Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Red (16.784-16.808)


  1.      slóvstvo  -a s (ọ̑) književnost, literatura: priljubljena dela svetovnega slovstva; slovstvo 16. stoletja; zgodovina slovenskega slovstva / potopisno slovstvo / lepo slovstvo leposlovje; strokovno slovstvo strokovna literatura ♦ lit. ljudsko slovstvo celota iz ljudskega ustnega izročila zapisanih del, ki so nastajala zlasti med 16. in 18. stoletjem; rokopisno slovstvo celota z roko pisanih del, nastalih zlasti v srednjem veku ♪
  2.      slučáj  -a m (ȃ) kar povezuje, povzroča sovpad nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev: samo slučaj ga je pripeljal na pravo sled / verjetno je tudi tukaj pomagal slučaj; ekspr. igra slučaja / v povedno-prislovni rabi: to je bil samo slučaj; ni slučaj, da so o tem toliko pisali; ekspr. to je čuden, gol, zanimiv slučaj ∙ ekspr. slučaj je hotel, da sediva skupaj nepričakovano, nehote sediva skupaj; zastar. kakor je bil to slučaj takrat kakor je bilo takrat; zastar. tudi jaz sem doživel podoben slučaj nekaj podobnega; publ. tega v nobenem slučaju ne bomo upoštevali nikakor; publ. bilo je veliko smrtnih slučajev primerov; publ. v tem slučaju ima prednost nasprotni igralec v takih okoliščinah; publ. za vsak slučaj grem še enkrat pogledat zaradi popolne gotovosti, pomirjenosti; publ. v slučaju slabega vremena prireditve ne bo če bo slabo vreme; ob slabem vremenu ♪
  3.      slučájen  -jna -o prid. (ȃ) ki je posledica povezave, sovpada nepričakovanih, med seboj vzročno nepovezanih dejanj, dejstev: ta pojav ni slučajen; biti vesel slučajnega srečanja / slučajni mimoidoči; slučajna najdba ♦ filoz. slučajni pojav pojav, ki bi bil lahko pri istih pogojih tudi drugačen; slučajna lastnost lastnost, brez katere kaj lahko je, obstaja; gozd. slučajni gozdni donos donos od nepredvidenih posekov zaradi vetra, snega; mat. slučajni dogodek dogodek, za katerega se ne da vnaprej napovedati, ali se bo zgodil ali ne slučájno prisl.: slučajno sem prebral, da zvečer predstava odpade; slučajno se spomniti česa; čisto slučajno sem izvedel za to službo ∙ žarg. tja ne grem več, niti slučajno ne nikakor ne; sam.: v tem ni nič slučajnega ♪
  4.      slučájnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost slučajnega: moti me slučajnost izbora; slučajnost njegovega prestopka je očitna / roman prikazuje junaka, ki bi bil rad vzvišen nad slučajnostmi življenja ● redko zadnja točka na sestankih so običajno slučajnosti je razno ◊ filoz. dejstvo, da nekaj je, pa bi lahko ne bilo, ali da je takšno, pa bi lahko ne bilo takšno ♪
  5.      slušátelj  -a m (ȃ) 1. kdor obiskuje predavanja na višji ali visoki šoli: biti slušatelj; slušatelji prvega letnika; slušatelj prava; vpis slušateljev / izredni slušatelj ki sme delati izpite brez rednega obiskovanja predavanj; redni slušatelj 2. kdor posluša, navadno kot udeleženec različnih posvetovanj, seminarjev: po predavanju so slušatelji živahno razpravljali ♪
  6.      slúšen  -šna -o prid. (ū) nanašajoč se na sluh: slušni dražljaj; slušne okvare; slušne zaznave; slušna in govorna prizadetost / slušni živec / slušni tip človeka tip človeka, ki si najbolje zapomni to, kar sliši / slušna igra radijska igra ♦ anat. slušne koščice koščice v srednjem ušesu, ki prenašajo tresljaje z bobniča v notranje uho; fiz. slušni prag najmanjša jakost zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; med. slušni aparat majhna elektronska naprava, ki naglušnim okrepi zvočne dražljaje; psiht. slušna halucinacija slúšno prisl.: slušno prizadet otrok ♪
  7.      slúšnost  -i ž (ū) knjiž. akustičnost: slušnost dvoran, predavalnic / preizkušanje slušnosti oddajnika slišnosti ♪
  8.      slutíti  in slútiti -im nedov. (ȋ ú ū) 1. na osnovi nedoločnih razlogov imeti občutek, misliti, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: slutili smo nevarnost in se umaknili; za tem slutim prevaro; slutila je, da ne bo dolgo živela / slutim, da se mu je zgodilo nekaj hudega; zaradi teme stražarja nisem videl, samo slutil sem ga pod drevesom / živali že vnaprej slutijo potres // na osnovi določenih dejstev pričakovati, predvideti kaj: slutil je, da bo postala dobra pianistka / slutimo pomlad; slutim sneg / ekspr. v tem otroku je slutil veliko igralsko nadarjenost 2. nedoločno kaj vedeti, si predstavljati: samo slutili smo, kaj jo muči; razumel je tisto, kar so drugi le slutili; nisem natančno vedel, slutil pa sem, zakaj si se tako odločil / slutila sem, da ste že doma zdelo se mi je 3. nav. ekspr. nejasno, nedoločno zaznavati: v globeli slutimo potok; vrhove gor v daljavi komaj slutimo / v njegovem odgovoru je bilo slutiti jezo slutèč -éča -e: okradli so ga, ko se je zvečer nič hudega sluteč vračal domov; sluteč svoj poraz, je nehal igrati slúten -a -o: sluteni dogodki so se uresničili ♪
  9.      slútnja  -e ž (ū) 1. navadno s prilastkom nedoločen občutek, nedoločna misel, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: mučijo me hude slutnje; obšla me je slutnja, da mi nekaj prikrivajo; ekspr. prevzele so ga črne slutnje; ni se mogel znebiti neprijetnih slutenj; slutnja smrti / pesn. slutnja prihodnje sreče / s slutnjo, da se ne bosta nikoli več videla, se je poslavljal 2. ekspr. pojavitev, začetek česa v majhni stopnji: topel vetrič vzbuja spomladanske slutnje; delo izraža šele slutnje socialne revolucije ● ekspr. niti najmanjše slutnje nimam, kako naj to uredim ne morem si predstavljati, ne vem ♪
  10.      slútnjema  prisl. (ȗ) knjiž., redko s slutnjo, v slutnji: slutnjema ga je poslušal ♪
  11.      slútoma  prisl. (ȗ) knjiž., redko s slutnjo, v slutnji: slutoma pričakovati ♪
  12.      slúza  -e ž (ú) redko sluz m: kri in sluza / kamenje je bilo pokrito s sluzo ♪
  13.      slúzen  -zna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na sluz: sluzen ovoj; sluzna prevleka / redko sluzna riba sluzasta ♦ anat. sluzna žleza žleza, ki izloča sluz ♪
  14.      sluzéti  -ím nedov. (ẹ́ í) redko cediti se, mezeti: iz rane je še vedno sluzel gnoj ♪
  15.      služábništvo  -a s (ȃ) v nekaterih deželah služabniki: gospodar je sklical služabništvo ● knjiž., redko njegovo služabništvo pri tem gospodarju je trajalo deset let v nekaterih deželah služba, služenje ♪
  16.      slúžba  -e ž (ȗ) 1. delo na podlagi delovnega razmerja: dobiti, imeti, iskati, izgubiti, odpovedati službo; biti brez službe; odpustiti, ekspr. napoditi koga iz službe; biti ob službo; sprejeti koga v službo / priložnostna, stalna, začasna služba / pisar. nastop službe takoj, plača po dogovoru // opravljanje takega dela: ta teden nimam službe; službo jemlje resno, zavzeto; za danes smo službo končali, ekspr. odbrenkali / dežurna služba; nočna služba / voziti se v službo; zamuditi službo začetek delovnega časa / opravljati službo tajnice biti tajnica // pog. stavba, prostor, kjer se opravlja tako delo: v službi imamo centralno kurjavo; počakal te bom ob dveh pred službo / to sem slišal v službi 2. s prilastkom delo, dejavnost, vezana na določeno področje: biti v civilni, diplomatski, vojaški službi; prosvetna, socialna, upravna, zdravstvena služba // dejavnost, ki se ukvarja z delom, kot ga določa prilastek: hidrometeorološka, inšpekcijska, patronažna, požarna služba / gorska reševalna služba; informacijsko dokumentacijska [INDOK] služba ki zbira, obdeluje in posreduje informacije z določenega področja; prijavna in odjavna služba; strokovna služba; služba družbenega knjigovodstva družbena organizacija, ki nadzoruje uporabljanje družbenih sredstev 3. nav. mn. oddelek (v delovni organizaciji): o sklepu je treba obvestiti vse službe; usklajevati delo posameznih služb / evidenčna, finančna, računovodska služba 4. redko služenje: namen gledališča je služba družbi, resnici / biti v službi domovine ● žarg., jur. skupne službe delovna skupnost; šalj. vse gre, spada v rok službe delovni čas teče, mineva, ne glede na koristnost, smiselnost dela, ki ga kdo opravlja; ekspr. družba je družba, služba pa služba ločevati je treba prijateljske odnose od delovnih dolžnosti, obveznosti; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi ◊ agr. pospeševalna služba ki se ukvarja s strokovnim svetovanjem kmetovalcem, kako izboljšati in posodobiti delo; avt. vlečna služba ki skrbi za odvoz poškodovanih in pokvarjenih vozil; jur. služba državne varnosti del državne uprave, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; navt. krovna, strojna služba; rel. služba božja maša; šol. prosvetno-pedagoška služba strokovna služba, ki svetuje in pomaga šolam pri pedagoškem delu; žel. izvršilne službe ki sodelujejo pri prevozu na železnici ali ga tehnično omogočajo ♪
  17.      služíti  in slúžiti -im nedov. (ȋ ú) 1. biti v službi, opravljati službo: takrat je še služil, zdaj pa je v pokoju; njegov oče služi pri železnici; kot učitelj je deset let služil v tej vasi / služila je na sodišču za tajnico bila je tajnica // voj., navadno v zvezi služiti kadrovski, vojaški rok opravljati določen čas trajajočo obvezno dejavnost v vojski: njen sin služi kadrovski rok; vojaški rok je služil pri mornarici / služiti vojsko; služil je v isti četi kot jaz 2. z dajalnikom delati za koga, ki ima oblast: kmetje so stoletja služili graščakom / zvesto služi svojim nadrejenim // nav. ekspr. vneto, prizadevno delati, delovati za kaj: služiti domovini, revoluciji / služiti lepoti, resnici 3. nekdaj biti stalno najet za opravljanje določenih del: služil je na veliki kmetiji; odšla je služit v mesto; služiti za deklo, hlapca, pestunjo; služi pri dobrem gospodarju 4. navadno s prislovnim določilom dobivati kaj, navadno denar, za opravljeno delo: ti ljudje dobro služijo / koliko služiš na mesec zaslužiš / služiti denar // ekspr., v zvezi služiti kruh pridobivati (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: kdaj boš začel sam služiti kruh; služiti si kruh s poučevanjem, kot rudar 5. biti koristen, dober pripomoček: uničili so vse, kar bi služilo sovražniku; palica mu je na poti dobro služila / gradivo bo služilo vsem, ki bodo raziskovali to obdobje koristilo, pomagalo // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bodo naprave služile tudi kasneje / noge mu ne služijo več ne more več hoditi; tudi leva roka mu dobro služi lahko dela z njo 6. z oslabljenim pomenom izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta prostor je dolgo služil za skladišče; soba je služila tudi kot delavnica / čipke služijo samo za okras so; ta steza služi samo pastirjem uporabljajo jo samo pastirji; za posteljo jim služi živalska koža imajo živalsko kožo / publ. stavba služi svojemu namenu se uporablja za to, za kar je zgrajena // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: ključ služi za odpiranje konzerv / take prireditve služijo medsebojnemu spoznavanju omogočajo medsebojno spoznavanje; taka umetnost služi uspavanju družbene zavesti uspava družbeno zavest; slovnica bo služila za dvojezični pouk se bo uporabljala ● ekspr. od razburjenja ji jezik ni več služil ni mogla več govoriti; bibl. nihče ne more služiti dvema gospodoma se ravnati po dveh izključujočih se moralnih načelih hkrati; star. služiti kralju, cesarja biti pri vojakih; ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; star. služiti poželenju predajati se mu; zastar. služiti goste streči jim služíti se in slúžiti se zastar. uporabljati: služiti se dobrih zdravil / služiti se s tujim jezikom služèč -éča -e: nekateri ljudje pozabljajo na svoje osebne koristi, služeč skupnim; v ta namen služeče grablje imajo zobe na obeh straneh ♦ jur. služeče zemljišče zemljišče, na katerem obstaja služnostna pravica v korist drugega zemljišča ♪
  18.      smejáti se  sméjem se tudi -ím se stil. sméjam se nedov., sméj se in smèj se sméjte se stil. sméjaj se smejájte se; smejál se stil. sméjal se smejála se (á ẹ́, í, ẹ́) 1. z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi kazati zlasti veselje, srečo: ljudje so se pogovarjali in se smejali; smejati se domislicam, šalam; ob poslušanju te zgodbe so se vsi smejali; smejati se sam pri sebi; ekspr. smejati se do solz; ekspr. iz srca se čemu smejati; ekspr. smejal se je na vse grlo zelo; ekspr. smejati se skozi solze; smejati se od sreče, zadovoljstva; ekspr. smejati se za prazen nič; glasno, pritajeno, široko se smejati; ljubeznivo, nagajivo, prijazno se komu smejati; močno, zelo se smejati; rad se smeje; veselo, zadovoljno, zaničljivo, zlobno se smejati; ekspr. kislo, sladko se smejati; ekspr. smejal se je, da bi skoraj počil zelo; smeje se kot grlica milo, zvonko / otrok se že smeje / ekspr.: njene oči, ustnice so se smejale; veselo se je smejal v duši / pa sem te ukanila, se je smejala; pren., ekspr. njegovo srce se je smejalo // ekspr. posmehovati se: vsi se ti bodo smejali; smejal se je njeni nerodnosti, zadregi 2. pesn. svetiti, sijati: na nebu se je smejalo sonce; zvezde so se smejale visoko nad nami / trate so se smejale v soncu so bile obsijane od sonca / kamor si pogledal, se je smejalo pisano cvetje je bilo // z dajalnikom kazati se v privlačni podobi: z veje se mu je smejalo zrelo jabolko; v daljavi se mu je smejalo mesto; pren. prihodnost se mu je prijazno smejala ● nižje pog. temu bi se še krave smejale to je zelo neumno, smešno, nemogoče; ekspr. ob pogledu na darilo se mu je kar samo smejalo njegov obraz je izražal veliko zadovoljstvo, veselje; ekspr. sreča se mu je smejala doživljal je uspeh, uspehe, navadno brez svojih zaslug; knjiž., ekspr. zunaj se je divje smejal veter je dajal smehu podobne glasove; ekspr. oče se je smejal v brk zadržano, pritajeno; ekspr. v brk se mu smeje predrzno, nesramno; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. včeraj je jokala, danes se pa smeje je vesela, srečna; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta; smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno; preg. kdor se v petek smeje, se v nedeljo joka; preg. kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje človek se lahko zares veseli šele končnega uspeha smejé: smeje je odšel iz sobe smejé se: smeje se kaj pripovedovati; objemala je otroka, smeje se od sreče smejáje se zastar. smeje se: smejaje se kaj reči; na glas se smejaje, je zaprl vrata smejóč se -a -e: smejoč se ga je gledal; glasno smejoč se, ga je poslušala; smejoče oči; smejoči se otroci ♪
  19.      smér  -í ž, daj., mest. ed. sméri (ẹ̑) 1. kar določa gibanje, lego glede na določeno umišljeno črto: določiti smer; druga, ista, nasprotna smer; navpična, poševna smer; smer hoje, leta, plovbe; ugotavljati smer vetra; z roko nakazati spremembo smeri; poslopje stoji v smeri vzhod-zahod / vrteti se v smeri urnega kazalca od leve proti desni // kar določa gibanje proti določenemu kraju, točki: vlak je odpeljal v drugo smer; ladje vozijo v vse smeri; smer Ljubljana—Kranj / prezrl je znak: obvezna smer; plezalna smer / peljati v smer Kamnik; letel je v smeri proti Bledu proti Bledu 2. navadno s prilastkom kar določa potek česa, kako dogajanje glede na cilj, sredstva: odkar prevladuje v kolektivu ta smer, dosegamo velike uspehe; smer političnega delovanja; smer razvoja / v to smer nisem razmišljal; nadaljuj raziskave v tej smeri; publ. narediti ustrezne korake v smeri izboljšanja odnosov za izboljšanje 3. navadno s prilastkom kar določa izobraževanje, šolanje glede na učni smoter, učne predmete in tvori zaključeno celoto: vpisati se na drugo smer; študijska smer / naravoslovno-matematična smer 4. navadno s prilastkom kar določa kako dejavnost glede na sredstva, ideje, ki tvorijo poseben sistem: filozofska, literarna, umetnostna smer; obtoženci pripadajo različnim političnim smerem / v slikarstvu se je uveljavila realistična smer ● spremenili so smer pogovora začeli so govoriti o čem drugem; pog., šalj. kolesca se mu ne vrtijo v pravo smer je nekoliko čudaški ◊ alp. direktna smer plezalna smer, ki poteka od vznožja stene do vrha v kar najbolj ravni črti; opraviti ponovitev smeri; fiz. gibanje v negativni smeri v nasprotni smeri od dane; geom. diagonalna smer; šol. pedagoška smer študija ki usposablja za pedagoško delo; teh. aksialna smer ♪
  20.      smérnik  -a m (ẹ̑) 1. plastičen količek s svetlobnimi odbojniki za označevanje cestnega roba: postaviti smernik / avtomobil je zaneslo v obcestni smernik 2. redko tablica ob cesti, na križišču z označbo krajev, smeri, razdalj; kažipot: postaviti smernik 3. avt. smerokaz, smerni kazalec: vključiti smernik ● knjiž., ekspr. dolgo je bil njihov smernik svetovalec, vodnik ◊ grad. opečni zidak, podolžno položen v zid ♪
  21.      sméšek  -ška m (ẹ̑) ekspr. nasmešek, nasmeh: poreden, prizanesljiv smešek / pospremila ga je s porogljivim smeškom / okrog ust mu je igral smešek // smeh: prikriti bojazen z brezskrbnim smeškom ♪
  22.      sméšen  -šna -o prid., sméšnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki vzbuja smeh: na glavi ima smešen klobuk; smešen klovn; pred seboj je zagledal zelo smešen prizor; na pogled je smešen; njegovo vedenje je smešno / znašel se je v smešnem položaju 2. ekspr. neprimeren, neustrezen: postavili so neko smešno vprašanje / ima precej smešne navade / njihov strah se mi zdi smešen neupravičen / kupiti za smešno ceno poceni sméšno 1. prislov od smešen: smešno govoriti; smešno se oblačiti / v povedni rabi to je preveč smešno 2. ekspr. poudarja pomen pridevnika, na katerega se veže: smešno nizka cena; predstavo si je ogledalo smešno malo obiskovalcev sméšni -a -o sam.: rad je povedal kako smešno; izmislil si je nekaj smešnega ♪
  23.      sméšiti  -im nedov. (ẹ́ ẹ̑) delati, da je kdo smešen, ponižan: ne dovolim, da nas smešiš; smešili so ga pred vsemi sosedi; s takim ravnanjem se samo smešiš // delati, da kaj izgubi vrednost, pomen: smešil je njena prizadevanja / smešiti malomeščanske navade sméšiti se star. smehljati se, smejati se: smešiti se v zadregi ♪
  24.      smét  -í ž, daj., mest. ed. sméti (ẹ̑) 1. zelo majhen delec snovi, ki je kje, kjer ni potrebno, zaželeno: smet ji je padla v oko; odpihniti smet z dlani; v mleku je polno smeti; imeti denarja kot smeti zelo veliko 2. nav. mn. neuporabna, nekoristna, odpadna snov: odnesti, odpeljati smeti; odlagališče, odvoz smeti / koš, posoda za smeti 3. slabš. nepomemben, malovreden človek: taka smet mi že ne bo ukazovala ● ekspr. ne kupuj teh smeti slabih, nekvalitetnih izdelkov; pog. ta obleka je za (v) smeti je dotrajana, neuporabna; pog. nesi, vrzi to v smeti v posodo, na prostor za smeti; pog. nimamo toliko denarja, da bi še uporabno stvar vrgli v smeti zavrgli, odvrgli ♪
  25.      smétana  -e ž (ẹ́) 1. gostejši masten sloj, ki se nabira na površini mleka: posneti, stepsti smetano; predelovati smetano v maslo; izboljšati okus jedi s smetano / kisla, sladka smetana; stepena smetana; kava s smetano ♦ agr. pasterizirati smetano 2. ekspr. posamezniki, ki izstopajo po družbenem položaju, pomembnosti: na sprejemu se je zbrala vsa smetana; ljubljanska smetana; smetana meščanske družbe ● ekspr. v življenju pobira samo smetano se mu vedno dobro godi; ekspr. pri tem je hotel vso smetano sam posneti imeti vso korist, vse ugodnosti ♪

   16.659 16.684 16.709 16.734 16.759 16.784 16.809 16.834 16.859 16.884  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA