Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Reb (3.827-3.851)


  1.      sposóbnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost, potrebna za opravljanje kake dejavnosti: imeti, pridobiti kako sposobnost; poznam njegove sposobnosti; prilagoditi pouk sposobnostim učencev / tedaj je pokazal svoje sposobnosti; to presega moje sposobnosti / delovna, strokovna, vozniška sposobnost; duševne, telesne sposobnosti; pridobljene, prirojene sposobnosti / povečati proizvodne sposobnosti tovarne / kreditna sposobnost lastnost koga, ki glede na svoje dohodke, premoženje lahko najame kredit ◊ fiz. adsorpcijska sposobnost oglja; fot. ločilna sposobnost filma sposobnost filma glede na to, kako goste črte se na njem še razločujejo; jur. poslovna sposobnost sposobnost samostojno sklepati pravne posle; pravna sposobnost sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti ♪
  2.      spoštoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor koga spoštuje: imeti veliko spoštovalcev in prijateljev / pesnikovi spoštovalci so priredili ob obletnici njegove smrti literarni večer / prebivalci tega mesta so veliki spoštovalci likovne umetnosti ljubitelji ♪
  3.      spoznánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od spoznati: spoznanje napak; znanost je pot k spoznanju resnice / čutno, intuitivno, razumsko spoznanje / meje človeškega spoznanja sposobnosti spoznati kaj sploh / imeti dar za spoznanje bolezni 2. kar kdo v zvezi s kom, čim spozna: spoznanje, da ga prijatelj vara, ga je prizadelo; globoko, grenko spoznanje / priti, ekspr. dokopati se do kakega spoznanja spoznati kaj / življenjska spoznanja / nova spoznanja na področju fizike; znanstvena spoznanja 3. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za spoznanje izraža zelo majhno stopnjo: za spoznanje se zrediti; za spoznanje presvetla barva; potrebno bi bilo za spoznanje več odločnosti ● star. za moje spoznanje je on eden najbolj poštenih ljudi po mojem mnenju ◊ filoz. spoznanje proces simbolnega odražanja in obnavljanja stvarnosti v človeškem mišljenju; rel. drevo spoznanja drevo v raju, ob katerem naj bi prvi človek ob neizpolnjevanju zapovedi spoznal zlo, ob izpolnjevanju zapovedi pa naj bi spoznal dobro ♪
  4.      spoznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. na osnovi zaznav, podatkov in umske dejavnosti priti do a) poznavanja česa: spoznati delovanje organa, telesa; spoznati lastnosti snovi b) védenja: spoznati resnico, zmoto; spoznal je, kaj pomeni njeno molčanje / ob tem delu je spoznal otrokovo nadarjenost / napenjal je oči, pa ni mogel spoznati, kaj je v jami ugotoviti 2. priti do poznavanja pravih, resničnih lastnosti koga, česa na osnovi dejstev, izkušenj: spoznati človeka po dejanjih / spoznati v kom iskrenega prijatelja // priti do poznavanja koga ali česa a) na osnovi neposrednega stika, srečanja: na potovanju spoznati nove kraje, ljudi b) na osnovi doživljanja: spoznati lakoto, trpljenje, udobje 3. ugotoviti, da je kdo isti, kot se misli: spoznati koga že od daleč; spoznati koga po glasu, hoji; ni se jim dal spoznati / spoznati obleko, pisavo koga 4. publ. seznaniti: spoznati koga s kom; osebno se spoznati s kom / spoznati delavce z njihovimi pravicami in dolžnostmi / spoznati se z novim delom ● zastar. spoznali so mu premajhno plačo priznali, določili; publ. sodišče ga je spoznalo za krivega je odločilo, da je kriv; prijatelja spoznaš v nesreči; preg. da se resnica prav spozna, treba je čuti dva, oba zvona spoznáti se 1. nedov., v zvezi z na imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: spoznati se na delo, glasbo, modo 2. dov. in nedov. znajti se, orientirati se: v gosti megli se ni mogel spoznati; ker se v mestu slabo spozna, se je izgubil spoznávši star.: spoznavši gospodarja, je pes nehal lajati spoznán -a -o: spoznani in nespoznani naravni zakoni; biti spoznan za krivega ♪
  5.      spregovoríti  -ím tudi izpregovoríti -ím dov., spregovóril tudi izpregovóril; nam. spregovôrit in spregovorít tudi izpregovôrit in izpregovorít (ȋ í) 1. začeti govoriti: nekaj časa je molčala, potem je spet spregovorila / ko so se ljudje v dvorani pomirili, je spregovoril / otrok je zgodaj spregovoril / tako dolgo so ga mučili, da je spregovoril / ekspr. več let sta bila sprta, zdaj pa sta spregovorila 2. izoblikovati z govorilnimi organi: spregovoril je nekaj besed in utihnil; hvala, je komaj slišno spregovoril / spregovoriti za koga dobro besedo reči / z njim ni spregovoril niti besede 3. izraziti misli z govorjenjem: na srečanju so spregovorili tudi o narodnem vprašanju / v članku je spregovoril o pisateljevem življenju in delu 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: iz njega je spregovorila ljubezen, maščevalnost ● ekspr. molči, drugače bo spregovorila palica te bom natepel s palico; ekspr. puške še niso spregovorile ni se še začelo streljanje, boj; moral bo tudi on spregovoriti svojo besedo povedati svoje mnenje, odločitev; treba bo spregovoriti z očetom se pogovoriti spregovorjèn tudi izpregovorjèn -êna -o: spregovorjena beseda ♪
  6.      sprehodíti se  -hódim se tudi izprehodíti se -hódim se dov. (ȋ ọ́) opraviti sprehod: rad bi se sprehodil; sprehoditi se po parku, vrtu / vstal je od mize in se malo sprehodil / živina se mora sprehoditi / ekspr. popoldne se je sprehodil po trgovinah ● ekspr. pogled se mu je sprehodil po dolini pogledal je po dolini; ekspr. z očmi se je sprehodil po zbranih pogledal jih je sprehodíti tudi izprehodíti 1. redko popeljati na sprehod: sprehoditi bolnika / tudi ob slabem vremenu je treba psa sprehoditi 2. star. prehoditi: vse hribe v okolici je sprehodil 3. zastar. shoditi: hromi je sprehodil sprehójen tudi izprehójen -a -o: sprehojena pot ♪
  7.      sprejèm  -éma m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od sprejeti: sprejem daril, denarja / sprejem novega zakona sprejetje / gostoljuben, prijazen sprejem; ekspr. leden sprejem; sprejem gostov / publ. prebivalci so tujemu gostu priredili lep sprejem so ga lepo sprejeli; zaprositi za sprejem pri predsedniku republike / sprejem novih članov v društvo; sprejem v službo, šolo / navdušen sprejem filma pri gledalcih / antena za sprejem signalov / radijski, televizijski sprejem 2. družabna prireditev, namenjena srečanju povabljencev s kako pomembno osebo: veleposlanik je priredil svečan sprejem tujemu gostu v čast; udeležiti se sprejema / novoletni sprejem ♪
  8.      spreména  -e ž (ẹ̑) star. 1. sprememba: potrebne so majhne spremene besedila / opazil je spremeno na njenem obrazu 2. odtenek: spremena rumene barve; rdeči in modri cveti v vseh spremenah ♪
  9.      spremeníti  -ím tudi izpremeníti -ím dov., spremêni tudi spreméni tudi izpremêni tudi izpreméni; spreménil tudi izpreménil (ȋ í) 1. narediti, da kaj ni več tako, kot je bilo: spremeniti načrt, vsebino, zaporedje; vreme se bo spremenilo / spremeniti predpis, zakon / spremeniti obliko česa; ko jo je zagledal, se mu je obraz spremenil / spremeniti ceno; spremeniti količino, obseg / spremeniti svoje mišljenje, mnenje o čem // povzročiti, da kdo duhovno, notranje ni več tak, kot je bil: to doživetje ga je spremenilo; v mestu se je popolnoma spremenil / do mene, proti meni se ni spremenil 2. narediti, da kaj ni več isto, kot je bilo: spremeniti mejo, smer / spremeniti ime, naslov; spremeniti predmet pogovora / spremeniti kraj bivanja preseliti se 3. v zvezi z v narediti, povzročiti, da kaj postane kaj drugega: spremeniti sladkor v alkohol; poseko so spremenili v travnik; voda se spremeni v paro / iz preprostega fanta se je spremenil v domišljavca / spremeniti misel v dejanje uresničiti jo / zaporno kazen so mu spremenili v denarno; ljubezen se je spremenila v sovraštvo ● od jeze je spremenil barvo zardel je; prebledel je; iz zdravstvenih razlogov mora spremeniti podnebje mora živeti v drugih podnebnih razmerah; redko posteljnino spremenijo vsak dan zamenjajo; ekspr. sveta ne boš spremenil sprijazni se z ljudmi, dejstvi, kot so; ekspr. spremeniti v prah in pepel popolnoma uničiti, razrušiti; publ. moštvo je spremenilo rezultat v svoj prid je doseglo prednost v igri spremenjèn tudi izpremenjèn -êna -o: spremenjen načrt, vrstni red; njegov obraz je spremenjen; vsa spremenjena se je vrnila domov; ptice imajo sprednje okončine spremenjene v peruti ♪
  10.      spreméšanost  tudi izpreméšanost -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost spremešanega: spremešanost resničnega in namišljenega / spremešanost prebivalstva ♪
  11.      spreméšati  tudi spremešáti -am tudi izpreméšati tudi izpremešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z mešanjem narediti, da se delci kake snovi drugače porazdelijo: spremešati fižol; zmes je treba dobro spremešati 2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: spremešati barve ● knjiž. lase so mu spremešale prve srebrne niti pojavili so se prvi sivi lasje spreméšati se tudi spremešáti se tudi izpreméšati se tudi izpremešáti se pojaviti se skupaj, istočasno: žalost in veselje sta se spremešala v njegovem glasu / dogodki so se spremešali med seboj // dobiti značilnosti drug drugega: v mestu so se narečja spremešala / na tem področju se je prebivalstvo zelo spremešalo spreméšan tudi izpreméšan -a -o: navdušenje, spremešano z ganjenostjo; spremešano prebivalstvo ♪
  12.      spremíti  in sprémiti -im, tudi sprémiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ̄) iti kam s kom, zlasti zaradi družbe, varstva: spremiti koga do vrat, iz hiše; spremil jo je na postajo ∙ ekspr. spremil jo je z občudujočim pogledom občudujoče je pogledal za njo; vznes. včeraj smo ga spremili na njegovi zadnji poti šli smo za njegovim pogrebom ♪
  13.      sprenevédati se  -am se nedov. (ẹ́) delati se nepoučenega, neobveščenega: ta človek se rad spreneveda; nikar se ne sprenevedaj, da ga ne poznaš, saj si bil zraven / pri njih je vse preprosto in naravno, da se ni treba nič sprenevedati pretvarjati sprenevedajóč se -a -e: sprenevedajoč se je rekel, da ga ne pozna; prisl.: sprenevedajoče pogledati ♪
  14.      sprétnost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost spretnega človeka: občudovati delavčevo spretnost; spretnost pri delu / za to delo je potrebna velika ročna spretnost; spretnost v vezenju / spretnost pri občevanju z ljudmi / vsako delo opravi z veliko spretnostjo zelo spretno // dejavnost, ki zahteva tako lastnost: prekosil ga je v marsikateri spretnosti / pletenje, kvačkanje in druge ročne spretnosti ♪
  15.      sprevídeti  -im tudi izprevídeti -im dov. (í ȋ) spoznati, dojeti: sprevideti napako, potrebo; sprevidel je, da ni prav storil; sprevidel je, kako malo ve ♪
  16.      sprevidévati  -am tudi izprevidévati -am nedov. (ẹ́) spoznavati, dojemati: sprevidevati potrebo po izobrazbi; počasi sprevideva, da bi bilo bolje ostati ♪
  17.      sprevòd  tudi sprêvod -óda m (ȍ ọ́; é ọ́) 1. v daljšo vrsto razvrščena, premikajoča se skupina ljudi, zbrana z določenim namenom: po cesti gre, se pomika sprevod; uvrstiti se v sprevod; dolg sprevod / pogrebni, poročni, pustni sprevod / iti v sprevodu // dogodek, pri katerem nastopa taka skupina ljudi: udeležiti se sprevoda; organizirati sprevod / prisostvovati prvomajskemu sprevodu 2. ekspr., navadno s prilastkom v daljšo vrsto razvrščena, premikajoča se skupina sploh: sprevod delavcev, vračajočih se z dela / sprevod avtomobilov ♪
  18.      spričeválo  -a s (á) 1. dokument o učenčevem uspehu in vedenju: dobiti spričevalo; izdati, overoviti, podpisati spričevalo; k prošnji je treba priložiti zadnje šolsko spričevalo / maturitetno spričevalo; zrelostno spričevalo; spričevalo o končani osnovni šoli // učenčev uspeh v takem dokumentu: imeti dobro, odlično, slabo spričevalo; ocena iz matematike mu kvari spričevalo 2. s prilastkom listina z določenimi podatki, s katero se kaj dokazuje, potrjuje: zdravniško spričevalo; spričevalo o izvoru blaga; izdati spričevalo o sposobnosti ladje za plovbo 3. nav. ekspr., s prilastkom kar kaj dokazuje, potrjuje: uspešno opravljeno delo je spričevalo njegove sposobnosti; to je slabo spričevalo zanj; vedenje je spričevalo srčne kulture / jezik v razpravi ne daje avtorju najboljšega spričevala je slab, neprimeren ● zastar. predstojnik mu je dal spričevalo, da je natančen je izjavil; zastar. za te otroke moram dati spričevalo, da so pridni reči, trditi ◊ jur. nravstveno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o vedenju osebe; ubožnostno spričevalo nekdaj listina, ki jo izda občina o gmotnih razmerah osebe; šol. nostrificirati spričevalo; izstopno, končno spričevalo ♪
  19.      sproletarizírati  -am dov. (ȋ) 1. spremeniti v mezdnega delavca: buržoazna družba je sproletarizirala množice; prebivalstvo v mestih se je hitro sproletariziralo 2. nav. ekspr. narediti siromašno, ubožno: kapitalizem je sproletariziral veliko ljudi sproletarizíran -a -o: sproletarizirani kmetje ♪
  20.      spróten  -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki se zgodi brez odlašanja, v kratkem času: sprotno zapisovanje izjav / sprotno pozabljanje 2. ki se zgodi istočasno, vzporedno z drugim dejanjem: sprotno prevajanje govora / sprotno točenje piva // ki se opravlja redno, tekoče: sprotno plačevanje računov; sprotno učenje / sprotno kupovanje hrane ● knjiž., redko literatura mu ne pomeni življenjskega smisla, ampak le sproten opravek nahitro, mimogrede opravljen; skrbeti za sprotne potrebe vsakdanje, tekoče; hrane imamo le za sprotno rabo za sproti sprótno prisl.: sprotno plačevati dolgove ♪
  21.      spróti  prisl. (ọ̑) 1. izraža, da se dejanje zgodi brez odlašanja, v kratkem času: vsako njegovo izjavo si je sproti zapisal; kar je zaslužil, je sproti zapravil / njemu se sproti podre vse, česar se loti; ona vse sproti pozabi 2. izraža istočasnost, vzporednost dejanja: med igranjem si je sproti izmišljal besedilo; govor so sproti prevajali v angleščino in nemščino; dopis je sestavljal sproti ob narekovanju / pil je pivo, sproti natočeno iz soda // izraža redno, tekoče opravljanje dejanja: račune plačujemo sproti; o poteku akcije bodo sproti poročali; uči se sproti, če hočeš kaj znati / hrano so kupovali vsak dan sproti 3. v zvezi z za izraža količino, mero, ki je potrebna, nujna: dobiti, imeti (denar, hrano) za sproti; oba zaslužita komaj za sproti; zaradi suše ni bilo vode niti za sproti ● zastar. obljublja, sproti pa drži figo hkrati, obenem; ekspr. po razočaranju v zakonu se je odločil, da bo živel samo še za sproti ne da bi mislil na prihodnost; prebrali so krompir za seme in za sproti za vsakdanjo prehrano; neskl. pril.: meso za sproti hranimo v hladilniku ♪
  22.      sprožíti  in spróžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, povzročiti, da se kaj napeto upognjenega sprosti, zravna: sprožiti s snegom obloženo vejo 2. z dotikom, s sprostitvijo spraviti a) v delovanje: sprožiti alarmno napravo; lisica je sprožila nastavljeno past / sprožiti fotografski aparat / pomeril je in sprožil; po nesreči se je puška sprožila / sprožiti strel ustreliti b) v gibanje, premikanje: stopal je previdno, da ne bi sprožil kamenja; plaz se sproži / sprožiti puščico; pren., ekspr. s svojim člankom je sprožil plaz ogorčenja 3. nav. ekspr. povzročiti, da kaj nastane, se začne: ta odločitev je sprožila nasprotovanje; spor je sprožil vojno; sprožiti demonstracije, spopade / publ.: sprožiti akcijo dati pobudo zanjo, začeti jo; na sestanku so sprožili vprašanje organizacije so začeli razpravljati o organizaciji; ob tem problemu se vedno sproži živahna razprava 4. ekspr. vzbuditi, povzročiti: igra je sprožila pri gledalcih veselo razpoloženje ● ekspr. četa je prečkala cesto, ne da bi bilo treba sprožiti en sam strel brez boja, streljanja; ekspr. sprožilo se je iz njega: Nič posebnega se ni zgodilo hitro je rekel ◊ elektr. sprožiti impulz; jur. sprožiti postopek, pravdo; kem. sprožiti (kemično) reakcijo; šport. sprožiti štoparico spróžen -a -o: sprožen plaz; sprožena past; ponovno je bilo sproženo vprašanje razorožitve ♪
  23.      spustíti  -ím dov., spústil (ȋ í) 1. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti svetilko nad mizo / spustiti dvižni most, zapornice; spustiti sidro; rolete, zavese še malo spusti / spustiti dvignjeno roko // narediti, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti otroka na tla; žerjav je spustil tovor na ladjo // narediti, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spustila bombe; spustiti kovanec v avtomat; spustiti krsto v grob; jamar se je spustil v jamo 2. narediti, da kaj kam pride: spustiti vodo na mlinsko kolo; spustiti mrzel zrak v sobo // narediti, da se kaj začne premikati po čem: spustiti čoln po vodi, hlod po drči / otroci so spustili zmaja / spustiti ladjo v vodo 3. narediti, da kdo lahko kam pride, gre: spustiti koga skozi vrata; ni ga spustil v hišo; stopil je s poti in ga spustil mimo; spustiti naprej, noter / spustiti tekmovalca na start 4. spraviti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: spustiti cene; dohodki so se zelo spustili / temperatura zraka se je spustila pod ničlo; pog. živo srebro se je globoko spustilo ● zastar. gospodar ga ni spustil v mesto pustil; ekspr. spustiti bunker v zrak razstreliti ga; ekspr. spustil je svoje kosti na klop sedel je; pog. spustiti krilo, obleko podaljšati krilo, obleko tako, da se odstrani rob; ekspr. spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; publ. spustiti tovarno v obratovanje, pogon narediti, da začne obratovati, delati; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti; žarg., šol. spustiti koga skozi dopustiti, da kdo opravi izpit, izdela razred, čeprav ne obvlada snovi; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; ekspr. pri ceni mu je malo spustil znižal je ceno ◊ vet. spustiti samca (k samici) povzročiti, narediti, da samec oplodi samico spustíti se 1. premakniti se z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti se na tla / spustiti se pod vodno gladino; pren. spustiti se na trdna tla resničnosti // premakniti se navzdol: letalo se je hitro spustilo; helikopter se je spustil prenizko; spustiti se na tisoč petsto metrov nadmorske višine; alpinisti se vsak dan spustijo za petsto metrov // premikajoč se po zraku priti na določeno (nižje) mesto: race se proti večeru spustijo na jezero; v vinograd se je spustila jata škorcev / zaradi megle se letalo ni moglo spustiti pristati 2. začeti se premikati navzdol: spustiti se s padalom; spustiti se po klancu, strmini 3. spremeniti položaj v smeri navzdol: za ovinkom se proga spusti / cesta se v ostrih zavojih spusti v dolino / pobočje se strmo spusti je strmo 4. pojaviti se, nastopiti na površini: na dolino se je spustila megla / knjiž. sence so se že spustile // knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: nenadoma se je spustil mrak; na zemljo se je spustila noč znočilo se je 5. ekspr., v zvezi z v narediti, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: spustiti se v nevarnost, tveganje / spustiti se v ljubezensko avanturo // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: konj se je spustil v dir, tek; spustiti se v beg zbežati; spustiti se v boj začeti se bojevati / spustiti se v jok, klepet / spustiti se v politiko začeti politično delovati ● ekspr. sonce se je spustilo za goro je zašlo; ekspr. spustiti se na kolena poklekniti; star. spustiti se na dolgo, nevarno pot oditi, odpraviti se; ekspr. dostojanstveno se je spustil na stol, v naslanjač je sedel; ekspr. žal mu je, da se je spustil v to zadevo da se je je lotil; evfem. spustila se je s prvim moškim, ki ji je bil všeč imela je spolne odnose z njim; ekspr. predaleč se je spustil, da bi se sedaj lahko umaknil preveč je naredil, žrtvoval za stvar spustívši zastar.: stopil je s poti, spustivši žensko naprej spuščèn -êna -o: most je že spuščen; spuščen zastor; zapornice niso spuščene; spuščeno sidro; prim. izpustiti ♪
  24.      srakopérec  in srakopêrec -rca m (ẹ̑; ȇ) bot. trava s širokim latom in dolgimi resami na krovnih plevah, Apera: ob poti raste srakoperec; iztrebljati srakoperec ♪
  25.      sránje  -a s (ā) 1. glagolnik od srati: prostor za sranje in scanje 2. vulg. blato, govno, iztrebki: krvavo sranje; smrad po sranju 3. nizko kar je malo vredno, nepomembno: rada kupuje kičaste spominke in podobno sranje; kakšno sranje pa si spet naslikal / v povedni rabi: ta film je pravo sranje; vse skupaj je veliko sranje 4. vulg., v medmetni rabi izraža jezo, nejevoljo: sranje, pa tako vreme; sranje, da še ponoči ni miru ♪

   3.702 3.727 3.752 3.777 3.802 3.827 3.852 3.877 3.902 3.927  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA