Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Red (14.709-14.733)


  1.      priznák  -a m (ȃ) knjiž. dodatni, razlikovalni znak: narediti, pripisati priznak ♦ zgod. manjši znak v grbu kot razlikovalni element med sicer enakima grboma ♪
  2.      priznánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od priznati: doseči, izsiliti priznanje; lažno priznanje; priznanje zločina / priznanje napak, poraza / priznanje ljubezni / priznanje neodvisnosti države / priznanje veljavnosti dokumenta / družbeno, javno, posebno priznanje; priznanje umetnika, njegovega dela ♦ jur. izvensodno priznanje ki ni podano pred sodnikom, pred katerim teče pravda 2. kar dokazuje mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: dobiti, podeliti priznanje; zaslužiti si priznanje; za film je prejel najvišja priznanja; priznanje za delo ♪
  3.      priznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: obtoženec je dejanje priznal; priznati krajo, zločin; priznal je, da je zažgal hišo; priznati po mučenju / priznam, da sem to storil // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznati napako, poraz; ni hotel priznati, da tega ne zna; odkrito si priznati nesposobnost / moram priznati, da tega ne vem / priznati očetovstvo // narediti, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznal ji je ljubezen; drug drugemu sta priznala strah 2. izraziti, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: priznati eksistenco boga; prizna samo to, kar fizično zaznava / ne prizna potrebe po duhovnosti // izraziti mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznati komu prvenstvo v čem; priznati mu spretnost pri reševanju problemov; treba mu je priznati, da je prizadeven ∙ ekspr. priznati komu mesto, ki mu gre pravilno, ustrezno koga oceniti, ovrednotiti 3. izraziti strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: priznati novo državo, vlado; priznati spremenjeno mejo / priznati izpit, spričevalo; priznati učbenik / priznati kak nauk / priznati avtoriteto koga // izraziti mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznati umetnika / priznati umetniško delo 4. izjaviti, da je kdo upravičen do česa: priznati delavcu dodatek za ločeno življenje / priznati narodu pravico do samoodločbe 5. v zvezi z za izjaviti, da je kdo to, kar izraža določilo: priznal ga je za sina / priznati kaj za dobro, pravilno priznán -a -o 1. deležnik od priznati: priznana tatvina; v določeni družbi priznane vrednote; učbenik uradno ni priznan ♦ šol. priznana izobrazba izobrazba, ki se prizna na osnovi izkušenj brez ustreznega šolanja 2. ki ima ugled, veljavo: priznan strokovnjak; hotel s priznano kuhinjo / priznana oddaja ♪
  4.      priznávati  -am nedov. (ȃ) 1. z besedo, kretnjo izražati, da je osebek storilec tega, česar je obdolžen: na zaslišanju so drug za drugim priznavali sodelovanje pri atentatu; priznavati zločine // strinjati se, da kako dejstvo pri osebku v resnici obstaja: priznavati napake; priznava, da tega ne ve / vedno je priznaval, da je bil njihov učenec // delati, da kako osebno dejstvo izve kdo drug: priznavali so dekletom ljubezen in jim obljubljali zakon; priznaval mu je svoje skrivnosti 2. izražati, imeti prepričanje, da kaj je, obstaja: ateisti ne priznavajo boga; priznava le fizični svet / prednosti tega predloga ne priznavajo // izražati mnenje, da kako pozitivno dejstvo obstaja pri kom: priznavati komu sposobnosti, zasluge; priznavajo mu, da je veliko storil zanje 3. izražati strinjanje z zakonitostjo, veljavnostjo česa: novega režima ne priznavajo vse države / priznavali so jim izpite na sorodni fakulteti / ne priznavajo nobene avtoritete / publ. letošnja moda priznava veliko stvari dovoljuje, dopušča // izražati mnenje, da je kdo pomemben, zaslužen: priznavati umetnika; vsi ga priznavajo in hvalijo / pravi humanizem priznava vsakega človeka ga upošteva / kritiki njegovo zadnje umetniško delo navdušeno priznavajo 4. izjavljati, da je kdo upravičen do česa: priznavati pokojnine ob določenih pogojih / priznavati narodu pravico, da sam odloča o sebi 5. v zvezi z za izjavljati, da je kdo to, kar izraža določilo: priznava ga za sina / priznava jo za zaveznico; priznava se za člana manjšinskega naroda / tega dela ne priznava za svoje priznavajóč -a -e: na pol priznavajoč krivdo; priznavajoče besede; prisl.: priznavajoče pokimati z glavo ♪
  5.      prizòr  -ôra m (ȍ ó) 1. del stvarnosti, dogajanja, kot ga kdo v trenutku vidi: opisati zanimiv prizor; pred seboj je zagledal nenavaden prizor; grozljiv, mučen, smešen prizor; prisrčen prizor iz družinskega življenja // navadno s prilastkom del stvarnosti sploh: upodabljanje lovskih, živalskih prizorov; prizor pretepa; rad opisuje prizore iz narave, taborišča 2. najmanjša vsebinska enota odrskega dela, določena navadno s spremembo števila istočasno nastopajočih oseb: napisati, zaigrati prizor; ponoviti prizor umiranja; osrednji, zaključni prizor; prizor iz drugega dejanja opere; spremeniti vrstni red prizorov / filmski prizori; evfem. v filmu je veliko posteljnih prizorov ki prikazujejo spolno občevanje ♦ gled. množični prizor v katerem nastopa množica ljudi ♪
  6.      prižágati  -am dov. (ȃ) z žaganjem skrajšati: drogove bo treba še malo prižagati // z žaganjem izoblikovati konec kakega predmeta: prižagati doge ♪
  7.      prižagováti  -újem nedov. (á ȗ) z žaganjem krajšati: prižagovati drogove // z žaganjem oblikovati konec kakega predmeta: prižagovati les poševno na vzdolžno os ♪
  8.      prižgáti  -žgèm dov., prižgál (á ȅ) 1. narediti, da kaj začne goreti: prižgati petrolejko, stenj, svečo; prižgati s tlečim ogljem, z vžigalico / prižgati komu cigareto; po kosilu si rad prižge pipo rad kadi pipo / prižgati ogenj / ekspr. noč je prižgala tisoč zvezd // narediti, da kaj začne svetiti: vstopil je v sobo in prižgal vse lestence; prižgati reflektorje; žarg. prižgati dolge luči; po vasi so se prižgale prve luči ♦ avt. prižgati meglenke 2. pog. vključiti, vklopiti: prižgati radijski, televizijski sprejemnik / prižgati motor 3. pri kuhanju, pečenju narediti, povzročiti, da se zaradi vročine kaj močno prime podlage in poškoduje: prižgati jed; meso se je v ponvi prižgalo ● publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; ekspr. prižgala mu je plamen v srcu vzbudila ljubezen, naklonjenost; ekspr. ko se je prižgala zarja, so bili že na vrhu ob zarji prižgán -a -o: pustila je prižgan električni kuhalnik; prižgana cigareta; prižgana jed ♪
  9.      prižígati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. delati, da kaj začne goreti: prižigati sveče; za razsvetljevanje so prižigali trske / prižigal je cigareto za cigareto kadil je // delati, da kaj sveti: ko gre spat, nič ne prižiga luči; prižigati in ugašati reflektorje; v mestu so se začele prižigati reklamne luči / ekspr. prižigajo se prve zvezde 2. pog. vključevati, vklapljati: prižigati tranzistor ● ekspr. prižigati kadilo komu, pred kom pretirano, navadno nezasluženo slaviti, poveličevati ga; ob prihodu Turkov so prižigali kresove s kurjenjem kresov so opozarjali, da se približujejo Turki; ekspr. v njenem srcu se je prižigalo upanje začenjala je upati ♪
  10.      prižívnik  -a m (ȋ) knjiž., redko prisklednik: nepovabljeni priživniki ♪
  11.      prižvížgati  -am dov. (í) 1. žvižgajoč priti: vesel je prižvižgal v sobo / ekspr. iz teme je prižvižgala krogla žvižgajoč priletela 2. redko z žvižganjem priklicati: prižvižgati otroke na dvorišče ♪
  12.      pro...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti dejanja naprej, skozi kaj: prodreti, pronicati, prosevati b) dosege namena z določenim dejanjem: proučiti 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: prodor, pronicanje, prosojen; prim. pre... ♪
  13.      pró...  predpona v sestavljenkah (ọ̑) za izražanje naklonjenosti, privrženosti: proameriški, prokomunističen, pronacist ♪
  14.      problém  -a m (ẹ̑) 1. kar je v zvezi z določenim dejstvom nejasno, neznano in je potrebno pojasniti ali rešiti, vprašanje: odkriti, opisati, razčleniti, rešiti problem; poglobiti se v problem; družbeni, filozofski problemi; lahek, nerešljiv, zapleten problem; problemi logike, tehnike / ukvarjati se s problemom lepega, resnice / to so osrednji problemi njegove poezije vprašanja, teme // s prilastkom kar je v določeni zvezi s predmetom, kot ga določa prilastek, in zahteva rešitev, ki pa jo je težko najti, uresničiti: obravnavati problem beguncev, razorožitve; problem goriva, redne preskrbe / publ. palestinski problem 2. nav. mn. kar je nezaželeno, težko rešljivo in je potrebno odpraviti, rešiti, težava: probleme je treba reševati sproti; biti kos gospodarskim, življenjskim problemom; za moj problem nima nihče razumevanja / nima problemov; je brez problemov / imeti probleme s čim, s kom 3. ed., ekspr., v povedni rabi kar zaradi določenega dejstva povzroča komu skrbi, težave: vse bi šlo, samo čas, denar, hiša je problem; kako bi to naredili, je velik problem / pog. fant postaja vse večji problem / žarg.: to narediti pa res ni problem ni nemogoče, težko; kako boš to naredil, je tvoj problem je tvoja stvar ◊ mat. (matematični) problem z besedami izražena naloga, ki jo je treba izraziti in rešiti matematično; šah. problem umetno narejena pozicija z zahtevo, da se v določenem številu potez da mat; dvopotezni problem ♪
  15.      problematizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) publ. narediti, povzročiti, da postane smisel, utemeljenost česa problem: problematizirati idejo, umetnost; te vrednote so se problematizirale problematizíran -a -o: življenje samo je problematizirano ♪
  16.      probòj  -ôja m (ȍ ó) redko preboj: proboj stene / z mitraljezom kriti proboj; pasti pri proboju ♪
  17.      probójen  -jna -o prid. (ọ̄) redko prebojen: probojna moč krogle ● publ. probojen uspeh zelo velik uspeh; publ. probojno umetniško delo prepričljivo ♪
  18.      probójnost  -i ž (ọ̄) redko prebojnost: probojnost izstrelka ● publ. drama je izgubila svojo probojnost prepričljivost ♪
  19.      procés  tudi procès -ésa m (ẹ̑; ȅ ẹ́) 1. med seboj povezani pojavi, ki se vrstijo v času po določenih a) naravnih zakonitostih: proces poteka, se razvija; opazovati, proučevati proces; bolezenski, življenjski procesi; proces gnitja, staranja; procesi v organizmu / zdravnikom je uspelo zaustaviti proces / duševni, miselni proces b) navadno s prilastkom družbenih zakonitostih: razčlenjevati družbene, zgodovinske procese; združevalni proces; zapleteni procesi družbenega razvoja; publ. vloga delavskega razreda v procesu človekovega osvobajanja pri človekovem osvobajanju 2. navadno s prilastkom celota del, delovanja za dosego kakega cilja: načrtovati, organizirati, usmerjati proces; delovni, proizvodni proces / izobraževalni, vzgojni proces 3. jur. skupek po pravnih pravilih določenih dejanj, ki vodijo do pravno določene rešitve; postopek: obnoviti, sprožiti proces; javni, tajni proces; proces proti revolucionarjem; priče na procesu / civilni, kazenski proces / sodni proces ● publ. monstre proces s številnimi obtoženci; publ. politični proces zaradi političnih razlogov ◊ kem. kemični proces pri katerem se spremeni kemična sestava snovi; psih. posredovalni procesi procesi v človekovi duševnosti, ki nastajajo med dražljajem in reakcijo nanj; zgod. nürnberški proces sodni proces mednarodnega vojaškega sodišča proti vodilnim vojnim zločincem hitlerjevske Nemčije leta 1945 in 1946 v Nürnbergu ♪
  20.      procésija  -e ž (ẹ̑) 1. rel. verski sprevod, pri katerem se navadno nosi kak verski predmet, kip: pred mašo bo procesija; nositi križ pri procesiji / velikonočna procesija; procesija za dež // skupina ljudi ob takem dogodku: procesija gre med njivami; dolga procesija / iti za procesijo, v procesiji 2. ekspr., navadno s prilastkom v daljšo vrsto razvrščena, premikajoča se skupina sploh: proti vrhu se pomika procesija planincev / procesija mravljincev, voz ♪
  21.      pročêlje  in pročélje -a s, rod. mn. pročêlij in pročélij tudi pročêlj in pročélj (ȇ; ẹ̑) 1. zunanja, navadno čelna, arhitektonsko poudarjena stran stavbe: obnoviti, urediti pročelje; okrušeno, prebeljeno pročelje; pročelja palač; okraski na pročelju / baročno, romansko pročelje; pren. njegove besede so le pročelje, ki zakriva resnico ♦ arhit. glavno, stransko pročelje 2. knjiž., redko sprednji, začetni del predmeta, stvari; čelo: posadili so ga na pročelje mize; pročelje odra ♪
  22.      pródaj  m neskl. (ọ̑) star., v prislovni rabi, s predlogom prodaja: krompirja je dovolj tudi za prodaj / stvar gre dobro v prodaj; prim. naprodaj ♪
  23.      prodajálski  -a -o [u̯s in ls] prid. (ȃ) nanašajoč se na prodajalce ali prodajanje: prodajalski predpasnik / prodajalsko osebje ♪
  24.      prodájati  -am nedov. (ȃ) 1. dajati komu kaj v last tako, da plača dogovorjeno ceno: prodajati knjige, obleko, zelenjavo; prodajati na trgu, po hišah; drago, poceni prodajati / danes se dobro prodaja / prodajati pod ceno, v izgubo; prodajati po znižanih cenah / prodajati na meter, po kosih / prodajati na debelo, na drobno, na kredit / drago prodajati svoje usluge 2. ekspr. odpovedovati se čemu zaradi koristi: prodajati svojo čast 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje ali dejanje, kot ga določa dopolnilo: prodajati dolgčas dolgočasiti se; prodajati lenobo lenariti; pog. ne prodajaj sitnosti ne sitnari; prodajati slabo voljo biti slabe volje, kazati slabo voljo 4. ekspr. praviti, pripovedovati, kar izraža dopolnilo: prodajaj svojo modrost, učenost kje drugje / prodajati laži lagati ● ekspr. prodajati zijala zadrževati se kje in si radovedno ogledovati; ne prodajaj kože, dokler je medved še v brlogu ne razpolagaj s stvarjo, ki je še nimaš ◊ etn. blago prodajati otroška igra, pri kateri udeleženec v vlogi kupca ugiblje, katero blago predstavljajo drugi prodájati se ekspr. 1. sodelovati z nasprotnikom, sovražnikom zaradi koristi: zaradi lakote se ne bomo prodajali 2. imeti ljubezenske, spolne odnose s kom zaradi koristi: ta ženska se prodaja (za denar) prodájan -a -o: to je najbolje prodajana knjiga v tem letu ♪
  25.      prodáti  -dám dov., 2. mn. prodáste in prodáte; prodál (á) 1. dati komu kaj v last tako, da plača dogovorjeno ceno: prodati avtomobil, hišo; zemljišče je prodal sosedu; prodati na semnju; dobro, drago prodati / prodati po nizki, visoki ceni; prodati pod ceno; pog. prodati pod roko / prodati na kredit / prodati pravico za filmanje romana 2. ekspr. odpovedati se čemu zaradi koristi: prodati svojo čast, prepričanje ● ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar; ekspr. drago je prodal svojo kožo, življenje preden so ga ujeli, ubili, je sovražniku povzročil veliko izgubo, škodo; ekspr. nekdo nas je prodal sovražniku izdal zaradi koristi; ekspr. prodati novico naprej povedati; bibl. prodati kaj za skledo leče zaradi trenutnih majhnih koristi odpovedati se čemu pomembnemu; kakor sem kupil, tako prodam povem, kakor sem slišal; ekspr. toliko že znam nemško, da me ne morejo prodati da se lahko sporazumem ◊ jur. prodati patent prenesti patent in patentne pravice s kupno pogodbo prodáti se slabš. začeti sodelovati z nasprotnikom, sovražnikom zaradi koristi: prodal se je Nemcem prodán -a -o: prodani izdajalec; prodani predmeti; prodana duša; hiša je že prodana ♪

   14.584 14.609 14.634 14.659 14.684 14.709 14.734 14.759 14.784 14.809  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA