Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Raz (776-800)


  1.      razmejíšče  -a s (í) knjiž. prelom: lik slovenskega pisatelja na razmejišču dveh dob ♪
  2.      razmejítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od razmejiti: razmejitev zemljišč / upravna razmejitev; razmejitev med državama / razmejitev književnih zvrsti ♪
  3.      razmejíti  -ím dov., razméjil (ȋ í) določiti, označiti mejo med čim: razmejiti zemljišča / razmejiti države / razmejiti realizem in naturalizem / razmejiti dobro od slabega ločiti ♪
  4.      razmejítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na razmejitev: razmejitvena črta / razmejitvena komisija ♪
  5.      razmejljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki se da razmejiti: ti pojavi so težko razmejljivi ♪
  6.      razméjnica  -e ž (ẹ̑) knjiž. meja, mejna črta: razmejnica med dvema področjema / razmejnica med likovno umetnostjo in književnostjo ♪
  7.      razmendráti  -ám [mǝn] dov. (á ȃ) ekspr. pomendrati: razmendrati žito / razmendrati gredo ♪
  8.      ràzmeníh  tudi ràzmenìh -íha [tudi mǝn] m (ȁ-í; ȁ-ȉ ȁ-í) knjiž. kdor ni več menih ♪
  9.      razménjati  tudi razmenjáti -am, in razménjati -am dov. (ẹ́ á ẹ́; ẹ́) knjiž. menjati, zmenjati: razmenjati bankovec ♪
  10.      razmenjáva  -e ž (ȃ) knjiž. menjava: svobodna razmenjava materialnih in duhovnih dobrin ♪
  11.      razméra  -e ž (ẹ̑) nav. mn., navadno s prilastkom 1. kar je opredeljeno z določenimi dejstvi, odnosi, ki vplivajo na življenje, dejavnost koga: razmere se spreminjajo; prilagoditi se razmeram; v takih razmerah ni mogoče delati; živeti v dobrih, slabih razmerah; razmere v družbi, državi, tovarni; razmere v njegovi družini so zelo težke / delovne razmere; gmotne, stanovanjske razmere; gospodarske, kulturne, politične razmere; razmere v znanosti // kar je opredeljeno z določenimi dejstvi na kakem območju in more vplivati na kako dejavnost: podnebne, vremenske razmere; poročilo o snežnih razmerah / prometne razmere v turistični sezoni 2. publ. mera, razsežnost: bazen olimpijskih razmer / stavka je zavzela velike razmere ● zastar. njuna razmera je bila skrivnost njuno ljubezensko razmerje; publ. v razmerah popolne svobode in neodvisnosti v popolni svobodi in neodvisnosti; publ. narediti kaj po sili razmer ker ni (bilo) druge izbire ♪
  12.      razméren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. sorazmeren: to je bil čas razmerne blaginje razmérno prisl.: razmerno bogata zbirka; razmerno visoka stopnja razmeroma ♪
  13.      razmérica  -e ž (ẹ̑) ekspr. manjšalnica od razmera: malomeščanske razmerice ♪
  14.      razmériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) z merjenjem razdeliti: razmeriti zemljišče razmérjen -a -o: razmerjeni gozdovi ♪
  15.      razmérjati  -am nedov. (ẹ́) z merjenjem deliti na dele: razmerjati zemljišče ♪
  16.      razmérje  -a s (ẹ̑) 1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu 2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom / napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi / intimno, ljubezensko, spolno razmerje // zunajzakonski odnosi moškega in ženske, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival; imela je razmerje s poročenim moškim 3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos: urediti razmerje med državo in cerkvijo / dobra medčloveška razmerja // v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja // v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka 4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev; biti v ustreznem razmerju 5. star. razmere, okoliščine: ostro so kritizirali razmerje v tej deželi ◊ fiz. kompresijsko razmerje; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici; jur. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost; pogodbeno razmerje; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami; lingv. frekvenčno razmerje med besedami; posledično, sklepalno, vzročno razmerje; mat. razmerje kvocient dveh količin ♪
  17.      razmérnik  -a m (ẹ̑) obrt. tabela s podatki o merah in sorazmerjih pri posameznih krojih: narediti razmernik; delati po razmerniku ♪
  18.      razmérnost  -i ž (ẹ́) knjiž., redko sorazmernost, skladnost: razmernost figur na sliki ♪
  19.      razméroma  prisl. (ẹ̑) izraža visoko mero, stopnjo glede na primerjano: dežela je razmeroma bogata z gozdovi; promet v mestu je razmeroma gost; v pokoj je stopil razmeroma zgodaj / taki primeri so razmeroma redki; zrak je razmeroma vlažen precej ♪
  20.      razmesáriti  -im dov. (á ȃ) ekspr. povzročiti komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico: v pretepu so ga čisto razmesarili; razmesariti na drobne kose razmesárjen -a -o: razmesarjen obraz; razmesarjeno truplo ♪
  21.      razmestítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od razmestiti: razmestitev predmetov v prostoru / razmestitev vojaških enot po mestih / pravilna razmestitev industrije 2. položaj, v katerem je kaj kje glede na druge stvari: vretenčasta razmestitev listov po steblu ♪
  22.      razmestíti  -ím tudi razméstiti -im dov., razmésti; razméstil (ȋ í; ẹ̄ ẹ̑) narediti, da pride kaj na več mest: razmestiti predmete po polici / razmestiti delavce po delovišču; gostje so se razmestili po sobah razmeščèn -êna -o tudi razméščen -a -o: zavoji, razmeščeni po mizi; letala so razmeščena na raznih krajih; vretenčasto razmeščeni listi ♪
  23.      razméšati  tudi razmešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) z mešanjem narediti, da se kaka snov enakomerno porazdeli v drugi: razmešati moko v malo mrzle vode / dobro razmešati jed premešati ♪
  24.      razméščanje  -a s (ẹ́) glagolnik od razmeščati: razmeščanje pohištva / razmeščanje gostov po sobah ♪
  25.      razméščati  -am nedov. (ẹ́) delati, da pride kaj na več mest: razmeščati stole okoli mize; razmeščati zvezke po klopi / razmeščati otroke po sobi ♪

   651 676 701 726 751 776 801 826 851 876  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA