Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Reb (2.877-2.901)


  1.      povésiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. premakniti tako, da je usmerjeno nižje, navzdol: povesil je še vročo puškino cev; povesil je sekiro in se oddahnil; nekoliko povesiti / ranjena ptica je povesila krila; povesiti roke / povesiti trepalnice premakniti jih proti licem // spraviti iz pokončnega položaja v smer proti tlom: žival je povesila rep, uhlje / povesiti glavo spraviti jo iz pokončnega položaja v smer proti prsim / rože so povesile cvete; listi so se povesili 2. redko poobesiti, pobesiti: pobil in povesil je vse nasprotnike / povesiti okraske ● povesiti oči usmeriti jih navzdol; povesiti pogled pogledati proti tlom; ekspr. večina ljudi je obupala in povesila roke prenehala si prizadevati, delati za kaj povésiti se spremeniti navadni, naravni položaj v smeri navzdol, zlasti v enem delu: krilo vrat se je povesilo / čeljusti so se mu povesile ● ekspr. greben se mu je povesil ni mu bilo prav, čutil se je ponižanega; nehal je biti domišljav; ekspr. nos (se mu) je povesil z izrazom je pokazal, da je užaljen, prizadet povéšen -a -o: razmajani in povešeni plotovi; povešen rep; povešeni uhlji; povešene prsi; drevo s povešenimi vejami ∙ bolečine zaradi povešenega želodca želodca, ki zaradi shujšanosti, manjše napetosti mišic leži nižje kot normalno ♪
  2.      povést  -i ž (ẹ̑) 1. lit. krajše, vsebinsko, izrazno manj zahtevno pripovedno delo, navadno v prozi: napisati, prebrati povest; zgodovinska povest; povest v verzih; povesti in romani / okvirna povest / povest se dogaja v 18. stoletju 2. daljša zgodba z izmišljenimi sestavinami: ded je rad pripovedoval povesti; njegove lovske povesti sem že vse slišal / povedati komu svojo življenjsko povest zgodbo 3. zastar. zgodovina: zanimati se za povest jezika Slovencev ● ekspr. o kupovanju čevljev je povedal celo povest zelo obširno je pripovedoval o njem; ekspr. to je pa dolga povest o tem bi se dalo veliko povedati; ekspr. kaj bi še pravil: stara povest tako se navadno zgodi, tako stvari navadno potekajo ♪
  3.      povézanost  -i ž (ẹ́) lastnost, značilnost povezanega: povezanost prostorov / treba je ohraniti gospodarsko povezanost dežele; slaba prometna povezanost / funkcionalna povezanost misli in besede / povezanost ljudstva z vodstvom; utrjevati povezanost šole z življenjem ♪
  4.      povézati  in povezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. z vezanjem dati skupaj, združiti: povezati lase; povezati pisma s trakom; povezati smuči z jermeni / povezati sestavne dele ostrešja / pšenico je treba povezati v snope / povezati šopek z vezanjem narediti // narediti, da je kaj a) skupaj, združeno: povezati prostore; skušali so povezati ulice starega dela mesta / povezati bregova s pontonskim mostom; telefonsko povezati mestne četrti / s težavo je povezal nekaj misli; smiselno povezati trditve; pren. čustveno, notranje povezati b) z orodnikom v kaki zvezi, odvisnosti: povezati mesto z okolico / povezati znanost s prakso 2. nav. ekspr. narediti, da kdo sodeluje s kom, zlasti na političnem področju: takoj so ga povezali s člani komunistične partije; že pred vojno sem se povezal z njim / takoj sem se povezal 3. namestiti obvezo; obvezati: povezati glavo, roko / povezati ranjenca ● ekspr. če ti ni všeč, poveži culo pojdi, odidi; pog. ne more povezati konca s koncem ne more se redno preživljati povézan -a -o: z njim sem bil dolgo povezan; povezana roka; bila je vsa povezana in krvava; skupine niso bile vojaško povezane; vretenca so gibljivo povezana ♪
  5.      povezoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor povezuje: na prireditvi je nastopil kot povezovalec programa / odbori Osvobodilne fronte so bili povezovalci prebivalstva ♪
  6.      povléči  -vléčem dov., povléci povlécite in povlecíte; povlékel povlékla; povléčen (ẹ́) 1. krajši čas vleči: povleči za vrv / povleči za zvonec / povlekel ga je za rokav 2. z vlečenjem, potegom spraviti a) bližje k sebi: povleči vrv gor; povleči koga s seboj / povlekel ga je bližje b) iz česa, s česa: povleči nit iz tkanine / iz nahrbtnika je povlekel čutaro vzel c) na drugo mesto, v drug položaj: povleči klop v senco / povleči krilo čez kolena; ekspr. v naglici je povlekel nase obleko se hitro oblekel 3. premakniti kaj po površini: povleči s čopičem po zidu; povleči s palico po pesku / v zadregi je povlekla z roko po naslanjaču / povleči z glavnikom skozi lase 4. s črtanjem narediti: povleči črto 5. navadno z močnim vdihom zajeti in spraviti vase: povleči dim iz cigarete / močno povleči cigaro / pog. povleči požirek vina izpiti 6. ekspr., navadno v zvezi z v spraviti koga, navadno brez njegove vednosti, privolitve, v položaj, stanje, v katerem je osebek: povlekli so ga v svojo družbo; s težavo so ga povlekli v akcijo / povleči državo v vojno 7. pog. odložiti, preložiti: selitev je povlekel še za en mesec / ne bo še šel v pokoj, bo še malo povlekel 8. nar. pobranati: zorati in povleči njivo 9. redko zapihati, potegniti: nenadoma je povlekla močna burja ● ekspr. od časa do časa je povlekel dreto zasmrčal; pog., ekspr. povlekel je (ta) kratko stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. povleči koga za nos prevarati, ukaniti; ekspr. treba ga bo povleči za ušesa kaznovati ga s potegljaji za uhelj; kaznovati ga sploh povléči se pog. umakniti se: čete so se povlekle v ozadje / namesto da bi mu pomagal, se je povlekel nazaj ● star. deževje se je povleklo v pozno jesen deževalo je do pozne jeseni ♪
  7.      povôden  -dna -o prid. (ó) ki je, se nahaja na vodi ali ob vodi: različne povodne trave / povodne živali ♦ etn. povodni mož po ljudskem verovanju moškemu podobno bitje, ki prebiva v vodi; zool. povodni konj v vodi živeči sesalec z vretenastim trupom in zelo velikim gobcem, Hippopotamus amphibius; povodni kos ptica pevka, ki se potaplja in gnezdi v bližini vode, Cinclus cinclus; povodna bolha droben rakec, ki živi v stoječih vodah, Daphnia pulex ♪
  8.      povozíti  -vózim dov. (ȋ ọ́) 1. zapeljati čez koga in ga poškodovati: povozil ga je avtomobil; na železniškem prehodu je otroka povozil vlak; skoraj bi ga bil povozil / do smrti povoziti / povoziti mačko, psa; brezoseb. pravijo, da ga je povozilo 2. ekspr. premagati, prizadeti: kdor se ne bori, ga hitro povozijo; kljub nesrečam se ni dal povoziti ● ekspr. njega je povozil čas ni se znašel v danih razmerah, okoliščinah, stvarnosti; ekspr. ti trije dnevi so ga povozili zelo izčrpali, utrudili; žarg., šport. naši nogometaši so nasprotnike povozili premagali; ekspr. življenje jo je povozilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; vulg. veliko žensk je povozil spolno občeval z njimi povóžen -a -o: na cesti je ležal povožen zajec; ko je članek prebral, je bil čisto povožen; povožena eksistenca ♪
  9.      povpraševálec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor povprašuje: odgovoriti na vprašanja povpraševalca / upoštevati potrebe povpraševalcev ♪
  10.      povpréčen  -čna -o prid. (ẹ̑) 1. ki izraža srednjo vrednost dveh ali več istovrstnih količin: izračunati povprečni pospešek; povprečna hitrost, razdalja, višina; povprečna dnevna temperatura / povprečni dohodek na prebivalca; povprečni stroški / povprečna življenjska doba, starost ♦ šol. povprečna ocena ocena, izračunana iz več ocen v enem predmetu 2. ki ne presega večine istovrstnega a) glede na stopnjo, količino: povprečna teža otroka; povprečno število učencev / za delo dobiva povprečen honorar; obisk gledališča je bil v tem letu povprečen; ima povprečno stanovanje / povprečna nadarjenost, sposobnost b) glede na lastnost, kakovost: povprečen človek; povprečen pisatelj, učenec / povprečno literarno delo / njeno življenje je precej povprečno 3. redko prečen, počezen: skril se je v povprečno ulico; povprečno bruno povpréčno prisl.: odrasle živali tehtajo povprečno dvesto kilogramov; je povprečno nadarjen ♦ psih. povprečno inteligenten človek človek z inteligenčnim kvocientom med 90 in 110 ♪
  11.      povŕhu  prisl. (ȓ) 1. izraža stanje na zgornji strani česa ali premikanje v tak položaj: nosil je jopico, povrhu pa bundo; ogrni še plašč povrhu 2. nav. ekspr. izraža dodajanje, stopnjevanje: plačal mu je za delo in povrhu dal nekaj za otroke; ozmerjal ga je in povrhu še premlatil; dan bo dolg in povrhu vroč / kot kletvica vrag vzemi vse skupaj in še tebe povrhu / tu imate kozarec vina za povrhu ∙ pog. na vsakih deset izvodov je eden povrhu zastonj, brezplačen 3. nahitro, površno: knjigo sem prebral samo povrhu; prim. vrh m ♪
  12.      povŕšen  -šna -o prid. (ȓ) 1. ki opravlja svoje delo, naloge nepopolno: površen učenec; postal je površen; preveč je površna / pri delu je površen // narejen, opravljen nepopolno, nenatančno: pregled je bil zelo površen; površno delo, učenje / površno dihanje 2. ki ne upošteva, zajema vsega, tudi podrobnosti: površen prikaz stanja v podjetju; ta analiza, preiskava je samo površna / že površen opazovalec lahko to ugotovi 3. ki ni sposoben močno občutiti, doživeti: on je zelo globok človek, žena pa površna / površno doživljanje // ki ne izraža, kaže globlje čustvene prizadetosti, doživetosti: imeti površen odnos do človeka, umetnosti / rad daje površne sodbe o ljudeh 4. knjiž. ki je, se nahaja na vrhu, na površini: površni deli listov; dobil je več površnih ran povŕšno prisl.: površno sklepati, soditi o čem; površno narejen izdelek; knjigo je prebral zelo površno ♪
  13.      povŕtati  -am dov. (r̄) 1. z vrtanjem poglobiti, povečati luknjo v čem: desko bo treba še malo povrtati / povrtati odprtino ♦ teh. s povrtalom dokončno obdelati izvrtino 2. ekspr. pobezati, pobrskati: povrtati po žerjavici; povrtal si je po ušesih 3. ekspr. vprašati, povprašati, navadno z določenim namenom: pojdi malo povrtat, da boš videl, kakšno je stanje ● ekspr. povrtati po spominu skušati se spomniti ♪
  14.      pozabíti  in pozábiti -im dov. (ȋ á) 1. ne imeti aktivno v zavesti: pozabiti ime ulice; naslov knjige sem že pozabil; pozabila je, da jo čakajo; pozabil je, kako se to dela; za hip kaj pozabiti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma // zaradi tega priti v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabiti denarnico doma; dežnik je pozabil na vlaku // ne znati, vedeti več česa: v tujini je pozabil materni jezik; kar se je naučil, je že vse pozabil; stare pesmi so se pozabile jih ne pojejo, ne poznajo več 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresniči, ker mu potrebnost uresničitve ne pride v zavest: pozabila je kupiti kruh, naviti uro; pozabil je paziti na mleko na štedilniku; ne pozabi ugasniti luči; pozabil se je zahvaliti; ekspr. čisto sem pozabil sporočiti 3. prenehati spominjati se česa, misliti na kaj: še zdaj ni pozabil košate lipe; pozabiti prvo ljubezen, žalitev; pozabiti obljubo, na obljubo; so stvari, ki jih ni mogoče pozabiti; tistih časov ne more pozabiti; grobih dejanj ni mogel kar tako pozabiti; hitro, popolnoma pozabiti; tega ni nikoli pozabil; rada bi pozabila, kar je bilo; ljudje so že pozabili, da sta se nekoč sprla; sčasoma se vse pozabi / pozabiti na bolečino, lakoto, nevarnost; ekspr. pozabiti na ves svet / ljudje so ga kmalu pozabili; to žensko moraš pozabiti // ekspr. oprostiti, odpustiti: dovolj neumnosti sem ti že pozabil; tega mu ni mogel pozabiti / pozabi, prosim 4. prenehati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabili; otroci so pozabili starše; pozabil je na mater; zastar. pozabiti svojih roditeljev / pozabiti samega sebe, nase biti nesebičen 5. v medmetni rabi opozarja na trditev v dostavku: da ne pozabim, pošta je zate; ne pozabi, tudi tu so živeli naši predniki ● šalj. da še glave ne pozabiš ne bodi tako pozabljiv, raztresen; šalj. ne pozabi, kje si doma vrni se pravočasno; ob taki priložnosti ne pozabite na klobuk se pokrijte s klobukom; ekspr. na udobje kar pozabi udobja ne bo, ga ne boš imel pozabívši zastar.: pozabivši na bolečine, se je prijazno nasmehnila ∙ star. pozabivši je vtaknila ključ v žep nehote, nevede pozábljen -a -o: pozabljeni grobovi; prepir je bil hitro pozabljen; kolovrat leži pozabljen na podstrešju; vse je pozabljeno ∙ ekspr. od vsega sveta pozabljena dolina dolina, v katero pride, zaide le redkokdo; sam.: ne obujaj pozabljenega ♪
  15.      pozábljati  -am nedov. (á) 1. (večkrat) ne imeti aktivno v zavesti: pozabljati imena, letnice; pozabljaš, da nisi sam; sproti pozablja, kaj govori // zaradi tega prihajati v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabljati denarnico doma; rad pozablja dežnike // prenehavati znati, vedeti kaj: pozabljati tuji jezik; hitro pozabljati naučeno snov; šege in navade se pozabljajo 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresničuje, ker mu potrebnost uresničevanja ne prihaja v zavest: pozablja kupiti knjigo; pozabljati vrniti denar, se zahvaliti 3. prenehavati spominjati se česa, misliti na kaj: pozabljati ljubezen, razočaranje; pozabljati na obljubo / pozabljati na bolečino, grožnjo; ekspr. pozabljati na ves svet / ljudje so ga že pozabljali; počasi je pozabljal nanjo // ekspr. oproščati, odpuščati: vse mu pozablja, kar ji prizadeva 4. prenehavati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabljali; pozabljati starše, na starše, zastar. staršev / pozabljati samega sebe, nase biti nesebičen pozabljajóč -a -e: zahajal je v gostilno, pozabljajoč na ženo in otroke doma ♪
  16.      pozdràv  -áva m (ȁ á) 1. beseda, besede, s katerimi se izrazi naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: izgovoriti, zamomljati pozdrav; odgovoriti na pozdrav; glasen, komaj slišen pozdrav; dober dan, nasvidenje, zdravo in drugi pozdravi; pozdrav ob prihodu, slovesu / dobiti, poslati, prinašati, sprejeti pozdrave; ekspr. izročite mu lepe pozdrave; pog. naročil mu je pozdrave za domače naj pozdravi domače; oditi brez pozdrava / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine; kot zaključek uradnih dopisov s tovariškimi pozdravi ∙ ta pesem je bila zadnji pozdrav prijatelju zapeli so mu jo ob njegovem pogrebu; preg. kakršen pozdrav, takšen odzdrav kakor se kdo obnaša do drugih, tako se tudi drugi do njega // s prilastkom dogovorjeno, ustaljeno besedilo, kretnja, s katero se pozdravlja določena skupina ljudi: gasilski, pionirski pozdrav; rudarski pozdrav: srečno; Smrt fašizmu — svobodo narodu je bil pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja 2. glagolnik od pozdraviti: pozdrav med bratoma je bil prisrčen / dvigniti klobuk, roko v pozdrav; mahala sta si v pozdrav; nagib glave kot pozdrav / kot povelje pozdrav na desno ♪
  17.      pozdráviti 1 -im dov. (ā ȃ) 1. z besedami, kretnjo, mimiko izraziti svojo naklonjenost, spoštovanje, zlasti ob srečanju s kom: vstopil je in pozdravil; pozdraviti znanca; glasno, prijazno, vljudno pozdraviti; pozdravil ga je z nasmehom; pozdravila sta se le z očmi; prijatelja sta se veselo pozdravila / dober dan, je pozdravil / pozdravil ga je nežen ženski glas / predsednik je pozdravil vse navzoče in začel zborovanje; pren., ekspr. navsezgodaj ga je pozdravil sončni žarek // sporočiti pozdrav, pozdrave: pisal je, naj te lepo pozdravim; pozdravite jih tudi v našem imenu // nav. ekspr., navadno s prislovnim določilom z dejanji izraziti naklonjenost, veselje, zlasti ob prihodu koga: igralca so pozdravili z navdušenim ploskanjem; državnika so pozdravili s častno salvo / pes ga je pozdravil z glasnim laježem 2. publ. izraziti odobravanje, soglasje: pozdraviti predsednikovo izjavo; pozdraviti predlog, sklep, ukrep / pozdraviti je treba dejstvo, da se vrstijo na odru domača dela 3. ekspr. biti viden, prikazati se: tu in tam nas ob poti pozdravi podlesek; na steni ga je pozdravilo staro orožje ● ekspr. letališče bo pozdravilo prve goste spomladi bo odprto, bo začelo delovati; ekspr. oče ga je pozdravil s palico natepel; ekspr. sovražnika so pozdravili z ognjem streljali so nanj; pozdravil jo je s tovarišica ogovoril pozdrávljen -a -o: bil je od vseh glasno pozdravljen / kot pozdrav pozdravljen, prijatelj ♪
  18.      pozívati  -am nedov. (í) navadno s prislovnim določilom 1. javno izražati željo, da kdo kaj stori, se česa udeleži: pozivati k uporu; pozivati ljudstvo na boj; prebivalce pozivajo, naj se udeležijo zborovanja / pozivati k delavnosti, disciplini / članek poziva k strpnosti 2. izražati zahtevo po a) prisotnosti na kakem mestu: pozivati na sodišče / pozivati fante k vojakom / mati poziva otroke domov kliče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: sodišče ga poziva za pričo / pozivati na pomoč klicati pozívati se zastar. sklicevati se: pozivati se na predpise / pozivati se na uglednega znanstvenika ♪
  19.      poznáti  -znám nedov. (á ȃ) 1. vedeti za obstajanje, lastnosti, značilnosti koga: nihče ga ne pozna; ali me še poznaš; ni poznal ne očeta ne matere; pozna ga iz otroških let; pozna jo samo od dobre strani; poznati po glasu, hoji, imenu, resnicoljubnosti; dobro, navidez, pobliže, slabo poznati; poznajo ga kot, zastar. za poštenjaka; midva se pa že poznava / nikoli ne bo drugačen, saj ga poznam 2. vedeti (za) kaj, biti seznanjen s čim: bal se je približati stražarju, ker ni poznal gesla; poznati pot; poznati pravila, zakone; to pravljico pozna vsak otrok; dobro poznam ta problem; razmere pozna do podrobnosti; pog. svoj klobuk bom pa ja poznal / to hišo poznam sem jo že videl / mlad je še in ne pozna življenja // imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: moderne glasbe ne pozna; dobro pozna evropsko književnost; pozna svojo stroko; malokdo tako pozna Prešernove poezije kot on / poznati imena rastlin; za prevajanje je treba dobro poznati oba jezika znati, obvladati; not ne pozna jih ne zna brati 3. ekspr. vedeti za značilnosti kakega pojava, zlasti negativnega: dobro pozna fašizem in njegove metode; pozna njegove napake; poznam ta strah, ni mi treba razlagati 4. nav. ekspr. biti v določenem, navadno dobrem odnosu s kom: on bo že dobil službo, ker oče pozna direktorja; pozna se s profesorjem 5. ekspr. ozirati se na koga, upoštevati ga: starše pozna samo, kadar jih potrebuje / nihče ga ni poznal v nesreči mu ni pomagal 6. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z nikalnico izraža, da to, kar določa sobesedilo, pri osebku obstaja: materina ljubezen ne pozna mej; nobene mere ne pozna; on ne pozna milosti, opravičevanja; te navade pri nas ne poznamo; nobene olike ne pozna; počitka sploh ne pozna; te dežele ne poznajo snega; takrat je še poznal srečo, veselje ● nižje pog. nobenega heca ne pozna je resen, ne mara potegavščin; bolnik nikogar ne pozna ni pri zavesti; ekspr. ta človek ne pozna šale vse jemlje, obravnava resno; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; ekspr. kako sem mogel to storiti, sam sebe ne poznam zelo sem začuden nad svojim dejanjem, ravnanjem; ekspr. če to narediš, te ne poznam več nočem imeti opravka, stikov s teboj; ekspr. vidva sta mi skrila denarnico, saj vaju poznam vem, da sta nagajiva; ekspr. pozna ga do jeter, do obisti pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe; še ne pozna na uro ne zna razbrati časa z ure; zastar. ne pozna ga več za svojega sina ne prizna, ne šteje; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; pog. samo napol ga poznam ne dobro, nekoliko; poznam ga kot slab denar, kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih poznáti se biti viden, kazati se: bolezen se ji pozna na obrazu; na tej preprogi se pozna vsaka stopinja; pozna se mu, da ni spal; po govorici se mu pozna, da ni domačin / noseča je, pa se ji še nič ne pozna ● delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno; ekspr. pijača se mu kar precej pozna je precej vinjen; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. podražitev se mu zelo pozna zaradi podražitve potroši dosti več; ekspr. tega ne bom končal do roka, saj se poznam vem, koliko zmorem; ekspr. škoda besed, saj se poznamo vem, kako mislite o stvari; prim. poznan ♪
  20.      pozoréti  -ím dov., pozôrel in pozorèl in pozorél (ẹ́ í) z zorenjem priti do popolne zrelosti: jabolka na kupu še pozorijo // doseči potrebno, ustrezno kakovost: pustiti meso pozoreti; vino mora še pozoreti ♪
  21.      pozváti  -zôvem dov., pozvál (á ó) 1. javno izraziti željo, da kdo kaj stori, se česa udeleži: pozvati k stavki, uporu; pozvati na boj, delo, odpor; prebivalce so pozvali, naj se udeležijo množičnega zborovanja / pozvati učence k disciplini; pozval jih je k večji prizadevnosti 2. izraziti zahtevo po a) navadno s prislovnim določilom prisotnosti na kakem mestu: pozvati na sodišče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: sodišče ga je pozvalo za pričo / pozvati koga na dvoboj / pozvati koga na pomoč poklicati ● zastar. pozvati zdravnika poklicati; zastar. prijazno jih je pozval v hišo povabil pozván -a -o: pozvani so bili k uporu; pozvan je bil v drug kraj; biti pozvan za pričo ♪
  22.      poželênje  -a s (é) velika želja po čem, zlasti po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle: poželenje mineva, se prebuja, raste; imeti, obvladati, utešiti poželenje; spolno, ekspr. meseno poželenje; strastno poželenje; poželenje in naslada / od poželenja so se jim iskrile oči ∙ ekspr. vredna je poželenja je privlačna, zapeljiva ♪
  23.      požerúh  -a m (ū) 1. slabš. kdor (rad) veliko jé: biti velik požeruh; trebušast požeruh / ta žival je velik požeruh / kot psovka požeruh požrešni 2. slabš. lakomen, pohlepen človek: ta požeruh bi hotel imeti vso dediščino 3. nar. požiralnik, ponor: Zemlja je začela kipeti v vedno večjem krogu in na obronkih so slinili novorojeni požeruhi (Prežihov) ♪
  24.      práčlovéški  -a -o prid. (ȃ-ẹ́) 1. nanašajoč se na pračloveka: pračloveška bivališča 2. ekspr. najbolj značilen, tipičen za človeka: pračloveške lastnosti, potrebe ♪
  25.      práksa  -e ž (ȃ) 1. dejavnost, namenjena neposrednemu zadovoljevanju človekovih potreb: približati znanost praksi; njegova zamisel je brez vrednosti za prakso; uporabiti znanje v praksi; sodelovanje teoretikov in strokovnjakov iz prakse / načela pedagoške prakse; nasveti iz šolske prakse / z oslabljenim pomenom: izboljšanje tehnologije v proizvodni praksi v proizvodnji; ukvarjati se z vzgojno prakso z vzgojo // dejansko stanje, ravnanje, dejanski potek česa zlasti glede na določena načela, zamisli: praksa je to ovrgla; njegova politična praksa; načela in praksa / praksa je pokazala, da ni imel prav izkazalo se je; v praksi je položaj popolnoma drugačen dejansko 2. knjiž., s prilastkom opravljanje poklica: v dolgoletni učiteljski praksi še ni srečal podobnega primera; arhitekt z večletno prakso / izvrševati, opravljati odvetniško, zdravniško prakso poklic / zaradi dolge prakse delo spretno opravlja 3. znanje, vedenje, pridobljeno zlasti z delom: iščemo natakarico z nekaj prakse; v tej dejavnosti ima že prakso; biti brez vozniške prakse 4. delo v organiziranem delovnem procesu zaradi usposabljanja za samostojno opravljanje poklica: opraviti obvezno prakso; poslali so ga na prakso v tujino; biti na praksi v bolnišnici; trajanje prakse / organizirati strokovno prakso 5. publ. (ustaljen) način ravnanja, navada: če se bo taka praksa nadaljevala, ne bo uspeha; ne smemo odstopati od dosedanje prakse; s prakso, da se gradijo šole brez telovadnic, moramo končati / tako ravnanje je postalo praksa ● zdravnik splošne prakse zdravnik splošne medicine ◊ jur. privatna zdravniška praksa do 1974 zasebno opravljanje zdravniškega poklica; šol. počitniška proizvodna praksa delo v kaki delovni organizaciji med počitnicami kot posebna oblika strokovnega izobraževanja ♪

   2.752 2.777 2.802 2.827 2.852 2.877 2.902 2.927 2.952 2.977  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA