Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Raza (326-350)


  1.      dobrodúšje  -a s (ȗ) redko dobrodušnost: z obraza se mu bere dobrodušje / iz dobrodušja ga je obdržal v službi ♪
  2.      dobrodúšnost  -i ž (ū) lastnost dobrodušnega človeka: z njenega obraza sije dobrodušnost; rad ga ima zaradi njegove odkritosrčnosti in dobrodušnosti ♪
  3.      dogájati se  -am se nedov. (ā) nav. 3. os. večkrat se zgoditi: v podjetju se dogajajo napake; to se pogosto dogaja v naši industriji / ekspr. v tej igri se nič ne dogaja v njej ni dramatskih konfliktov // izraža obstoj, potek v prostoru in času: ne vem, kaj se dogaja v tej hiši / roman se dogaja v nekem zdravilišču / slutil sem, da se z bratom nekaj hudega dogaja ♪
  4.      dokléj  in doklèj prisl. (ẹ̄; ȅ) redko izraža vprašanje, do katere časovne meje traja dejanje; do kdaj: doklej misliš ostati v Ljubljani / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih bomo videli, doklej se bo upiral ♪
  5.      doklèr  in dókler in dòkler vez. (ȅ; ọ̑; ȍ) v časovnih odvisnih stavkih 1. z nedovršnim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka toliko časa kolikor dejanje odvisnega: dokler je zakon v veljavi, se ga je treba držati; revež bo, dokler bo živ; dokler smo imeli denar, smo kupovali knjige; tega ne bi dovolil, dokler bi imel še kaj oblasti nad njo ∙ upamo, dokler živimo; preg. dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel v sreči ima človek dosti prijateljev 2. z zanikanim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka do nastopa dejanja v odvisnem: gledal je za njo, dokler ni izginila za hišo; varuj otroka, dokler se ne vrne mati / ni miru, dokler vse ne spi / brez nikalnice: star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce; zastar. bolj dan na dan brli življenja sveča, dokler ji reje zmanjka, in ugasne (F. Prešeren) ♪
  6.      doklícati  -klíčem dov., doklícala in doklicála (í ȋ) s klicanjem doseči, da se kdo odzove ali pride: kliče ga, pa ga ne more doklicati; sosed je predaleč, da bi ga doklical; stražarja so komaj doklicali / s težavo je doklical spečega prijatelja ♪
  7.      dokód  in do kód prisl. (ọ̄) izraža vprašanje, do katere krajevne meje sega dejanje: dokod nameravaš iti / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih tu vidiš, dokod je segala voda ♪
  8.      dokóder  in do kóder [dǝr] prisl. (ọ̑) v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje meje, do katere sega dejanje nadrednega stavka: zapelji, dokoder moreš ♪
  9.      dokoréj  prisl. (ẹ̄) zastar. izraža vprašanje, do katere časovne meje traja dejanje; do kdaj: dokorej ostanete tukaj / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih ne vem, dokorej bom danes delal ♪
  10.      dôl  prisl. (ó) izraža gibanje ali smer proti nižjemu kraju, ant. gor: hoditi po stopnicah gor in dol; dol poglej; stopiti (s kolesa) dol / pisati tanko gor, debelo dol / s prislovnim določilom kraja: preselil se je tja dol na ravnino; zapihalo je od hribov dol; zavirati dol po klancu; pot zavije dol proti reki; ekspr. lasje ji segajo dol do ramen prav do ramen // v medmetni rabi izraža čustvo odpora, nasprotovanja, zahtevo po odstranitvi: dol korupcija; dol z izdajalci ● star. če mu boš ugovarjal, bodo spet vsi križi dol se bo zelo razjezil; na nas gleda od zgoraj dol zviška, zaničljivo; hodi po sobi gor in dol sem in tja; pog. jedi ne spravi dol ne more zaužiti; pog., ekspr. pred takim junakom klobuk dol vsa čast mu; gor — dol pog. en dinar gor ali dol, kaj bi gledal na to naj te ne skrbi preveč, koliko plačaš; ekspr. zamera gor, zamera dol, moraš mu to povedati čeprav ti bo morda zameril; ekspr. eden dol, drugi gor — je že tako na svetu sreča ni stalna; preg. zdravje po niti gor, po curku dol zdravje se pridobi počasi, izgubi pa hitro ♪
  11.      doletéti  -ím dov., dolêtel (ẹ́ í) 1. nav. 3. os. izraža nepričakovan nastop kakega stanja, dejanja: družino je doletela nesreča; ponižanje me je doletelo po tvoji krivdi; doletel ga je nepričakovan poraz; kjer koli te lahko doleti smrt / učenca je doletela zaslužena kazen; to je najhujše, kar nas more doleteti / doletela ga je velika čast, sreča doživel je veliko čast, srečo / mogoče bo pisateljevo delo doletela boljša usoda 2. star. prileteti: z juga so doletele ptice ♪
  12.      doletévati  -am nedov. (ẹ́) nav. 3. os. izraža večkraten nepričakovan nastop kakega stanja, dejanja: pogosto nas doletevajo težave ♪
  13.      dólg  -a -o stil. -ó [u̯g] prid., dáljši (ọ̑ ọ́) 1. ki ima med skrajnima koncema razmeroma veliko razsežnost, ant. kratek: dolg hodnik; stopa z dolgimi koraki; nosi zelo dolge lase; pes z dolgimi visečimi uhlji; zadnji predor je bil izredno dolg; dolga cesta; dolga palica, vrv; vojaki so stali v dolgi, ravni vrsti / ima dolg obraz podolgovat; ekspr. fant je res dolg zelo velik in suh; dolg kakor prekla / šalj. Ljubljana je bila takrat še dolga vas majhno, provincialno mesto / dolga večerna obleka obleka, ki sega (skoraj) do tal; dolge hlače hlače, katerih hlačnice segajo približno do gležnjev / žarg. avtomobilist je imel pri srečanju prižgane dolge luči luči, ki osvetljujejo cesto približno 100 m naprej // obširen, obsežen: v zadnji številki je objavil o tem dolg članek; dolga pesem; napisal mu je dolgo pismo 2. z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajnima koncema: stavba je dolga dvajset metrov; kilometre dolg sprevod; meter, pol sežnja dolg 3. ki traja razmeroma veliko časa: dolgi zimski večeri; dolga bolezen; jesen je bila dolga in lepa; utrujen od dolge poti; dolgo deževje, življenje / ozrl se je za njo z dolgim pogledom; dolg poljub / pil je z dolgimi požirki; mitraljezec je sprožil dolg rafal / po dolgem času sta se spet srečala; dolg rok // s časovno enoto ki se zdi, da traja veliko časa: čaka ga že dolge mesece; dan mi je bil strašno dolg; dolgo uro je premišljeval celo; tiste ure so bile zelo dolge; od tedaj so pretekla že dolga leta mnogo let 4. z izrazom količine ki izraža razsežnost v času: predavanje je lahko dolgo največ deset minut; dolg čas bilo mu je zelo dolg čas dolgčas; od dolgega časa je ves bolan od dolgočasja ● slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil; ekspr. narediti dolg obraz z mimiko na obrazu izraziti razočaranje, žalost; evfem. imeti dolge prste krasti; pog. mesec je še dolg treba je varčevati (z denarjem), ker ne bo še kmalu naslednje plače; pog. saj ne bova dolga hitro bova opravila, se pogovorila; pog., ekspr. je širši kot daljši zelo debel; ekspr. padel je, kakor je dolg in širok tako, da je bil ves na tleh; ekspr. dolgi lasje — kratka pamet ženske niso posebno pametne, razsodne; preg. ni tako dolg dan, da ne bi bilo večera vsaka stvar se kdaj konča; preg. dolga bolezen, gotova smrt ◊ lingv. dolg glas; dolgi nedoločnik nedoločnik na -ti ali -či; navt. ladja dolge plovbe ladja, ki ima dovoljenje za plovbo po vseh morjih; rad. dolgi valovi radijski valovi z valovno dolžino od 1.000 do 2.000 m; šport. tek na dolge proge tek na razdaljo, večjo od 1.500 m dólgo prislov od dolg: dolgo smo ga čakali; ljudje že dolgo govorijo o tem; dolgo je ostal doma; ne dolgo potem se ga je spomnil nedolgo; ekspr. tega ne bom več dolgo prenašal; že dolgo časa ni bilo dežja; ekspr. dolgo v noč ni mogla zaspati / v povedni rabi dolgo je še do večera // izraža trajanje sploh: kako dolgo boš ostal tukaj / ekspr. uro dolgo ga je čakal ● evfem. slab je, ne bo dolgo kmalu bo umrl; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati ◊ lingv. dolgo naglašen samoglasnik dólgi -a -o sam.: pog. še dvajset ur se bomo vozili, dolga bo; časopis je na dolgo pisal o tem; pripoveduje na dolgo in široko zelo obširno, s številnimi podrobnostmi; nevihta ni ponehala za dolgo; po dolgem jih je le pregovoril; prerezati kumaro po dolgem podolgem; prim. daljši; dalj, dalje, dlje ♪
  14.      dôli  prisl. (ó) 1. izraža stanje ali položaj na nižjem kraju, ant. gori: hiša je ob vodi in doli je vlažno; daleč, globoko doli / s prislovnim določilom kraja: doli v dolini; tam doli pod hribom / vino od tam doli 2. zastar. dol: pridi doli ♪
  15.      dolóčen  -čna -o prid., dolóčnejši (ọ́) podan tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža: nihče mu ni dal določnega odgovora; zahtevam določno izjavo; izreči o tem določno mnenje / misel je dobivala določnejšo obliko ♦ lingv. določna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način; osebna glagolska oblika; določna oblika pridevnika oblika kakovostnega pridevnika, ki označuje večjo določenost, pogosto oblikovno, naglasno drugačna dolóčno prisl.: oče se ni določno izrazil; povedal mu je samo na splošno, ne pa določno; stvari je treba določneje razmejiti; šele zdaj je določneje videl njen obraz; sam.: izvedel ni nič določnega ♪
  16.      dopadljív  -a -o prid. (ȋ í) star. 1. ki izraža zadovoljstvo, ponos: gledal je nanjo z dopadljivim pogledom 2. ki ugaja: povest je primer na vse strani dopadljive literature dopadljívo prisl.: dopadljivo je opazovala hčer ♪
  17.      dopústen 1 -tna -o prid. (ú; lingv. ȗ) ki se (še) dopušča: dopusten primanjkljaj; tak odstotek vode v maslu je še dopusten; najmanjša dopustna plača; dopustna razlika v ceni ◊ lingv. dopustni stavek odvisni stavek, ki izraža dejstvo, kljub kateremu se dejanje nadrednega stavka uresniči; dopustni veznik podredni veznik, ki uvaja dopustni stavek; teh. dopustna napetost, obremenitev ♪
  18.      doséči  -séžem dov., dosézi dosézite; doségel doségla; nam. doséč in dosèč (ẹ́) 1. z iztegnjeno roko ali s kakim predmetom priti do česa: copate so bile tako daleč pod posteljo, da jih je komaj dosegel; ne dosežem dna; otrok komaj doseže do kljuke; ne morem doseči na omaro; daj mi palico, ne dosežem z roko / vrv je prekratka, da bi dosegla do dna segla; pren. s pogledom doseči kaj; hiše z očesom ni mogel doseči 2. zvečati se do določene mere, navadno v višino: reka je dosegla kritično točko; drevo je doseglo pet metrov; v tistem času je dosegel imperij največji obseg / industrija je dosegla stopnjo, ko brez modernizacije ne bo mogla povečati storilnosti; razposajenost je dosegla vrhunec 3. s premikanjem priti kam, do česa: dekle je v hrbtnem plavanju doseglo nasprotni breg; kmalu so dosegli gozd in se skrili v njem / vlak je dosegel prve mestne hiše / zasledovalci ga bodo kmalu dosegli dohiteli in ujeli; pren. njegov glas me ni dosegel 4. s prizadevanjem, dejavnostjo priti do česa: doseči zaželeni cilj, svoj namen; dosegel je doktorski naslov; doseči visoko izobrazbo; na tekmovanju so dosegli drugo mesto; z vztrajnostjo se vse doseže; če bi bili enotni, bi lahko kaj dosegli; dosegel je, da so ga sprejeli na delo / kakšen učinek je dosegel s tem / doseči veliko hitrost // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dovršitev dejanja, ki ga določa samostalnik: doseči napredek, porast, priznanje, sporazum, uspeh; doseči soglasje z dogovorom; doseči zmago zmagati / doseči gol dati gol // priti do česa, dočakati, doživeti: dosegel je izredno čast; doseči umetniški višek, vrhunec slave / doseči visoko starost 5. v celoti opraviti, izpolniti: upamo, da bomo predvideni izvoz dosegli; doseči normo ● publ. listi dosežejo velikost dlani zrastejo do velikosti dlani; pogorje doseže višino dva tisoč metrov je visoko do dva tisoč metrov; v znanju ga ni nihče dosegel mu ni bil enak; z dobroto pri njem vse dosežeš če si z njim dober, naredi vse, kar želiš ◊ šport. dosegel je dober, rekorden čas rezultat pri hitrostnem športu; doseči pravico za vstop v finale doséžen -a -o: cilj je dosežen; dohodki, doseženi v lanskem letu; doseženi rezultati; razveljaviti doseženi sporazum; vesel je doseženega uspeha ♪
  19.      doségati  -am nedov. (ẹ̄) 1. s prizadevanjem, dejavnostjo prihajati do česa: dosegati cilje; dosegati svoj namen // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, ki ga določa samostalnik: dosegati napredek, uspeh; moštvo dosega zmage 2. v celoti opravljati, izpolnjevati: dosegati normo, plan 3. biti enak, enakovreden komu: po umetniški vrednosti dosega pisatelj svoje sodobnike / konzerve nikoli ne dosegajo sveže pripravljene hrane ● ta drevesa dosegajo višino do sto metrov so visoka do sto metrov ♪
  20.      dôsti  prisl. (ó) 1. izraža veliko količino ali mero: do odhoda je še dosti časa; vihar je poškodoval dosti dreves; ta operacija v dosti primerih ni uspela; že zdaj uživajo dosti sadja in zelenjave, pa bi ga morali še več; dosti dela, govori, spi // v nikalnih stavkih izraža majhno mero: matere se ne boji dosti, očeta se bolj; to ga ne bo dosti prizadelo; cesta tukaj ni dosti poškodovana 2. navadno s primernikom izraža visoko stopnjo: zdaj je dosti boljši; ni dosti debelejši od prosenega zrna; dosti grše piše kot prej; z avtomobilom se pride dosti prej / kazen je dosti prehuda 3. izraža količino, mero, ki ustreza, zadošča: kruha imamo še za tri dni dosti; ni imel dosti moči, da bi vstal; vsega imam dosti, ne potrebujem več / zemlja je dosti namočena za setev; dosti si star, da lahko razumeš / šlo je še dosti gladko // ekspr. izraža mero, ki je ni dovoljeno preseči: dosti je tega čvekanja; dosti je neumnosti, zdaj se prične delo; dosti dolgo ste spali, takoj vstanite / zdaj mi je pa dosti — mir ali pa ven ● ekspr. povsod ga je dosti povsod ga lahko srečaš; pog. njega je res dosti je velik, močen; ekspr. tega ne malo ne dosti ne razumem prav nič; star. ne mara zanj malo in dosti ne prav nič; tu je dosti dela — malo jela; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi ♪
  21.      dôstikrat  prisl. (ó) izraža zadostno število ponovitev: to vem, dostikrat si mi že povedal // velikokrat, večkrat: dostikrat mislim nanj; to pot sem že dostikrat prehodil ♪
  22.      dostojánstvenost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost dostojanstvenega: mož je poln dostojanstvenosti; cenijo ga zaradi njegove pravičnosti in dostojanstvenosti / dostojanstvenost njenega obraza / sprejel ga je z dostojanstvenostjo visokega uradnika ♪
  23.      dotakníti se  in dotákniti se -em se dov. (ȋ á) 1. približati se tako, da pride do dotika, stika: v pozdrav se je dotaknil čepice; dotaknila se me je in me pobožala; dotakniti se rane; skakalec se je pri doskoku dotaknil tal z rokami; dotakniti se s prsti; nalahko se dotakniti / konici sabelj sta se dotaknili; vrv se je dotaknila tal; pren. nikoli se ga ni dotaknila ljubezen; misel se ga je rahlo dotaknila // ekspr., z nikalnico izraža, da dejanje, ki izhaja iz osebka, (še) ni nastopilo: skedenj je že gorel, hiše se pa ogenj še ni dotaknil; gozd je čudovit, sekira se ga še ni dotaknila / jedi se ni niti dotaknil; pren. novi čas se ga ni niti dotaknil ∙ ekspr. noben moški se je še ni dotaknil ni imel z njo spolnih odnosov; ekspr. fant je pošten, nikoli se ne dotakne česa tujega ne vzame, ne ukrade 2. publ. na kratko, nekoliko spregovoriti o čem: govornik se je mimogrede dotaknil še tega vprašanja; z nekaj besedami se je dotaknil tudi položaja v svetu / v svoji razpravi se je dotaknil problema izseljencev 3. ekspr. rahlo udariti: če se me le dotakneš, ti bom vrnil; niti s prstom se te ne smejo dotakniti ♪
  24.      dotód  in do tód prisl. (ọ̄) izraža krajevno ali časovno mejo dejanja, stanja: dotod boš že sam prišel; že dotod sem prebral knjigo; dotod je vse naše / dotod mi je vse jasno ♪
  25.      dovolíti  -vólim dov. (ȋ ọ́) 1. dati dovoljenje, pristanek za kaj: učitelj nam je dovolil, da gremo domov; ne, tega ne dovolimo / njegov ponos mu ne dovoli, da bi jih prosil; študij bo nadaljeval, če mu bo dovolilo zdravje ∙ preveč dovoli otroku je preveč popustljiv do njega; ekspr. kdo vam je dovolil tu kaditi in popivati ne smete; evfem. ne morem dovoliti, da bi tako ravnal z materjo prepovedujem ti 2. v medmetni rabi, z oslabljenim pomenom izraža vljudnost a) pri nagovoru: dovolite, da vam iskreno čestitam; dovolite, da vam zastavim tole vprašanje; saj dovolite? je vprašal sopotnika in prisedel b) pri seznanjanju: dovolite, moje ime je XY; dovoli, da ti predstavim svojo ženo c) pri ugovarjanju, zavrnitvi: »Ta človek je izdajalec,« je reklo dekle. »Dovolite! To je nemogoče,« se je branil komandant / ekspr. dovoli, da dvomim o tem 3. zastar. privoliti: naposled je le dovolil v ta zakon dovolíti si upati si, drzniti si storiti kaj: dovolil si je neslano šalo; misliš, da si lahko vse dovoliš / dovolil sem si kritiko njegovega dela / kot vljudnostna fraza: dovolil bi si navesti nekaj primerov; dovolil bi si opozoriti še na to dejstvo ∙ ne morem si dovoliti tolikšnega razkošja privoščiti dovóljen -a -o 1. deležnik od dovoliti: kongres ni bil dovoljen; ali je dovoljeno vprašanje; pristopil je k mizi, vprašal: Dovoljeno? in sedel 2. dopusten: dovoljena hitrost; zoper odločbo je dovoljena pritožba; sam.: nogometna tekma je prešla meje dovoljenega ♪

   201 226 251 276 301 326 351 376 401 426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA