Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Red (10.634-10.658)


  1.      odlívek  -vka m (ȋ) 1. tekočina, ki se odlije: kuhala je rastline in odlivek prodajala za zdravilo / priliti vodo k prvemu odlivku 2. knjiž. predmet, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu; odlitek: odlivek znanega kipa // izdelek, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulitek: ulivati jeklene odlivke ♪
  2.      odlóčati  -am nedov. (ọ́) 1. izražati voljo, kako naj bo: v družini odloča oče; odločati o svojem življenju; imeti pravico odločati o svojem delu; odločati z referendumom // dajati, izrekati o čem končno mnenje, sodbo: o tem odloča mednarodna komisija; o pritožbah bo odločalo pristojno sodišče 2. publ. določati izid česa: zadnji goli so odločali tekmo / pri izbiri tajnice so odločala tudi priporočila // določati, usmerjati: prav to je odločalo njegovo usodo 3. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločevati: odločati vrhnjo plast / odločati debelejša zrna ● zastar. celice odločajo neko tekočino izločajo odlóčati se 1. z razmišljanjem prihajati v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: drug za drugim so se odločali, da jim gredo pomagat; po vesti, težko se odločati 2. pri izbiri dajati čemu prednost: kupci se odločajo za modernejše oblike; mladina se odloča za tehniške poklice 3. biti v stanju, ko osebek še omahuje glede uresničitve izbire česa: že dolgo se odločajo za klimatske naprave ♪
  3.      odlóčba  -e ž (ọ̑) 1. kar kaj uradno določa, ukazuje: izdati, razveljaviti odločbo; z odločbo izročiti kaj v uporabo; obrazložitev odločbe / dodelitvena odločba; imeti stanovanjsko odločbo; ustanovitvena odločba; odločba za vselitev; odločba o upokojitvi / zakonca iščeta neopremljeno sobo z odločbo za katero je bila izdana odločba ♦ jur. odločba pravni akt o posamezni zadevi pravne narave; deklarativna odločba ki ugotavlja obstoječe pravno razmerje; izvršljiva odločba ki se glede na predpisani postopek sme izvesti; konstitutivna odločba ki ustvarja novo pravno razmerje // dekret: dobiti odločbo / premestitvena odločba 2. zastar. odločitev: pričakujemo njegovo dokončno odločbo; dali so mu štirinajst dni časa za odločbo ♪
  4.      odlóčen  -čna -o prid., odlóčnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki se hitro in nepopustljivo odloča: odločen človek; bila je zelo delavna in odločna // ki izraža močno voljo, nepopustljivost: odšel je z odločnimi koraki; oglasiti se z odločno besedo; mož odločnih potez na obrazu 2. publ. ki ne dopušča pomislekov, dvomov: gre za njihovo odločno izjavo / zavzeti odločno stališče / potreba po odločnem boju // ki ne dopušča ugovora, oporekanja: odločen ukaz; nujni so bili odločni ukrepi proti takim težnjam / vodil je odločno vojaško politiko 3. ekspr. (zelo) velik, pomemben: pričakovali so več odločnih sprememb / ta drama pomeni odločno stopnjo naprej / naletel je na odločen odpor velik, močen 4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ta slika kaže odločen preobrat k naturalizmu ● zastar. bili so za trdno odločni, da bodo šli na izlet odločeni odlóčno prisl.: odločno ukrepati, zahtevati; odločno ga je zavrnila; bili so odločno za ta predlog; obleka je odločno predraga; odločno premalo vas je ● ekspr. zima se je že odločno začela je že precej huda ♪
  5.      odlóčenost  -i ž (ọ́) 1. stanje človeka, ki se za kaj odloči: bili so trdni v svoji odločenosti; odločenost zaveznikov da ohranijo sodelovanje / redko bil mu je podoben po značaju, ni pa imel njegove odločenosti odločnosti 2. redko ločenost, oddaljenost: čutil je prijetno odločenost od vsega ♪
  6.      odločítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od odločiti: stvar prepušča njeni odločitvi; odlašati z odločitvijo / publ. glede izhajanja revije še ni padla odločitev se še niso odločili; postavljeni so bili pred odločitev: upreti se ali umreti izbiro; ekspr. tudi zanjo je prišla ura odločitve tudi ona se je morala odločiti ♦ jur. svoboda izbire in odločitve // kar se odloči, sklene: izpeljati, preklicati odločitev; vztrajati pri svoji odločitvi; sprejeti odločitve delavcev; grajati odločitev poveljnika za napad ♪
  7.      odločíti  in odlóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. izraziti voljo, kako naj bo: to naj odloči predsednik; odločil je, naj začnejo zidati takoj; odločiti z referendumom / ljudstvo naj samo odloči // dati, izreči o čem končno mnenje, sodbo: komisija je odločila, da je delo plagiat; o sporni zadevi bo odločilo sodišče 2. publ. določiti izid česa: zadnji gol je odločil tekmo; ta poteza je odločila partijo / obe igri je odločil v svojo korist v obeh je zmagal // določiti, usmeriti: prav to znanstveno delo je odločilo njegovo nadaljnjo življenjsko pot; s tem se je odločila njena usoda 3. star. dodeliti, nameniti: to mesto so odločili njemu, zanj / vsakemu je odločila svoje delo odkazala; takim bolnikom se odločijo posebne sobe dajo // navadno v zvezi z za določiti, izbrati: nekaj mož je odločil za stražo / prostor za hišo je odločila ona 4. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti: odločiti skorjo / odločiti slabo grozdje od dobrega / odločili so precej knjig izločili, odstranili ● star. njemu ne bi smela odločiti denarja dati, zapustiti; o tem je odločilo naključje to se je zgodilo po naključju; knjiž., redko ni ga mogoče odločiti, da bi prebral to knjigo nagovoriti, pregovoriti; to ga je odločilo, da je začel izdajati revijo nagnilo, spodbudilo ◊ jur. imeti odločujočo veljavo pri enakem številu glasov, mnenj odločíti se in odlóčiti se 1. z razmišljanjem priti v stanje, ko osebek hoče kaj narediti, uresničiti: naj se že odloči in potem kaj naredi; ni se mogel odločiti; ona se počasi, težko odloči / odločil se je, da bo postal slikar; trdno so se odločili odpotovati z letalom / star. odločil sem se k pisanju namenil sem se 2. pri izbiri dati čemu prednost: pri volitvah se je večina odločila zanj; ni se mogla odločiti med plinskim in električnim štedilnikom; ne more se odločiti, katera je lepša odlóčen -a -o: za to odločen čas je hitro minil; njemu odločena soba; biti trdno odločen pobegniti ♪
  8.      odlómek  -mka m (ọ̑) 1. krajši, navadno vsebinsko zaključen del kakega besedila, umetniškega dela: objaviti, prebrati odlomek iz romana; zaigrati odlomek iz opere / ohranilo se je le nekaj odlomkov drame; slišal je samo odlomek pisma del 2. odlomljen drobec, kos: odlomki kosti / zadel ga je odlomek granate drobec, košček ● redko to ni trajalo niti odlomek sekunde delček, delec ♪
  9.      odlomíti  -lómim dov. (ȋ ọ́) z lomljenjem odstraniti: odlomiti vejo; vrh bukve se je odlomil; odlomiti si zob / odlomil je dva kosa kruha // z lomljenjem odstraniti del česa: palica je predolga, odlomi jo ∙ ekspr. odlomil je ostrino njegovim besedam obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega odlómljen -a -o: odlomljen držaj; odlomljena veja ♪
  10.      odlótati  -am dov. (ọ̑) teh. narediti, da kaj preneha biti zalotano: odlotati spoj ♪
  11.      odložíti  -ím dov., odlóžil (ȋ í) 1. narediti, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: prenehal je brati in odložil knjigo; odložil je palico in torbo / odložiti prtljago; odložil je vrečo in se vzravnal / žerjav je odložil tovor in se vrnil po novega / odložiti nakit sneti; odložiti plašč sleči / kot vljudnostna fraza odložite, prosim; pren. odložiti skrbi 2. narediti, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je avtomobil in odložil nekaj zabojev / pog. avtobus je odložil potnike potniki so izstopili iz njega; odložili so ga pred gostilno ustavili so, da je izstopil / pohištvo so mu odložili kar pred vrati pustili // narediti, da kaj delno pride z vozila, živali: pod klancem so morali odložiti, da so konji speljali; če boš preveč naložil, boš moral odložiti 3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: poseben stroj je odložil vsako napolnjeno steklenico; odložiti knjige na polico // z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odložiti odpadke na določeno mesto / voda je odložila pesek na travnik nanesla 4. prenehati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: zaradi bolezni je odložil vse funkcije; odložiti mandat; odložil je predsedniško mesto 5. navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času: odložiti obisk, potovanje; poroko so zaradi očetove smrti morali odložiti 6. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: odložil je časopis in jo poslušal; nazadnje je le odložila telefonsko slušalko prenehala telefonirati; odložila je šivanje in začela pripravljati večerjo prenehala je šivati; odložiti žlico prenehati jesti; ekspr.: komaj čaka, da bo odložil vojaško suknjo končal kadrovski rok; odložil je šolsko torbo ne hodi več v šolo 7. v zvezi z jajčece, jajce izločiti zaradi razmnoževanja: samica odloži jajčeca v prst; žabe odložijo jajca navadno v vodo / odložiti ikre ∙ ekspr. odložila je črnino prenehala je nositi žalno obleko; stanovanjsko vprašanje so odložili z dnevnega reda ga niso obravnavali ◊ lov. odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu odložèn -êna -o: vsepovsod odloženi odpadki; odložena obleka je bila razmetana po vsej sobi; skrb je za nekaj časa odložena; obravnavanje tega vprašanja je odloženo za nedoločen čas ♪
  12.      odluščíti  in odlúščiti -im dov. (ȋ ú) odstraniti v plasteh s površine: odluščiti krasto; omet se je na več mestih odluščil / odluščiti lupino od jajca; pren. odluščiti videz od bistva // odstraniti manjši predmet od snovi, na kateri je, v kateri tiči: odluščiti kamenček od zidu; odluščil je še zadnja zrna koruze s storža ● knjiž., ekspr. s svetlobo odluščiti igralca iz odrske kompozicije izvzeti, osamiti odluščíti se in odlúščiti se ekspr. ločiti se, oditi: od zidu se je odluščil moški / nekaj žensk se je odluščilo od gruče ∙ knjiž. besede so se mu s težavo odluščile od ust s težavo jih je izrekel; nerad, težko je to povedal odlúščen -a -o: omet je na več krajih odluščen ♪
  13.      odmajáti  -májem tudi odmájati -em tudi -am dov., odmájaj odmájajte tudi odmajájte; odmajál tudi odmájal (á á; á; ā) z gibom glave na levo in desno izraziti nesoglasje, zanikanje; odkimati: na njeno vprašanje je le odmajal / ni res, je odmajala / jezno je odmajal z glavo ● ekspr. kadar so ga prosili za pomoč, ni odmajal odklonil; redko z udarci odmajati klin omajati; redko osupla je odmajala z glavo zmajala odmajáti se, tudi odmájati se ekspr. opotekajoče se, okorno oditi: trudno se je odmajal iz sobe; pijani so se odmajali proti domu // oditi: odmajal se je v šolo ● knjiž., redko zvon se še ni odmajal, ko je spet moral gnati past prenehal majati, nihati ♪
  14.      odmajeváti  -újem nedov. (á ȗ) z gibi glave na levo in desno izražati nesoglasje, zanikanje: ni bilo tako, je odmajeval ∙ redko zdravnik je položil dlan na bolnikovo čelo in odmajeval z glavo zmajeval ♪
  15.      odmakníti  in odmákniti -em dov. (ȋ á) 1. spraviti z določenega mesta, položaja: odmaknil je desko in pogledal v barako; odmaknila je košaro, da je lahko sedel; odmakniti ponev na rob štedilnika; z roko je odmaknil zaveso in vstopil / odmakniti zapah // spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: odmakniti omaro od stene, posteljo od okna; odmakniti se od peči; odmakniti se za dva koraka; malo se odmakniti / odmakniti kukalo od oči, vrč od ust / cesta se odmakne od naselja 2. s spremembo mesta, položaja doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in odmaknil glavo; odmaknila je roko, kot bi jo kača pičila ● ekspr. izpit bi rad še malo odmaknil odložil; ekspr. odmakniti pete oditi; pobegniti; ekspr. ni odmaknil pogleda z njega ni ga prenehal gledati; ekspr. odmaknil je roke od te zadeve noče se več ukvarjati z njo; ekspr. vojna se je za hip odmaknila od njiju za hip nista mislila nanjo odmakníti se in odmákniti se 1. navadno v zvezi z od postati drugačen po lastnostih, značilnostih: odmakniti se od ljudstva in njegovega čustvovanja / umetnost tega obdobja se je odmaknila od tradicije // prenehati (popolnoma) vztrajati pri čem, (popolnoma) upoštevati kaj: odmakniti se od norm, stališč / odmakniti se od predmeta pogovora / pri gradnji se je odmaknil od načrta 2. z dajalnikom narediti, da ne prihaja več do srečanj, stikov s kom: odmaknil se je njihovi družbi / odmakniti se domu 3. priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: vojna se je že precej odmaknila ● ta dogodek se je že precej odmaknil od nas nas zlasti čustveno ne vznemirja več; komaj se je teden odmaknil, že so ga prišli terjat minil; ekspr. odmakniti se od vsakdanjega življenja prenehati se zanimati zanj odmáknjen -a -o 1. deležnik od odmakniti: od sten odmaknjeno pohištvo; biti odmaknjen od resničnosti; časovno odmaknjen 2. ekspr. zelo oddaljen, težko dostopen: odmaknjeni kraji; živeti v odmaknjeni vasi 3. ekspr. neživljenjski, nestvaren: odmaknjeno gledanje na stvar / odmaknjena lepota / nekoliko odmaknjen pogled odsoten ● v breg odmaknjene hiše pomaknjene ♪
  16.      odmaršírati  -am dov. (ȋ) 1. voj. oditi v večji skupini pod vodstvom kam dlje: polk bo odmarširal jutri 2. pog. odkorakati: vojaki so odmarširali izpred kasarne / ekspr. junaško je odmarširala proti katedru odšla ♪
  17.      odmašíti  -ím dov., odmášil (ȋ í) narediti, da kaj preneha biti zamašeno: odmašiti luknje, špranje / odmašiti cev, lijak; zdaj je dobro slišal, kot da bi se mu odmašila ušesa / odmašiti steklenico odmašèn -êna -o: čutaro je pustil kar odmašeno ♪
  18.      odméček  -čka m (ẹ̑) redko odpadek: na tleh so ležali odmečki ♪
  19.      odmetálo  -a s (á) žel. železna priprava, pritrjena na sprednji del lokomotive, za odstranjevanje ovir s tira ♪
  20.      odmetáti  -méčem dov., odmêči odmečíte; odmêtal (á ẹ́) 1. z metanjem spraviti z določenega mesta: odmetati seno, zemljo; odmetati sneg izpred hiše 2. z metanjem narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odmetali so orodje in utrujeni sedli / letala so odmetala bombe spustila; ekspr. odmetala je s sebe vso obleko popolnoma se je slekla 3. izločiti kot neuporabno: odmetal je stare obleke; odmetati oškrbljeno posodo odmetáti se igr. dati, položiti na stran karto, ki ne daje možnosti vzetka: dobro se je odmetal ♪
  21.      odmetávati  -am nedov. (ȃ) 1. z metanjem spravljati z določenega mesta: odmetavati slamo, sneg, zemljo; odmetavati z lopato 2. z metanjem delati, da kaj preneha biti pri osebku: vojaki so odmetavali orožje in se predajali / zavezniška letala so odmetavala borcem hrano in orožje spuščala 3. izločati kot neuporabno: krovci odmetavajo razbito opeko; odmetavati časopisni papir; kar je vredno, si pridržuje, drugo odmetava 4. redko postajati revnejši za kako stvar; izgubljati: vrbe žalujke že odmetavajo liste ● zastar. odmetavati resnico odklanjati, zavračati ♪
  22.      odmèv  -éva m (ȅ ẹ́) 1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov: odmev se oddaljuje, zamira; slišati odmev; glasen odmev; odmev korakov, strelov, zvonov; mrtev, je ribič ponovil kot odmev / knjiž. odmev se še lovi med drevjem; samo odmev odgovarja njegovemu klicu; pren., knjiž. pesem mu je bila odmev iz dragih krajev ♦ fiz. podaljšanje zvoka zaradi odboja zvočnih valov // glagolnik od odmevati: odmev od sten 2. razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek: predsednikov govor je imel močen odmev; roman je vzbudil velik odmev; prvi odmev na spremembo je bil ugoden / publ.: resolucija je naletela na širok odmev; članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali / knjiž. nekrolog v časopisu je bil edini odmev pisateljeve smrti 3. publ. uspeh, učinek: sprejeti sklep je bil hitro pozabljen in ni imel odmeva; razpis je ostal brez odmeva ● ekspr. nad taboriščem je plaval odmev revolucionarne pesmi se je slišala revolucionarna pesem; publ. pisateljevo zanimanje za glasbo je dobilo odmev v njegovih romanih je vidno, se kaže; publ. pretep je imel odmev na sodišču obravnavalo ga je sodišče; knjiž. v Prešernovem slogu je precej odmevov antične mitologije sledov, vplivov; knjiž. odmev na ta kulturni dogodek se je ohranil v kroniki spomin ♪
  23.      odmévati  -am nedov. (ẹ́) 1. ponavljati se, širiti se kot odmev: streli odmevajo; klici odmevajo od gor; brezoseb.: ali slišiš, kako odmeva; zavpil je, da je odmevalo od skal; pren., knjiž. materin jok ji je še vedno odmeval v srcu // nav. ekspr. glasno slišati se sploh: v daljavi odmeva grmenje topov; povsod odmeva vesela pesem; prisrčen smeh odmeva med stenami / koraki odmevajo po tlaku // v zvezi z od biti poln (odmevajočih) glasov, hrupa: dolina odmeva od vriskov; prazna hiša je odmevala od njegovih korakov; ekspr. dvorana kar odmeva od ploskanja 2. navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku biti predmet razpravljanja v javnosti: avtorjeva razprava je glasno odmevala tudi v tujini; nesreča je močno odmevala po vsem svetu; pozitivno, ugodno odmevati / publ. ukrep ni ugodno odmeval // knjiž. biti viden, kazati se: posledice te katastrofe bodo še dolgo odmevale; taka stališča še vedno odmevajo v slovenski literaturi / v sinovem glasu je odmevalo razočaranje / iz njenih besed je odmeval obup / najnovejše skladbe so dokaz, da je glasbeni bienale močno odmeval med našimi skladatelji zelo vplival nanje ● zastar. rezko je odmeval na njegova vprašanja odgovarjal odmévati se star. odmevati: koraki se glasno odmevajo po tlaku odmevajóč -a -e: odmevajoči glasovi, klici, koraki; pesem, odmevajoča od skal ♪
  24.      odméven 1 -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. ki (močno) odmeva: odmevni klici / odmeven hodnik, prostor; pren., knjiž. ta film dojame le človek z odmevno duševnostjo 2. publ. ki je ob svojem nastanku predmet govorjenja, razpravljanja: odmevni politični dogodki; odmevni znanstveni izsledki / četrtkova televizijska oddaja je zelo odmevna cenjena, priznana ♪
  25.      odmévnik  -a m (ẹ̑) muz. končni, navadno razširjeni del cevi pri pihalih in trobilih: usločen odmevnik ∙ knjiž., redko gramofonski odmevnik zvočnik, ojačevalec ♪

   10.509 10.534 10.559 10.584 10.609 10.634 10.659 10.684 10.709 10.734  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA