Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Raza (1.826-1.850)


  1.      odsévnost  -i ž (ẹ̄) lastnost, značilnost odsevnega: odsevnost stropa in sten / siva barva ima majhno odsevnost ● knjiž. ugotavljati odsevnost časa v romanu kako roman izraža, kaže čas, razmere ♪
  2.      odslikávati  -am nedov. (ȃ) knjiž. kazati, izražati: v prozi je odslikaval zgodovino svojega časa / pisava odslikava potek misli ♪
  3.      odsvítati  -am nedov. (ȋ) knjiž. 1. biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči; odsevati: luči odsvitajo v vodi; zarja se je odsvitala v jezeru // svetlo se odražati, kazati: zidovje odsvita skozi drevje; v daljavi se odsvita mesto 2. kazati, izražati: pravljice odsvitajo mišljenje starih ljudstev; roman odsvita takratno življenje // biti viden, kazati se v čem: njegovi duševni boji odsvitajo tudi na obrazu; ti dogodki se odsvitajo tudi v gospodarstvu ♪
  4.      odštévanje  -a s (ẹ́) 1. glagolnik od odštevati: odštevanje stroškov / odštevanje števil / znak minus izraža odštevanje 2. teh. proces posameznih časovno usklajenih dejavnosti neposredno pred vzletom vesoljske ladje, rakete: odštevanje je potekalo v redu; odložiti odštevanje zaradi slabih vremenskih razmer ♪
  5.      odtegníti  in odtégniti -em dov. (ȋ ẹ́) 1. s hitrim gibom narediti, da kdo česa ne more prijeti, se česa ne more dotakniti: odtegnil je pismo, po katerem je segla; hotel ji je poljubiti roko, pa jo je odtegnila 2. narediti, povzročiti, da kdo a) ni več skupaj s kom: služba ga je za dolgo odtegnila od družine; odtegnil se je ljudem b) česa ne dela več: bolezen me je odtegnila od dela, učenja; odtegniti se literarnemu ustvarjanju c) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: hoteli so jo odtegniti od fanta; odtegniti se družini, prijatelju č) ni več pod vplivom koga: odtegniti otroka slabi družbi / odtegniti koga tujemu vplivu 3. zmanjšati izplačilo za določen znesek: vsak mesec mu odtegnejo tisoč dinarjev; odtegniti od plače; odtegniti na račun posojila / odtegniti obresti 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegniti komu pomoč; odtegnil mu je svoje zaupanje ni mu več zaupal ● knjiž. ni mogel odtegniti oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal; knjiž. odtegniti pozornost ljudi od tega vprašanja odvrniti; knjiž. s sušenjem odtegniti sadju vlažnost odvzeti; knjiž. odtegniti denar iz obtoka vzeti odtegníti se in odtégniti se 1. knjiž. izogniti se, izmakniti se: odtegniti se kazni, sodbi / odtegnil se je volitvam / ni se mogel odtegniti boju za pravico 2. star. oditi: po teh besedah se je počasi odtegnil / odtegnil se je v samoto / če se le malo odtegnem, me že iščejo // umakniti se: napadalci so se odtegnili; premalo nas je bilo za boj, zato smo se morali odtegniti ● knjiž. to se je odtegnilo našemu spoznanju tega nismo spoznali odtégnjen -a -o: biti odtegnjen slabemu vplivu; odtegnjena vsota ♪
  6.      odtegováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s hitrimi gibi delati, da kdo česa ne more več držati, se česa ne more več dotikati: odtegovati roko 2. delati, povzročati, da kdo a) ni več skupaj s kom: služba ga odteguje otrokom; odtegovati se družbi b) ne dela več česa: odtegovati koga od dela c) da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: tožila je, da ji odteguje otroke; odtegovati se drug drugemu; čutil je, da se mu prijatelj počasi odteguje č) ni več pod vplivom koga: odtegovati mladino slabi družbi / odtegovati negativnemu vplivu slabih filmov 3. zmanjševati izplačilo za določen znesek: odtegovati od osebnih dohodkov; odtegujejo mu za nakup pralnega stroja; vračal bi v obrokih in odtegovali bi mu pri obračunih 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehavanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegovati pomoč; začela mu je odtegovati naklonjenost ni mu bila več naklonjena ● knjiž. plevel odteguje zemlji hranljive snovi jemlje; knjiž. odtegovala je oči njegovemu pogledu ni se hotela spogledati z njim; knjiž. odtegovati komu poglede ne hoteti gledati ga odtegováti se knjiž. izogibati se, izmikati se: dolgo se je odtegoval vojaški službi / odtegovati se plačevanju prispevkov, sodelovanju ● knjiž. človek je tak, da išče, kar se mu odteguje kar se težko dobi, doseže; knjiž. ta delec se odteguje opazovanju se ne da opazovati ♪
  7.      odtének  -nka m (ẹ̑) 1. vsaka od različnih barv iste barvne osnove: dobro ločiti odtenke; barva je spremenila odtenek; rožnati odtenki; odtenek rumene barve; modra barva raznih odtenkov, v več odtenkih; rjavi lasje z bakrenim odtenkom / barvni odtenek / ekspr. letos so moderni svetli odtenki svetle barve; stene v temnih odtenkih temnih barvah 2. vsak od različnih čutno zaznavnih pojavov iste vrste: zvočni odtenki; odtenek glasu; odtenki svetlobe; vonj ima več odtenkov / med lepim in grdim je veliko odtenkov 3. navadno s prilastkom zelo majhna sestavina kakega čutno zaznavnega pojava, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: strogosti je bil primešan odtenek žalosti; gledati koga z odtenkom spoštovanja; odtenek nejevolje, ravnodušnosti, užaljenosti v glasu 4. vsaka od nebistvenih različnih oblik kakega pojava: obvladati vse odtenke jezika; beseda je dobila nov pomenski, stilni odtenek / politični odtenki v stranki // zelo majhna sestavina, značilnost česa: v prevodu so se ohranili tudi vsi odtenki izvirnika; v drugem delu vaje se je dirigent posvetil odtenkom; njegova zadnja zgodba ima neke nove odtenke 5. redko vrsta, sorta: tam se zbirajo begunci vseh odtenkov 6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za odtenek izraža zelo majhno stopnjo: za odtenek manj bel; niti za odtenek ni boljši / biti za odtenek za drugimi sošolci // v zvezi do odtenka izraža zelo veliko stopnjo: otrok jo razume do odtenka natančno / gnati stvar do zadnjega odtenka; rahločutna do skrajnih odtenkov ● to je dalo dogodku skrivnosten odtenek prizvok ♪
  8.      odtód  in od tód prisl. (ọ̄) 1. izraža krajevno mejo v bližini govorečega, od katere poteka dejanje: odtod nima daleč domov; odtod do mesta je uro hoda / ne grem odtod, dokler mi ne odgovorite ne zapustim tega kraja, prostora; dekle ni odtod iz teh krajev / prepiši berilo odtod do konca od tu / kot ukaz proč odtod 2. izraža vzrok dejanja, stanja: vsa nesreča je odtod, ker v podjetju nihče ne odgovarja za napake / v vezniški rabi sprla sta se za dediščino, odtod njuno sovraštvo // izraža izvor dejanja, stanja: Mrakovica ima ime odtod, ker sonce le redko posije vanjo 3. redko od tega trenutka, časa: odtod pa vse do konca dejanja je oder v temi ♪
  9.      odváditi  -im dov. (á ȃ) 1. povzročiti, da kdo ne dela več tega, kar mu je postalo potreba, navada: odvaditi otroka sesati palec; težko se je odvadil mamil; odvaditi se pijančevanja; odvaditi se kaditi 2. povzročiti, da kdo izgubi določeno lastnost: življenje jo je odvadilo vihravosti; odvaditi se površnosti odváditi se izgubiti sposobnost opravljati določeno delo: odvadil se je težkega dela, redko težkemu delu; odvaditi se hitro hoditi / njegove roke so se odvadile dela // izgubiti sposobnost prilagoditi se določenemu stanju, okolju: odvaditi se mraza, samote // zaradi daljšega časovnega presledka od uporabe česa, stika s čim občutiti to kot nenavadno: take hrane se je že odvadil / odvadil se je domače govorice odvájen -a -o: oči, odvajene svetlobe ♪
  10.      odvèč  prisl. (ȅ) nav. ekspr., v povedni rabi 1. izraža, da kaj presega potrebno mero: deset ploščic je odveč / imate kako vstopnico odveč 2. izraža nepotrebnost česa: skrb za zdravje ni odveč / v družbi se je čutil odveč / odveč je poudarjati pomen tega 3. z dajalnikom izraža neprijetnost, zoprnost česa: vse mi postaja odveč; sam sebi se zdim odveč / kot vljudnostna fraza če vam ni odveč, me odpeljite domov; neskl. pril., ekspr.: odveč človek ♪
  11.      odvíhati  -am dov. (í) narediti, da kaj preneha biti zavihano: odvihati rokave odvíhan -a -o: zaradi mraza je imel odvihan ovratnik ♪
  12.      odvísen  -sna -o prid. (í ȋ) navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z od 1. ki je v takem odnosu do koga, da ta skrbi za njegove potrebe: mladič je dolgo odvisen od svoje matere; zaradi bolezni je bila popolnoma odvisna od drugih / odvisni smo drug od drugega // ki je v takem odnosu do koga, da potrebuje od njega določeno pomoč: sin študira in je odvisen od staršev; biti finančno, gospodarsko, kulturno odvisen od koga / preveč je odvisen od vašega mnenja preveč ga upošteva 2. ki je v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo, zahteve: dokler prejema njihovo podporo, je od njih odvisen; žena je bila v preteklosti odvisna od moža // star. nesvoboden, nesamostojen: boj odvisnih narodov za svobodo; kolonije in druge odvisne dežele 3. ki je v takem odnosu do česa, da to omogoča njegovo uresničitev, določa stopnjo, lastnosti: tudi od pridnosti je odvisen uspeh dela; cena je odvisna od stroškov; vidljivost je odvisna od čistosti ozračja ● od vaše izjave je odvisna odločitev sodnikov vaša izjava bo odločilno vplivala nanjo; od tega je odvisna njena prihodnost to je zelo pomembno zanjo; vse je odvisno od sreče stvar bo uspela le v ugodnih okoliščinah; od vas je odvisno, kam bomo šli vi boste odločili; od vremena je odvisno, če bomo šli šli bomo le ob ugodnem vremenu ◊ ekon. odvisni stroški stroški v zvezi z nabavo, prevozom, skladiščenjem blaga; lingv. odvisni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja; odvisni sklon vsak od šestih sklonov razen imenovalnika; odvisni stavek stavek podredja, ki smiselno dopolnjuje nadredni stavek; mat. odvisni sistem sistem med seboj odvisnih enačb, vektorjev, aksiomov; odvisna spremenljivka količina, katere vrednost je odvisna od drugih količin odvísno prisl., navadno v povedni rabi izraža omejitev: stvar je lahko dobra ali slaba, odvisno je, kako nanjo gledate; elipt.: jed je odlična, odvisno od okusa; nekateri odidejo veseli, drugi pa žalostni, odvisno od značaja ♪
  13.      odzvánjati  -am nedov. (ā) z zvonjenjem odgovarjati, oglašati se: zvon župne cerkve je odzvanjal podružničnemu / ekspr. mati mu je na to vprašanje odzvanjala vedno eno in isto odgovarjala; pren. srce odzvanja srcu // ekspr. odmevati, odbijati se: njegov krik je odzvanjal od skal; brezoseb. dal mu je tako klofuto, da je kar odzvanjalo ● ekspr. še vedno mu odzvanjajo v ušesih njegove besede še vedno jih sliši; knjiž. stolpna ura odzvanja osem bije, udarja; knjiž. v njenem glasu je odzvanjala žalost njen glas je izražal; star. mrliču so dolgo odzvanjali zvonili ♪
  14.      odzvoníti  -ím dov., odzvónil (ȋ í) 1. prenehati zvoniti: cerkovnik je odzvonil in zaklenil cerkev / ko zvonec odzvoni, se dijaki usujejo iz razredov // z zvonjenjem naznaniti: odzvoniti konec pouka / cerkovnik je odzvonil dan / brezoseb. poldne je že odzvonilo 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža prenehanje obstajanja dosedanjega stanja, uspešnosti: z njegovo boleznijo ji je odzvonilo / zdaj je za vedno odzvonilo fantovi lenobi; njegovi slavi bo kmalu odzvonilo ● ekspr. je že tako, vsakemu enkrat odzvoni mora umreti ♪
  15.      ofenzíven  -vna -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na ofenzivo, napadalen: ofenzivno partizansko bojevanje / ofenzivno in defenzivno orožje / ofenzivna vojna 2. bojevit, borben: domači igralci so bili bolj ofenzivni kot gostje / ofenzivna igra moštva // ki izraža, kaže oster, grob, žaljiv odnos do koga; napadalen: politik je imel ofenziven govor ◊ avt. ofenzivna vožnja vožnja, pri kateri voznik ne upošteva dovolj cestnoprometnih predpisov, razmer na cesti; voj. ofenzivna bomba ročna bomba z lažjim kovinskim oklepom ofenzívno prisl.: moštvo je igralo ofenzivno ♪
  16.      òff  [of] prisl. (ȍ) film., gled. izraža, da prihaja glas, zvok od zunaj, ne s prizorišča: stražnik (off): So že tukaj / filmsko dogajanje spremlja junakov komentar off ♪
  17.      ogíbati se  -am se in -ljem se nedov. (ȋ) 1. z odmikanjem dosegati, da se ne zadene ob kaj: v ozkem prehodu so se težko ogibali drug drugega; kolesar se ogiba pešcem / vozila se ogibajo jam na cesti vozniki vozil si prizadevajo, da kolesa vozil ne zapeljejo vanje // delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: otroci se ga plašno ogibajo; ogibala sta se drug drugega; ekspr. vse se me ogiba; ogibajo se ga kot kuge 2. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ogibati se udarcem // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: ogibati se dolžnosti, obveznostim // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: ogibati se odgovorom, plačevanju dolgov 3. delati, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: ogibati se nevarnosti, vojne 4. ekspr. ne uporabljati: ogibati se citatov, neprimernih izrazov ● ekspr. ogibati se alkohola ne piti alkoholnih pijač; ves dan se je ogibal kuhinje ni šel v kuhinjo; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski; ogiba se odgovoriti na to vprašanje ne mara, noče odgovoriti ogíbati nar. vzhodno odstranjevati, umikati: ogibati gnoj izpod krav; hitro je ogibala vse, kar je bilo napoti ♪
  18.      oglasíti se  -ím se, in oglasíti se in oglásiti se -im se dov., oglásil se (ȋ í; ȋ á) 1. dati, začeti dajati zvok, glas: fant leži nepremično na tleh in se ne oglasi; ponoči se včasih oglasi sova; psi so se oglasili po vsej vasi začeli lajati / ptič se je oglasil z ostrim glasom // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder pride, začne prihajati zvok, glas: iz daljave se je oglasil strel; iz kota se je oglasilo ihtenje; v dolini se oglasi zvon / zvečer se je oglasila pesem 2. spregovoriti, reči: povej po pravici, se je oglasil oče; oglasiti se v debati; brezoseb. iz sobe se je oglasilo: naprej / oglasil se je z odločno besedo / vsi so se oglasili proti njemu nastopili 3. odgovoriti (na poziv, klicanje): odložila je slušalko, ker se ni oglasil; dolgo so ga klicali, pa se ni oglasil; na trkanje se nihče ne oglasi 4. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: dolgo se ni oglasil z dopusta; oglasiti se z razglednico / takoj ko prideš tja, se oglasi piši 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: oglasila se je stara bolečina v križu; že na vlaku se je oglasila lakota; oglasila se mu je želja po plezanju / nazadnje se mu je le oglasila vest 6. priti kam, navadno z določenim namenom: oglasil se je na občini, da povpraša za dovoljenje; več snubcev se je že oglasilo pri njej; oglasite se jutri, danes ne utegnem ● nar. prišel jo je klicat (pod okno), pa se ni oglasila ni pokazala pripravljenosti za pogovor, stik; knjiž., ekspr. ognjenik se je oglasil začel bruhati; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; ekspr. končno se mu je oglasila pamet je začel pametno misliti, ravnati; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. morda se mu bo pa zdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen; na sestanku se je tudi on oglasil k besedi sodeloval v debati, pogovoru; ekspr. tedaj se je v njem oglasil mož postal je odločen, pogumen; ekspr. oglasiti se s pesmijo zapeti; ekspr. oglasil se je z novo pesniško zbirko jo objavil ♪
  19.      oglášati se  -am se nedov. (á) 1. dajati zvoke, glasove: bolnik nepremično leži in se nič ne oglaša; muren se oglaša v travi; kukavica se glasno oglaša / ptiči se oglašajo s kratkim, visokim glasom // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder prihajajo zvoki, glasovi: iz daljave se oglašajo streli; z morja se oglaša ladijska sirena; vesela pesem se oglaša po vinogradih; v dolini se oglaša zvon 2. ekspr. (večkrat) (spre)govoriti: v pogovoru se oglašati; vedno se oglaša s kakimi šalami / oglaša se z odločnimi besedami 3. odgovarjati (na poziv, klicanje): sova se je oglašala njegovim žvižgom; zaman ga kličeš, po telefonu se ne oglaša 4. večkrat dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: oglaša se samo z dopisnicami / oglašam se vam iz Bohinja 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: znana bolečina se že oglaša; dvom se oglaša v njem; želja po prostosti se zmeraj močneje oglaša / začela se mu je oglašati vest 6. večkrat hoditi kam, navadno z določenim namenom: rad se je oglašal pri njih in tam prespal; takrat so se začeli oglašati snubci ● ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime; ekspr. kar naprej se mu oglaša želodec je lačen; oglašati se k besedi sodelovati v debati, pogovoru; ekspr. oglaša se v raznih revijah in časopisih piše, objavlja oglašajóč se -a -e: oglašajoča se želja po domu ga je gnala na pot ♪
  20.      oglátost  -i ž (á) lastnost, značilnost oglatega: oglatost pisave / oglatost obraza / ekspr. oglatost njegovega nastopa / ekspr. ni se še znebil oglatosti in lesenosti ♪
  21.      ogledálo  -a s (á) 1. predmet, navadno iz steklene podlage, na katero je nanesena gladka, svetlobo odbijajoča kovinska plast: obesiti ogledalo na steno; iz žepa je potegnil ogledalo; stopiti pred ogledalo; gledati, pogledati se v ogledalo, ogledalu; ogledalo s starinskim okvirom; omara z ogledalom; škornji so se svetili kot ogledalo / brušeno ogledalo; kristalno ogledalo; stensko, žepno ogledalo 2. ekspr., s prilastkom ogledalu podobna površina: čoln je drsel čez vodno ogledalo; veliko ogledalo jezera; ogledalo parketa 3. ekspr., s prilastkom kar kaže, odraža določeno stanje, razmere: umetnost je ogledalo življenja; gledališče kot ogledalo časa / to naj ostane kot ogledalo težkih dni spomin na težke dni ● ekspr. jezero mu je ogledalo v jezeru se ogleduje; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe; knjiž. pisatelj kaže ogledalo družbi kritično jo ocenjuje, opozarja na napake ◊ avt. vzvratno ogledalo ki omogoča pregled cestišča za vozilom; lov. ogledalo modrikasto svetleče se perje v peruti race ♪
  22.      oglušéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati gluh: na starost je oglušel; popolnoma oglušeti; nastal je tak hrup, da bi skoraj oglušel 2. redko postati neobčutljiv, brezčuten: prsti so mu oglušeli od mraza oglušèl in oglušél -éla -o: oglušel otrok; oglušela ušesa ♪
  23.      ogníti se  ógnem se in ôgnem se dov. (ȋ ọ́, ó) 1. z odmikom doseči, da se ne zadene ob kaj: ogniti se pešca; ogniti se avtomobilu / fant se je ognil s ceste na travnik umaknil // napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: ogniti se sošolcem; ekspr. vedno se ga ogne v velikem loku / s pogledom se ga je ognila 2. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ogniti se udarcu // napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: ogniti se težkega dela // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: ogniti se odgovoru, plačilu 3. napraviti, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: ogniti se nesporazumu; ogniti se vojni 4. ekspr. ne uporabiti: ogniti se neprimernega izraza ♪
  24.      ognjén  -a -o prid. (ẹ̄) 1. ki je iz ognja: ognjene iskre / ognjena notranjost zemlje žareča; ekspr. goreči gozd se je spremenil v veliko ognjeno morje 2. nav. ekspr. po barvi podoben ognju: njeni ognjeni lasje; ognjeni soj zahajajočega sonca / krilo kričeče, ognjene barve 3. ekspr. nanašajoč se na močnejše obstreljevanje: prebijati se skozi ognjen obroč / na borce se je usula ognjena toča 4. ekspr. ki ima veliko življenjsko moč, silo: fant je ognjen / isker, ognjen konj // ki vsebuje, izraža to moč, silo: njene ognjene oči žarijo / prisluhnili so njegovim ognjenim besedam; oglasila se je ognjena pesem 5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nastal je ognjen prepir / prevzela ga je ognjena strast / popil je še kozarec tega ognjenega terana zelo močnega ● ekspr. ognjeni jeziki so švigali kvišku plameni; ekspr. prestati ognjeni krst prestati prvo bitko; ekspr. ognjeni petelin na strehi ogenj, požar; ekspr. po nebu so švigale ognjene kače bliskalo se je; ekspr. ognjena krogla sonce ◊ vrtn. ognjeni trn zimzeleni okrasni grm z belimi cveti in živo rdečimi plodovi v kobulih, Pyracantha ognjéno prisl.: ognjeno mu gleda v oči; ognjeno ga je zagovarjal; ognjeno rdeč ♪
  25.      ograjeváti  -újem nedov. (á ȗ) delati, postavljati ograjo okrog česa: ograjevati dvorišče; vrtove navadno ograjujejo / zaliv ograjujejo visoki hribi obdajajo, obkrožajo; pročelje stare palače na eni strani ograjuje trg ograjeváti se navadno v zvezi z od 1. knjiž. delati se nedostopnega za kaj: ograjevati se od iskanj buržoazne filozofije; ograjevati se proti svojim sosedom 2. publ. kazati, izražati odklonilno stališče do česa, nepovezanost s čim: ograjevati se od sklepov sestanka, stališč revije / pisatelj se ograjuje od svojih junakov ♪

   1.701 1.726 1.751 1.776 1.801 1.826 1.851 1.876 1.901 1.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA