Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Raza (2.826-2.850)


  1.      samó  prisl. (ọ̑) l. 1. izraža omejenost na navedeno: zanj je pomembno samo delo; samo en dan je ni bilo; samo enkrat sem ga videl; ima samo mater; to ni samo njeno; ambulanta sprejema samo nujne primere / poznam jo samo navidez; samo tako boš dosegel, kar hočeš / ekspr. v mislih ji je samo in edino on / samo zato ga ne mara, ker preveč govori; nesreča se je zgodila samo zato, ker niso bili previdni / elipt.: samo sreča, da pred vožnjo ni pil; samo trenutek, prosim; končali smo. Samo še to // nav. ekspr. izraža popolno omejenost na navedeno dejanje: mi se samo čudimo, da toliko časa vzdržiš; brez moči je bil in je lahko samo gledal, kako vse propada; samo igrala bi se; kako je tam, si lahko samo predstavljate / hotel je samo jesti in jesti // nav. ekspr., navadno v zvezi s pa krepi nasprotje s prej povedanim: sin gara, hči pa samo lenari; starši so kupovali zemljo, otroci pa jo samo prodajajo 2. ekspr., z velelnikom izraža spodbudo, poziv: samo ne izgubite živcev; samo nič ne jokaj; samo poglejte, kako je lepo / elipt.: samo mirno, brez strahu; samo na dan z besedo; samo noter, prosim; samo potrpljenje; samo tako naprej // izraža grožnjo, svarilo: samo počakaj, te bom že ujel; samo poskusi, pa boš videl / elipt. spet si vse polil. Samo še enkrat 3. z vprašalnim zaimkom ali prislovom poudarja ugibanje: samo kaj si bodo mislili o nas; samo kje bomo zdaj dobili zdravnika / elipt. rekel je, da pride. Samo kdaj 4. navadno v zvezi s če poudarja pogojenost: naj se igrajo, samo če ne bodo delali prevelikega hrupa; samo če si res pripravljen, se prijavi k izpitu; če samo sliši kaj o njem, se razburi / tam nekaj pomeniš samo, če imaš denar 5. elipt., v zvezi z da, če izraža zadovoljnost, začudenje, zaskrbljenost: samo da ste zdravi; samo da se ji ni kaj zgodilo; da se samo more tako sprenevedati; samo če me ni izdal // izraža ukaz, željo: samo da boš priden; samo da bi ga pregovoril; če bi se samo dalo kam skriti II. v vezniški rabi 1. za izražanje nasprotja s prej povedanim: to ti lahko prodam, samo zate bo predrago; je priden delavec, samo izkušnje mu manjkajo / govori lepo, samo malo pretiho; vlaki prihajajo, samo z zamudo / elipt.: z vami grem, samo, ali je potrebno; lepo se sliši, samo, ali je res // z nikalnico za izražanje izvzemanja: vsi vedo, samo ona ne; lahko da boš od koga izvedel, samo od mene ne; te mravlje so podobne našim, samo ne po velikosti; bodi prizanesljiv, samo ne preveč // v zvezi samo da za omejevanje prej povedanega: na dopustu nam je bilo zelo lepo, samo da je bilo včasih prevroče; ne zmeni se, če drugi trpijo, samo da gre njemu dobro; takoj pridem, samo da se oblečem 2. nav. ekspr., navadno v zvezi ne samo - ampak tudi za širjenje, stopnjevanje prej povedanega: dobil je ne samo smuči, ampak tudi drsalke; zame bi bila to ne samo sreča, ampak tudi čast; ni samo govoril, ampak tudi delal / ne prodaja samo hiše, ampak tudi vrt / uporabljali so orodje, in sicer ne samo leseno, temveč tudi kamnito in koščeno 3. ekspr., v časovnih odvisnih stavkih za izražanje, da se dejanje v nadrednem stavku zgodi neposredno za dejanjem v odvisnem stavku: samo prikaže se v javnosti, že pišejo o njej; samo sede, pa ga spet pokličejo / samo da opazi kaj sumljivega, že se umakne na varno ● ekspr. samo čakajo, da planejo po njem poudarja intenzivnost dejanja; ekspr. to je stanovanje, kot si ga lahko samo želiš izraža visoko pozitivno stopnjo, mero; ekspr. odličen delavec je, samo kaj, ko pa ni več zdrav izraža obžalovanje; pog. to sem rekel, storil samo tako brez določenega vzroka, namena ♪
  2.      samobítnost  -i ž (í) knjiž. lastnost, značilnost samobitnega: narod ima pravico, da razvija svojo samobitnost / okupatorji so hoteli uničiti njihovo jezikovno, narodno samobitnost / kmečka samobitnost / samobitnost ustvarjanja samostojnost, neodvisnost / samobitnost umetniškega izraza izvirnost, originalnost ♪
  3.      samostálnik  -a m (ȃ) lingv. pregibna beseda, ki izraža predmete, pojme: določiti samostalniku spol, sklon, število; sklanjati samostalnik; ta pridevnik je izpeljan iz samostalnika; pomenske kategorije samostalnikov / abstraktni, konkretni samostalniki; edninski, množinski samostalnik; enozložni, večzložni samostalniki; nesklonljivi samostalniki; samostalniki moškega, ženskega spola; samostalnik srednjega spola na -e ♪
  4.      samostálniški  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na samostalnik: samostalniške zloženke / samostalniški prilastek samostalnik v funkciji prilastka; samostalniški zaimek zaimek, ki ima lastnosti samostalnika; samostalniška beseda beseda, ki ima lastnosti samostalnika; samostalniška raba raba besede, ki sicer ni samostalnik, v funkciji samostalnika; samostalniška sklanjatev; samostalniška zveza besedna zveza s samostalnikom kot jedrom; samostalniško izražanje izražanje s pretežno uporabo samostalniških konstrukcij samostálniško prisl.: samostalniško rabljeni pridevniki ♪
  5.      samostójen  -jna -o prid., samostójnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki dela, ravna po lastni presoji, brez vpliva, spodbude drugega: biti odločen in samostojen človek; lahko bi bila bolj samostojna / ta pesnik, pisatelj je samostojen duh // ki vsebuje, izraža tako presojo: imeti samostojne nazore; njegovo mišljenje je samostojno / samostojna pot v socializem 2. v povedni rabi sposoben skrbeti sam zase, se preživljati sam, brez pomoči drugega, zlasti staršev: trije otroci so že samostojni, četrti pa hodi še v šolo; pokazati hoče, da je tudi ona samostojna / odšel je od doma in začel samostojno življenje 3. ki pri svojem delu, dejavnosti odloča sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: v službi je že samostojen / zdaj je samostojen gospodar / samostojni obrtnik obrtnik z lastno obrtjo; samostojni raziskovalec // o katerem odloča kdo sam, ne da bi moral upoštevati voljo, zahteve drugega: samostojno delo; samostojno ukrepanje / samostojno delovno mesto / samostojni poklic poklic, ki ga opravlja oseba kot glavno dejavnost, ne da bi bila v rednem delovnem razmerju / te zadeve so v samostojni pristojnosti zbora združenega dela; pravica samostojnega odločanja 4. ki gospodarsko, politično ni vezan na drugega: samostojna družbena, gospodarska organizacija; ustanova je finančno samostojna / postali so samostojen narod na lastnem ozemlju / samostojno področje 5. ki je že sam zase celota, ki ni del česa drugega: paviljon je samostojna stavba / sestavljen je iz več samostojnih delov; samostojna enota; samostojno poglavje / pesmi so izšle v samostojni knjigi / to je bil njegov prvi samostojni nastop / samostojna jed jed, ki se jé brez drugih jedi; izdal je svojo tretjo samostojno pesniško zbirko zbirko, v kateri so le njegove pesmi // ki ni povezan, ni v sklopu z drugim: pri tem je imela slovenščina samostojno vlogo / te besede tvorijo samostojno skupino ◊ fin. samostojna valuta valuta, ki ni vezana na drugo valuto; fiz. samostojni tok električni tok, ki teče v plinu, ne da bi se dovajali naboji; jur. samostojna pritožba pritožba, ki ni združena s pritožbo zoper sodbo; samostojno osebno delo s sredstvi, ki so lastnina občanov; lingv. samostojni pomen besede, besedne zveze pomen besede, besedne zveze glede na mesto v jezikovnem sistemu; v slovarju so besede prikazane kot samostojna gesla ali pa kot podgesla; rad. mlada pevka je posnela prvo samostojno ploščo ploščo s pesmimi, ki jih poje le ona samostójno prisl.: narediti kaj samostojno; samostojno odločati, presojati, ravnati; samostojno živeče bitje ♪
  6.      samóstra  -e ž (ọ̑) 1. knjiž. samostrel: na steni so visele samostre; stražar s samostro na rami 2. nar. past za polhe s sprožilno vzmetjo: nastaviti samostro ♪
  7.      sámouméven  -vna -o prid. (ȃ-ẹ́ ȃ-ẹ̄) razumljiv, umeven sam po sebi: te stvari so preproste in samoumevne; zanj so to samoumevna izhodišča; samoumevno zadovoljstvo zaradi uspeha / knjiž. samoumevna resnica, trditev / redko uro je vzel kot samoumeven dar sámoumévno 1. prislov od samoumeven: njegovo ravnanje jemlje samoumevno 2. nav. ekspr., v povedni rabi izraža podkrepitev trditve: samoumevno je, da sovražniki tudi tem krajem niso prizanesli / elipt. samoumevno, da so nesoglasja med starimi in mladimi pogosta; sam.: to je zame nekaj samoumevnega ♪
  8.      samovóljen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) ki ravna po svoji volji, ne oziraje se na želje, zahteve drugih: bil je trmast in samovoljen človek; samovoljen deček; samovoljna ženska // ki vsebuje, izraža tako ravnanje: samovoljen poseg, ukrep; to je bilo samovoljno dejanje / samovoljni sklepi / samovoljna prekinitev dela prenehanje dela za določen čas zaradi ekonomskih, političnih zahtev delavcev samovóljno prisl.: njegove verze je samovoljno popravljal; samovoljno ravnati; član posadke je samovoljno zapustil ladjo ∙ ekspr. solze so ji samovoljno pritekle iz oči proti njeni volji ♪
  9.      sámozadovóljstvo  -a s (ȃ-ọ̑) stanje samozadovoljnega človeka: svojega samozadovoljstva ni kazal / obraz je izražal samozadovoljstvo / boriti se proti samozadovoljstvu, ozkosti in primitivizmu; odpraviti samozadovoljstvo ob že doseženih uspehih / to je rekla s samozadovoljstvom; z velikim samozadovoljstvom se je vračal od izpita ♪
  10.      sámozatajevánje  -a s (ȃ-ȃ) zatajevanje samega sebe: njegov obraz je izražal samozatajevanje; pri delu so pokazali mnogo vztrajnosti in samozatajevanja / streči bolniku požrtvovalno in s samozatajevanjem; z največjim samozatajevanjem je zadrževala jok ♪
  11.      sámozavésten  -tna -o prid., sámozavéstnejši (ȃ-ẹ̄) prepričan o svoji sposobnosti, znanju, moči: samozavesten človek; postal je samozavestnejši; vedno je bila zelo samozavestna // ki vsebuje, izraža tako prepričanost: njegove besede so bile samozavestne / samozavestna hoja; samozavestno vedenje sámozavéstno prisl.: samozavestno hoditi; odgovarjala je zelo samozavestno ♪
  12.      sánja  -e ž (á) 1. mn. podobe, predstave, ki se pojavljajo v spanju, zlasti manj trdnem: imeti sanje; hude, lepe, težke sanje; spanje brez sanj / preganjale so ga sanje o pokojniku; verjeti v sanje / še v sanjah mu ne da miru / sanjati sanje // stanje, ko se pojavljajo take podobe, predstave: zbuditi se iz sanj; doživljati, videti kaj v sanjah; govoriti v sanjah; kakor v sanjah je vzel plašč in odšel; hoditi kakor v sanjah zamišljeno, duševno odsotno 2. nav. mn., nav. ekspr. kar si kdo predstavlja, želi in navadno ni osnovano na resničnosti: njena sanja o poklicu se ni uresničila; spremeniti sanje v resničnost; prazne, varljive, visokoleteče sanje; sanje o prihodnosti, veliki sreči / mladostne sanje; romantične sanje o življenju / to so bile moje davne življenjske sanje ● ekspr. ona je bila njegova sanja ženska, ki je v vsem ustrezala njegovim predstavam, željam; ekspr. še v sanjah mi ne pride na misel, da bi to storil izraža močno zanikanje; ekspr. to stanovanje so prave sanje je takšno, kakršno si človek lahko le želi; ekspr. tam je srečala princa svojih sanj izredno lepega, dobrega moškega; ekspr. tovarna sanj Hollywood; dan je minil kakor v sanjah zelo hitro; bila je lepa kot sanje zelo ♪
  13.      sanjàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki ima veliko predstav, želja, ki navadno niso osnovane na resničnosti: sanjav človek; vedno je sanjav // ki izraža, kaže take predstave, želje: spregovorila je s sanjavim glasom; sanjave oči / sanjavo razpoloženje / sanjava pesem // ki vzbuja take predstave, želje: sanjava melodija; sanjavo jezero; sanjavo jutro sanjávo prisl.: sanjavo gledati, hoditi ♪
  14.      saperlòt  in saperlót medm. (ȍ; ọ̑) pog. izraža podkrepitev trditve: saperlot, dobro zna govoriti; kakšna hitrost, saperlot ♪
  15.      sàpra  medm. (ȁ) pog. izraža podkrepitev trditve: sapra, nas je zeblo ♪
  16.      saprabòlt  in saprabólt medm. (ȍ; ọ̑) pog. izraža podkrepitev trditve: ne boj se, saprabolt, vsi ti bomo pomagali; to je pa smola, saprabolt ♪
  17.      sapralòt  in sapralót medm. (ȍ; ọ̑) pog. izraža podkrepitev trditve: sapralot, sem truden; to je pa že od sile, sapralot ♪
  18.      sapraménski  -a -o prid. (ẹ̑) ekspr. 1. ki izraža negativen odnos do osebe, stvari: ta sapramenski pijanec ne da miru; spet so pili to sapramensko žganje 2. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: imam sapramensko srečo sapraménsko prisl.: sapramensko se ji mudi ♪
  19.      sapramènt  medm. (ȅ) pog. izraža podkrepitev trditve: saprament, smo tekli; čisto premočen sem, saprament ♪
  20.      sapramìš  medm. (ȉ) šalj. izraža podkrepitev trditve: sapramiš, to je nerodna stvar; ali se mi je prilegel ta požirek, sapramiš ♪
  21.      saprlòt  in saprlót medm. (ȍ; ọ̑) pog. izraža podkrepitev trditve: saprlot, dobro dela; kakšna hitrost, saprlot ♪
  22.      sarkástičen  -čna -o prid. (á) ki izraža, kaže zelo negativen, poniževalen odnos do česa, jedko posmehljiv: sarkastičen človek; bil je zelo sarkastičen do prijateljev / sarkastičen izraz okoli ust; sarkastičen smeh / spregovoril je s sarkastičnim prizvokom v glasu; sarkastična opomba sarkástično prisl.: sarkastično govoriti, posmehovati se ♪
  23.      sarkázem  -zma m (ā) zelo negativen, poniževalen odnos do česa: njegov pogled je izražal sarkazem; v teh besedah je bilo čutiti brezobziren sarkazem; govoriti s sarkazmom; ironija in sarkazem ♪
  24.      sátan  -a m (ȃ) 1. rel. duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave in pooseblja zlo: satan ga je obsedel; angel in satan; hudoben, zvit kot satan / izganjati satana / kot kletvica o ti satan ti! 2. ekspr. zloben, hudoben človek: ta satan je zmožen vsega / gospodar je bil pravi satan 3. pog., ekspr., v medmetni rabi izraža jezo, nejevoljo nad kom: da bi te satan ♪
  25.      scéla  prisl. (ẹ̑) 1. izraža, da je kaj iz enega kosa, dela: kip je scela; scela narejena obleka; drži se leseno, kakor da je scela; pren. igralec je bil ves scela in zagnan ∙ redko gaziti sneg scela v celo // izraža, da se kaj zgodi brez premikanja, upogibanja: scela je zasukal vrat / ženska se je scela obrnila k njemu 2. redko popolnoma, v celoti: nebo se je scela pooblačilo / kuhinjska vrata so scela odprta; neskl. pril.: ekspr. to so ljudje scela ali scela ljudje moralno neoporečni, dosledni ♪

   2.701 2.726 2.751 2.776 2.801 2.826 2.851 2.876 2.901 2.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA