Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Red (17.159-17.183)


  1.      spontánost  -i ž (ā) lastnost, značilnost spontanega: spontanost gibov / spontanost pomoči / prepuščati se spontanosti / njegova dobra lastnost je spontanost, neprisiljenost ◊ soc. teorija spontanosti teorija, da lahko pride do naprednih družbenih sprememb samo po sebi, brez zavestnega delovanja ljudi, ki se zanje zavzemajo ♪
  2.      spónzor  tudi spónsor -ja m (ọ̑) publ. kdor v reklamne namene gmotno podpre, omogoči kako dejavnost, izvedbo česa; pokrovitelj, podpornik: sponzorji radijske, televizijske oddaje; sponzor prireditve ♪
  3.      spopádati se  -am se nedov. (ā ȃ) 1. uporabljati silo drug proti drugemu z namenom a) obvladovati, onesposabljati koga: fantje se radi spopadajo; spopadati se s koli b) uničevati, onesposabljati sovražnika: spopadati se s sovražnikovimi enotami; že več dni se spopadajo / spopadati se s tanki // s takimi dejanji skušati doseči kaj, priti do česa: spopadati se za blago, plen / golobi se spopadajo za zrnje 2. nav. ekspr. ostro, grobo, žaljivo nastopati drug proti drugemu: voditelja strank se pogosto spopadata; spopadati se s predstojnikom; javno se spopadati 3. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z prizadevati si rešiti, odpraviti kaj težavnega, neprijetnega: s temi težavami, vprašanji se spopada vsak dan / spopadati se s predsodki, z negativnimi težnjami spopadajóč se -a -e: spopadajoče se struje ♪
  4.      spoprijémati se  -am se tudi -ljem se nedov. (ẹ̑) nav. ekspr. 1. spopadati se: fantje se spet spoprijemajo / partizanske enote so se spoprijemale z redno vojsko / spoprijemati se s sovražnikovimi letali 2. s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z prizadevati si reševati, odpravljati kaj težavnega, neprijetnega: komisija se mora spoprijemati s številnimi problemi, vprašanji / vsak dan se spoprijema s težkim delom; spoprijemati se z življenjem ♪
  5.      spòr  spôra m (ȍ ó) stanje, ko se kdo s kom spre: spor nastane, se začne, ekspr. se vname; izogibati se sporom; poravnati, rešiti spor; poseči v spor; hudi, neprijetni spori; mejni spor; spor zaradi dediščine; spori med državami / filozofski, politični spor / biti v sporu s kom // jur. stanje, ki nastane s tem, da stranki v postopku pred sodiščem, pristojnim organom uveljavljata različno stališče o čem: s tožbo sprožiti spor / kompetenčni spor; upravni, ustavni spor / pravni spor ● knjiž. spor med hotenjem in nemočjo nasprotje, konflikt; knjiž. jabolko spora stvar, ki je vzrok spora ♪
  6.      sporazúm  -a m (ȗ) dejstvo, da se z dogovarjanjem pride do medsebojnega razumevanja, sodelovanja: doseči, skleniti sporazum; kršiti, razveljaviti sporazum; gospodarski, politični, vojaški sporazum; pismeni, ustni sporazum / med njima je tih sporazum; to je naredil v sporazumu z ravnateljem / delni sporazum pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih; samoupravni sporazum samoupravni splošni akt, s katerim se v skladu z ustavo in zakonom urejajo družbenogospodarski in drugi samoupravni odnosi; sporazum o medsebojnem prijateljstvu in sodelovanju // dokument, ki izraža tako dejstvo: objaviti sporazum; zbrali so se vsi podpisniki sporazuma ◊ ekon. klirinški sporazum; jur. ratificirati sporazum; gentlemanski sporazum med državniki, diplomati ali gospodarstveniki, ki obvezuje stranke moralno, ne pa tudi pravno; zgod. osimski sporazum, sporazumi pogodba med Italijo in Jugoslavijo, sklenjena 10. novembra 1975, o dokončni meji med državama, zaščiti narodnih manjšin, gospodarskem sodelovanju ♪
  7.      sporazúmen  -mna -o prid. (ú ū) nanašajoč se na sporazum: sprejeti sporazumni predlog skupne komisije / sporazumna rešitev vprašanja; sporazumno urejanje mednarodnih sporov / bil je sporazumen z njenim odhodom soglašal je; sosednja država je bila sporazumna s tako odločitvijo sporazúmno prisl.: sporazumno z materjo so preuredili hišo ♦ jur. razvezati se sporazumno ♪
  8.      sporazuméti se  -úmem se dov., sporazúmel se tudi sporazumèl se in sporazumél se; sporazúmljen (ẹ́ ȗ) 1. z dogovarjanjem priti do medsebojnega razumevanja, sodelovanja: sporazumeli so se za ceno; sporazumeti se s kom o spornih vprašanjih 2. izmenjati, posredovati misli, informacije: sporazumeti se v angleščini / sporazumela sta se kar s pogledi, z rokami ♪
  9.      sporazumévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od sporazumevati se: sporazumevanje za ceno, o ceni / samoupravno sporazumevanje / jezik je sredstvo sporazumevanja; sporazumevanje z besedami, s kretnjami / pol leta sta preživela v dobrem sporazumevanju v soglasju, razumevanju ♪
  10.      sporazumévati se  -am se nedov. (ẹ́) 1. z dogovarjanjem prihajati do medsebojnega razumevanja, sodelovanja: sporazumevati se za cene; državi sta se sporazumevali o novi pogodbi 2. izmenjavati, posredovati misli, informacije: zaradi prevelikega hrupa se nista mogla sporazumevati; sporazumevati se v tujem jeziku / mravlje se sporazumevajo s tipalnicami / dobro sta se sporazumevala se ujemala, se razumela sporazumevajóč -a -e: sporazumevajoč nasmeh ♪
  11.      spóren 2 -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na spor: sporni predmet ♦ jur. sporni postopek pravdni postopek ♪
  12.      sporočeválen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na sporočanje: sporočevalni namen besedila / sporočevalno sredstvo ♪
  13.      sporočílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sporočilo ali sporočanje: sporočilna jasnost / sporočilna sposobnost / sporočilna vloga jezika; sporočilna vrednost književnega dela ∙ publ. novi sporočilni mediji radio, televizija ♪
  14.      sporočílo  -a s (í) 1. kar se o določeni stvari sporoči: sporočilo ga je vznemirilo; dobiti, napisati sporočilo; kratko, veselo, zaupno sporočilo; sporočilo javnosti; sporočilo o dogodku; sporočilo po radiu, v časopisu; oddajanje, posredovanje sporočil; stil, vsebina sporočila / diplomatsko, vojaško sporočilo; pismeno, ustno sporočilo; poslovno, šifrirano, telefonsko sporočilo / poslati sporočilo sporočiti / listek s sporočilom / vreči sporočilo v nabiralnik 2. navadno s prilastkom kar sporoča, izraža kako (umetniško) delo: v teh slikah je težko najti kako sporočilo; idejno, moralno sporočilo filma, romana 3. star. izročilo: ohranjati sporočilo; književno sporočilo zamejskih Slovencev / ustno sporočilo ● zastar. narediti zadnje sporočilo oporoko ♪
  15.      sporočíti  -ím dov., sporóčil (ȋ í) narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani: sporočiti novico, podatke; sporočil je, da odpotuje v soboto; sporočiti po radiu, telefonu; v pismu mu je sporočila, kako se je to zgodilo; pismeno, uradno sporočiti sporočèn -êna -o: preveriti sporočene podatke; sporočeno je bilo, da ne pridejo ♪
  16.      sposóben  -bna -o prid., sposóbnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben človek, strokovnjak; ni sposoben opravljati svoje funkcije; za to delo bi moral biti sposobnejši; kot ravnatelj ni sposoben // ki ima lastnosti, značilnosti, potrebne za opravljanje kake dejavnosti sploh: za vojaško službo sposobni fantje; za življenje sposobna bitja / zaradi razburjenja ni sposoben normalno presojati / ti bombniki so sposobni nositi atomske bombe; snovi, sposobne vpijati vlago / kreditno sposoben ki glede na svoje dohodke, premoženje lahko najame kredit 2. ki si lahko hitro, brez večjega napora pridobi potrebno znanje, spretnost za dobro opravljanje kake dejavnosti: sposoben delavec, učenec / čutil se je sposobnega za študij filozofije / biti sposoben prilagoditi se novemu okolju 3. ki ima določene značajske lastnosti, navadno za opravljanje slabih, nesprejemljivih dejanj: ta človek je vsega sposoben; sposoben je narediti kakršnokoli hudobijo ◊ jur. poslovno sposoben ki lahko samostojno sklepa pravne posle; pravdno, oporočno sposoben; sam.: sposobni uspejo ♪
  17.      sposóbnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost, potrebna za opravljanje kake dejavnosti: imeti, pridobiti kako sposobnost; poznam njegove sposobnosti; prilagoditi pouk sposobnostim učencev / tedaj je pokazal svoje sposobnosti; to presega moje sposobnosti / delovna, strokovna, vozniška sposobnost; duševne, telesne sposobnosti; pridobljene, prirojene sposobnosti / povečati proizvodne sposobnosti tovarne / kreditna sposobnost lastnost koga, ki glede na svoje dohodke, premoženje lahko najame kredit ◊ fiz. adsorpcijska sposobnost oglja; fot. ločilna sposobnost filma sposobnost filma glede na to, kako goste črte se na njem še razločujejo; jur. poslovna sposobnost sposobnost samostojno sklepati pravne posle; pravna sposobnost sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti ♪
  18.      spoštljívost  -i ž (í) lastnost spoštljivega človeka: ugaja ji njegova spoštljivost / v pogledih je bilo videti spoštljivost / narediti kaj iz spoštljivosti do koga / dogodka se spominja z vso spoštljivostjo ♪
  19.      spoštoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor koga spoštuje: imeti veliko spoštovalcev in prijateljev / pesnikovi spoštovalci so priredili ob obletnici njegove smrti literarni večer / prebivalci tega mesta so veliki spoštovalci likovne umetnosti ljubitelji ♪
  20.      spoštovánje  -a s (ȃ) 1. zelo pozitiven odnos do koga zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti: čutiti, izgubiti spoštovanje do starejših, voditeljev; z besedami, dejanji izkazati komu dolžno, veliko spoštovanje; z delom si pridobiti spoštovanje / imeti, uživati spoštovanje; narediti iz spoštovanja; govoriti o čem s spoštovanjem / publ., kot vljudnostna fraza sprejmite izraze mojega spoštovanja / v meščanskem okolju, kot pozdrav moje spoštovanje / v pismih s spoštovanjem; kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem // ekspr., navadno v zvezi vreden spoštovanja izraža, da je koga ali kaj vredno upoštevati: tak nasprotnik je vreden vsega spoštovanja; njegova odločnost je spoštovanja vredna 2. upoštevanje, izpolnjevanje: spoštovanje dogovorov, predpisov, rokov ♪
  21.      spoštováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. imeti, kazati do koga zelo pozitiven odnos zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti: spoštuje očeta, starejše; spoštovati koga zaradi njegove poštenosti, pravičnosti; vsak človek bi se moral spoštovati tudi sam / spoštovati delo, marljivost 2. upoštevati, držati se: spoštovati dogovor, pravila, zakone / vedno spoštuje njene želje / spoštovati ozemeljsko nedotakljivost države; spoštovati svobodo odločanja ∙ spoštovati petek v krščanskem okolju ob petkih ne jesti mesa, postiti se spoštujóč -a -e: spoštujoč njegove besede, je naredila, kakor je naročil spoštován -a -o: spoštovan človek, strokovnjak; povsod, splošno spoštovan / v vljudnostnem nagovoru spoštovane gledalke in gledalci; sam.: v vljudnostnem nagovoru kaj lahko naredim za vas, spoštovani ♪
  22.      spotakníti  in spotákniti -em dov. (ȋ á) povzročiti, da se kdo pri hoji, teku zadene ob nastavljeno nogo, predmet: spotakniti nasprotnega igralca, sošolca; spotakniti koga z nogo, s palico spotakníti se in spotákniti se 1. pri hoji, teku z nogo zadeti ob kaj: deklica se je spotaknila in padla; spotakniti se ob kamen, štor / konj se je v diru spotaknil / s smiselnim osebkom v dajalniku na stezi se mu je spotaknilo; pren., ekspr. v svojem prizadevanju se je večkrat spotaknil 2. ekspr., navadno v zvezi z ob, nad izraziti svoje nezadovoljstvo, slabo mnenje o kom, čem: v članku se je spotaknil ob nekatere besede; ženske so se spotaknile ob njeno obleko, nad njeno frizuro; večkrat se je spotaknil obenj; ni storil nič takega, ob kar bi se kdo mogel spotakniti 3. ekspr. narediti moralno neprimerno dejanje: samo enkrat se je spotaknil, pa mu nočejo pomagati / vsi so jo zalezovali, ni čudno, da se je spotaknila ● ekspr. povsod se človek spotakne ob kak tabu, kako težavo naleti nanj, nanjo; ekspr. ob tej besedi se pri branju zmeraj spotakne se mu zatakne ♪
  23.      spóten  -tna -o prid. (ọ̑) redko poten1: spotne ovire / spotni spomini spomini s poti ♪
  24.      spóti  in s póti tudi spotí in s potí prisl. (ọ́; ȋ) 1. izraža umik, odmik, da ni ovirano gibanje: spravil je zaboje spoti / v medmetni rabi spoti, pijanec ∙ iti komu spoti umakniti se mu; ekspr. spraviti koga spoti ubiti, umoriti ga; onemogočiti ga 2. star., v povedni rabi predaleč vstran: morala bi iti v trgovino, pa ji je bila spoti; prim. pot ♪
  25.      spotíkati  -am nedov. (ȋ) povzročati, da se kdo pri hoji, teku zadene ob nastavljeno nogo, predmet: rad je spotikal sošolce; spotikali so se med seboj spotíkati se 1. pri hoji, teku z nogo zadevati ob kaj: spotikati se ob kamenje, korenine; na gozdni stezi so se spotikali / ekspr. noge so se spotikale od utrujenosti // ekspr. spotikajoč se iti: pod težkimi bremeni so se spotikali v breg 2. ekspr., navadno v zvezi z ob, nad izražati svoje nezadovoljstvo, slabo mnenje o kom, čem: spotikali so se ob njeno vedenje, nad izgubljanjem časa; ob vsakega se spotika; vsi se spotikajo nad njeno lahkomiselnostjo ● ekspr. pri govorjenju se spotika se mu zatika; ekspr. v življenju se je spotikal in padal delal manjše napake, moralno neprimerna dejanja spotikáje: spotikaje sošolca, je še sam padel; težko so ga nosili, spotikaje se skozi gozd spotikajóč -a -e: hropeč in spotikajoč se je stopal dalje ♪

   17.034 17.059 17.084 17.109 17.134 17.159 17.184 17.209 17.234 17.259  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA