Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Raza (2.947-2.971)


  1.      slíšati  -im nedov. in dov. (í ȋ) 1. s sluhom zaznavati: govôri glasneje, da bomo slišali; nekaj trenutkov je bilo slišati samo dež; slišala je korake pred hišo; iz vasi je bilo slišati lajanje psa; ali ne slišiš, da zvoni; niso slišali, kdaj je odprla vrata; njenih besed ni razločno slišal; zaradi glasnega smeha niso slišali zvonca; iz sosednje sobe se je slišalo petje / slišali smo morje, kako tiho pljuska / naredil se je, kot da ni slišal; pren., ekspr. slišim peti praznino, tišino // nepreh. biti sposoben dojemati zvoke, glasove: na levo uho ne sliši; kljub starosti še dobro sliši; po poškodbi popolnoma nič ne sliši; vedno slabše sliši 2. seznaniti se s čim s poslušanjem: hotel je slišati še bratovo mnenje; ne morem razpravljati o tem, ker prvega predavanja nisem slišal; slišati je bilo pritrjevanje; vsak rad sliši dobre stvari o sebi / ekspr. to sem slišal na lastna ušesa / tega pevca še nisem slišal njegovega petja; publ. slišimo se spet jutri ob isti uri ta radijska oddaja bo spet na sporedu jutri ob isti uri / ekspr. to se lepo sliši, res pa najbrž ni // izvedeti kaj iz pripovedovanja ljudi: slišal sem praviti, kako je strog; ali ste že slišali novico; o novem učitelju so slišali samo dobre stvari; slišali smo, da so te smuči dobre; to sem že v šoli slišal / iron. lepe stvari sem slišal o tebi / ekspr. kdo je že kaj takega slišal / pog. o tem se v zadnjem času dosti sliši govori / kot slišim, vam je tudi to že znano 3. v medmetni rabi izraža a) opozorilo na to, kar se oglasi, zasliši: slišiš, kako dežuje; slišite, letalo b) omiljen ukaz, željo, spodbujanje: slišiš, kaj ti pravim; res pridi, slišiš; skoči, slišiš, ne boj se c) podkrepitev trditve: to je naše dvorišče, slišiš, naše; vse je v redu, slišita, lepo je bilo č) nejevoljo, nezadovoljstvo: ga slišiš, kako vse besede nalašč narobe razume d) prošnjo za razumevanje, upoštevanje: slišiš, kako naj se ne jezim nate; slišite, tovarišica, tako ne gre ● pog. pazi, da te kdo ne sliši ne bi bilo dobro, da bi kdo izvedel, kaj si rekel; zastar. posestvo sliši najstarejšemu sinu mu pripada, bo (je) njegovo; ekspr. o tem noče nič slišati o tej stvari se noče pogovarjati; ekspr. o zdravniku ni hotel nič slišati ni se hotel zdraviti; ekspr. še slišati ni mogel o meni zelo sem mu bil zoprn; ekspr. zelo smo jih slišali ošteli so nas; pog. mene sploh ne sliši več ne uboga; ekspr. kaj še hočeš, saj si slišal očeta saj veš, kakšno mnenje ima oče o tem; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni; ekspr. vse vidi in vse sliši vse opazi, za vse se zanima; zastar. nesi košaro v klet, saj veš, da sliši tja spada; pog. a prav slišim izraža začudenje; kar je rekel, je bilo slišati prijazno je bilo prijazno; je bilo navidezno prijazno slišèč -éča -e: umaknil se je, slišeč korake; razlike v razvoju govora gluhih in slišečih otrok slíšan -a -o: pogosto slišan očitek; nerodno mu je bilo, da je bil njegov samogovor slišan ♪
  2.      slívkati  -am nedov. (ȋ) nar. vzhodno dajati otožne, prošnjo izražajoče glasove: otrok slivka / pes slivka in sili ven ♪
  3.      slóg  in slòg slóga m (ọ̑; ȍ ọ́) 1. kar je določeno z izborom in uporabo izraznih, oblikovnih sredstev v posameznem delu ali v več delih: določiti, proučevati slog; arhitekturni, glasbeni slogi; umetnostni slogi; slogi v književnosti / hiše v alpskem, panonskem slogu; biblijski slog; osebni slog pisanja / Jakopičev, Prešernov slog / ima jedrnat slog se jedrnato izraža 2. uporaba zlasti sintaktičnih jezikovnih sredstev in izrazov glede na normo: izboljševati, popravljati slog; slog šolskih nalog 3. s prilastkom skupek značilnih elementov pri opravljanju kake dejavnosti: imeti svoj delovni slog; zanimiv slog dirigiranja / publ. prilagoditi slog vožnje razmeram na cesti način 4. individualen način izvajanja športne discipline: ocenjevati dolžino in slog skoka / opraviti vaje v lepem slogu // šport. ustaljen, predpisan način izvajanja športne discipline: plavalni slogi / plavati v slogu delfina; rokoborba v grško-rimskem slogu 5. nar. vzhodno del njive med dvema razoroma; ogon: letos ima tri sloge krompirja ● nar. zložiti drva v slog v skladovnico; ekspr. vse je bilo v slogu nogometne tekme hrupno, burno ◊ ptt odprti slog pri telegramih pisava z običajnimi črkami, številkami in drugimi znaki; tajni slog pri telegramih pisava z znaki iz skupin črk in številk, ki imajo dogovorjen tajni pomen; tisk. črkovni slog črkovne družine, ki imajo podobne značilnosti; um. časovni slog značilen za določen čas, določeno dobo; dorski, gotski slog; krajevni slog značilen za določen kraj, določeno področje; osebni slog značilen za posameznega ustvarjalca; plastični slog po lzidorju Cankarju za katerega je značilno poudarjanje plastičnosti; ploskoviti slog po Izidorju Cankarju za katerega je značilno upodabljanje s črtami in ploskvami; slikoviti slog po Izidorju Cankarju za katerega je značilno upodabljanje z barvnimi in svetlobnimi lisami ♪
  4.      slovésen  -sna -o prid., slovésnejši (ẹ́) 1. ki se opravlja po določenih predpisih, tako da se poudari pomembnost česa: prirediti slovesen sprejem; slovesna umestitev novega rektorja; slovesno odprtje razstave / slovesno kosilo ♦ rel. slovesna maša // ki se opravlja javno in z veliko dostojanstvenostjo, resnostjo: slovesna zaobljuba / slovesna izjava javna, po določenem postopku dana obljuba ravnati se po načelih, navedenih v izjavi / dali so slovesno obljubo, da bo delo pravočasno opravljeno slovesno so obljubili 2. ki izraža vzvišenost, dostojanstvenost in resnost: slovesen nastop; govor, pogreb ni bil preveč slovesen; slovesno občutje; v dvorani je bilo zelo slovesno / njegov glas je bil tih in slovesen; oče je s slovesnimi kretnjami nalival vino / slovesen slog; pren., ekspr. slovesen mir, molk slovésno prisl.: držal se je zelo slovesno; slovesno izjaviti, obljubiti; dan republike so slovesno proslavljali ♪
  5.      slovó  -ésa s (ọ̑ ẹ̄) 1. pozdrav, pozdravljanje pri odhodu, navadno s stiskom roke: slovo je bilo prisrčno; oditi brez slovesa; pomahati v slovo; hladno, kratko, žalostno slovo; slovo od sosedov in prijateljev / dali so si roke v slovo / tujemu državniku so pripravili prisrčno slovo // nav. ekspr. ločitev, odhod: njegovo nenadno slovo je vse presenetilo / ob slovesu, pri slovesu je bilo vsem hudo; slovo od doma je bilo mejnik v njegovem življenju / star. naše slovo bo kratko ne bomo dolgo ločeni / prijateljevo slovo smo praznovali dolgo v noč / kot napis na žalnem vencu dragi sestri v slovo 2. ekspr., v zvezi z od izraža prenehanje obstajanja česa: slovo od najine ljubezni; slovo od mladosti; hladna jutra že napovedujejo slovo od poletja / v istem času se je začelo tudi pesnikovo slovo od dekadence 3. nar. vzhodnoštajersko omejen, neumen človek: zakaj pa je prišlo to slovo k hiši ● dati slovo ekspr. tudi tej razvadi bom dal slovo se je bom odvadil; star. dal je svetu slovo umrl je; ekspr. tekmovalnemu športu je dal slovo prenehal je tekmovati; ekspr. tujini je dal kmalu slovo odšel, odpotoval je iz tujine; star. od dekleta sem dobil slovo poslovilno pismo; star. jemati, vzeti slovo (od koga, česa) poslavljati, posloviti se; star. dati komu roko k slovesu v slovo, za slovo; prišel sem po slovo se poslovit; ekspr. spregovoriti v zadnje slovo ob pogrebu; vznes. prišla je ura slovesa zdaj se moramo posloviti ◊ etn. pesem v spomin nenadoma, v nesreči umrlemu ♪
  6.      slúga  -e tudi -a m (ú) 1. v nekaterih deželah stalno najet moški za pomoč pri hišnih delih in za osebno strežbo: sluga je prižgal luči; pozvoniti slugi / vojaški sluga vojak, dodeljen oficirju za osebno strežbo / star., kot vljudnostna fraza: sluga pokoren; sluga ponižen ∙ ekspr. hotel je, da bi bili vsi njegovi sluge da bi mu vsi stregli 2. nekdaj kdor v kaki ustanovi, podjetju opravlja pomožna dela: sluga je položil akte na mizo / občinski, sodni, šolski sluga 3. slabš., navadno s prilastkom kdor je pretirano vdan nadrejenim: njegovi sluge se mu v vsem pokoravajo / okupatorjevi sluge ♪
  7.      slutíti  in slútiti -im nedov. (ȋ ú ū) 1. na osnovi nedoločnih razlogov imeti občutek, misliti, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: slutili smo nevarnost in se umaknili; za tem slutim prevaro; slutila je, da ne bo dolgo živela / slutim, da se mu je zgodilo nekaj hudega; zaradi teme stražarja nisem videl, samo slutil sem ga pod drevesom / živali že vnaprej slutijo potres // na osnovi določenih dejstev pričakovati, predvideti kaj: slutil je, da bo postala dobra pianistka / slutimo pomlad; slutim sneg / ekspr. v tem otroku je slutil veliko igralsko nadarjenost 2. nedoločno kaj vedeti, si predstavljati: samo slutili smo, kaj jo muči; razumel je tisto, kar so drugi le slutili; nisem natančno vedel, slutil pa sem, zakaj si se tako odločil / slutila sem, da ste že doma zdelo se mi je 3. nav. ekspr. nejasno, nedoločno zaznavati: v globeli slutimo potok; vrhove gor v daljavi komaj slutimo / v njegovem odgovoru je bilo slutiti jezo slutèč -éča -e: okradli so ga, ko se je zvečer nič hudega sluteč vračal domov; sluteč svoj poraz, je nehal igrati slúten -a -o: sluteni dogodki so se uresničili ♪
  8.      slútnja  -e ž (ū) 1. navadno s prilastkom nedoločen občutek, nedoločna misel, da je, obstaja, se bo zgodilo zlasti kaj neprijetnega: mučijo me hude slutnje; obšla me je slutnja, da mi nekaj prikrivajo; ekspr. prevzele so ga črne slutnje; ni se mogel znebiti neprijetnih slutenj; slutnja smrti / pesn. slutnja prihodnje sreče / s slutnjo, da se ne bosta nikoli več videla, se je poslavljal 2. ekspr. pojavitev, začetek česa v majhni stopnji: topel vetrič vzbuja spomladanske slutnje; delo izraža šele slutnje socialne revolucije ● ekspr. niti najmanjše slutnje nimam, kako naj to uredim ne morem si predstavljati, ne vem ♪
  9.      služíti  in slúžiti -im nedov. (ȋ ú) 1. biti v službi, opravljati službo: takrat je še služil, zdaj pa je v pokoju; njegov oče služi pri železnici; kot učitelj je deset let služil v tej vasi / služila je na sodišču za tajnico bila je tajnica // voj., navadno v zvezi služiti kadrovski, vojaški rok opravljati določen čas trajajočo obvezno dejavnost v vojski: njen sin služi kadrovski rok; vojaški rok je služil pri mornarici / služiti vojsko; služil je v isti četi kot jaz 2. z dajalnikom delati za koga, ki ima oblast: kmetje so stoletja služili graščakom / zvesto služi svojim nadrejenim // nav. ekspr. vneto, prizadevno delati, delovati za kaj: služiti domovini, revoluciji / služiti lepoti, resnici 3. nekdaj biti stalno najet za opravljanje določenih del: služil je na veliki kmetiji; odšla je služit v mesto; služiti za deklo, hlapca, pestunjo; služi pri dobrem gospodarju 4. navadno s prislovnim določilom dobivati kaj, navadno denar, za opravljeno delo: ti ljudje dobro služijo / koliko služiš na mesec zaslužiš / služiti denar // ekspr., v zvezi služiti kruh pridobivati (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: kdaj boš začel sam služiti kruh; služiti si kruh s poučevanjem, kot rudar 5. biti koristen, dober pripomoček: uničili so vse, kar bi služilo sovražniku; palica mu je na poti dobro služila / gradivo bo služilo vsem, ki bodo raziskovali to obdobje koristilo, pomagalo // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bodo naprave služile tudi kasneje / noge mu ne služijo več ne more več hoditi; tudi leva roka mu dobro služi lahko dela z njo 6. z oslabljenim pomenom izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta prostor je dolgo služil za skladišče; soba je služila tudi kot delavnica / čipke služijo samo za okras so; ta steza služi samo pastirjem uporabljajo jo samo pastirji; za posteljo jim služi živalska koža imajo živalsko kožo / publ. stavba služi svojemu namenu se uporablja za to, za kar je zgrajena // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: ključ služi za odpiranje konzerv / take prireditve služijo medsebojnemu spoznavanju omogočajo medsebojno spoznavanje; taka umetnost služi uspavanju družbene zavesti uspava družbeno zavest; slovnica bo služila za dvojezični pouk se bo uporabljala ● ekspr. od razburjenja ji jezik ni več služil ni mogla več govoriti; bibl. nihče ne more služiti dvema gospodoma se ravnati po dveh izključujočih se moralnih načelih hkrati; star. služiti kralju, cesarja biti pri vojakih; ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; star. služiti poželenju predajati se mu; zastar. služiti goste streči jim služíti se in slúžiti se zastar. uporabljati: služiti se dobrih zdravil / služiti se s tujim jezikom služèč -éča -e: nekateri ljudje pozabljajo na svoje osebne koristi, služeč skupnim; v ta namen služeče grablje imajo zobe na obeh straneh ♦ jur. služeče zemljišče zemljišče, na katerem obstaja služnostna pravica v korist drugega zemljišča ♪
  10.      sméh  -a m (ẹ̑) izražanje zlasti veselja, sreče z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi: loteval se ga je smeh; ob pogledu na ta prizor ga je smeh hitro minil; ekspr. smeh ga grabi, lomi, popade, razganja; izzvati smeh pri poslušalcih; premagovati, zadrževati, ekspr. krotiti smeh; glasen, pritajen, ekspr. krčevit smeh; histeričen, hudomušen, porogljiv smeh; narejen, prisiljen, razposajen, sproščen smeh; smeh iz zadrege; napad smeha / ni mi do smeha, za smeh; od smeha se je tolkel po kolenih; valjati, zvijati se, ekspr. pokati od smeha; držati se na smeh; ekspr. bruhniti, planiti, prasniti v smeh; spraviti koga v smeh; elipt. odšel je, ona pa v smeh; v smehu, med smehom kaj reči / ekspr.: okrog ust mu je zaigral smeh; obraz se mu je raztegnil v vesel smeh veselo se je zasmejal ∙ ekspr. ima smeh in jok v enem mehu njegovo razpoloženje zelo hitro prehaja iz ene skrajnosti v drugo // glasovi, ki nastanejo pri tem: dvorano je napolnil smeh; smeh se je polegel; iz hiše je prihajal smeh; po sobi se je razlegal bučen smeh; slišati smeh ♪
  11.      smejáti se  sméjem se tudi -ím se stil. sméjam se nedov., sméj se in smèj se sméjte se stil. sméjaj se smejájte se; smejál se stil. sméjal se smejála se (á ẹ́, í, ẹ́) 1. z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi kazati zlasti veselje, srečo: ljudje so se pogovarjali in se smejali; smejati se domislicam, šalam; ob poslušanju te zgodbe so se vsi smejali; smejati se sam pri sebi; ekspr. smejati se do solz; ekspr. iz srca se čemu smejati; ekspr. smejal se je na vse grlo zelo; ekspr. smejati se skozi solze; smejati se od sreče, zadovoljstva; ekspr. smejati se za prazen nič; glasno, pritajeno, široko se smejati; ljubeznivo, nagajivo, prijazno se komu smejati; močno, zelo se smejati; rad se smeje; veselo, zadovoljno, zaničljivo, zlobno se smejati; ekspr. kislo, sladko se smejati; ekspr. smejal se je, da bi skoraj počil zelo; smeje se kot grlica milo, zvonko / otrok se že smeje / ekspr.: njene oči, ustnice so se smejale; veselo se je smejal v duši / pa sem te ukanila, se je smejala; pren., ekspr. njegovo srce se je smejalo // ekspr. posmehovati se: vsi se ti bodo smejali; smejal se je njeni nerodnosti, zadregi 2. pesn. svetiti, sijati: na nebu se je smejalo sonce; zvezde so se smejale visoko nad nami / trate so se smejale v soncu so bile obsijane od sonca / kamor si pogledal, se je smejalo pisano cvetje je bilo // z dajalnikom kazati se v privlačni podobi: z veje se mu je smejalo zrelo jabolko; v daljavi se mu je smejalo mesto; pren. prihodnost se mu je prijazno smejala ● nižje pog. temu bi se še krave smejale to je zelo neumno, smešno, nemogoče; ekspr. ob pogledu na darilo se mu je kar samo smejalo njegov obraz je izražal veliko zadovoljstvo, veselje; ekspr. sreča se mu je smejala doživljal je uspeh, uspehe, navadno brez svojih zaslug; knjiž., ekspr. zunaj se je divje smejal veter je dajal smehu podobne glasove; ekspr. oče se je smejal v brk zadržano, pritajeno; ekspr. v brk se mu smeje predrzno, nesramno; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha; pog. smejati se komu v pest komu se (skrivaj) posmehovati; ekspr. včeraj je jokala, danes se pa smeje je vesela, srečna; smeje se kot cigan belemu kruhu široko, na vsa usta; smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno; preg. kdor se v petek smeje, se v nedeljo joka; preg. kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje človek se lahko zares veseli šele končnega uspeha smejé: smeje je odšel iz sobe smejé se: smeje se kaj pripovedovati; objemala je otroka, smeje se od sreče smejáje se zastar. smeje se: smejaje se kaj reči; na glas se smejaje, je zaprl vrata smejóč se -a -e: smejoč se ga je gledal; glasno smejoč se, ga je poslušala; smejoče oči; smejoči se otroci ♪
  12.      sméti  smém nedov. (ẹ́ ẹ̑) z nedoločnikom 1. izraža dovoljenje, soglasje: smem iti na izlet; smel je obiskati otroka v bolnici; smel si je ogledati njihovo novo hišo; elipt. zdravnik mu je obljubil, da bo smel čez nekaj dni domov // v vprašalnih stavkih izraža prošnjo za dovoljenje, soglasje: smem kupiti sladoled; (ali) te smem spremiti / v vljudnostnem vprašanju: s čim vam smem postreči; ali vas smem prositi za časopis // izraža utemeljenost, upravičenost: mislim, da smemo biti ponosni na naš uspeh 2. v zvezi s če izraža prošnjo za dopustitev, dovolitev: s tem se ne strinjam, če smem pripomniti; imel je, če smem tako reči, precej nenavadne želje; kaj pa si slišal, če smem vprašati 3. z nikalnico izraža prepoved: ni se smel igrati s sosedovimi otroki; poškodovane roke ne smete premikati / človek ne sme obsojati drugih // izraža nedovoljenost, neprimernost česa zaradi neprijetnih posledic: obleka ne sme biti preozka; otroka ne smete pustiti samega 4. izraža podkrepitev trditve: sme se reči, da je izpolnil prav vse, kar so mu naročili; to so ljudje, ki jim smemo verjeti ● ali smem že čestitati ali se je pričakovano že zgodilo; ekspr. na to še zdaj ne smem niti pomisliti še zdaj sem prizadet zaradi tega; ekspr. nikdar več mi ne smeš pred oči nočem te več videti ♪
  13.      smísel  -sla [ǝu̯] m (ȋ) 1. kar se s tem, kar izraža kaka jezikovna enota, dejansko misli: čeprav spremenimo besedni red, ostane smisel enak; s tem popravkom se je nekoliko spremenil smisel; ne prevajam dobesedno, ampak po smislu; smisel stavka mi ni popolnoma jasen / ljudstvo je dobilo značaj naroda v modernem smislu; znanost v ožjem in širšem smislu besede / treba bi bilo odgovoriti nekako v tem smislu tako 2. kar se misli, hoče s čim doseči: smisel njegovega ravnanja je jasen; smisel teh predpisov zelo različno razlagajo; vzgojni smisel športnih tekmovanj / vsaka kretnja je imela kak smisel 3. kar dela kako dejavnost, dogajanje vredno, utemeljeno: delo daje življenju smisel; iskati smisel; življenjski smisel; razmišljati o smislu umetnosti 4. navadno s prilastkom, v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje bistva česa: ima smisel za glasbo, literaturo; smisel za lepoto / izgubil je smisel za čas občutek; nima nobenega smisla za njegove probleme razumevanja / ta človek nima smisla za humor // posebna nadarjenost ali sposobnost za kaj: ima izrazit smisel za tehniko; razvijati smisel za praktično delo / privzgojiti smisel za red in čistočo / ima smisel za otroke zna ravnati z njimi 5. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža, da je kaj v skladu z resnično vsebino, namenom česa: napisati prošnjo v smislu dogovora; ravnati v smislu predpisov 6. ekspr., s prilastkom, v zvezi v smislu poudarja bistvene, tipične lastnosti česa, kot jih določa prilastek: fant je neroda v pravem smislu besede; pisatelj v najboljšem smislu 7. ekspr., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi v smislu izraža omejitev trditve na določeno: v nekem smislu je bilo njegovo življenje zelo razburljivo; v tem smislu imaš prav 8. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi brez smisla, nima smisla izraža nepotrebnost česa: brez smisla se je prepirati z njim; nima smisla razpravljati o teh problemih ◊ fiz. gibanje po krogu v smislu urnega kazalca; geom. smisel kar opredeljuje gibanje točke po premici, krivulji, meji lika, glede na izbiro ene od obeh možnosti; negativni, pozitivni smisel ♪
  14.      smùk  medm. (ȕ) 1. izraža hiter premik, skok: fantek je stisnil glavo med ramena in, smuk, skočil mimo vratarja v hišo; smuk za vogal in ni ga bilo več videti; on po šibo, jaz pa smuk pod mizo 2. nekdaj izraža smučarski pozdrav: smučarja, ki mu je prišel naproti, je veselo pozdravil: smuk! ♪
  15.      smúkati  -am tudi smúčem nedov. (ú) 1. s potegi z oprijemajočo roko po čem trgati: smukati bezgove jagode; smukati liste z veje / smukati borovnice z grabljicami; pren. veter smuka cvete // s potegi z oprijemajočo roko po čem delati, da česa ni več na čem: smukati lan, vejo / koze smukajo poganjke 2. ekspr. hitro hoditi, tekati kod: miška smuka iz luknje v luknjo; otroci so smukali sem in tja / veverica smuka z veje na vejo skače // neslišno in neopazno hitro hoditi, tekati kod: temne postave smukajo mimo oken smúkati se ekspr. 1. hodeč, premikajoč se sem in tja se narahlo drgniti ob kaj: pes se ji je smukal okoli nog / maček se prijazno smuka obme 2. navadno v zvezi z okoli, okrog hodeč, premikajoč se sem in tja biti, zadrževati se kje z določenim namenom: toliko časa se je smukala okoli očeta, da ji je dovolil iti na sprehod; smukal se je okoli prodajalk, pa ni nič dobil; zakaj se toliko smuka okrog naše hiše 3. hitro hoditi, premikati se sem in tja: smukal se je med vojaki in jih prosil za cigarete; natakar se je spretno smukal med gosti; tiho se je smukala po stanovanju // neslišno in neopazno hitro hoditi, premikati se sem in tja: smukali so se med stražami in zasedami ● pog., ekspr. smukati se okoli deklet veliko in rad se družiti z njimi; prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; smuka se kakor mačka okoli vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema smukajóč -a -e: smukajoč se med drevjem, je izginil ♪
  16.      sò...  predpona v sestavljenkah (ȍ) za izražanje a) vzajemnosti, medsebojne povezanosti: sodelavec, sodoživljati, sokriv, someščan, sopodpisnik, sotrpin, sovzrok b) poudarjanja pomena osnovne besede: sotovariš, sovrstnik ♪
  17.      sočustvováti  -újem nedov. (á ȗ) čutiti, izražati sočutje: sočustvovati z ljudmi v taborišču / sočustvovati s tujo bolečino / v osmrtnicah zahvaljujemo se vsem, ki so ob smrti naše mame sočustvovali z nami sočustvujóč -a -e: sočustvujoči reševalci ponesrečencev ♪
  18.      sočúten  -tna -o prid. (ū) ki čuti, ima sočutje: sočuten človek // ki vsebuje, izraža sočutje: sočuten pogled; izreči nekaj sočutnih besed sočútno prisl.: sočutno ga je poslušal; sam.: um. sočutna kip ali podoba sedeče Kristusove matere z mrtvim sinom v naročju; pieta ♪
  19.      sôdba  -e ž (ó) 1. odločitev sodišča o obravnavani sporni, kazenski zadevi na koncu sodnega postopka: objaviti, razglasiti sodbo; pritožiti se zoper sodbo; s sodbo razveljaviti // besedilo s to odločitvijo: natipkati, podpisati sodbo / izročiti sodbo 2. star. sojenje, sodni proces: sodba še teče; voditi sodbo 3. rezultat umske dejavnosti, ki temelji na dojemanju, upoštevanju določenih dejstev in izraža odnos do česa: njegova sodba o dogodku, filmu je krivična, ostra, ugodna, utemeljena; sodba o kakovosti, resničnosti česa; sodba, da on marsikaj ve, se je izkazala za napačno / ne želim dajati političnih sodb o tem / izreči, napisati svojo sodbo o čem, kom / imeti o stvari svojo sodbo svoje mnenje, mišljenje // kar posreduje, izraža tak rezultat umske dejavnosti: brati, slišati različne sodbe o kom // miselno dejanje, na podlagi katerega tak rezultat nastane: varuj se prehitre sodbe; izpostavlja se sodbi ljudi, ki mislijo slabo o človeku; biti hiter, mil v sodbi / po moji sodbi je roman odličen 4. filoz. vsaka misel, ki je lahko ali resnična ali neresnična: ta stavek je jezikovna oblika sodbe; pojmi in sodbe // stavek, ki to misel izraža: ta sodba je neresnična, toda slovnično pravilna ● ekspr. malemu narodu je bila pisana sodba in glasila se je na smrt odločeno mu je bilo, da bo uničen, da bo izumrl; knjiž. ne lastim si sodbe o tem vprašanju zdi se mi, da ne morem, nimam pravice presojati to vprašanje; ekspr. s tem dejanjem si je sam izrekel, podpisal sodbo je sam odločil, povzročil, da ga bo doletelo kaj slabega, neprijetnega; ekspr. narod si bo pisal sodbo sam narod bo sam odločal o sebi, svoji usodi; božja sodba v srednjem veku postopek v sodstvu, pri katerem je moral osumljenec za dokaz svoje nekrivde prebiti krute, smrtno nevarne preizkuse; star. poklicati koga pred sodbo pred sodišče; star. stopiti pred božjo sodbo umreti; ekspr. prepričan sem, da bo sodba zgodovine pravičnejša da se bo v prihodnosti pravičneje sodilo o določeni osebi, dejstvu ◊ filoz. kategorična, konjunktivna, pogojna sodba; jur. izdati, izpodbijati, izreči sodbo; sodba se je izvršila takoj odločitev sodišča, zlasti kazen; obsodilna, oprostilna sodba; sodba je postala pravnomočna; sodba temeljnega, vrhovnega sodišča; rel. posebna sodba spoznanje in priznanje vrednosti in posledic lastnega življenja takoj po smrti; poslednja ali vesoljna sodba Kristusova sodba ob koncu sveta; zgod. črepinjska sodba glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika; ostrakizem ♪
  20.      sodíti  in sóditi -im nedov. (ȋ ọ́) 1. odločati o sporni, kazenski zadevi s sodbo: sodnik mora soditi po zakonu, pravično / imeti pravico soditi o življenju in smrti // v obravnavi ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kazenske zadeve in odločati s sodbo: soditi komu, koga; soditi pred vojaškim sodiščem / ta sodnik umora še ni sodil / soditi v imenu ljudstva ♦ jur. soditi zborno z več sodniki 2. ugotavljati resnična, odločujoča dejstva sporne, kaznive zadeve in odločati s sodbo sploh: oče in starejša sinova so sedeli pri mizi in sodili najmlajšemu / naj modri mož sodi med nama razsoja, razsodi 3. nadzorovati igro, tekmovanje, da se kaznujejo kršilci pravil, odloča v sporu: soditi hokejsko, nogometno tekmo; soditi na šahovskem turnirju 4. ustvarjati, izražati mnenje o kom a) glede na njegove dobre in slabe lastnosti: tako je z menoj, ne sodi me napačno; rad preostro sodi, zlasti tiste, ki jih ni zraven; zmotil se je, pa kdo bi ga zato sodil obsojal / krivično, ostro soditi umetniško delo; pren. čas edini pravično sodi b) glede na kaj sploh: jaz sodim po sebi; ne sodite ga po videzu // knjiž. presojati, ugotavljati: ni naš namen soditi, ali roman podaja natančno zgodovinsko resničnost / kakšne posledice bi to imelo, sodite sami 5. na osnovi znanih podatkov prihajati z razmišljanjem, logičnim povezovanjem do mogočih, verjetnih dejstev; sklepati: iz njegovega vedenja sodim, da je kriv; po teh besedah sodim, da marsikaj ve; po oblakih sodim, da bo dež; brezoseb. po njegovem zagorelem obrazu se je lahko sodilo, da je bil na počitnicah 6. z odvisnim stavkom imeti povedano glede na svoje védenje, poznavanje za resnično; misliti: arheologi sodijo, da je najdba stara dva tisoč let; sodim, da so dogodki potekali tako // izraža omejitev povedanega na osebni odnos: ne poznam ga natančno, vendar sodim, da je pošten; sodil je, da jih to zanima / pisec sodi, da zdaj ni primeren čas za obravnavanje takih vprašanj 7. biti glede na svoje značilnosti sestavni del česa; spadati: v opremo alpinistov sodi tudi cepin // imeti kje ustrezno, sebi primerno mesto: sadje, živila sodijo v shrambo / tak človek ne sodi v našo družbo ni primeren za našo družbo // z ocenitvijo vrednosti, značilnosti biti uvrščen kam: sicer sodi v starejšo generacijo, vendar je še zelo delaven / to vprašanje ne sodi v mojo stroko / z oslabljenim pomenom njegove slike sodijo med najboljše na razstavi so med najboljšimi 8. mitol. ob rojstvu napovedovati usodo: sojenice so prišle sodit otroku / pravijo, da prva vila sodi človeku mladost, druga zakonsko življenje, tretja pa starost ● ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu; množica je sama sodila morilcu, morilca ga ubila takoj, brez zakonitega sojenja; zastar. zaradi bolezni je bil prikrajšan za življenje, kakršno sodi možu je zanj primerno, mu ustreza; knjiž. povedal sem mu, kar mu sodi kar mu gre, kar zasluži; zastar. ne sodi nam vračati se ne kaže; zastar. sodim te vrednega zaupanja imam te za vrednega zaupanja; zastar. ljudje so ga sodili na več milijonov menili so, da ima več milijonov premoženja; ekspr. sam si je sodil naredil je samomor zaradi storjenega zločina; ekspr. s to odločitvijo si si sam sodil si sam odločil, povzročil, da te bo doletelo kaj slabega, neprijetnega sodèč -éča -e: sodeč na oko, po vtisu; pravično, trezno sodeč; ozreti se na koga s sodečim pogledom sójen -a -o: obtoženci še niso bili sojeni ∙ ekspr. ta človek ji ni bil sojen ni postal njen mož; tako mu je bilo sojeno določeno, usojeno ♦ jur. biti sojen v nenavzočnosti ♪
  21.      soglásen  -sna -o prid. (á ā) 1. navadno v povedni rabi ki ima enako mnenje o čem, stališče do česa: udeleženci konference so bili soglasni glede glavnih vprašanj; bili so soglasni, da ta določila posegajo v pristojnost drugih organov // ki meni, da je kaj pravilno, ustrezno: niso bili soglasni z njegovim pravopisnim načrtom 2. ki vsebuje, izraža isto mnenje, odločitev vseh: soglasna izvolitev / soglasen sklep 3. knjiž. skladen, ubran: k čevljem sodi še klobuk soglasne barve / vsaka slika je sama zase soglasna enota soglásno prisl.: soglasno so ga izbrali za delegata; soglasno so sklenili, da se delo uprizori; soglasno sprejet predlog; ali sprejmete mojo ponudbo? Soglasno sprejeto ♪
  22.      soglášati  -am nedov. (á) 1. imeti enako mnenje o čem, stališče do česa: v tej stvari vsi soglašajo; soglašala sta, da je ta kraj najlepši; glede tega je popolnoma soglašal z njimi / ocenjevalci soglašajo, da je predstava dobra 2. izražati, imeti pozitivno mnenje glede uresničitve česa: člani komisije so soglašali z njegovo izvolitvijo; soglašali so, da lahko takoj odide // meniti, da je kaj pravilno, ustrezno: soglašati z idejo knjige; soglašati z mnenjem, predlogom koga / soglašati z vsebino zapisnika; zastar. soglašal se je z njihovo namero / dov. kaj misliš ti? Soglašam 3. knjiž. skladati se, ujemati se: torbica in čevlji soglašajo z obleko / to ne soglaša z vašimi idejami / v zakonu sta lepo soglašala živela v medsebojnem razumevanju, prijateljstvu ♪
  23.      sòj 1 sôja m (ȍ ó) knjiž. rahla, medla svetloba: na steni je migotal soj zibajoče se svetilke; pisati pri soju sveče; iskati ključ v soju vžigalice; rdečkast soj ognja // sijanje, žarenje: lunin soj; soj sonca / soji požara odsevi / ekspr. sonce je žarelo v krvavem soju ● knjiž. soj v njenih očeh je zbledel njene oči niso več izražale veselja, pričakovanja; knjiž. oči se mu bleščijo v mrkem soju mrko gleda ♪
  24.      solíden  -dna -o prid., solídnejši (í ȋ) 1. ki izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: soliden poslovni človek; soliden delavec; ta mojster ni soliden / bil je soliden pisec kmečkih povesti dober / soliden družinski oče 2. ki ima pozitivne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: soliden človek, moški; to sta solidna zakonca; solidno dekle / solidna družina // ki vsebuje, izraža take lastnosti: solidno vedenje; solidno govorjenje dostojno 3. ki ima zaželeno lastnost, kakovost zlasti glede materiala, izdelave v precejšnji meri: solidni čevlji; temelji hiše so solidni trdni; to je solidna stavba; solidno pohištvo; pren. solidni temelji za zakon, življenje; postaviti pouk na solidno osnovo // ki po kvaliteti ustreza zahtevam, potrebam: prenočiti v solidnem hotelu; solidna trgovina / solidna pesniška zbirka / solidna igra moštva; solidna izdelava čevljev; solidna postrežba; ločiti solidno delo od površnega // ki glede na možni razpon dosega precejšnjo pozitivno stopnjo: solidni dohodki; solidna plača / imeti solidno strokovno izobrazbo; pridobiti si solidno znanje ● publ. solidne cene zmerne, primerne; pog. ta fant je solidna firma nanj se lahko zaneseš; šalj. na avtobusu je navadno solidna gneča precejšnja; imeti solidne možnosti za razvoj precej ugodne; nositi solidne obleke obleke nevsiljive, neopazne barve, kroja solídno prisl.: solidno se oblačiti; delo je solidno opravil; v tej gostilni smo bili solidno postreženi; solidno zidana hiša solídni -a -o sam.: najsolidnejši so odšli z zabave že ob desetih; rad bi kupil kaj solidnega ♪
  25.      solíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. delati slano: soliti krompir, juho, omako; jedi preveč solite; to pecivo se ne soli; pren. svoje pripovedovanje je solil z dovtipi 2. posipati, natirati s soljo, navadno zaradi konzerviranja: soliti čreva, kože; soliti meso, ribe ● pog. pozimi ceste pogosto solijo posipajo s soljo; ekspr. hoče mi soliti pamet vsiljevati svoje védenje, znanje; nar. šel je solit ovce pokladat jim sol; ekspr. pojdi se solit izraža nejevoljno, nestrpno odklanjanje, zavračanje; pog. hude jim je solil ostro, brez prizanašnja je govoril z njimi; ošteval jih je ◊ agr. soliti sir na suho, v slanici soljèn -êna -o: prodajati soljene in posušene ribe; soljena slanina; juha je že soljena; soljena čreva ♪

   2.822 2.847 2.872 2.897 2.922 2.947 2.972 2.997 3.022 3.047  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA