Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Red (1.876-1.900)
- blekèt -éta m (ȅ ẹ́) redko zategnjeno, enakomerno tresoče se oglašanje drobnice, goveda ♪
- bleskòt -ôta m (ȍ ó) knjiž., redko blesk, blesketanje: bleskot zvezd ♪
- blestéti se -ím se in blestéti -ím nedov., blésti (se) in blêsti (se) (ẹ́ í) knjiž. 1. odbijati iskrečo se svetlobo; bleščati se, lesketati se: znojne kaplje se mu blestijo na čelu; rosa se blesti v soncu 2. belo odsevati: breza se blesti iz zelenja; zidovi se blestijo v mesečini; pren. med udeleženci se blestijo imena slavnih igralcev blestéti vzbujati občudovanje zaradi izredne lepote, nadarjenosti: na plesu je blestela v vsej svoji lepoti; blesteti v javnosti blestèč -éča -e: bil je blesteč duh; njegov blesteči slog; blesteča kariera, zmaga ♦ bot. blesteči grintavec alpska trajnica z bleščečimi listi, Scabiosa lucida; prisl.: blesteče govoriti; blesteče beli zobje; bila je blesteče lepa ♪
- blestíca -e ž (í) nav. mn., redko bleščeč drobec; bleščica: kristalne blestice snega ♪
- blestíkati se -am se nedov. (ȋ) redko blesketati se, lesketati se: zaponka se blestika ♪
- bleščáti se -ím se tudi bleščáti -ím nedov., bléšči (se) tudi blêšči (se); bléščal (se) (á í) 1. odbijati iskrečo se svetlobo: oko, rosa se blešči; v očeh se ji bleščijo solze; okna se bleščijo v soncu ∙ ekspr. kuhinja se kar blešči od snage je zelo snažna // močno sijati: sonce se blešči 2. belo odsevati: breze se bleščijo; hiša se blešči iz zelenja 3. brezoseb. zaradi močne svetlobe biti oviran pri gledanju: nataknil si je temne naočnike, ker se mu je bleščalo bleščáti redko vzbujati občudovanje, sloveti: bleščal je pred družbo kot duhovitež bleščèč se -éča -e: bleščeč se na soncu; bleščeča se reka; prim. bleščeč ♪
- bleščáva -e ž (ȃ) 1. močna svetloba: bleščava nas slepi; griči se kopljejo v sončni bleščavi; bleščava dneva, mladega jutra // odbijanje močne, iskreče se svetlobe: ščemeča bleščava snega; bleščava morja 2. knjiž., redko razkošje, sijaj: svet bleščave in krasote ♪
- bléščiti -im nedov. (ẹ́) redko jemati vid, slepiti: sonce ga blešči; bliski mu bleščijo oči ♪
- blíniti se -im se nedov. (í ȋ) redko razblinjati se: vsaka rešitev se je blinila kakor milni mehurček ♪
- blískati -am nedov., tudi bliskájte; tudi bliskála (í) 1. v presledkih močno zasvetiti: svetilnik bliska v temi; preh. mornar bliska sporočilo / brezoseb. bliskalo se je in grmelo; za goro se bliska 2. ekspr. odbijati iskrečo se svetlobo: okno, rosa (se) bliska v soncu; oči (se) mu bliskajo od jeze / veselo bliska s črnimi očmi / bliskala je z očmi po ljudeh jezno ali živahno pogledovala // ekspr. prikazovati, gibati se v iskreči se svetlobi: beli zobje se ji bliskajo izza rdečih ustnic / skozi prste ji je bliskal vesel pogled; jeza bliska iz oči ● ekspr. kolne, da se vse bliska zelo; tepejo ga, da se mu kar bliska pred očmi vidi svetlo in temno; pog. fotografi bliskajo z aparati fotografirajo z uporabo bliskovne luči bliskajóč -a -e: bliskajoče čelade, luči ♪
- blískavica 2 -e ž (í) redko bliskovna luč ♪
- blískniti -em dov. (í ȋ) blisniti: utrinki blisknejo in obledijo; naglo, kakor bi blisknilo, ga je zgrabil / njene oči so blisknile / mimogrede je blisknila po njem / avto bliskne mimo ♪
- bliskonôsen -sna -o prid. (ó ō) knjiž., redko ki nosi, ima bliske: črni in bliskonosni oblaki / njegovi bliskonosni pogledi ♪
- bliskovítost -i ž (ȋ) ekspr. izredna hitrost: bliskovitost napada, udarca ♪
- blíšč -a m (ȋ) 1. močna svetloba: blišč ognja me slepi; blišč sončnih žarkov // odbijanje iskreče se svetlobe: blišč biserov, ledenika 2. knjiž. razkošje, sijaj: nastopal je z vsem bliščem srednjeveškega vladarja; ne mara za zunanji blišč; pren. duhovitost in besedni blišč ♪
- blízu prisl., blížje in blíže (í) 1. izraža majhno razdaljo, ant. daleč: a) pri mirovanju: ljudje so blizu; hiše stojijo zelo blizu skupaj; tu blizu ni nikogar; od blizu pogledati; redko mož iz vasi blizu / biti resnici najbližje; ne poznam ga (od) bližje natančneje b) pri premikanju: priti blizu; stopiti bližje k oknu; najbližje ima do Kranja / prihaja bližje in bližje; čedalje, malo, še bližje ∙ prišli so od blizu in daleč od vsepovsod; sprl se je z nami, pa ga ni več blizu ne prihaja k nam; ne dá nikomur blizu je nedostopen; nihče mu ne more blizu je na takem položaju, da mu nihče ne more škodovati s svojo kritiko 2. izraža majhno časovno oddaljenost: poldne, pomlad je blizu; čas odločitve je blizu / predramil se je blizu pred polnočjo 3. s čustvenim dajalnikom izraža prijazno razmerje, duhovno
sorodnost: te države so nam zelo blizu in prijateljske; mati mu je bolj blizu kot oče; umetnini sta si notranje blizu / publ. to poroča tisk, ki je blizu vladi 4. izraža precejšnje približevanje določeni polni meri; skoraj: hodila sta skupaj blizu dve leti; mesto ima blizu sto tisoč prebivalcev; tehta blizu dve kili / rod je blizu na tem, da izumre; redko govoril je blizu takole nekako; prim. bližji ♪
- blízu predl., primernik blížje in blíže (í) z rodilnikom 1. za izražanje majhne razdalje: delati blizu doma; vas blizu Metlike; stopiti bližje vrat / krogi blizu vlade / kako blizu sreče sem bil! 2. za izražanje majhne časovne oddaljenosti: blizu jutra, smrti; žena je blizu poroda; načrt je blizu uresničenja / brez snega je bilo do blizu božiča; blizu osmih je; mož je že blizu tridesetih 3. redko za izražanje precejšnjega približevanja določeni polni meri: tehta že blizu centa ♪
- blížati se -am se nedov. (ȋ) 1. prihajati bližje v prostoru: nekdo se bliža hiši; boječe se bližati / koraki se bližajo 2. prihajati časovno bližje: bliža se božič, rešitev, večer ∙ bliža se mi konec, zadnja ura kmalu bom umrl; ženska se že bliža tridesetim kmalu bo stara trideset let // navadno v zvezi s konec, kraj končevati se, zaključevati se: ciklus predavanj se bliža (h) koncu; dan se bliža (h) koncu; setev se bliža kraju; sezona se bliža vrhuncu 3. knjiž., z dajalnikom postajati kakorkoli podoben, soroden: bližati se idealu; počasi se je bližal njihovemu pojmovanju umetnosti; njegov članek se nevarno bliža prazni polemiki / novim sošolcem se je le počasi bližal navezoval stike z njimi blížati igr., šport. primikati igrski pripomoček k cilju: ali naj bližam ali zbijam? bližajóč se -a -e: bližajoči se jubilej; bližajoči se koraki; bližajoča se
nevarnost, noč / jamice na licih so naznanjale bližajoči se smeh ♪
- bližáva -e ž (ȃ) knjiž., redko bližina: nekaj dreves je stalo v bližavi ♪
- bližína -e ž (í) 1. majhna krajevna oddaljenost: prilagoditi oči za gledanje na bližino ali daljavo / tu se že čuti bližina mesta // kraj, prostor, ki je blizu: ogledati si iz bližine; nikogar ni v bližini; čakati v bližini; neposredna bližina // navzočnost, prisotnost, družba: njegova bližina jo je spravljala v zadrego; pogrešal je njeno bližino 2. majhna časovna oddaljenost: plaši ga bližina smrti 3. knjiž. kakršnokoli prijazno razmerje, duhovna sorodnost: njegova topla človeška bližina; avtorjeva bližina s filozofijo eksistencializma ♪
- blížji -a -e prid. (ȋ) 1. krajevno manj oddaljen: bližje predmete vidi bolje kot oddaljene; najbližji sosed; povzpeli so se na najbližji vrh 2. čustveno, duhovno sorodnejši: najbližji prijatelj; mati mu je bila bližja kot oče / slovaščina je češčini najbližji jezik ∙ preg. vsak je sebi najbližji vsak poskrbi najprej zase; sam.: izdal je svoje najbližje; prim. blizek, blizu ♪
- bljuválen -lna -o prid. (ȃ) ki povzroča bljuvanje: bljuvalni pripomoček, sredstvo ♪
- bljuválo -a s (á) sredstvo, ki povzroča bljuvanje: zdravnik mu je zapisal bljuvalo; močno bljuvalo ♪
- bljúvati -am in bljújem tudi bljuváti bljúvam in bljújem nedov., bljúval tudi bljuvál (ú; á ú) 1. izmetavati iz želodca; bruhati: pijanec bljuva 2. redko s silo izmetavati v velikih količinah: ognjenik bljuva lavo; pren., ekspr. strojnice bljuvajo proti letalom ♪
- bljúvek -vka m (ȗ) redko izbljuvek, izmeček: pred gostilno je polno bljuvkov ♪
1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926 1.951 1.976