Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Red (12.809-12.833)


  1.      pomaránčevec  -vca m (ȃ) 1. južno drevo ali grm z oranžnimi užitnimi sadovi: pomarančevci že cvetijo; nasadi pomarančevcev 2. knjiž., redko pomarančni liker: pri tretjem kozarčku pomarančevca se ji je začelo vrteti ♪
  2.      pomasóviti  -im dov. (ọ̄ ọ̑) publ. narediti, povzročiti, da postane kdo po načinu življenja in mišljenja enak, podoben množici, večini: tehnika, standard navadno pomasovi posameznika; bili so taki časi, da se je bilo najbolje pomasoviti pomasóvljen -a -o: pomasovljen človek; pomasovljena družba ♪
  3.      pomašíti  -ím dov., pomášil (ȋ í) 1. drugega za drugim zamašiti: pomašiti vse luknje s cunjami 2. ekspr. s silo spraviti v kaj: kruh je pomašil v žep in odšel; pomašiti najpotrebnejše stvari v nahrbtnik ● ekspr. kos kruha je mimogrede pomašil pojedel ♪
  4.      pomazíliti  -im dov. (í ȋ) 1. star. pomazati, namazati z mazilom: pomaziliti vneto kožo / pomaziliti lase 2. rel. z oljem za maziljenje obredno pomazati: pomaziliti birmancu čelo pomazíljen -a -o: pomaziljeni lasje ∙ ekspr. pomaziljene besede pretirano slovesne, sladkobne ♪
  5.      pomečkáti  -ám [mǝč tudi meč] dov. (á ȃ) 1. narediti, povzročiti, da postane kaj zgubano, stisnjeno: pomečkati obleko; oblačila so se v kovčku pomečkala; pomečkati si klobuk, krilo 2. povzročiti, da se kaj mehkega pod pritiskom stisne, razleze: pomečkati borovnice; slive so se pomečkale 3. slabš. izvesti, odigrati na hitro, nenatančno: godbeniki so zadnje takte kar pomečkali / baletka je nekaj gibov kar pomečkala, da je spet ujela ritem 4. ekspr. težko razumljivo ali nerazumljivo povedati: govornik je odgovor na neprijetno vprašanje kar pomečkal ● ekspr. ta nečedni posel hočejo pomečkati prikriti; ekspr. pomečkati si oči pometi pomečkán -a -o: pomečkan klobuk; pomečkano krilo ♪
  6.      pomedíti  -ím dov., pomédil (ȋ í) redko omediti: pomediti hruške ♪
  7.      pomedvéditi  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) ekspr. narediti koga okornega, odljudnega: zakotno življenje ga je pomedvedilo; v hribih se je čisto pomedvedil ♪
  8.      poméjen  -jna -o prid. (ẹ̄) knjiž., redko obmejen: pomejno mesto / pomejni prebivalci ♪
  9.      poméjnik  -a m (ẹ̑) 1. knjiž., redko obmejni prebivalec: to so bili nemirni popotniki, borci in pomejniki 2. zastar. postopač, delomrznež: spet en pomejnik, ki bi jedel, delal pa ne ♪
  10.      pomémben  -bna -o prid., pomémbnejši (ẹ̄) 1. ki je sam po sebi ali v odnosu do drugega tak a) da ga je treba upoštevati, nanj misliti: pomemben dogodek; pomemben podatek; pomembna novica; sporočilo je pomembno b) da lahko vpliva na določena dejstva: pomembna odločitev; pomembna odkritja; vojaško pomembni objekti; prehrana je zelo pomembna; ta slikar je pomemben za razvoj umetnosti / ta tekma je pomembna za uvrstitev v finale / za sestavo moštva so pomembni rezultati // redko nujen, pereč: rešitev pomembnih problemov; stvar je zelo pomembna, zato je ne odlašajmo 2. ki ima tak položaj, funkcijo, da lahko vpliva, odloča: pomemben funkcionar; v podjetju se čuti pomembnejšega, kot je v resnici / biti na pomembnem položaju; opravljati pomembne politične funkcije / publ. ima pomembno vlogo pri odločanju zelo vpliva na odločitev 3. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: pomemben pisatelj; Prešeren je najpomembnejši slovenski pesnik; pomembna cesta, elektrarna; pomembno turistično središče / pri avtomobilu je najpomembnejši motor / pomemben praznik; pomembna obletnica / pomembna oseba romana glavna, osrednja // ki se mu zaradi pozitivnih lastnosti, kakovosti njegovega dela izkazuje velika čast, spoštovanje: pomembni Slovenci 4. publ. (precej) velik: ujeti pomembno število sovražnih vojakov / poneveriti pomemben znesek / organizacija je doživela pomembne spremembe pomémbno 1. prislov od pomemben: pomembno se držati; pomembno preseči povprečje 2. v povedni rabi izraža primernost, koristnost česa: pomembno je, da pridejo vsi / kot geslo olimpijskih iger pomembno je sodelovati, ne zmagati ♪
  11.      pomèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. kar beseda vsebuje glede na označevani pojem, predmet: beseda jezik ima več pomenov; pomen te besede je nejasen / narod v današnjem pomenu besede se je izoblikoval v 19. stoletju; uporabiti besedo v drugačnem, slabšalnem pomenu ♦ lingv. dopustni, pogojni pomen veznika; izhodiščni, osnovni, prvotni pomen besede; leksikalni pomen besede ki označuje njeno vsebino; oslabljeni pomen ki izraža, da beseda, besedna zveza nima polnih pomenskih značilnosti; preneseni pomen ki ga beseda, besedna zveza dobi, če se uporabi za označitev kakega drugega pojma, predmeta, zlasti če ostane predstavno tesno povezana z izhodiščnim pomenom; slovnični pomen pomen besede, manjše jezikovne enote, ki označuje slovnične kategorije, odnose // navadno s prilastkom kar kaka jezikovna enota sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: simbolisti so trdili, da imajo glasovi samostojne pomene; čeprav razumem vse besede, mi pomen stavka ni jasen // navadno s prilastkom kar kaj sploh vsebuje glede na označevani pojem, posredovano misel: pomen te kretnje mi ni znan; razlagati pomen sanj / z oslabljenim pomenom prstan ima pomen zvestobe pomeni zvestobo 2. ekspr., s prilastkom, v zvezi v pomenu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: Prešeren je pesnik v najvišjem pomenu besede; on je prijatelj v pravem pomenu / on je vojak v dobrem, slabem pomenu (besede) 3. navadno s prilastkom pozitivne lastnosti, značilnosti česa a) glede na (možni) vpliv, posledice, delovanje: ta način dela vedno bolj izgublja svoj pomen, publ. na pomenu; pripisovati čemu pretiran pomen; razpravljati o pomenu kongresa, sklepa / publ.: cesta je za razvoj področja velikega pomena; to je za človeštvo življenjskega pomena / publ. odbor bo imel pri tem odločilen pomen vlogo, vpliv b) glede na področje, dejavnost, kot jo določa prilastek: gospodarski, turistični pomen kraja / šolstvo je dejavnost posebnega družbenega pomena / publ. to je podjetje republiškega pomena 4. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez pomena izraža nepotrebnost česa: brez pomena je govoriti o tem, ker je že vse odločeno; nima pomena še enkrat začeti / vsaka beseda je brez pomena: ostal bo pri svojem ● knjiž. delo daje življenju pomen smisel, vrednost; knjiž. ploščice imajo olepševalni pomen namen, vlogo; pomen njegovih pesmi je zgodovinski vrednost, pomembnost; to znamenje ima že pomen simbola je že simbol ♪
  12.      pomendráti  -ám [mǝn] dov. (á ȃ) 1. s hojo, stopanjem pritisniti k tlom, navzdol in pri tem poškodovati ali uničiti: pomendrati sadike; konji so pomendrali travo, žito / pomendrati gredo, polje / pomendrati na tleh ležeči klobuk / pomendrati s kopiti, nogami / pomendrati klasje v zemljo / ekspr. vrgel je sliko na tla in jo pomendral // ekspr. s hojo, stopanjem po kom povzročiti (hude) telesne poškodbe, smrt: pomendrali so ga konji / bežeča množica je pomendrala več ljudi / tank, tovornjak jih je pomendral povozil 2. ekspr. s hojo, udarci nog pogasiti: pomendrati ogenj 3. ekspr. brezobzirno pokoriti, uničiti: sam si in če jim boš ugovarjal, te bodo pomendrali / sovražnik je hotel pomendrati našo domovino / pomendrati svobodo 4. ekspr. povzročiti, da kaj za koga nima več prejšnje vrednosti, veljave: pomendral je njeno ljubezen / pomendrati svoje ideale ● ekspr. pomendrati komu srce brezobzirno, hudo ga (čustveno) prizadeti pomendrán -a -o: kdor je ugovarjal, je bil pomendran; pomendrana greda ♪
  13.      pomének  -nka m (ẹ̑) prijazen, lahkoten pogovor: pomenek je hitro stekel; obrniti pomenek drugam; pomenek o vremenu / povabiti prijateljico na pomenek // star. pogovor sploh: po pomenku s predstojnikom je bil razburjen / imela sem resen pomenek ● star. pred leti je imel pomenke s sosedovo hčerjo, pa se je razdrlo je bil njen fant, zaročenec; brati zaupne pomenke časopisno rubriko o spolnih problemih, družinskih težavah ♪
  14.      pomeníti  in poméniti -im nedov. (ȋ ẹ́) 1. imeti vsebino a) ki označuje kak pojem, predmet: razloži mi, kaj pomeni tuja beseda; izrazi, ki pomenijo poklic, so: zidar, električar; to pomeni dejansko isto / beseda hiša pomeni stavbo, družino, podjetje b) ki posreduje kako misel: premišljal je, kaj pomeni ta fraza, stavek 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: rdeča luč pomeni stoj; simbol Fe pomeni v kemiji železo; zamahnil je z roko, kar je pomenilo, naj odidejo / črki J. M. na koncu članka pomenita Janez Mlinar / ta črta pomeni Gorjance predstavlja, ponazarja 3. biti znak, iz katerega se lahko spozna, dojame to, kar izraža dopolnilo: kaj pomenijo tvoje besede; nihče ni vedel, kaj bi pomenilo oddaljeno grmenje; ta oznaka pomeni, da je avtomobil iz Turčije / vsa ta znamenja pomenijo lepo vreme kažejo; to, da ga kliče direktor, ne pomeni nič dobrega 4. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju osebka enak temu, kar izraža dopolnilo: če se ne vrnete, pomeni, da ste prelomili obljubo / kmetija pomeni dosti dela in slabo življenje; iti naprej pomeni gotovo smrt / publ. ta nagrada pomeni zame presenečenje 5. s prislovnim določilom, z dajalnikom izraža, da ima kdo do česa tak odnos, kot ga nakazuje določilo: denar in slava mu ne pomenita dosti; ta ženska mi je nekoč veliko pomenila / pomeniš mi toliko kot nič; on mu pomeni več kot oče, več kot ves svet 6. s prislovnim določilom imeti veljavo, ugled: zbrali so se vsi, ki v znanosti kaj pomenijo / priimek Puc v teh krajih še zdaj veliko pomeni ● ekspr. taka kmetija je nekdaj nekaj pomenila je bila veliko vredna ♪
  15.      pomeníti se  in poméniti se -im se dov. (ȋ ẹ́) izmenjati mnenja, misli z govorjenjem; pogovoriti se: pomeniti se o pomembnih stvareh; prijateljsko sta se pomenila ● ekspr. če se nočete sporazumeti zlepa, se bomo pomenili na sodišču bomo zadevo uredili, rešili na sodišču; ekspr. le počakaj, midva se bova drugače pomenila s teboj bom ravnal, obračunal strožje; ekspr. če bi to prej vedel, bi se kaj hitro pomenila bi ga hitro zavrnil, odslovil ♪
  16.      pomenljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost pomenljivega: pomenljivost nasmeška, pogleda / simbolična pomenljivost imena glavne osebe v romanu / knjiž. pomenljivost umetniškega dela pomen, vrednost ♪
  17.      pomériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. ugotoviti, določiti, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: pomeriti prostor, zemljišče / hoteli so pomeriti globino vodnjaka // ugotoviti, določiti razsežnost telesnih delov za izdelavo oblačila: pomeriti dolžino obleke / pomeriti rokav 2. ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost: pomeriti čevlje, klobuk, obleko / pomerila je več puloverjev, a z nobenim ni bila zadovoljna 3. oceniti lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: lovec je pomeril in ustrelil; pomeriti s puško; dobro, slabo pomeriti / pomeriti v glavo / on je prvi pomeril name streljal 4. star. premeriti (z očmi): tujca je pomeril od nog do glave / sovražno jo je pomeril / pomeriti koga s prijaznimi očmi, pogledi ● šalj. pes mu je pomeril hlače mu je raztrgal hlače; šalj. pomeriti komu hlače natepsti ga; pog., ekspr. zamrmra in jo pomeri proti vratom gre, odide; šalj. spotaknila se je in pomerila pot padla pomériti se ekspr. tekmovati, nastopiti: na turnirju so se pomerili naši najboljši igralci; pomeriti se v alpskem smučanju / na tekmovanju so pomerili svoje moči tudi plavalci ∙ ekspr. pridi sem, da se pomeriva ugotoviva, kdo je močnejši pomérjen -a -o: dobro pomerjen strel; krilo je bilo hitro pomerjeno ∙ ekspr. hlače ti stojijo, kakor bi bile tebi pomerjene zelo dobro ♪
  18.      pomérjati  -am nedov. (ẹ́) 1. večkrat meriti: lovec je pomerjal, ustrelil pa ni / pomerjati dolžino krila, rokava 2. ugotavljati, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost: pomerjati obleke, plašče; pomerjati si čevlje; dolgo si je pomerjala, preden je kupila / pomerjati (si) prstan, uhane ♪
  19.      pomêsti  -mêtem tudi -mêdem dov., pomêtel in pométel pomêtla tudi pomêdel in pomédel pomêdla, stil. pomèl pomêla (é) 1. očistiti z metlo, omelom: pomesti dvorišče, sobo, stopnice; dobro, temeljito pomesti; pomesti po kotih; pomesti in poribati tla / pomesti z brezovo metlo; pren., ekspr. burja je pometla cesto // s pometanjem odstraniti: pomesti ogorke, smeti / z roko je pometla drobtine z mize 2. ekspr. s svojim delovanjem odstraniti: burja je pometla avtomobil s ceste; vihar je pometel sneg, da so se pokazala gola pobočja 3. ekspr., navadno v zvezi z z povzročiti, narediti, da kaj ne obstaja več: družbeni razvoj bo pometel take ljudi; oblast je neusmiljeno pometla z nasprotniki; pomesti z zastarelim pojmovanjem, predsodki ● ekspr. pometel je skledo žgancev (hitro) pojedel; ekspr. pomesti nasprotnike z železno metlo odločno, neprizanesljivo, s silo jih odstraniti s kakega položaja pometèn tudi pomedèn -êna -o: pometen hodnik; vse je čisto in pometeno; nebo je kakor pometeno ♪
  20.      poméšati  tudi pomešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. krajši čas mešati: pomešati polento; pomešati s kuhalnico, žlico / pomešati z roko po kupu fižola, pesku 2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: pomešati vino z vodo; dim se je pomešal z meglo / za kokoši je pomešala koruzo s pšenico // dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: pomešala je svoje in njegove knjige; koze so se pomešale med ovce / pomešati karte narediti, povzročiti, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve 3. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: na izpitu je pomešal vse datume in kraje / pomešal je njegovo ime z imenom drugega znanca // uporabiti v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: v pogovoru je pomešal poljščino in češčino; nemške besede so se mu pomešale med slovenske ● ekspr. pomešal se je med zbrane ljudi in vzklikal dogovorjena gesla šel je, skril se je poméšati se tudi pomešáti se pojaviti se skupaj, istočasno: v njegovem pogledu sta se pomešala hudomušnost in naklonjenost do nje / njihovi glasovi so se pomešali // dobiti značilnosti drug drugega: na tem področju sta se pomešali dve narečji ∙ priseljenci so se krvno pomešali z domačini so postali krvni sorodniki poméšan -a -o: govoril je s hrvaškimi besedami pomešan jezik; rasno pomešani ljudje; to so pojmi, ki so med seboj čisto pomešani ♪
  21.      pometáčka  -e ž (ȃ) redko pometačica, pometalka: več let je bila za pometačko ♪
  22.      pométati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. čistiti z metlo, omelom: pometati dvorišče, sobo, stopnice; pometati in pomivati tla / pometati z metlo; pren., ekspr. burja pometa ceste // s pometanjem odstranjevati: pometati črepinje, ogorke 2. ekspr. pri premikanju, gibanju dotikati se česa: krilo ji pometa po tleh / lasje so ji pometali po hrbtu opletali ● ekspr. mislijo si, da lahko z njim pometajo delajo, počenjajo, kar hočejo; vsak naj pometa pred svojim pragom naj uredi najprej svoje zadeve; naj se ne vtika v tuje zadeve; preg. nova metla dobro pometa delavec, uslužbenec, zlasti višji, si na novem delovnem mestu zelo prizadeva izboljšati delo, razmere ♪
  23.      pomígati  -am dov. (ȋ) 1. z delom telesa narediti gib sem in tja: pomigati z glavo; pomigal je s prsti na nogah / pes je pomigal z repom pomahal 2. z gibom izraziti kaj: pomiga mu, naj bo tiho / pomigala je z rameni zmignila, skomignila // z gibom roke, prsta povabiti, poklicati: pomigal ji je, naj pride ♪
  24.      pomígniti  -em dov. (í ȋ) 1. narediti gib z delom telesa: pomigniti z roko 2. z gibom izraziti kaj: pomignila mu je, naj prinese stol / nič ni rekel, le z rameni je pomignil zmignil, skomignil // z gibom roke, prsta a) povabiti, poklicati: voznik prijazno pomigne pešcu, naj prisede b) usmeriti pozornost: pomignila je proti kuhinji; pomigne na fanta, ki je sedel v bližini ● ekspr. če mu samo z mezincem pomignejo, bo takoj na njihovi strani že ob najmanjši ponudeni priložnosti ♪
  25.      pomiloščênje  -a s (é) pomilostitev: ne bodo je predlagali za pomiloščenje ♪

   12.684 12.709 12.734 12.759 12.784 12.809 12.834 12.859 12.884 12.909  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA