Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Raza (1.947-1.971)


  1.      osnóvnik  -a m (ọ̑) lingv. oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova: lastnosti samostalnikov se lahko izražajo v osnovniku, primerniku ali presežniku ♪
  2.      osóren  -rna -o prid., osórnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki kaže do ljudi neprijazen, odklonilen odnos, zlasti v govorjenju: osoren človek; do vseh je neprijazna, skoraj osorna; osorno dekle // ki vsebuje, izraža tak odnos: odgovoril mu je z osornim glasom; ima osoren pogled; osorno govorjenje, vedenje 2. zastar. neprijeten, pust: osoren kraj; osorno vreme / pihal je osoren veter mrzel osórno prisl.: osorno odgovoriti, reči; osorno pogledati ♪
  3.      osórnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost osornega človeka: njegova osornost jo je preplašila / fantov obraz je izražal osornost / ni vajen take osornosti osornega vedenja, ravnanja ∙ zastar. osornost vremena mu je kvarila dobro voljo neprijetno, pusto vreme ♪
  4.      óst  -í ž (ọ̑) 1. zelo zožen, priostren končni del česa; konica: naperiti ost v koga; odkrhniti, odlomiti ost; kovinska ost; ost kopja, meča, sulice, trnka / knjiž. v daljavi so se bleščale osti gor vrhovi // končni, ožji del česa sploh: v soncu so se svetile osti vojaških čelad ♦ zool. čelna ost koničasti podaljšek koša rakov deseteronožcev 2. ekspr. kar izraža kritičen, negativen odnos: v ženinem odgovoru je začutil ost; idejna ost v članku / kritična, satirična ost // knjiž. pikra, zbadljiva beseda ali misel: njegova pripoved je bila polna osti; ost pregovora 3. mn., rib. vilice, s katerimi lovijo ribe: loviti z ostmi; nabadati ribe z ostmi ● ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; ekspr. kritiki odlomiti ost omiliti jo; zastar. stavbo je načela ost časa je načel čas, zob časa ♪
  5.      ostájati  -am nedov. (ā) 1. še naprej biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju: drugi so zgodaj odhajali, on pa je ostajal / ob večerih ostaja doma; po cele popoldneve ostaja pri njih / mladina ne ostaja rada na kmetih / zaradi dobre postrežbe so gostje ostajali po več dni 2. s prislovnim določilom večkrat biti puščen kje, večkrat ne biti (po)spravljen z določenega mesta: posoda je ostajala na mizi; avtomobil je ostajal pred hišo / žito je ostajalo na polju 3. s prislovnim določilom še naprej biti, se nahajati v določenem položaju: ostajati na koncu vrste; zmeraj je ostajal v njeni bližini // nav. ekspr. prihajati glede na premikajočega se v določen položaj: gore so ostajale v daljavi; za njimi je ostajala domača vas / brat je ostajal za njim zaostajal 4. (večkrat) biti še a) neporabljen, nerazdeljen: ostaja mu dovolj časa za šport b) neopravljen, nenarejen: gospodinjska dela ji ostajajo c) nav. ekspr. edino mogoč, primeren: ostaja le še vdaja, za boj mu manjka moči; ne ostaja mu drugega, kot da ga sprejme v hišo // presegati potrebno mero, količino: hrane dobi toliko, da ostaja 5. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka a) še naprej obstaja: le težko je ostajala budna; kako se je to zgodilo, ostaja skrivnost / sodobniki so ostajali ravnodušni do teh vprašanj ta vprašanja jih niso vznemirjala / ostajati pokonci / ostajati brez kruha; ostajati v ležečem položaju; publ. ostajati v mejah možnosti b) začenja nastopati: spoznal je, da ostaja v svojih prizadevanjih sam ● izkupiček od živine je ostajal njemu ga je dobival on; publ. pogovori so ostajali pri likovnih temah pogovarjali so se (samo) o njih; ekspr. dosledno ostaja pri svoji trditvi vztraja; v učenju ni hotela ostajati za drugimi zaostajati, biti slabša; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živi ♪
  6.      ostáti  ostánem dov. (á ȃ) 1. ne prenehati biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju: vsi so odšli, le on je ostal; ostati na deželi, v mestu / slike so ostale na steni; v steklenici je ostala samo gošča / listje ne bo dolgo ostalo na drevju / ostati doma za varuha / najstarejši sin je ostal na kmetiji je postal njen gospodar // po prihodu kam ne oditi takoj: v vsakem kraju so ostali nekaj dni; ostati na zabavi do konca / boji se, da bo moral ostati v bolnici da ga bodo obdržali; rad bi ostal v tem kraju se za stalno naselil; odločili so se, da bo ostala pri njih da jo bodo sprejeli v svojo družino 2. s prislovnim določilom pri premikanju, gibanju ne (moči) priti z določenega mesta: krogla mu je ostala pod lopatico; voz je ostal v blatu / smeti so ostale na cedilu // ne priti z določenega mesta, iz določenega kraja: če pomoč ne bi prišla pravočasno, bi ostali v jami / ekspr.: ostal je na fronti padel; rokopis je ostal v predalu ni bil objavljen / akti so ostali pri direktorju; pren. sklepi so ostali le na papirju // biti puščen kje, ne biti (po)spravljen z določenega mesta: čoln je ostal v vodi; posoda je ostala na mizi / žito je ostalo na polju / ker je prišel prepozno, je ostal zunaj 3. s prislovnim določilom ne prenehati biti v določenem položaju: letalo je dolgo ostalo na tej višini; ostati na koncu vrste; zmeraj je ostal v njeni bližini / vozilo je v ovinku komaj ostalo na cesti // nav. ekspr. priti glede na premikajočega se v določen položaj: reka je ostala na desni; gore so ostale v daljavi; domača vas je ostala za njim 4. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: jama, ki jo je naredila granata, je ostala; zob ga je nehal boleti, oteklina pa je ostala; težave bodo ostale / hruške so zgnile, jabolka so pa ostala so se ohranila; lepo vreme bo ostalo še nekaj dni trajalo // ne prenehati a) biti, obstajati kot del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od servisa je ostal le en krožnik; od cerkve je ostal zvonik / iz tistih časov je ostalo nekaj predmetov se je ohranilo b) se uporabljati, biti veljaven: parne lokomotive ne bodo dolgo ostale; dosedanje omejitve uvoza bodo še ostale / cene nekaterim živilom so ostale se niso spremenile / nekaj ljudskih šeg je ostalo c) biti zanimiv, pomemben: njegova dela bodo ostala; ekspr. če bomo prestrogi, kaj bo ostalo 5. z dajalnikom ne prenehati biti a) pri kom kot lastnost: lepota ji je ostala; veselje do dela mu je ostalo / bolezen mu je ostala iz otroških let jo ima; to ime mu je ostalo tako so ga začeli imenovati; tako so mu rekli / drevesu je ostalo le še nekaj listov b) v posesti, lasti koga: hiša mu je ostala, drugo so mu pa prodali na dražbi / uniforma je vsakemu ostala 6. ne prenehati biti a) skupaj s kako celoto: čeprav so seme čistili, je v njem ostal plevel / v novi izdaji bodo ostale skoraj vse pesmi iz prve izdaje b) član kake skupnosti: ostati pri pevskem društvu; ostati v organizaciji 7. biti še a) neporabljen, nerazdeljen: ostalo je še nekaj časa; hrane je ostalo za pet dni; ostali sta še dve vstopnici; ni mu ostalo dosti denarja za knjige / večerja zanj je ostala; jabolko naj ostane zanjo naj se prihrani b) neopravljen, nenarejen: vse domače delo ji je ostalo; ostalo mu je še nekaj izpitov / naloga mu ostane za zvečer c) nav. ekspr. edino mogoč, primeren: ne ostane mu drugega, kot da ga prosi za pomoč; kaj nam po vsem tem še ostane kaj lahko še storimo // preseči potrebno mero, količino: blaga je za plašč dovolj, še ostalo bo; hrana vsak dan ostane 8. ne prenehati biti, obstajati kot posledica česa, ko povzročitelj ni več navzoč: od rane so ostale brazgotine; za nevihto je ostalo opustošenje // biti kot zapuščina po kom: prepustil jim je vse, kar je ostalo po materi / ekspr. natisnili so vse, kar je za njim ostalo kar je napisal 9. ne se odstraniti iz oprijema, ker preneha prvotna pritrjenost, vez: ko je prijel za kljuko, mu je ostala v roki; potegnil je in zob mu je ostal v kleščah / na krtači je ostalo dosti dlak 10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka še naprej obstaja a) s pregibno besedo: mož je ostal poštenjak; to naj ostane skrivnost; ostati krepek, zdrav, živ; kljub prošnjam je ostal neizprosen; ostati neporočen / ostal ji je zvest vse življenje bil / brezoseb. ostalo bo hladno, suho / kot pozdrav ostanite zdravi b) z nepregibno besedo: ostati pokonci c) s predložno zvezo: nekateri predeli so ostali brez električne razsvetljave; ostati na dopustu; ostati pri življenju; ostati v vodoravni legi, čepečem položaju; ostati v stikih, veljavi / ostati na istem delovnem mestu; publ. ostati na položaju predsednika ostati predsednik č) s primerjavo: fant je ostal, kakor je bil // izraža, da lastnost ali stanje osebka nastopi a) s pregibno besedo: nazadnje je ostal siromak; po očetovi smrti je ostala sama b) z nepregibno besedo: ostati zadaj zaostati c) s predložno zvezo: ob koncu meseca je ostal brez denarja; živina bo ostala brez krme ● pisana beseda ostane vsak dogovor naj se zapiše; ostalo mu je še nekaj italijanskih besed jih še zna; ekspr. ostati mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno; ekspr. njegovo ime bo ostalo zapisano v naši zgodovini je zelo pomemben, slaven; posestvo je ostalo sinu ga je podedoval; napovedana proslava ostane bo; publ. prošnja je ostala brez uspeha ni bila ugodno rešena; elipt. če bo ostal, ne bo nikoli hodil ostal živ, preživel; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil; ekspr. ničesar mu ne bo ostal dolžen za vse, kar mu je hudega storil, se mu bo maščeval; ostal je sam s svojo bolečino nikomur se ni mogel potožiti; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; ekspr. ob tem prizoru je ostal brez besed je bil zelo osupel, prizadet; ekspr. zemlja ne bo ostala brez rok ljudje bodo še kmetovali; ekspr. ostati brez strehe izgubiti stanovanje, dom; ekspr. nekaj tega mora ostati za seme se naj ne uniči, odpravi; ostati na cedilu brez pomoči, sam; ekspr. ostati na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; izgubiti službo ali stanovanje; vse življenje je ostal na deželi živel; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal; dolg ne sme ostati na hiši dolg, za katerega se jamči, se mora poravnati; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili; zastar. ostal je na mestu kakor vkopan obstal; ostati na miru, pri miru ne se premakniti; ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega; ekspr. ostale so jim glave na ramah ostali so živi; ekspr. ostalo je samo pri besedah samo govorili, razpravljali so; ekspr. navadno ostane pri prvi merici spije samo eno merico; ekspr. ostalo je pri obljubah obljub niso izpolnili; ostalo je pri starem nič se ni spremenilo; ostati pri stvari razpravljati, pogovarjati se le o stvari, ki je predmet razprave, pogovora; nič mu ne ostane v glavi ničesar si ne more zapomniti, se naučiti; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil; dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja; pog. popevka mu je ostala v ušesih zapomnil si je njeno melodijo; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; ekspr. to mi bo ostalo vse življenje pred očmi tega se bom spominjal, to si bom predstavljal; strokovno je ostala daleč za njim zelo jo je prekosil; pog. po poroki je ostala doma se ni odselila; se ni zaposlila; pog. zaradi otrok je ostala doma se ni zaposlila; je prenehala delati; pog. kje sva že ostala pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila ◊ jur. ostati pri izpovedi vztrajati; mat. pet v sedemindvajset gre petkrat, ostane dve; prim. ostali ♪
  7.      óster  -tra tudi ôstra -o stil. -ó prid., ostréjši (ọ́, ó) 1. ki dobro reže, seka, grize: oster meč, nož; ostri zobje; ostra kosa; ostro rezilo; oster kot britev // ki bode, zbada: oster trn; ostra brada, dlaka / ostra bodica / ostri kremplji / oster pesek; na ostri skali se je opraskal 2. ki je ozke, koničaste oblike: ostri vrhovi gor; ostre ličnice / pokončna, ostra pisava / ekspr. ima dolg, oster nos // ki ima izrazite mejne črte: ostri obrisi, robovi; ostre sence 3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev: oster sluh, vid, voh / ostro oko, uho 4. ki vsebuje, izraža strog, neprizanesljiv odnos: z ostrim glasom vprašati; oster odgovor; ni vzdržal njegovega ostrega pogleda; ostre besede; ostra kazen, kritika, ocena / predstojnik je bil oster človek; ne bodi tako oster 5. nav. ekspr. ki se pojavlja a) v visoki stopnji, v močni obliki: oster glas, krik, pok, žvižg; oster okus, vonj; ostra bolečina; ostra svetloba / oster mraz hud; oster veter, zrak veter, zrak, ki vzbuja občutek hudega mraza; letos bo ostra zima / ostro podnebje podnebje s hudim mrazom in veliko vročino b) v zelo izraziti obliki: oster ovinek / oster boj, spor; prišlo je do ostre medsebojne konkurence / ostre črte, poteze na obrazu; med obema področjema ni ostre meje 6. ekspr. bister, prodoren: oster opazovalec / oster duh, razum, um; ostro mišljenje ● ekspr. biti ostrega jezika odrezav, napadalen; ekspr. ima oster nos bistro, pravilno predvideva; žarg., šport. ostra igra neobzirna, zelo borbena igra; ostra paprika pekoča paprika ◊ bot. ostri mleček rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih, Euphorbia esula; film. ostri rez zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave; fot. ostri posnetek posnetek, pri katerem je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden; ostra slika; gastr. ostra moka moka iz drobnih delcev; geom. ostri kot kot, manjši od 90°; voj. ostri naboj naboj s kovinsko kroglo óstro in ostró tudi ôstro prisl.: ostro dišati; ostro kaznovati, obsoditi, odgovoriti; ostro pogledati; pot zavije ostro na levo; ostro začrtane meje ♪
  8.      ostúda  -e ž (ȗ) knjiž. 1. gnus: zdelo se mu je, da bo bruhal od ostude 2. kar vzbuja gnus: take ostude ni mogel jesti // ekspr. nemoralen, pokvarjen človek: ta zlobna ostuda ne bo zmagala 3. v povedno-prislovni rabi izraža gnusnost, zoprnost česa: ostuda je, če tako ravnaš ♪
  9.      osúmljati  -am nedov. (ú) vzbujati, izražati sum o kom: nikoli ni osumljal ljudi / osumljali so jih, da imajo zveze s partizani sumili ♪
  10.      osúpnjenost  -i ž (ȗ) knjiž. osuplost: njene oči so izražale osupnjenost; od osupnjenosti je kar obstal ♪
  11.      oškodováti  -újem tudi oškódovati -ujem dov. (á ȗ; ọ̄) 1. povzročiti, narediti, da kdo ne dobi česa, kar bi moral dobiti: s takim ravnanjem so oškodovali delavce; oškodovati koga pri kupčiji // povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj: stroški, ki jih je imel z očetovo boleznijo, so ga precej oškodovali / kot vljudnostna fraza pri pogostitvi, obdaritvi: preveč vas bomo oškodovali; kaj ste se tako oškodovali 2. povzročiti, narediti, da je kake nematerialne dobrine manj: oškodovati družbene koristi; oškodovati ugled koga; kulturno dediščino so oškodovali za velike vrednosti 3. star. poplačati: lep razgled nas je oškodoval za težave na strmi poti ● zastar. ta bolezen lahko oškoduje srce okvari, poškoduje oškodován tudi oškódovan -a -o: biti oškodovan v svojih pravicah ♪
  12.      oštévati  -am nedov. (ẹ́) izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z ostrimi besedami: oštevati otroke; ošteval je sina, da je len; oštevali so ga, ker je razbil šipo; oštevati in zmerjati / oštevala ga je, kod je spet hodil ♪
  13.      òštja  in òštija medm. (ȍ) nar. zahodno 1. izraža začudenje, navdušenje: oštja, kako so igrali 2. izraža nejevoljo, nestrpnost: naj te še enkrat vidim, oštja, boš tekel / kaj ne bo miru, oštja ♪
  14.      otóžen  -žna -o prid., otóžnejši (ọ́ ọ̄) ki je v stanju čustvene prizadetosti: otožen človek; biti, postati otožen; ekspr. danes si pa nekam otožen žalosten, potrt // ki izraža, kaže tako stanje: otožen glas, pogled, smehljaj // ki povzroča tako stanje: otožen spomin; obšle so ga otožne misli / otožna glasba, pesem / ekspr. otožna jesenska pokrajina otóžno prisl.: otožno gledati v daljavo; otožno se nasmehniti; ne bo je več nazaj, je otožno rekel; sam.: v njenih očeh je bilo nekaj otožnega ♪
  15.      otrdéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati trd, trši: po gnetenju je snov otrdela / nekaterim žuželkam so krila popolnoma otrdela 2. postati manj gibljiv, manj prožen: prsti, udje so mu z leti otrdeli / otrdeti od mraza, od dolge vožnje // ekspr. postati negiben, tog: od strahu smo otrdeli / obraz mu je v trenutku otrdel 3. ekspr. postati trd, brezčuten: v tem poklicu je čisto otrdel / srce ji je otrdelo ◊ lingv. otrdeti izgubiti palatalni element; med. mišica otrdi postane napeta in manj prožna otrdèl in otrdél -éla -o: otrdela koža; otrdela plast zemlje; otrdelo koleno ♪
  16.      otrésati  -am nedov. (ẹ́) 1. s tresenjem odstranjevati s česa: otresati prah s čevljev; otresati sadje z drevja; z vej se je otresal sneg / otresati pepel s cigare / otresati klobuk, plašč; otresati s snegom pokrite veje 2. nav. ekspr. delati hitre, sunkovite gibe, navadno zaradi neugodja: pes je otresal z glavo in divje renčal ● pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; otresati jezo na koga, nad kom stresati; že spet sitnost otresa stresa otrésati se 1. ekspr., navadno z rodilnikom prizadevati si, da kdo odide, se oddalji: težko se je otresala vsiljivcev; na vse načine se je otresala spremljevalca // delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: otresati se strahu, žalosti / otresa se misli nanj; otresati se skrbi / otresa se vseh dolžnosti, obveznosti / otresati se starih navad 2. odklanjati, ne marati: otresati se hvale, priznanja ● pog., ekspr. spet se otresa nanj ga zmerja, ošteva; ekspr. otresa se nad njegovimi strokovnimi izrazi se jezi, jih kritizira; ekspr. kar naprej se nekaj otresa izraža nezadovoljstvo, nesoglasje ♪
  17.      otròk  -ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó) 1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja / otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci 2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi // nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav / nedonošen otrok 3. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci 4. knjiž., redko, z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti ● evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic — kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci — majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci ◊ jur. legitimirati otroka pozakoniti; med. debilen otrok lahno duševno nerazvit; defekten otrok telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji ♪
  18.      otróškost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost otroškega: njegov obraz izraža otroškost / vedrost in otroškost // redko otroška doba, otroštvo: že iz otroškosti sta bila velika prijatelja ♪
  19.      otŕpel  -pla -o [ǝu̯] prid. (ŕ) negiben, tog, manj občutljiv: od mraza ima otrpel obraz; otrpli prsti / ekspr. vsa otrpla je čakala do jutra / te živali otrple počakajo pomladi / otrplo stanje; pren., knjiž. otrpla tišina, žalost ♦ med. težje in počasneje gibljiv; manj občutljiv; prim. otrpniti ♪
  20.      otrpévati  -am nedov. (ẹ́) postajati negiben, tog, manj občutljiv: roke so jim otrpevale od mraza ♪
  21.      otŕpniti  -em dov. (ŕ ȓ) postati negiben, tog, manj občutljiv: od mraza mu je otrpnil obraz; prsti so mu otrpnili / ekspr. otrpniti od strahu; pren., knjiž. čas je nekako otrpnil; njene misli so otrpnile v bridkem spoznanju otŕpnjen -a -o star. otrpel: govoril je, kakor bi imel otrpnjen jezik; od mraza otrpnjene roke; prim. otrpel ♪
  22.      òv  in óv medm. (ȍ; ọ̑) izraža telesno ali duševno trpljenje: ov, je zastokal ♪
  23.      ovál  -a m (ȃ) 1. kar je ovalne oblike: izrezal je oval iz kartona in z njim zaprl odprtino; portret v ovalu / polni oval njenega obraza 2. večji krožnik ovalne oblike: naložiti meso na oval / veliki ovali izbranih jedi ♪
  24.      oválnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost ovalnega: ovalnost obraza ♪
  25.      ovéšati  -am nedov. (ẹ́) 1. z obešanjem česa pokrivati, prekrivati, navadno v veliki, preveliki meri: ovešati stene s slikami / ekspr. ovešati se z medaljami / sneg oveša smreke; pren. resnico ovešajo s praznimi frazami ∙ ekspr. trte se ovešajo z grozdki jih dobivajo 2. redko nalagati, naprtovati: oveša mu skrbi ♪

   1.822 1.847 1.872 1.897 1.922 1.947 1.972 1.997 2.022 2.047  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA