Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rb (3.033-3.057)


  1.      trúplo  -a s (ú) 1. telo mrtvega človeka ali živali: truplo razpada, trohni; balzamirati, sežgati truplo; moško truplo / človeško, živalsko truplo / mrtvo truplo 2. star. telo: njeno truplo se je stresalo v joku; zdravo truplo ● ekspr. iti, stopati preko trupel ravnati skrajno brezobzirno; šalj. rad skrbi za svoje truplo rad dobro je in pije; ekspr. samo preko mojega trupla tega nikakor ne bom dovolil ♪
  2.      tubêrkel  -kla in tubêrkulum -a m (é; ȇ) med. bunčici podobna vnetna tvorba v tkivu, ki jo povzroči bacil tuberkuloze: odkriti tuberkle z rentgenskim aparatom ♪
  3.      tuberkulóza  -e ž (ọ̑) nalezljiva bolezen pljuč s krogličastimi tvorbami, jetika: imeti tuberkulozo; zdraviti tuberkulozo; zboleti za tuberkulozo; tuberkuloza pri govedu; bacil tuberkuloze / pljučna tuberkuloza // s prilastkom taka bolezen kakega organa sploh: črevesna, kostna, kožna, očesna tuberkuloza ◊ med. miliarna tuberkuloza pri kateri nastanejo drobna žarišča bolezni po vsem organizmu; odprta tuberkuloza pri kateri so v izpljunku bacili ♪
  4.      túj  -a -e prid. (ȗ ú) 1. ki je last drugega, ne osebka: zaleteti se s tujim, ne svojim avtomobilom; piti za tuj denar; del ograje stoji na tujem svetu // ki pripada drugemu, ne osebku: sesti na tuj sedež / odpreti tuje pismo / posegati v tuje pravice / paziti na tuja življenja / objavljati pod tujim imenom pod drugim, ne svojim imenom / margarina se rada navzame tujega vonja // ki ga ima kdo drug, ne osebek: tuje skrbi mu niso mar; lastiti si tuje zasluge / prevzeti tujo zamisel; sočustvovati ob tujem trpljenju / bolnik že hodi brez tuje pomoči / vmešavati se v tuje zadeve / ekspr. bahati se s tujo učenostjo 2. ki družbeno, organizacijsko pripada drugemu, ne osebku: poslati lastne delavce in nekaj tujih; v svojo skupino je vzgojitelj sprejel še dva tuja učenca // ki z osebkom ni v sorodstvu: za sirote skrbijo tuji ljudje; posvojiti tujega otroka / kmetje ne uporabljajo tuje delovne sile 3. ki mu osebek ne pripada: ozemlje pripada tujemu narodu, plemenu 4. v določni obliki ki ga ima, uporablja, ustvarja druga skupnost, ne skupnost, ki ji pripada osebek: sprejemati tuje navade / učiti se tuji jezik / biti tuje narodnosti 5. v katerem osebek ne živi, nima doma: ogledovati si tuje kraje; potovati po tujih deželah 6. ki je, izhaja iz drugega kraja, dežele: domači in tuji vasovalci / tuje rastline / pripoved o prihodu tujih bitij na zemljo 7. v določni obliki ki ni pripadnik države, v kateri je, se nahaja: tuji državljan, turist, vojak // ki pripada drugi državi, ne državi osebka: letalo je zašlo v tuji zračni prostor; zasesti tuje ozemlje / tuja država država, ki ni država, katere prebivalec je osebek // nanašajoč se na drugo državo, ne državo, katere prebivalec je osebek: tuji denar; tuja valuta / tuji prevoznik / tuji časopis; tuje blago / tuji kapital, kredit / tuje cene 8. v določni obliki ki je, izvira iz drugega jezika, ne iz jezika osebka: tuji izraz; tuja imena / besede tujega izvora 9. ki nima lastnosti, značilnih za okolje, v katerem je, se nahaja: njena čudno tuja lepota ga je očarala / v kraju se počutim tujega z okoljem, ljudmi nepovezanega 10. ki je, se nahaja v okolju, v katerega ne spada: ugotoviti tuje primesi v snovi / odstraniti iz očesa tuje telo tujek / publ. odstraniti iz skupnosti tuje elemente 11. v zvezi s si ki si po lastnostih, izvoru niso enaki, sorodni: tuje si prvine literarnega dela / kulturi obeh narodov sta si še zmeraj tuji / angleščina je iz dveh tujih si prvin 12. ki po lastnostih, značilnostih za osebek ni običajen: njegov glas je bil tuj / sadje ima tuj priokus 13. z dajalnikom ki je tak, da ga osebek ne more razumeti, noče sprejeti: sin ji postaja tuj / glasba mu je bila zmeraj tuja; vaše ideje so mi tuje 14. ki osebku ni znan a) iz srečanj, obvestil: na cesti me je ogovoril tuj človek; na oknu je videl same tuje obraze / kraj zanj ni več tuj; po imenu mi ni tuj, srečala se pa še nisva; ker so si bili udeleženci še tuji, so priredili družabno srečanje b) iz predhodnega znanja: marsikomu še tuji izrazi c) z dajalnikom iz lastnega doživetja, življenja: lakota mu v mladosti ni bila tuja // z dajalnikom ki za osebek ni značilen: ta lastnost mu je tuja; naglica, zadrega mu ni tuja ● ekspr. ne bodi tako tuj zadržan, neoseben; ekspr. seda za tujo mizo jé pri drugih, tujih ljudeh; ekspr. lahko je s tujo roko kače loviti lahko je delati, če kdo drug opravlja nevarno delo; dom je prešel v tuje roke ni več v lasti iste družine; ekspr. živeti pod tujo streho v tujem stanovanju, tuji hiši; ekspr. tega ne sme slišati tuje uho kaka nezaželena oseba; povedati kaj skozi tuja usta z govorjenjem, besedami drugega človeka ◊ ekon. izkoriščati tuje delo delo, ki ga opravlja delavec za določeno plačilo s tujimi proizvajalnimi sredstvi; mat. tuji množici množici, ki nimata nobenega skupnega elementa; tuji števili števili, ki nimata nobenega skupnega faktorja túje prisl.: (po) tuje misliti; tuje ga je pogledal; beseda mu zveni tuje túji -a -e sam.: tujega nočemo, svojega ne damo geslo jugoslovanskih narodov po drugi svetovni vojni tujega ozemlja; spoštovati tuje tuje stvari; ugotoviti, koliko je tujega v evropski miselnosti; iti na tuje v tujino; živeti na tujem v tujini ♪
  5.      túkalica  -e ž (ū) zool. manjša močvirska ptica selivka z rjavkastim, belo pisanim perjem po hrbtu in razmeroma dolgimi nogami, Porzana: oglašanje tukalice / grahasta, pritlikava tukalica ♦ zool. zelenonoga tukalica močvirska ptica selivka modro črne barve, po velikosti podobna golobu, Gallinula ♪
  6.      túmor  -ja m (ū) med. 1. skupek izrojenih celic kakega tkiva; novotvorba, nova tvorba: izrezati, operirati tumor; benigni, maligni tumor; možganski tumor; tumor ledvic 2. oteklina, bula: podkožni tumor ♪
  7.      turístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na turiste ali turizem: turistična sezona / turistični urad; turistično društvo / turistične informacije / turistični kraj; turistična točka; turistične znamenitosti / turistična prireditev / turistični spominki / turistični zemljevid / turistično letalo / turistični razred na ladji, letalu; turistični vodnik; turistična taksa taksa, ki se plača za bivanje v turističnem kraju ◊ tur. (turistični) paket celotna penzionska oskrba z dodatnimi turističnimi storitvami; turistična prepustnica prepustnica, ki daje turistu pravico bivanja v državi do 30 dni; zasebna turistična soba turístično prisl.: turistično urejene kraške jame; turistično znan kraj ♪
  8.      túrkotatárski  -a -o prid. (ȗ-ȃ) lingv. nanašajoč se na skupino jezikov, ki jih govorijo Turki, Tatari, Azerbajdžanci, Uzbeki: turkotatarske jezikovne značilnosti / turkotatarski jeziki ♪
  9.      túrški  -a -o prid. (ú) nanašajoč se na Turke ali Turčijo: turški narod / turški športniki / turški predsednik // nanašajoč se na staro Turčijo: turški imperij / turški paša, sultan / turški vpadi / turški časi časi turških vpadov ● poljud. turški nagelj okrasna rastlina z rdečimi ali belkastimi cveti v gostih socvetjih, strok. brkati nagelj; turški polmesec simbol muslimanske vere; pog. biti izmučen, zbit kot turška fana zelo; turška kopel vroča zračna kopel, ki ji sledi masaža in tuširanje; turška sablja sablja z zelo zakrivljenim rezilom; ekspr. turška vera muslimanska vera, islam; redko turško stranišče stranišče na počep ◊ anat. turško sedlo jamica v lobanjskem dnu, v kateri je hipofiza; bot. navadna turška detelja krmna rastlina z lihopernatimi listi in rožno rdečimi cveti v grozdih, Onobrychis vicifolia; turška lilija rastlina z velikimi temno rožnatimi cveti z nazaj zavihanimi listi, Lilium martagon; gastr. turški med slaščica iz sladkorja, beljakov, orehov ali lešnikov; turška kava kava, ki se kuha navadno s sladkorjem in servira z usedlino; lingv. turški jeziki jeziki, ki jih govorijo Turki, Tatari, Azerbajdžanci, Uzbeki; vrtn. turška leska okrasno drevo piramidaste oblike, Corylus colurna; zool. turška grlica grlica rumeno rjave barve s črno liso na zadnjem delu vratu, Streptopelia decaocto túrško prisl.: govoriti (po) turško ∙ sedeti po turško s prekrižanimi nogami v isti višini, kot je zadnjica; sam.: popiti turško s smetano turško kavo ♪
  10.      túš 4 -a m (ȗ) šport., pri rokoborbi položaj, ko se nasprotnik z lopaticami dotakne tal: po tušu sodnik prekine dvoboj / premagati nasprotnika s tušem ♪
  11.      tušírati 3 -am dov. in nedov. (ȋ) šport., pri rokoborbi premagati tako, da se nasprotnik z lopaticami dotakne tal: tuširati nasprotnika ♪
  12.      tútor  -ja m (ū) knjiž. varuh, skrbnik: postaviti mladoletniku tutorja; pren. tutor življenja ♪
  13.      tútorski  -a -o prid. (ū) knjiž. varuški, skrbniški: tutorske dolžnosti ♪
  14.      tútorstvo  -a s (ū) knjiž. varuštvo, skrbništvo: sprejeti tutorstvo / lastiti si tutorstvo nad kom; idejno, politično tutorstvo ♪
  15.      tváren  -rna -o prid. (á ā) knjiž. 1. snoven, materialen: tvarni svet / tvarni zgodovinski viri / tvarni in duševni pojavi 2. gmoten, materialen: tvarne dobrine; tvarne koristi tvárno prisl.: oborožena akcija je bila moralno in tvarno mogoča; biti tvarno preskrbljen ♪
  16.      tvór  -a m (ọ̑) 1. gnojno vnetje lasnega mešička in okolice: tvor se mi dela; predreti tvor; tvor na vratu / gnojni tvor 2. zastar. tvorba: kamniti tvori ♪
  17.      tvorína  -e ž (í) zastar. tvorba: rožena tvorina / miselna tvorina ♪
  18.      tvorítev  -tve ž (ȋ) redko tvorjenje, tvorba: toplota pospešuje tvoritev plesni / tvoritev novih besed ♪
  19.      ubelíti  in ubéliti -im dov. (ȋ ẹ́) star. obeliti: ubeliti platno / skrbi ubelijo lase / ubeliti deblo ubéljen -a -o: ubeljene rjuhe ♪
  20.      ubòj  -ôja m (ȍ ó) glagolnik od ubiti 1: zagrešiti uboj; biti obsojen zaradi uboja / uboj iz koristoljubja, ljubosumnosti; uboj na zahrbten način ♦ jur. naklepni uboj naklepna povzročitev smrti človeka; umor; uboj na mah v močni razdraženosti ♪
  21.      ubóščina  -e ž (ọ̑) knjiž. revščina, siromaštvo: prizadevale so jih skrbi in uboščina / živeti v uboščini ♪
  22.      učênje  -a s (é) 1. glagolnik od učiti: učenje otroka zahteva potrpežljivost / dolgoletno učenje v prvem razredu poučevanje / pomagati sošolcu pri učenju / po nekajmesečnem učenju je že govoril angleško; učenje biologije je rad odlagal na zadnji dan / učenje besedila, pesmi; učenje na pamet / učenje mu dela težave; imeti dosti učenja; ekspr. zagristi se v učenje / po triletnem učenju je postal pomočnik; učenje za kovača, v trgovini / denarno podpirati koga v času učenja v tujini študija, šolanja / učenje iz napak, na napakah, ob napakah ♦ ped. mehanično učenje brez razumevanja snovi; pri katerem se snov tako obvlada, da se lahko odgovarja brez razmišljanja, sklepanja; verbalno učenje s pomočjo besed in drugih simbolov; podajanje učne snovi z besednim razlaganjem; šol. programirano učenje individualizirano učenje po vnaprej natančno pripravljenem gradivu s pomočjo priprav za učenje ali posebnih knjig 2. kar se uči, razširja: v njegovem učenju je marsikaj novega; zavračal je učenje, da je vesolje eno samo ♪
  23.      udáren  -rna -o prid., udárnejši (á ā) 1. nanašajoč se na udar, udarec: udarna hitrost; udarna moč, sila / udarni val vode, zraka; udarne jame na vozišču jame, nastale zlasti zaradi zmrzali, v katere udarjajo kolesa vozil 2. ki je pripravljen, oborožen za hiter, učinkovit napad: sestaviti, ustanoviti udarni bataljon; udarna skupina prostovoljcev / udarna letalonosilka / udarna vojaška akcija; udarna sposobnost armade 3. ekspr. ki s svojo vsebino skuša koga razgibati, spraviti v dejavnost: udarni naslovi v časopisu; udarna koračnica; pisati udarne reportaže; njegove besede so vedno udarne 4. navadno v zvezi z brigada, med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 ki se odlikuje po visoki politični zavesti in borbenosti: prihod udarne brigade; razglasiti brigado za udarno / trikrat so bili udarni ● publ. ta dva igralca sta udarna moč našega moštva od njiju se največ pričakuje ◊ strojn. udarni vrtalni stroj vrtalni stroj, pri katerem se sveder vrti in udarja; šah. udarna moč figure število polj, ki jih ima figura na razpolago, da na njih vzame nasprotnikovo figuro; teh. udarni mehanizem; udarni preizkus preizkus, ki pokaže odpornost česa proti udarcem; udarna trdnost največja mogoča obremenitev, ki jo telo prenese pri udarcu, ne da bi se zdrobilo, prelomilo; voj. udarni vžigalnik ki se aktivira z udarcem ob trd predmet; udarna igla del orožja, ki s svojim udarcem aktivira naboj ♪
  24.      udóbje  -a s (ọ̑) 1. kar pri uporabi daje občutek ugodja: odpovedati se udobju; imeti, nuditi, uživati udobje / ekspr., v povedni rabi imeti kopalnico je pravo udobje 2. stanje, za katero je značilen obstoj materialnih dobrin, ki zadovoljujejo potrebe povprečnega človeka po ugodju: v tej hiši je udobje; to udobje ne bo dolgo trajalo; občutek udobja / skrbeti za osebno udobje koga / živeti v udobju 3. udobnost: udobje meščanske hiše mu je bilo tuje / iz udobja se odreka višjim vrednotam lagodnosti 4. predmeti, ki dajejo občutek ugodja: njegovo stanovanje je brez udobja; naslanjači, blazine in drugo udobje ♪
  25.      udóbnost  -i ž (ọ́) 1. lastnost, značilnost udobnega: udobnost hiše, ležišča; ostanek nekdanje udobnosti / duhovna, umska udobnost lagodnost // nav. mn. kar je udobno: uživati udobnosti mestnega življenja 2. stanje, za katero je značilen obstoj materialnih dobrin, ki zadovoljujejo potrebe povprečnega človeka po ugodju; udobje: odpovedati se udobnosti; skrbeti za udobnost koga ♪

   2.908 2.933 2.958 2.983 3.008 3.033 3.058 3.083 3.108 3.133  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA