Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Raza (397-421)


  1.      dvóm  -a tudi dvòm dvôma m (ọ̑; ȍ ó) 1. odnos do okolja, ki izključuje zanesljivo sklepanje o resničnosti česa: dvomi ga mučijo, obhajajo; rahel dvom se nas je loteval; znebiti se dvomov; pregnati dvome; to mu je razpršilo še zadnji dvom; dvom nad bogom in ljudmi; ti dogodki vzbujajo dvome o poštenosti tega prizadevanja; pog. pri njem se je pojavljal dvom v vse novo; razjeda jo dvom, ali je bilo vse to res potrebno / verski dvomi // nav. ed. duševno stanje kot odraz takega odnosa: rajši sprejmem težko resnico, kot da bi ostal v dvomu; živeti v nenehnem dvomu / biti v dvomu, dvomih 2. ekspr., v povedni rabi, z nikalnico izraža, potrjuje prepričanost o resničnosti česa: ni dvoma, da pride; nobenega dvoma ni, da je tako ● ekspr. naši so bili brez dvoma boljši prav gotovo; ekspr. to je izven vsakega dvoma prav gotovo, res je tako ◊ filoz. metodični dvom načelo, ki v spoznavanju priznava samo jasne trditve in zavrača vse nedokazane ♪
  2.      dvómiti  -im, in dvomíti in dvómiti -im nedov. (ọ̄ ọ̑; ȋ ọ́) 1. imeti, izražati dvom, dvome: zakaj še dvomiš? dvomiti o uspehu, pog. v uspeh; dvomim, če bo prišla; še zmeraj dvomi, da mu bo poskus uspel // domnevati, predvidevati, da kaj ni takšno, kot se kaže: dvomi o njeni poštenosti; pog. dvomi v njegovo pravičnost; ekspr. rahlo dvomim o pravilnosti njegovega ravnanja / dvomiti nad kom 2. ekspr., z nikalnico biti trdno prepričan o čem: ne dvomim o tem; ne dvomim, da bo prišla dvomèč -éča -e: vstopil je, dvomeč o pravilnosti svojega ravnanja; opazoval je njihove dvomeče obraze; prisl.: dvomeče jo je pogledal ♪
  3.      dvóren  -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dvor: dvorni služabniki; dvorna palača; dvorna straža / dvorni ceremonial; dvorne spletke / postal je dvorni dobavitelj / služboval je v dunajski dvorni knjižnici / dvorni svétnik v nekaterih državah naslov za visokega državnega uradnika; dvorna dama v nekaterih državah naslov za žensko, ki ob posebnih priložnostih spremlja vladarico; dvorna pisarna v stari Avstriji urad za zunanjo, notranjo in juridično upravo ter vrhovno sodišče ∙ dvorni norec človek, ki z norčijami zabava vladarja in njegovo spremstvo ♪
  4.      dvoúmen  -mna -o prid., dvoúmnejši (ú ū) ki se da razumeti na dva ali več načinov: dvoumna pripomba; dvoumno besedilo zakona; dvoumno izražanje, vprašanje / redko bil je na sumu, da igra dvoumno vlogo dvojno, dvolično / s tem bi mu storil zelo dvoumno uslugo dvomljivo, negotovo dvoúmno prisl.: dvoumno govoriti; sam.: rad je povedal kaj dvoumnega ♪
  5.      dvoúmje  -a s (ȗ) dvoumno, dvosmiselno izražanje: zaradi dvoumja je nastal nesporazum; v pogovoru se je vedno izogibal dvoumju // dvoumnost: dvoumje pogodbe ♪
  6.      dvoúmnost  -i ž (ú) lastnost, značilnost dvoumnega: tekst pogodbe mora izključevati vsakršno dvoumnost; dvoumnost zakonskega besedila / izražaj se jasno, ne trpim takih dvoumnosti ♪
  7.      é  medm. (ẹ̄) 1. izraža zadovoljnost pri ugotovitvi: e, ljubček, saj te poznam; e, malo je takih 2. izraža obotavljanje, zadrego: e, da, seveda 3. izraža vprašanje: kriv sem seveda jaz, e? / včasih izgovorjeno skozi nos E? je spet vprašal 4. klic vprežni živini stoj: potegnil je za vajeti in zavpil: e, eha! ♪
  8.      è  medm. (ȅ) 1. izraža vdano, ravnodušno prepričanje o povedanem: e, ga bo že minilo! e, kaj, do smrti bom že živel 2. izraža zavrnitev, nevoljo: e, kaj boš! e, kaj še ♪
  9.      edíno  prisl. (ȋ) izraža omejenost na navedeno: vse je pogorelo, edino hlev je ostal; edino vi nas lahko rešite; edino tako bo prebrodil težave; edino tam se spočije / ekspr. v mislih ji je samo in edino on // z oslabljenim pomenom poudarja pomen pridevnika ali prislova: edino pravi, pravilen, veljaven, zveličaven; edino pametno je, da molčiš ♪
  10.      èh  medm. (ȅ) 1. izraža vdano, ravnodušno prepričanje o povedanem: eh, z njim je križ, je zagodrnjala; eh, bo že kako 2. izraža zavrnitev, nevoljo: eh, kaj bo ta! eh, rad bi že končno imel mir ♪
  11.      ehé  in ehè medm. (ẹ̑; ȅ) izraža zadovoljnost, posmeh: ehe, pa sem jih le ugnal ♪
  12.      ehéj  in ehèj medm. (ẹ̑; ȅ) izraža zadovoljnost, navdušenje: ehej, kako se mu je pobesil nos ♪
  13.      éj  in èj medm. (ẹ̑; ȅ) 1. izraža zadovoljnost, navdušenje: ej, prijatelj, še bo veselo; ej, lepo je bilo / ej, bo jezen 2. izraža obžalovanje, zadrego, zavrnitev: ej, ej, ej, to mi pa nič ne diši; ej, ej, da ga nisem poslušal; ej, kaj boš vzdihoval ♪
  14.      éja  medm. (ẹ̑) izraža začudenje: eja, ne morem verjeti ♪
  15.      èjdún  in éjdún medm. (ȅ-ȗ; ẹ̑-ȗ) pog. izraža podkrepitev trditve: ejdun, hitro si napravil ♪
  16.      èjdúš  in éjdúš medm. (ȅ-ū; ẹ̑-ū) pog. izraža močno podkrepitev trditve: ejduš, ali te bom namlatil ♪
  17.      ekonómičnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost ekonomičnega, gospodarnost: ekonomičnost in rentabilnost proizvodnje raste; ekonomičnost poslovanja / ekonomičnost izraza zgoščenost, jedrnatost / ekonomičnost električnih naprav ♪
  18.      ekonomíja  -e ž (ȋ) 1. veda o gospodarstvu: predava, študira ekonomijo; inženir ekonomije // pog. ekonomska fakulteta: končal je ekonomijo // redko proizvajanje, razporejanje in uporaba materialnih dobrin; gospodarstvo: baza ekonomije; povezanost med nacionalnimi ekonomijami držav 2. ekonomičnost, gospodarnost: tu je bil združen princip prostorske ekonomije z okusom; skrajna ekonomija sil / zanj je značilna sistematičnost in ekonomija izraza zgoščenost, jedrnatost 3. veliko kmetijsko družbeno posestvo: hodi delat na ekonomijo; načrtna ureditev ekonomije // prva leta po 1945 posestvo nekmetijske organizacije: tovarna ima svojo ekonomijo; šolska ekonomija ◊ filoz. ekonomija mišljenja načelo, po katerem ni potrebno več pojasnil, kot je za razlago pojava nujno; soc. politična ekonomija veda o zakonih v proizvodnji in delitvi materialnih dobrin v družbi ♪
  19.      éks...  predpona v sestavljenkah (ẹ̑) za izražanje stanja osebe, ki je bila v kakem stanu, poklicu, funkciji, pa ni več; nekdanji, bivši: eksjezuit, ekskralj ♪
  20.      eks...  predpona v sestavljenkah za izražanje gibanja navzven ali stanja zunaj česa: ekshalirati, ekskomunicirati, eksmatrikulacija, eksport, eksteritorialnost ♪
  21.      eksákten  -tna -o prid., eksáktnejši (ȃ) 1. ki temelji na ugotovljivih spoznanjih: nove eksaktne dejavnosti; eksaktna znanost; eksaktno pravilo; eksaktno raziskovanje v bakteriologiji / postaviti umetnostno zgodovino na eksaktne temelje / matematika kot eksaktna veda 2. natančen, točen: eksaktna doslednost; njegova izpoved je pri vsej metaforiki eksaktna; eksaktno izražanje, mišljenje eksáktno prisl.: eksaktno dokazati, povedati ♪
  22.      eksáktnost  -i ž (ȃ) lastnost eksaktnega: matematična, znanstvena eksaktnost / slike, reproducirane z vzorno eksaktnostjo / eksaktnost Župančičevega izraza jasnost, nazornost ♪
  23.      ekso...  ali ékso... predpona v sestavljenkah (ẹ̑) za izražanje vnanjosti, zunanjosti: eksogamija, eksogen, eksosfera ♪
  24.      eksponènt  -ênta in -énta m (ȅ é, ẹ́) 1. nav. slabš., navadno s prilastkom kdor dela po navodilih kake skupine, zlasti politične: fašistični eksponenti; eksponenti begunske vlade / glavni eksponent stranke predstavnik, pooblaščenec / eksponent kapitalizma; pren., publ. glavna oseba drame je eksponent družbenega protislovja 2. mat. število, ki izraža stopnjo potence ali korena: napisati eksponent; lihi eksponent / korenski eksponent; potenčni eksponent ♪
  25.      ekspresíja  -e ž (ȋ) 1. knjiž. kar izraža ali vzbuja čustveno prizadetost: besedna, izrazna ekspresija / dramatična ekspresija baletnega prizora / vsi stilni elementi so podrejeni idejni ekspresiji 2. med. iztisnjenje: ekspresija zastale posteljice ♪

   272 297 322 347 372 397 422 447 472 497  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA