drsalec z vsako nogo en krog in pol ♪
  15.      vijúganje  -a s (ū) glagolnik od vijugati: kroženje in vijuganje letal / reka se v rahlem vijuganju izgublja med drevjem ♦ šport. vožnja na smučeh, pri kateri si sledi več zaporednih zavojev v levo in desno ♪
  16.      vijúgati  -am nedov. (ū) 1. delati, povzročati, da se kaj valovito, vijugasto premika: veter vijuga krila, zastave 2. hitro, zapovrstjo menjavati smer vožnje: da bi se izognili čerem, so začeli vijugati; mopedist je preveč vijugal / pri drsanju je vijugal // zapovrstjo menjavajoč smer hoditi, voziti: kolesar je vijugal po cesti; spretno je vijugal mimo jam / pijana sta vijugala po ulici vijúgati se 1. delati zaporedne zavoje: pot se v zgornjem delu vijuga; reka se nekoliko vijuga 2. s prislovnim določilom viti se: steza se vijuga v breg; proga se vijuga iz predora v predor / nad ravnino se vijugajo meglice / iz pipe se vijuga dim vijugajóč -a -e: vijugajoč se dim ♪
  17.      vijúgavica  -e ž (ū) redko zavoj, vijuga: vijugavice suhih strug ♪
  18.      vikár  -ja m (á) rel. uradni namestnik kakega cerkvenega predstojnika: škof se je ravnal po nasvetu vikarjev / apostolski vikar upravitelj določene cerkvene pokrajine, ki uradno še ni škofija; generalni vikar škofov namestnik v upravnih zadevah škofije; škofov vikar škofov namestnik za določeni del škofije ali za določene naloge // duhovnik, ki upravlja vikariat: vikar in župnik ♪
  19.      víkendar  -ja m (ȋ) pog. lastnik vikenda: pot so naredili vikendarji ♪
  20.      víla 1 -e ž (ȋ) razkošneje grajena hiša z vrtom: sezidati vilo in urediti vrt okoli nje; vila ob morju / enodružinska vila ♪
  21.      víle  víl ž mn. (í ȋ) orodje z roglji in dolgim držajem za zajemanje, premetavanje trave, gnoja: nabosti na vile; nositi gnoj na vilah iz hleva; nalagati seno z vilami; lesene, železne vile; kupiti dvoje vil in grablje / nasaditi vile; vile s tremi roglji / dodati za vile gnoja / gnojne vile s štirimi roglji; senene vile lesene vile s tremi roglji, pri katerih srednji ne leži v isti ravnini; vile za lopatenje z močnimi, ploščatimi roglji; vile za krompir z devetimi do dvanajstimi roglji z odebeljenimi konicami ∙ grablje ima, vil pa ne samo jemlje, daje pa ne ♪
  22.      vílice  -lic ž mn. (í ȋ) priprava iz rogljev in ročaja za nabadanje kosov hrane: nabosti meso na vilice; jesti z vilicami; srebrne vilice; vilice z dvema rogljema; vilice, nož in žlica / desertne vilice; vilice za ribe // temu podobna priprava za držanje česa: vzeti veslo z vilic; obesiti, položiti slušalko na vilice; sprednje, zadnje vilice pri kolesu ◊ čeb. satne vilice vilicam podobna priprava za odkrivanje satov; muz. glasbene vilice kovinska palica, ki se končuje v obliki črke U, za dajanje intonacije; rib. loviti ribe z vilicami s pripravo z roglji; šah. vilice položaj, pri katerem kmet napada dve nasprotnikovi figuri hkrati ♪
  23.      vilínski  -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na vile, bitja: vilinski pajčolan; vile so plesale vilinsko kolo / vilinski kralj / vilinska lepota, milina 2. ekspr. nenavadno, izredno lep: njen vilinski obraz; vilinska deklica vilínsko prisl.: vilinsko vitko telo ♪
  24.      vílja  -e ž (ȋ) nar. dan, večer pred velikim praznikom; vigilija: božična vilja ♪
  25.      vím  -a m (ȋ) pog. drobno mlet kremenčev pesek, navadno s kemičnimi dodatki, za čiščenje predmetov z drgnjenjem: potresti vim; očistiti z vimom / kupiti tri vime škatle, posode tega peska ♪

   19.409 19.434 19.459 19.484 19.509 19.534 19.559 19.584 19.609 19.634  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA