Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Red (14.334-14.358)


  1.      pridržáti  -ím dov. (á í) 1. s prijemom krajši čas ohraniti v določenem položaju, na določenem mestu: pridržal mu je konja, da je razjahal; pridržal mu je streme; pridržal je voz, da se ne bi prevrnil / pridržati šal z brado / pridržati predmet k luči podržati; pridržati komu vrata držati krajši čas odprta / prijel ga je za roko in jo pridržal 2. narediti, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu; zadržati: pridržali so ga čez noč; pridržali so jih na kosilu; hotel je že oditi, pa so ga še malo pridržali 3. obdržati: nekaj stvari iz paketa je pridržal zase, drugo je razdelil / posestvo je prepustil sinu, sadovnjak (si) je pa pridržal / po stavki so odpustili večino delavcev, le nekaj so jih pridržali / pridržali so ga na postaji milice, v bolnici 4. krajši čas ne narediti tega, kar izraža določilo: pridržati dih; pridržal je korak in poslušal; pridržati smeh ● zastar. pridržati pozornost poslušalcev ohraniti; nar. tu pridrži pot iz soteske vodi, pelje pridržáti si jur. zagotoviti si določeno pravico zlasti pri dogovoru, pogodbi: pridržati si nadzorstvo, služnost ∙ ekspr. on si vedno pridrži zadnjo besedo vedno uveljavi svoje mnenje; pisar. pridržali so si pravico odgovoriti pozneje niso hoteli odgovoriti takoj pridržán -a -o: pridržan dih; pridržane pravice; odločitev je pridržana sodišču ∙ knjiž. govoriti s pridržanim glasom tihim; knjiž. to je bilo pridržano njegovim očem tega on ni videl, spoznal ♦ mat. pridržana decimalka decimalka, ki se pri krajšanju decimalnega števila še ohrani; zal. vse pravice pridržane opomba v tiskanem delu, ki opozarja na nosilca avtorskih pravic; prisl.: pridržano govoriti ♪
  2.      pridŕžek  -žka m (ȓ) 1. kar izraža (delno) omejitev soglašanja s čim: imeti pridržke; glede tega je izrazil, izrekel, povedal svoje pridržke; pridržki glede njegovih pogledov / ničesar ne sklene brez pridržkov omejitev / s predlogom so se strinjali brez pridržka popolnoma; ekspr. on je brez pridržkov najboljši igralec gotovo; priznali so ga za vodjo, vendar s pridržkom, da se premalo zaveda svojih dolžnosti; poročilo so sprejeli s pridržki niso popolnoma soglašali, bili zadovoljni z njim 2. jur. zagotovljena pravica zlasti pri dogovoru, pogodbi: navesti v pogodbi pridržke; pridržek dosmrtnega užitka / prodaja s pridržkom prodaja, pri kateri je z dogovorom omejena kupčeva pravica ♪
  3.      pridrževáti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s prijemom krajši čas ohranjati v določenem položaju, na določenem mestu: vozniki so pridrževali konje; pridrževati koga z roko; pridrževati si ovratnik z brado / redko letvice pridržujejo orodje v ustreznem položaju držijo 2. delati, da kdo za krajši čas ostane na določenem mestu; zadrževati: rad bi še ostal, a ga ni nihče pridrževal 3. krajši čas ne delati tega, kar izraža določilo: pridrževati dih; pridrževati korak pridrževáti si jur. zagotavljati si določene pravice zlasti pri dogovoru, pogodbi: pridrževati si nadzorstvo ∙ pisar. pridržujem si pravico odgovoriti na to vprašanje pozneje na to vprašanje bom odgovoril pozneje pridržujóč -a -e: pridržujoč dih, je prisluškoval pridrževán -a -o: pridrževano dihanje ♪
  4.      priduševáti se  -újem se nedov. (á ȗ) redko pridušati se: v jezi se je priduševal / priduševal se je, da ostane ♪
  5.      pridvòr  -ôra m (ȍ ó) knjiž. preddverje: hiša s pridvorom ♪
  6.      prienačeváti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž., redko enačiti: prienačevati razmere ene dežele razmeram v drugi ♪
  7.      prienáčiti  -im dov. (á ȃ) knjiž. narediti kaj enako, enakovredno čemu drugemu: prienačiti upravno ureditev dežele drugim deželam / temu delavcu bi težko koga prienačili težko bi mu našli enakega, enakovrednega; njemu se ne morem prienačiti ∙ knjiž., redko prienačiti se življenju domačinov prilagoditi se ♪
  8.      prigábiti  -im dov. (á ȃ) redko, z dajalnikom prignusiti, pristuditi: prigabiti otroku laž / jed se mu je prigabila / tako prazno govorjenje se mu je prigabilo ♪
  9.      priganíti  in prigániti -em dov. (ȋ á) redko zapogniti: tkanino na koncu priganemo in naredimo rob ♪
  10.      priganjáč  -a m (á) 1. kdor priganja, goni živino: priganjači pokajo z biči; priganjači mul; slišalo se je vpitje priganjačev 2. slabš. kdor zahteva, poskuša doseči, da kdo hitreje dela: na delu so jim dali priganjača / nadzornik je bil pravi priganjač / politični, režimski priganjači agitatorji 3. redko kdor goni divjad pred stojišče lovca; gonjač: lovci so ga najeli za priganjača ♪
  11.      prigánjati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, povzročati, da se kdo hitreje giblje, premika: voznik priganja vole; priganjati konja v tek; priganjati z bičem, s palico / hodila sta tako počasi, da ju je moral priganjati 2. nav. ekspr. delati, povzročati, da mora biti kdo bolj aktiven: starši ga opominjajo in priganjajo, pa nič ne pomaga; stal jim je zmeraj za petami in jih priganjal; drug drugega priganjajo / razmere nas priganjajo // zahtevati, poskušati doseči, da kdo hitreje dela: nadzornik jih neprestano priganja; če jih ne bi priganjal, bi delo ne bilo opravljeno; priganjati pri delu // z besedami, navadno ostrimi, poskušati doseči, da bi kdo kaj storil, delal: priganjati otroke k delu, učenju; izpij, potem pa greva, ga je priganjal / priganjati koga v posteljo naganjati ● ekspr. čas nas že spet priganja morali bomo hiteti; ekspr. košnja nas priganja treba bo začeti kositi; nar. vzhodno oče je bil pri plugu, sin pa je priganjal (krave) poganjal, vodil; redko priganjati lovcem divjad goniti priganjáje: priganjaje živino, je pripeljal na vrh klanca priganjajóč -a -e: žvižgal si je, priganjajoč konje z bičem; slišali so se priganjajoči glasovi ♪
  12.      prigíb  -a m (ȋ) knjiž., redko mig, migljaj: prekinila jo je s prigibom glave ● zastar. v prigibu vam pošiljam članek v prilogi ♪
  13.      priglàs  -ása m (ȁ á) 1. knjiž., redko prijava: zbirati priglase za potovanje 2. zastar. naglas, poudarek: besede s priglasom na prvem zlogu / slovensko je govoril s tujim priglasom ● knjiž., redko govoriti s priglasom ironije s prizvokom ♪
  14.      priglasíti  -ím, tudi priglasíti in priglásiti -im dov., priglásil (ȋ í; ȋ á) 1. sporočiti pristojnemu organu, osebi pripravljenost za kako dejanje, sodelovanje: prosil ga je, naj ga priglasi k izpitu; priglasiti se za izlet / prostovoljno se priglasiti v vojsko / priglasiti se za kurirja / priglasiti se k besedi 2. knjiž. javiti, prijaviti: priglasiti prireditev; priglasiti zadevo občini / priglasiti odsotnost v treh dneh 3. knjiž. najaviti, napovedati: priglasil ga je ravnatelju; priglasiti se za obisk; priglasil se je že včeraj priglasíti se, tudi priglasíti se in priglásiti se knjiž. (uradno) priti na določeno mesto na zahtevo ali poziv; javiti se: priglasiti se sodišču zaradi dedovanja ● knjiž. ob popisu se je priglasila za Slovenko se je izrekla; v društvo se je priglasilo okrog sto novih članov vpisalo priglašèn -êna -o tudi priglášen -a -o: priglašen k izpitu ♪
  15.      prignáti  -žênem dov., stil. priženó (á é) 1. narediti, povzročiti, da pride navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: prignati govedo v klavnico; prignati ovce zgodaj domov / ekspr.: prignali so zvezanega moža; v svojo družbo je prignal nekaj novincev pripeljal, privedel // nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo kam pride sploh: hlad jih je prignal k ognju; lakota je prignala volka v vas / srce jo kmalu prižene nazaj k možu 2. nav. ekspr., navadno v zvezi z do narediti, povzročiti, da pride kdo v stanje, kot ga določa samostalnik: neozdravljiva bolezen jo je prignala do obupa / osamljenost in potrtost človeka lahko priženeta do samomora // narediti, da kaj doseže določeno stopnjo: prignati krizo do vrha / prignati zmogljivost naprave do skrajne meje / stvari je prignala tako daleč, da se je ves kolektiv uprl prignáti se ekspr. hitro priti, pridrveti: po cesti se prižene gruča otrok; prignal se je na konju mimo njih / s pobočja se prižene močen veter prignán -a -o: s paše prignana živina; nravstvena izprijenost in laž sta v romanu prignani do skrajnosti ♪
  16.      prignêsti se  -gnêtem se dov., prignêtel se in prignétel se prignêtla se, stil. prignèl se prignêla se (é) ekspr. preriniti se, pririniti se: prignesti se do sedeža, v dvorano / prignesti se v ospredje ♪
  17.      prignúsiti  -im dov., prignúšen in prignúsen (ú ȗ) nav. ekspr., z dajalnikom narediti, da se v kom vzbudi skrajen odpor, gnus: prignusiti komu jed; meso se mu je prignusilo // narediti, da postane kaj komu neprijetno, zoprno: ta profesor mu je prignusil šolo; delo se mu je prignusilo / dekle so mu hoteli prignusiti ♪
  18.      prigódnik  -a m (ọ̑) knjiž., redko prigodničar: dober prigodnik ♪
  19.      prigódniški  -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na prigodnico: prigodniški pesnik / prigodniški značaj pesmi 2. redko priložnosten: prigodniški prispevki; kritika v reviji je preveč prigodniška ♪
  20.      prigódnosten  -tna -o prid. (ọ̄) redko priložnosten: prigodnosten sestanek ♪
  21.      prigórje  -a s (ọ̑) geogr. gričevnat svet pred osamljeno goro: prigorje Konjiške gore ♪
  22.      prigotóvek  -vka m (ọ̑) knjiž., redko pripravek: kozmetični prigotovek ● knjiž., redko take prehrambene prigotovke je treba hraniti na hladnem izdelke ♪
  23.      prigovoríti  -ím dov., prigovóril; nam. prigovôrit in prigovorít (ȋ í) knjiž., redko prigovarjajoč reči: ti ji prigovori, naj se vrne / vstani, mu je mirno prigovorila ● publ. postrežbi bi lahko marsikaj prigovorili jo glede marsičesa pokritizirali; knjiž., redko nič ni prigovoril rekel, pripomnil ♪
  24.      prigradíti  -ím dov., prigrádil (ȋ í) 1. z graditvijo dodati stavbi: prigraditi nadstrešek / redko prigraditi prizidek prizidati 2. s pritrditvijo dodati kaki napravi: prigraditi stroju elektromotor / žarg., teh. prigraditi delovno napravo vlačilnemu stroju pripeti, priklopiti prigrajèn -êna -o: prigrajena priprava ♪
  25.      prihájanje  -a s (ȃ) glagolnik od prihajati: opazoval je prihajanje gostov / redno prihajanje v službo / omogočiti komu nemoteno prihajanje in odhajanje ♪

   14.209 14.234 14.259 14.284 14.309 14.334 14.359 14.384 14.409 14.434  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA