Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Reb (1.176-1.200)


  1.      hotéti  hóčem nedov., hôti hotíte; hôtel hotéla; stil. čèm [tudi čǝm] čèš [tudi čǝš] čè čêmo čête čêjo, tudi čmò čtè čjò; nikalno nóčem stil. nêčem (ẹ́ ọ́ nọ́čem néčem) 1. izraža voljo, željo osebka a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim, hočem biti gospodar v hiši; z njim noče imeti nobenega opravka; oče mu noče izročiti posestva; ni me hotel spoznati; on hoče storiti to; otrok se noče učiti / s poskusom so hoteli dognati, če je teorija pravilna; ravnokar vam je hotel telefonirati / že večkrat smo vam hoteli kaj dati; spet bi hotel biti srečen želel / elipt., v glavnem stavku človek marsikaj hoče, a ne more vsega uresničiti; saj veš, zakaj hočem (iti) v tujino; v odvisnem stavku: lahko daš, kar sam hočeš (dati); ne gre, da bi hodil, kadar in kamor bi hotel; ni se mogel upijaniti, četudi je hotel / pa pojdi, če hočeš; udaril sem te, ne da bi hotel; pren. odprl sem knjigo, kjer se je sama hotela; pesn. srce, kam hočeš b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: hočejo, da bi bil jaz gospodar; po vsej sili so hoteli, da bi jim izdal tovariše; tako bo, kot jaz hočem / ali hočeš, da ga pokličem / elipt.: če hočeš, ti preberem kako pesem; pomagala jim je, dokler so hoteli; ubogati jo boš moral, kadar bo hotela // ekspr. izraža možnost uresničitve česa, navadno nezaželenega: glej ga, vse mi hoče pojesti; ali res hočeš, da plačava kazen zaradi tvoje lahkomiselnosti // ekspr., v zvezi z bi izraža omiljeno zapoved, prošnjo: bi mi hotel dati vode; ali bi se hotel malo lepše obnašati 2. imeti voljo, željo, zahtevo po čem: hoče več prostega časa; otrok hoče kruha; hoče novo obleko; ali hočeš večerjati, večerjo / v vljudnostnem vprašanju »hočete še malo vina?« »Prosim.« / hočejo ga za predsednika; njo hoče za ženo / za to delo hoče preveliko plačilo zahteva; pog. koliko hočeš za hišo koliko jo ceniš; pren. vojna hoče žrtev // ekspr., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič delati, prizadejati, navadno kaj slabega: kaj se jeziš, kdo ti pa kaj hoče; pustite človeka, če vam nič noče / hoče mu samo dobro prizadeva si za njegovo korist 3. nav. ekspr., navadno v nikalni obliki, z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: dežja noče biti; te noči noče in noče biti konec; jed se noče ohladiti; otroci se niso in niso hoteli prebuditi; ko bi sonce že hotelo zaiti; brezoseb. noče se zdaniti / mokra drva nočejo goreti; otrok noče rasti 4. ekspr., z nedoločnikom izraža nastopanje dejanja: prestregel sem ga, ko se je hotel zrušiti s konja; elipt. odpravili smo se, ko je sonce že hotelo za goro / obleka se hoče že trgati; čeprav se mu je že hotelo dremati, je pogovor slišal; brezoseb., pog. slabo mi če biti / hoteli so popokati od smeha; od strahu ji je hotela zastati kri v žilah 5. pog., v vprašalnem stavku, z nedoločnikom izraža možnost, negotovost, nujnost: kaj č(e)mo mu pa dati kaj (naj) mu pa damo, kaj bi mu pa dali; ali č(e)mo iti; kako ti čem pomagati; ne vem, če jim čem sporočiti / elipt. molčal sem, kaj sem pa hotel // ekspr., z vprašalnim prislovom izraža nemožnost, nepotrebnost: kako čem iti, saj nimam čevljev kako naj grem; kaj mi češ denar pošiljati, ko ga še sam nimaš kaj bi mi denar pošiljal; kako ti čem pomagati, če sam nič nimam 6. pog., ekspr., z dajalnikom, v zvezi s kaj pomagati, koristiti: kaj mi če zdaj denar, prej bi ga potreboval; kaj mi (ho)če hiša, če ne morem stanovati v njej; kaj ti če to 7. v zvezi z reči uvaja a) povzetek bistvene vsebine povedanega: hočem reči, da to ni res; ti torej hočeš reči, da nič ne delamo / kaj hočeš reči s temi besedami b) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, hočem reči, zelo dobro; ljudje, hočem reči, nekaj znancev, mi pravi Anton 8. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža sprijaznjenje z danim dejstvom: ukaz je, kaj hočemo; res je, kaj pa hočem, ko je res; kaj se hoče, star sem že; to je žalostno, a kaj se hoče 9. v prislovni rabi, v tretji osebi, z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost, posplošenost: kakor pač hoče, naj bo, meni je vseeno; naj stori, kakor hoče kakorkoli; naj se zgodi, kar se hoče; naj stane, kolikor hoče kolikorkoli / piše se tudi brez vejice naj stane kar hoče ● ekspr. nesreča je hotela drugače po nesreči se je zgodilo drugače; ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; pog., ekspr. »vzemi njega za pomoč.« »Kaj če on!« v tej zadevi mi ne more nič pomagati, koristiti; pog., ekspr. spodletelo nam je, kaj č(e)mo zdaj kaj naj ukrenemo, kako naj si pomagamo; ekspr. o tem noče nič slišati o tem noče z nikomer razpravljati; tega ne dopusti, ne dovoli; ekspr. noge ga niso hotele nositi ni mogel hoditi; star. nekateri sosedje so hoteli vedeti, da ni bil vojak so pravili, pripovedovali; ekspr. novica mu ni hotela v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ima denarja, kolikor (ga) hoče zelo veliko; pog., ekspr. če tu nismo varni, pa nič nočem prepričan sem; živim, kot drugi hočejo ne morem uveljavljati svojih želj, svoje volje; zastar. bog hotel, da bi tako ne bilo bog daj; star. še to bi se hotelo, da zapade sneg, pa nam res ni pomoči še tega bi se manjkalo, še tega bi bilo treba; največji slepec je tisti, ki noče videti; čim več človek ima, več hoče človek ni z doseženim nikdar zadovoljen; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); če hočete, če hočeš ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; ekspr. da, na te stvari gledamo, če hočete, predvsem praktično uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; hočeš nočeš to moraš napraviti hočeš nočeš izraža podkrepitev nujnosti; hočeš nočeš moraš; hotel ne hotel knjiž. hotel (ali) ne hotel, moral se je umakniti hotéti se s smiselnim osebkom v dajalniku izraža voljo, željo osebka, da sam uresniči kako dejanje: videl sem, da se ji noče govoriti; ni se nam še hotelo iti dalo, ljubilo / hotelo se ji je plesa in petja / z njim so ravnali, kakor se jim je hotelo hoté star.: pospravljala je svoje reči, hote oditi hotèč -éča -e: pograbila je torbico, hoteč oditi; knjiž. dežela, hoteča se osvoboditi hotèn -êna -o: stavek je kljub hoteni jasnosti meglen; govoril je s hoteno počasnostjo; hoteno dejanje ♦ med. hoteni splav splav, ki ga nosečnica želi ♪
  2.      hrána  -e ž (á) 1. kar sprejema organizem zaradi snovi, potrebnih za rast in obstoj, ali te snovi: dajati hrano otroku; iskati, prebavljati, uživati hrano; nasuti pticam hrane; prijemati hrano z nožicami; dolgo vzdrži brez hrane; živali se hranijo z rastlinsko, živalsko hrano; kašasta, tekoča hrana; kuhana, surova hrana / lišaj je poglavitna hrana severnih jelenov; žganci so njegova najljubša hrana jed; madeži od hrane jedi, jestvin // kar je pripravljeno kot jed za redno dnevno uživanje: kuhati, pripravljati hrano; hoditi po hrano v menzo; gostilna je znana po dobri hrani; dietna, izdatna, kalorična hrana; lahka hrana lahko prebavljiva; težka hrana težko prebavljiva; domača, gostilniška, kmečka hrana; hrana za bolnike / dajati, nuditi stanovanje in hrano redne dnevne obroke hrane; imeti hrano pri starših; abonirati se na hrano; biti zadovoljen s hrano / ima neredno hrano prehrano / suha, topla hrana // kar se potrebuje zlasti za prehranjevanje ljudi: preskrbeti hrano za zimo; nekatere države pridelajo dovolj hrane doma; zaloge hrane / pripraviti hrano za na pot 2. ekspr. kar naj spodbuja, razvija: manjvrednostni občutek je lahko hrana za razne prestopke ● pog. dela ob svoji hrani delodajalec mu ne daje hrane; biti na hrani v gostilni uživati redne dnevne obroke hrane v gostilni; imeti koga na hrani dajati mu redne dnevne obroke hrane; ekspr. poskrbeti za duševno hrano ljudi za zadovoljevanje njihovih kulturnih potreb; ekspr. knjiga mora biti tvoja vsakdanja hrana vsak dan moraš brati, študirati ◊ biol. rastlinska hrana rudninske snovi, iz katerih rastlina gradi organske snovi; biol., kem. beljakovinska hrana; med. dietetična hrana; rib. talna hrana ki jo ribe dobijo na dnu ali v vodi; zračna hrana ki jo ribe dobijo iz zraka ♪
  3.      hranílen 2 -lna -o prid. (ȋ) ki vsebuje snovi, potrebne za rast in obstoj organizma: hranilna raztopina, tekočina; prehrana mora biti hranilna / hranilne snovi / hranilna vrednost mleka ♦ bot. hranilno tkivo z rezervnimi snovmi napolnjeni del semena enokaličnic; kozm. hranilna krema ♪
  4.      hranílo  -a s (í) snov, ki je potrebna za rast in obstoj organizma: beljakovine, maščobe, sladkor so hranila // hrana, živilo: tovarna hranil ♪
  5.      hranítelj 2 -a m (ȋ) kdor koga hrani, preživlja: otroci potrebujejo hranitelja; hranitelj družine ♪
  6.      hraníti  in hrániti -im, in hrániti -im nedov. (ȋ á ā; á ā) 1. dajati komu hrano: mati hrani otroke; hraniti lačne; čebele hranijo ličinke; hraniti dojenčka iz steklenice; ranjenec je okreval in se že sam hrani / umetno hraniti bolnika dajati mu hranilno raztopino naravnost v kri / hraniti živino krmiti; pren. z branjem hraniti domišljijo 2. knjiž., redko preživljati, vzdrževati: vsi so že preskrbljeni, le najmlajšega še hrani oče; hranijo se s poštenim delom / vznes. hranila ga je domača zemlja 3. knjiž., redko dajati čemu potrebno energijo: hraniti stroje z nafto / radio so hranile baterije napajale hraníti se in hrániti se navadno v zvezi s s, z jesti, uživati: hijene se hranijo z mrhovino; ptice se hranijo z žuželkami; hraniti se z rastlinsko hrano / hraniti se v menzi, doma / rastlina se hrani iz zemlje vsrkava hranilne snovi; pren., knjiž. literatura se hrani ob dediščini preteklosti hranèč -éča -e: otroka sta hodila po gozdu, hraneč se z jagodami; hraneča tekočina hránjen -a -o: otroci so dobro, slabo hranjeni; hranjen z mlekom ♪
  7.      hranljív  -a -o prid. (ȋ í) ki vsebuje snovi, potrebne za rast in obstoj organizma: hranljiva jed; rastlinska hrana je manj hranljiva kot mesna ♪
  8.      hŕbet  -bta in hrbèt -btà m (ŕ; ǝ̏ ȁ) 1. del človeškega ali živalskega trupa ob hrbtenici: hrbet ga boli; hrbet se mu krivi pod bremenom; žival grbi hrbet; upogniti, vzravnati hrbet; vzpeti se konju na hrbet; zadeti si nahrbtnik na hrbet; držati roke na hrbtu; pot mu lije po hrbtu; s hrbtom zaslanjati kaj; konjski, mačji hrbet; raven, sključen, širok, upognjen hrbet; izbočeni, sprednji, zadnji del hrbta; meso s hrbta / v hrbet me zebe; žival je po hrbtu rjava; mraz ga stresa po hrbtu / kupiti telečji hrbet telečjo zarebrnico / pog. pri padcu si je zlomil hrbet hrbtenico // hrbtna stran telesa: ležati, plavati na hrbtu; obrniti se s hrbtom k steni / kazal jim je hrbet, zato ga niso spoznali bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; slišala je, da je za hrbtom nekaj počilo za njo 2. zgornji ali zadnji del predmeta, stvari: hrbet roke; hrbet čeka, menice; podatki so na hrbtu slike / knjiž., redko stol s pozlačenim hrbtom naslonjalom, naslonilom / hrbet noža rezilu nasprotna stran // zadnji del skupine ljudi, živali: napasti sovražnika v hrbet 3. navadno s prilastkom del knjige, revije, kjer so listi združeni, speti: knjigo pozna že po hrbtu; knjiga z usnjenim hrbtom; napis na hrbtu knjige je že zbrisan 4. ekspr., redko izbokli del vala; greben: veliki valovi so nas dvigali na svoje široke hrbte ● pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga; pog. obrniti, pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. temu so ustrojili hrbet pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. naprtiti si kaj na hrbet prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; pog., ekspr. na hrbtu imam že šest križev star sem že šestdeset let; pog., ekspr. dobiti jih po hrbtu biti tepen; biti premagan; ekspr. plezati po hrbtih drugih hoteti doseči uspeh na škodo drugih; pog., ekspr. neprestano mu je za hrbtom ga nadzoruje; pog. za hrbtom so se mu muzali, smejali ko jih ni videl; pog. to so naredili za njegovim hrbtom brez njegove vednosti; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu ◊ anat. nosni hrbet vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; gastr. srnin hrbet slaščica iz biskvitnega testa z dodatkom čokolade, okrašena z mandeljni; geogr. gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; podmorski hrbet; lingv. hrbet jezika zgornji del jezika med konico in korenom ♪
  9.      hŕček  -čka m (ȓ) zool. poljski glodavec s pisanim, po trebuhu črnim kožuhom, Cricetus cricetus: hrčki si pod zemljo pripravljajo zalogo ◊ bot. pomladanski ali strupeni hrček strupena goba z rjavim, nepravilno nagubanim klobukom, Gyromitra esculenta ♪
  10.      hríb  -a m (í) 1. višja vzpetina zemeljskega površja: za vasjo se dvigajo hribi; studenec izvira izpod hriba; priti s hriba v dolino; iti čez hrib; vas leži pod hribom; podolgovat, strm, visok hrib; pobočje, vrh hriba / sneg je pokril hribe in doline / na tem mestu se cesta obrne v hrib; težko hodi v hrib navkreber; tja ne morem, je preveč v hrib // mn. svet, ki je glede na drug svet mnogo višji in hribovit: na severu dežele so sami hribi; doma je iz hribov, s hribov; značilnosti ljudi, ki živijo v hribih / na počitnice bo šel v hribe, ne na morje v planinski, gorski svet; že dolgo hodi v hribe se ukvarja s planinstvom 2. ekspr., redko, z rodilnikom velik kup: ob cesti so se grmadili hribi kamenja ● star. prišel je čez hribe in doline od daleč; ekspr. zvonjenje se razlega čez hrib in dol daleč naokoli; pog. med vojno je bil v hribih pri partizanih; star. pozdrav čez hribe in doline daleč, v oddaljen kraj ♪
  11.      hrípelj  -plja m (í) redko nosni pretin (v spodnjem, hrustančastem delu): prebosti hripelj ♪
  12.      hŕkanje  -a s (r̄) glagolnik od hrkati: s hrkanjem spraviti izmeček iz pljuč; pokašljevanje in hrkanje / hrkanje jerebic / slišalo se je hrkanje spečih mož ♪
  13.      hrúp  -a m (ȗ) 1. močni, med seboj pomešani neskladni glasovi, navadno različnega izvora: bil je tak hrup, da še samega sebe nisi slišal; iz gostilne se je razlegal hrup; delati hrup; oglušujoč, ekspr. peklenski hrup; hrup motorjev; hrup na cesti; v tovarni je veliko hrupa / praznovali so s hrupom glasno, hrupno / ekspr. ženske so zagnale strašanski hrup so začele kričati; pren., ekspr. v samostanu ga ni motil posvetni hrup 2. ekspr. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje: skušajte to urediti brez hrupa; njegove pesmi so povzročile veliko hrupa ● ekspr. bojni hrup boj, vojna; ekspr. bilo je mnogo hrupa za (prazen) nič mnogo nepotrebnega razburjanja ♪
  14.      hrupéti  -ím nedov. (ẹ́ í) knjiž. dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove; hrumeti: ljudje in stroji hrupijo v mestu / vihar hrupi // ekspr. hrumeč se hitro premikati: avto hrupi navkreber ● knjiž., ekspr. samo on je kriv naše nesreče, je hrupel razvneto, ogorčeno govoril hrupèč -éča -e: hrupeč in tuleč so se oddaljevali; hrupeča množica ♪
  15.      hrustánec  -nca m (á) trdno, prožno oporno tkivo v človeškem ali živalskem organizmu: poškodba, zlom hrustanca; spreminjanje hrustanca v kost / od pečenke so mu pustili le kite in hrustanec // anat. samostojen del iz tega tkiva v človeškem ali živalskem organizmu: ogrodje grla je iz več hrustancev; obročasti, ščitasti hrustanec / nosni, rebrni, sklepni hrustanec ♪
  16.      hrúškast  -a -o prid. (ȗ) podoben hruški: hruškast plod; hruškasta glava; hruškasta žarnica / steklenica hruškaste oblike / hruškasto stikalo ◊ zool. hruškasta rebrača morska žival s prozornim, zdrizastim telesom in dvema lovkama, Hormiphora plumosa ♪
  17.      hŕzanje  -a s (r̄) rezgetanje: nestrpno hrzanje žrebcev ♪
  18.      hudíč  -a m (í) 1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: hudič ga zapeljuje; angeli in hudiči; imeti zveze s hudičem; črn, grd, hudoben kot hudič / prodati, zapisati se hudiču; izganjati hudiča / slika prikazuje Miklavža s hudičema / kot kletvica: hudič! o ti hudič ti! tristo hudičev! pri hudiču! // ekspr., s prilastkom težnja, nagnjenost, navadno k čemu slabemu: prišel je v oblast kvartopirskega hudiča / knjiž., z oslabljenim pomenom hudič zavisti in sovraštva 2. ekspr. zloben, hudoben človek: boj se ga, ta hudič je zmožen vsega / kot psovka boš, hudič, tiho / ta človek je pravi hudič // pog., z oslabljenim pomenom izraža negativen odnos do osebe ali stvari, ki jo določa navadno prilastek: zaprl je vrata in noben hudič ni mogel noter; vsak hudič bi me že rad učil; pa dopovej hudiču babjemu, če moreš / pravi, da bo konja prodal, ker hudič preveč brca; kupil je novo žarnico, pa je hudič takoj pregorel; da ga ni (tega) hudiča sram / pripovedovala ji je vsega hudiča vse mogoče stvari 3. pog., ekspr., navadno s prilastkom hrup, nemir: ne delajte takega hudiča, da vas ne slišijo nasprotniki / ne uganjajte, ne zganjajte (takega) hudiča / sosedovi so imeli včeraj goste in velikega hudiča / ta obleka bo med fanti naredila hudiča in pol veliko vznemirjenje, zanimanje 4. pog., ekspr. neprijetnosti, težave: hudič bo, če bodo izvedeli; otrok mu zmeraj naredi kakšnega hudiča; kadar se ga napije, je z njim hudič / hoditi ne morem in to je tisti hudič 5. pog., ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža a) neprijetnost, težavnost česa: hudič je stati dve uri na mrazu; hudič je, če te nihče ne uboga b) nezadovoljstvo nad čim: hudič je vse skupaj 6. pog., ekspr., v prislovni rabi izraža a) s predlogom visoko stopnjo: do hudiča vse so podrli; cesta se od hudiča vleče; bilo je od hudiča vroče; na hudiče sem truden b) močno zanikanje: »Saj je prinesel denar.« »Hudiča je prinesel!«; to ni (pol) hudiča vredno 7. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža a) močno čustveno prizadetost: »Vlomilca so že prijeli.« »Ni hudič, kje pa?«; hudič (ga) vedi, kod se potepa; kdo, za hudiča, vas je poslal tja? b) močno zanikanje ali omalovaževanje: hudič, pa taka večerja c) podkrepitev trditve: ni hudič, da tega ne bi spravil v red; tristo hudičev, da je res! č) jezo, nejevoljo nad kom: hudič naj ga vzame, pobere; da bi ga hudič ● pog., ekspr. tu ima hudič svoje kremplje vmes stvar, zadeva se nenavadno, nepričakovano zapleta; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; pog., ekspr. to je vse en hudič vseeno je; pog., ekspr. kaj pa je to za en hudič kaj, kdo je to; pog., ekspr. sam hudič ga je prinesel prišel je v nepravem času; pog., ekspr. vse bo hudič vzel vse bo propadlo; nizko če bo še dolgo tako pil, ga bo kmalu hudič vzel bo umrl; ekspr. ni se bal ne biriča ne hudiča nikogar se ni bal; vse si je upal; pog., ekspr. ima hudiča v sebi doseže tudi kaj navidez nemogočega; zelo je hudoben; bibl. izganjati hudiča z belcebubom preganjati manjše zlo z večjim; pog., ekspr. pojedel bi hudiča in pol zelo veliko; pog., ekspr. ti bo že pokazal hudiča povzročil bo neprijetnosti, težave; prisilil te bo k poslušnosti, ubogljivosti; pog., ekspr. od hudiča je to izpeljal velikopotezno, predrzno, uspešno; pog., ekspr. vse je šlo k hudiču je propadlo; pog., ekspr. poslati koga k hudiču zelo grobo ga zavrniti; pog., ekspr. tega si za hudiča ni dal dopovedati nikakor; pog., ekspr. ta človek je od hudiča, s hudičem doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben; pog., ekspr. pravi hudič, če boš zraven ali ne vseeno je; pog. pihalo je ko sto hudičev zelo močno; preg. kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo; preg. v sili še hudič muhe žre v sili se je treba zadovoljiti s tistim, kar je mogoče dobiti hudíča pog., ekspr.: hudiča, bo mir ali ne ♪
  19.      hudíčev  -a -o prid. (í) 1. nanašajoč se na hudiča: prikazen v hudičevi podobi / ekspr.: ta igra je prava hudičeva iznajdba; nesreča je hudičevo delo / star.: hudičev kamen kamenček iz srebrovega nitrata za izžiganje ran ali divjega mesa; lapis; hudičevo olje žveplena kislina / kot psovka: boš tiho, mulec hudičev; poberi se, seme hudičevo / ta človek je hudičev / njegovi hudičevi naklepi se niso uresničili 2. ekspr. ki izraža negativen odnos do osebe, stvari: ta hudičev birt me je že spet osleparil; rad bi že prišel iz te hudičeve luknje v spodobno stanovanje / teh njegovih hudičevih navad ni mogla več prenašati 3. ekspr. ki prinaša veliko trpljenje, velike težave: prestal je hudičeve čase; to delo je zares hudičevo; vojna je postajala vse bolj hudičeva / cesta je vsa hudičeva v zelo slabem stanju; že ves mesec imamo hudičevo vreme slabo, neugodno 4. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: hudičeva lakota; hudičeva vročina, zima; njegovo trpljenje je bilo hudičevo / ne pij preveč, to vino je hudičevo zelo močno 5. ekspr., v povedni rabi ki se mu posreči izpeljati tudi kaj navidez nerešljivega: bolj hudičev je od hudiča samega; ta baba je vsa hudičeva, vse doseže / pog. za denar prislužiti je ves hudičev zelo sposoben, uspešen ● ekspr. to ti je pravo hudičevo seme človek z veliko slabimi lastnostmi hudíčevo prisl.: hudičevo se moti, kdor tako misli; hudičevo je zaslužil; hudičevo lep, močen ♪
  20.      hudír  -ja m (í) evfem. hudič: hudir ga je zmamil; drvel je, kakor da ga žene sam hudir / hudir! ni hudir! kje, za hudirja, tiči / vsi smo vedeli, da temu hudirju skopemu ni treba denarja / bogve kakšnega hudirja imajo zdaj med seboj / »Ali je znal?« »Hudirja je znal!« ● pog. saj je vse en hudir vseeno je; pog., ekspr. pojedel bi hudirja in pol zelo veliko; pog., ekspr. ta človek je od hudirja, s hudirjem doseže tudi kaj navidez nemogočega; je zelo hudoben ♪
  21.      hudolésov  -a -o (ẹ́) pridevnik od hudolesovina: češminovi, leskovi in hudolesovi zobotrebci ♪
  22.      hudožív  -a -o prid. (ȋ í) nar. zelo utrujen, zbit: Toda kdaj je Berta, naj je prišla še tako hudoživa poleti iz Križa, šla potem spat? (A. Rebula) ♪
  23.      hvála  -e ž (á) 1. ugotavljanje, poudarjanje pozitivnih lastnosti česa: poslušati, zaslužiti hvalo; to je povedal v njegovo hvalo; prazna, zaslužena hvala; hvale je bil vesel; hvale vredna odločitev; željen je časti in hvale; star. dajati hvalo hvaliti 2. star. izražanje hvaležnosti, zahvala: to naj bo hvala za mojo dobroto; za svoj trud ne pričakuje hvale; dolžen sem mu hvaležnost, hvalo 3. v medmetni rabi izraža a) hvaležnost: hvala! hvala, tovariš! hvala vam! iskrena, najlepša, prisrčna hvala! hvala lepa! / hvala za gostoljubje, pismo! hvala za vse! tisočkrat hvala, da si storil to namesto mene! / kot vljudnostni pristavek k odgovoru na vprašanje ali na izraženo željo: »Kako se imate?« »Hvala, dobro!«; »Dober tek!« »Hvala, enako!« b) veselje, zadovoljstvo: dobro smo opravili, hvala bogu c) vljudno odklonitev, zavrnitev: ne potrebujem, hvala! hvala, ne kadim ● ekspr. kar naprej so mu peli hvalo zelo so ga hvalili; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil; ekspr. sama hvala ga je zelo hvali sebe ali stvar, za katero se zavzema; iron. hvala za tako pomoč če mi ne moreš, nočeš drugače, izdatnejše pomagati, mi tudi tako ni treba; ekspr. bil je poln hvale o njem zelo ga je hvalil; lastna hvala — cena mala; preg. lastna hvala se pod mizo valja hvaljenje samega sebe ni dosti vredno ♪
  24.      hvalíti  in hváliti -im nedov. (ȋ á) 1. izražati hvalo, priznanje: druga drugo sta hvalili; gostje hvalijo dobro kuhinjo in postrežbo; vsaka mati hvali svojega otroka; svatje so hvalili nevestino lepoto; hvaliti vestno opravljeno delo; neupravičeno, pretirano, zelo hvaliti; hvaliti koga čez mero, na ves glas zelo; ekspr. hvaliti koga na vsa usta zelo, navdušeno // zastar. zahvaljevati se: za to pa res ni treba hvaliti 2. v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo: hvali boga, da smo končali; hvali usodo, da ti je prihranila ta udarec ● delo hvali mojstra delavčeva strokovnost se sodi po kvaliteti njegovih izdelkov; preg. ne hvali dneva pred večerom ne izrekaj pohvalnega mnenja o tem, kar se še ni končalo; preg. vsak berač svojo malho hvali vsakdo hvali svoje ◊ rel. hvaliti Boga slaviti, poveličevati hvalíti se in hváliti se z govorjenjem ali vedenjem izražati, poudarjati svoje pozitivne lastnosti ali ugodno stanje: hvali se, da ima vsega; hvaliti se z bistrostjo, z junaštvom ∙ ekspr. ne da bi se hvalil, jaz bi to bolje naredil nočem, nimam namena poudarjati svoje sposobnosti; preg. dobro blago se samo hvali hvalèč -éča -e: pripovedovala je o sebi, hvaleč se s svojimi vplivnimi znanci; ne mara hvalečih kritik hváljen -a -o: to je najbolj hvaljen zdravnik v mestu; zelo hvaljena knjiga, predstava / v krščanskem okolju, kot pozdrav (duhovniku) Hvaljen (bodi) Jezus (Kristus)! ♪
  25.      hvalívec  -vca m (ȋ) kdor hvali: dobra dela se sama hvalijo, ne potrebujejo hvalivcev ♪

   1.051 1.076 1.101 1.126 1.151 1.176 1.201 1.226 1.251 1.276  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA