Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rasa (266-290)


  1.      izjáva  -e ž (ȃ) javno izraženo mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: predsednik je dal novinarjem izjavo o meddržavnih pogovorih; preklicati izjavo v časopisu; opirati se na izjave prič; neresnična izjava / pismena, ustna izjava; uradna izjava; izjava za radio, tisk / dal je izjavo, da o tem nič ne ve izjavil je / očividci so podpisali izjavo ∙ biti previden v izjavah povedati tako ali le tisto, kar glede na okoliščine ni nevarno // javno izražena odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: slišali so njegovo izjavo, da bo nerednosti preprečil / odstopna izjava / podpisati pristopno izjavo ◊ filoz., mat. izjava vsak stavek, ki je pravilen ali napačen; jur. cesijska izjava o prenosu terjatve na drugo osebo ♪
  2.      izjáven  -vna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na izjavo: izjavni značaj uvodnika ♦ jur. izjavna obveznost obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo; lingv. izjavni stavek; mat. izjavni račun račun, ki obravnava izjave ♪
  3.      izjáviti  -im dov. (á ȃ) javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: predstavnik vlade je izjavil, da bodo vprašanje narodne manjšine čimprej rešili; izjaviti kaj pod prisego, pred pričami / izjavil je, da ni kriv ∙ šalj. hči je odločno izjavila, da gre na ples rekla, povedala // javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izjavil je, da bo tudi on sodeloval; pred pričami je izjavil, da bo to storil / publ.: večina se je izjavila za združitev podjetij izrekla; izjaviti se zoper deklaracijo izreči se / publ. pri glasovanju se je izjavil za Slovenca se je izrekel ♪
  4.      izjávljati  -am nedov. (á) javno izražati svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: vsi so izjavljali, da so ti pogovori odločilni / dov. izjavljam, da o tem nič ne vem // javno izražati svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: delegati so slovesno izjavljali, da bodo svoje delo vestno opravljali / dov.: izjavljam, da odstopam; to izjavljam z lastnoročnim podpisom izjavljajóč -a -e: vložil je protest, izjavljajoč, da se ne strinja s takim ravnanjem ♪
  5.      iznajdljívec  -vca m (ȋ) ekspr. iznajdljiv človek: tak iznajdljivec bo že rešil to vprašanje ♪
  6.      izostríti  -ím tudi zostríti -ím dov., izóstril tudi zóstril (ȋ í) 1. narediti kaj (bolj) ostro: izostriti kopju konico ∙ ekspr. jedek smeh ji je izostril obraz dal ji je bolj ostre, stroge poteze 2. narediti kaj bolj razločno: večerna svetloba izostri grebene gor; z naravnavanjem daljnogleda je izostril sliko // knjiž. narediti kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: izostriti kriterije za presojo literature; slovensko vprašanje se je takrat izostrilo / podoba glavnega junaka se je izostrila 3. napraviti bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: neprestana nevarnost mu je izostrila čute; izostriti sluh, voh // knjiž. napraviti bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: študij mu je izostril duha; izostriti občutek za lepoto, pravico; izostriti si kritični čut izostrèn tudi zostrèn -êna -o: imeti izostren čut za lepoto; izostren posluh; konflikt v drami ni dovolj izostren ♪
  7.      izpíten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izpit: izpitna snov; izpitno vprašanje / izpitni pogoji, predpisi / izpitna komisija ♦ šol. izpitni rok rok za opravljanje izpitov; jesenski, junijski, redni (izpitni) rok ♪
  8.      izpolnítev  tudi spolnítev -tve [u̯n] ž (ȋ) glagolnik od izpolniti: doživel je izpolnitev življenjskih idealov; izpolnitev vseh želj / izpolnitev dolžnosti, obveznosti, pogodbe, predpisov / izpolnitev načrta / izpolnitev formularja, vprašalne pole ♪
  9.      izpraševálec  tudi spraševálec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) 1. kdor izprašuje: pokazal se je kot neutruden izpraševalec / pri ustnem anketiranju so izpraševalci obiskali nad petsto družin 2. kdor z vprašanji ugotavlja, preverja kandidatovo znanje: določiti izpraševalce; z natančnimi odgovori je presenetil izpraševalce; izpraševalec metodike; izpraševalec pri izpitu 3. zasliševalec: ujetnika so odpeljali pred stroge izpraševalce ♪
  10.      izpraševáti 1 -újem tudi spraševáti -újem nedov. (á ȗ) 1. z vpraševanjem poizvedovati: oče izprašuje otroke; izpraševati za dan odhoda, za pot; izpraševal je za domače; nikar me ne izprašuj o tem; izpraševati po počutju, podrobnostih; prijazno, radovedno izpraševati / izprašuje me z očmi 2. z vprašanji ugotavljati, preverjati kandidatovo znanje: izpraševati učence vso uro / izpraševati matematiko; izpraševati pri izpitu / izpraševati vso snov, iz vse snovi; izpraševati za ocene; izpraševati pri izpitu 3. zasliševati: izpraševati priče; takrat so izpraševali med mučenjem izprašujóč tudi sprašujóč -a -e: izprašujoč po zdravju; izprašujoč pogled; prisl.: izprašujoče gledati ♪
  11.      izrazít  -a -o prid., izrazítejši (ȋ) 1. ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja: izrazite ličnice; ta otrok ima izrazite oči; izrazite poteze obraza / imeti izrazito pisavo / avtor sodi med najizrazitejše pesnike mladega rodu; v tem prizoru je bila igralka zelo izrazita // nav. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, močni obliki: časopis je z izrazitim pesimizmom komentiral položaj v svetu; odpor proti diktaturi je postajal vedno izrazitejši; naši tekmovalci so imeli izrazito prednost pred drugimi / rdeča barva je najbolj izrazita / imeti izrazit smisel za tehniko; izrazit umetniški talent 2. zelo opazen, zelo viden: pri bolniku so se pojavili izraziti znaki poslabšanja; meja med obema dialektoma ni izrazita / ta tip črk je bil premalo izrazit; izrazite poševne črte v tkanini / publ. na to vprašanje daje izrazit odgovor že analiza sama jasen, natančen / branje mora biti izrazito in smiselno, ne pa mehansko razločno, poudarjeno 3. z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, pridevnika, na katerega se veže: ta fant je izrazit športnik; uživa izrazito rastlinsko hrano; pesnik je odraščal v izrazitem kulturnem okolju izrazíto prisl.: brati glasno in izrazito; izrazito poudariti pomen dela; izrazito protivojni film; izrazito humanistična vzgoja ♪
  12.      izrêči  -rêčem dov., izrêci izrecíte; izrékel izrêkla (é) 1. izraziti z govorjenjem: izreči kletev, psovko, šalo; žal mu je bilo za besede, ki jih je izrekel; v afektu, jezi izreči; v naglici izreči kaj nepremišljenega; komaj je izrekel misel, že so mu nasprotovali / star. marsikaj, kar je profesor izrekel, so že pozabili rekel, povedal 2. javno izraziti svoje misli: diskutanti so izrekli tehtne pomisleke k predlaganemu načrtu; pionirji so izrekli predsedniku dobrodošlico; izreči svoje mnenje o knjigi; izreči sodbo o čem // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izreči opomin, ukor; izreči komu priznanje; izreči sožalje; izreči zahvalo zahvaliti se / publ. delavci so izrekli nezaupnico direktorju 3. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovoriti: učenec je izrekel besedo z napačnim poudarkom; glasno, hitro, razločno izreči ● publ. o tem pojavu znanstveniki še niso izrekli dokončne besede pojav še ni popolnoma raziskan; publ. udeleženci so se pohvalno izrekli o organizaciji kongresa so pohvalili organizacijo ◊ jur. izreči kazen sporočiti obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje; izreči obsodbo, sodbo izrêči se javno izraziti svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izreči se proti predlogu; volivci so se izrekli za republiko; pri štetju se je izrekel za Slovenca // javno izraziti svoje mnenje, navadno o pomembnem vprašanju: komisija se mora o vsakem kandidatu posebej izreči izrékši in izrêkši zastar.: to izrekši, se je poslovil izrečèn -êna -o: izrečen sklep; razločno izrečena beseda; izrečena kazen; javno izrečeno mnenje; sam.: o tem problemu je bilo že veliko izrečenega ♪
  13.      izrékati  -am nedov. (ẹ̑) 1. izražati misli z govorjenjem: izrekati očitke, želje / star. izrekal ji je prijazne besede govoril 2. javno izražati svoje misli: predsedniku so izrekali dobrodošlice; na sestanku so izrekali svoja mnenja o delu // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izrekati pohvalo, priznanje; izrekati soglasje k imenovanju odbornikov / kot vljudnostna fraza ob smrti ob očetovi smrti vam izrekam globoko sožalje 3. oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi; izgovarjati: otrok še ne zna izrekati vseh glasov; nosljajoče, počasi, s poudarkom izrekati besede ◊ jur. izrekati kazen sporočati obtožencu, kakšno kazen mu je sodišče izbralo in odmerilo za storjeno kaznivo dejanje izrékati se javno izražati svojo odločitev, navadno o pomembnem vprašanju: izrekati se proti predlogu; izrekati se za miroljubno sožitje ♪
  14.      izséljenski  -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na izseljence: izseljenski časopis; izseljensko društvo / roman prikazuje izseljensko življenje / obravnavati izseljenska vprašanja / Slovenska izseljenska matica ♪
  15.      izvédenec  -nca m (ẹ̑) strokovnjak, ki daje mnenja, nasvete o zadevah iz svoje stroke: vprašati za mnenje izvedenca; kmetijski, pravni, zdravniški izvedenec; izvedenec psihiater; izvedenec za podvodni ribolov; izjava, poročilo izvedenca / publ. bil je velik izvedenec v svoji stroki poznavalec svoje stroke, strokovnjak ♦ jur. sodni izvedenec uradno določen strokovnjak, na mnenje katerega se sodnik v sodbi opre // ekspr. dober poznavalec česa: izvedenci imajo cviček iz Gadove peči za najboljši cviček / bil je velik izvedenec v ljubezenskih rečeh ♪
  16.      izvédenost  -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost izvedenega človeka: strokovna izvedenost; izvedenost v gospodarskih vprašanjih / občudovali so njegovo izvedenost izkušenost ♪
  17.      ízvenumétniški  -a -o [vǝn in ven] prid. (ȋ-ẹ̑) publ. ki ne spada v umetnost, neumetniški: izvenumetniška stališča / poseganje izvenumetniškega foruma v umetnostna vprašanja ♪
  18.      izžívljati  -am nedov. (í) 1. knjiž. v življenju uresničevati: izživljati svoje potrebe, želje po športnem udejstvovanju / vprašanje je, kako se bo izživljalo duševno življenje množic 2. knjiž. kazati, izražati: svojo hrabrost izživlja le pri ženskah in kartah; genij tega naroda se izživlja zlasti v glasbi in filozofiji izžívljati se zadovoljevati svojo potrebo, željo po življenju, udejstvovanju: otroci se izživljajo pri igrah; izživljati se na gledališkem, kulturnem področju; izživljati se v dolgotrajnih debatah; vsak se izživlja po svoje / ljubezensko, spolno se izživljati / knjiž. naša narodna politika se ni mogla izživljati samo v trenutnih akcijah ∙ ekspr. izživljati se na kom zadovoljevati pozitivna, negativna nagnjenja, spolno slo; ekspr. okupatorjev bes se je izživljal nad ljudmi okupator je z njimi surovo, grdo ravnal ♪
  19.      jádrati  -am nedov. (ȃ) 1. pluti s pomočjo jader: jadrati proti pristanišču; jadrati z razpetimi, z vsemi jadri; učiti se jadrati / jadrati po morju, po celem svetu; pren. njene misli so jadrale za njim; pogumno je jadral skozi življenje ∙ ekspr. preko tega vprašanja jadra z vsemi jadri skuša se mu kar najhitreje izmakniti; ekspr. jadrati proti vetru ravnati, živeti v nasprotju s stališči, nazori okolja; ekspr. počasi jadra v propad se bliža propadu ♦ navt. jadrati proti vetru jadrati z izkoriščanjem vetra, ki piha približno v smeri, nasprotni smeri vožnje ladje; jadrati z vetrom jadrati z izkoriščanjem vetra, ki piha približno v smeri, enaki smeri vožnje ladje 2. leteti z jadralnim letalom: naučil se je jadrati; dolgo, visoko je jadral / jadra z novim modelom jadralnega letala // premikati se po zraku z izkoriščanjem zračnih tokov: ptice z velikimi krili lahko jadrajo; padalec lepo jadra / semena jadrajo po zraku 3. gojiti jadranje, ukvarjati se z jadranjem: že več let jadra 4. nav. ekspr. počasi, mirno se premikati: mesec neprizadeto jadra po nebu; beli oblaki so jadrali od juga proti severu // ekspr. počasi, dostojanstveno iti: čez trg je mirno jadrala perica z vozičkom; pred njima je jadrala teta z gostom / natakar je jadral med mizami hodil ♪
  20.      jadrovínast  -a -o prid. (í) ki je iz jadrovine: terasa z jadrovinasto streho; jadrovinasta torba ♪
  21.      játa  -e ž (á) 1. večja skupina letečih ali plavajočih živali iste vrste: ribje jate; jata škorcev, vran / zbiranje rib v jate ob drstitvi; leteti, potovati v jatah // nav. ekspr. večja skupina letečih ali plavajočih predmetov sploh: jata ladij, letal, strelic // nav. ekspr. večja skupina česa sploh: jata otrok / vprašanje je vzbudilo celo jato misli 2. vsa perutnina, ki se goji skupaj: povečati jato; jata nesnic ♪
  22.      jáven  -vna -o prid. (á) 1. ki je v zvezi z družbeno skupnostjo in ne s posameznikom: javni interesi; zadeva javnega pomena; skrbeti za javno blaginjo; ogroziti javne koristi; brigati se za javne zadeve; pereča javna vprašanja // ki se kaže, izraža v kaki družbeni skupnosti: vplivati na javno moralo; vzbujati javno pohujšanje; ugotavljati javno razpoloženje / javno mnenje družbeno pogojeno mnenje večine prebivalstva ali reprezentančne skupine o določeni stvari 2. namenjen uporabi, koristi vseh ljudi, skupnosti: javne dobrine; javne naprave / hoditi v javne lokale; javni park; skrbeti za red na javnih prostorih; javne ceste; javna knjižnica, tehtnica; javna dela; javno kopališče; javna prevozna sredstva 3. ki se opravi tako, da se z njim javnost, ljudje lahko seznanijo: pripravljati se na javen obračun; dati javen odgovor; javna obsodba, polemika / javni natečaj za oddajo gradbenih del; imenovati direktorja na osnovi javnega razpisa / javna seja; delo državnih organov mora biti javno / to je bil njegov prvi javni nastop nastop v tisku, na radiu, televiziji ali pred občinstvom; javna anketa anketa, pri kateri so anketiranci znani; javno glasovanje glasovanje, pri katerem vsak svoje mnenje izrazi tako, da drugi zanj vedo // ki mu prisostvuje, se ga udeleži občinstvo navadno brez omejitve: javna predstava, razstava; javna razprava na sodišču; javna usmrtitev; javno predavanje / javne prireditve; javna radijska oddaja oddaja, pri kateri je občinstvo; javno predvajanje filma predvajanje v kinematografih ali na televiziji // ki se opravi pred ljudmi, vpričo ljudi: javen prepir; dobiti javno pohvalo 4. nanašajoč se na družbenopolitično dejavnost, dogajanje: javni delavec, funkcionar / pripravljati se na javno delovanje; vključiti se v javno dogajanje; javno življenje / ima javne funkcije / državljan kot javno bitje ● javna hiša hiša, lokal, v katerem je za plačilo možno imeti spolne odnose; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo; ekspr. varuh javne varnosti miličnik, policaj; knjiž. javna ženska prostitutka; publ. sredstva javnega obveščanja časopisje, radio, televizija ◊ ekon. javni kapital kapital, ki je last države, političnoteritorialnih enot ali javnih ustanov; javna družba v kapitalistični ekonomiki družba, katere člani odgovarjajo s celotnim premoženjem; javna investicija investicija v objekt za splošne družbene potrebe; javna sredstva sredstva, ki so družbena last ali last državnih organov oziroma ustanov; fin. javni kredit kredit, ki ga najamejo državni organi; jur. javni organ; javni pravobranilec; javni red red, ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov; javni tožilec; javni uslužbenec do 1965 oseba, ki opravlja pri državnih organih ali samostojnem zavodu javno službo kot svoj redni poklic; javna dajatev prisilna denarna dajatev, ki jo država enostransko naloži občanom; dajatev, ki si jo samoupravno naložijo občani, organizacije združenega dela in interesne skupnosti, navadno denarna; javna listina listina, ki jo izda javni organ v mejah svoje pristojnosti in v predpisani obliki; javna služba dejavnost, ki zadovoljuje določene potrebe skupnosti; javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; javna ustanova nekdaj organizacija javne uprave in družbene službe; javna varnost del državne uprave, ki skrbi zlasti za osebno, premoženjsko, prometno varnost; organi javne varnosti; javno pravo pravo, ki ureja odnose, v katerih je vsaj ena stranka nosilec javne oblasti, ali odnose, ki so splošnega pomena za družbeno skupnost; javno pravobranilstvo; javno tožilstvo; šol. javna šola šola, ki je dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; urb. javne zgradbe zgradbe za upravne, kulturne, zdravstvene, gospodarske dejavnosti jávno prisl.: javno delovati; javno glasovati, govoriti, izjaviti; javno preklicati zmote; javno se je sprehajal z njo ♪
  23.      jécati  -am nedov. (ẹ̄) 1. jecljati: po nesreči je začel jecati; močno jeca / jecati iz zadrege, od strahu 2. dajati kratke, sunkovite, navadno tišje glasove: brisala si je oči in komaj slišno jecala / ekspr. v dolini so jecali streli jecáje: jecaje govoriti, vprašati jecajóč -a -e: jecajoče besede ♪
  24.      jèli  in jeli prisl. (ȅ) zastar. uvaja vprašanje; ali: jeli kdo verjame / v vezniški rabi, v odvisnih vprašalnih stavkih ugiba, jeli bo dež ali, če ♪
  25.      jêzik  -íka m (é í) 1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen, rdeč, vlažen jezik; zgornji del jezika / konica jezika / česen peče na jeziku; na jeziku pozna, koliko alkohola ima vino / goveji, svinjski jezik / prekajeni jezik; jezik v omaki // kar je po obliki podobno jeziku: med obuvanjem je poravnal jezik pri čevlju; usnjen jezik pri denarnici / v morje se zajeda jezik kopnega / ekspr.: iz topov so švigali krvavi jeziki; jeziki gorečih sveč; ognjeni jeziki so lizali streho plameni 2. ta organ pri človeku glede na pomembnost pri govorjenju: od strahu ji je jezik otrpnil; ekspr.: kaj nimaš jezika; si izgubil, slabš. požrl jezik; imaš primrznjen, prirasel, zavezan jezik, da ne odgovoriš; ne utihne, pa če bi mu na jezik stopil; raje se v jezik ugrizni, kot da o tem komu kaj poveš / kot podkrepitev: naj se mi jezik posuši, če sem to rekel; raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal / knjiž., ekspr. videti je bilo, da to, kar govori jezik, čuti tudi srce / ekspr. govoriti s predrznim predrzno, težkim jezikom težko / pooseb., slabš. vprašal je, pa noben jezik ni nič zinil // ekspr. kar kdo govori, pove: jezik ga razodeva; malo bolj pazi na svoj jezik; soditi koga po jeziku / bojevati se za kaj z jezikom s (spretnim) govorjenjem; pregovorila ga je s svojim sladkim jezikom govorjenjem / kot nasprotje dejanju: sam jezik ga je; on bo to naredil, seveda, z jezikom / ne more krotiti njenega jezika klepetavosti, opravljivosti // nav. mn., pog. klepetulja, opravljivec: ob tem dogodku so imeli jeziki dosti dela; boji se jezikov; se bo že našel kak jezik, ki bo povedal / kot psovka tiho bodi, jezik (grdi); kot nagovor no jeziki, zdaj pa govorite / on je pa jezik je zelo odrezav 3. sistem izraznih sredstev za govorno in pisno sporazumevanje: jezik se razvija, spreminja; bogatiti jezik z novimi izrazi; govoriti, naučiti se, obvladati, opisati, razumeti, znati kak jezik; prevajati iz slovanskih jezikov; predavati v tujem jeziku; italijanščina je blagoglasen jezik; klasični, moderni jeziki; skrbeti za enotnost jezika; uporabniki jezika; besedni zaklad kakega jezika; zgodovina jezika; zvrsti jezika; ljubezen do jezika / pog.: jeziki učencem ne delajo težav ti kot učni predmet; uči se, zna jezike tuje jezike; knjiž. zbrali so se ljudje najrazličnejših jezikov jezikovnih pripadnosti / angleški, češki, slovenski jezik; domači jezik jezik lastne jezikovne skupnosti; kulturni jezik ki ima izrazne možnosti tako razvite, da se v njem lahko izrazijo tudi najbolj zapletena doživetja, zaznave, spoznanja; materni jezik ki se ga otrok nauči od svojega okolja, zlasti od matere; mednarodni jezik ki ga za medsebojno sporazumevanje uporablja več narodov; narodni jezik; svetovni jezik ki je zelo razširjen // navadno s prilastkom uporaba tega sistema na določenem področju človekovega udejstvovanja: pisatelj ima barvit, bogat, čist, gladek, jasen, lep, slikovit jezik; knjiga, pisana v težkem jeziku / časopisni, govorniški, odrski, pesniški, poslovni, tehniški, umetniški, znanstveni jezik; jezik ekspresionistov; jezik protestantskih piscev / otroški jezik; jezik izobražencev, kmetov / sodobni jezik / preštudirati jezik in vsebino romana; Cankarjev jezik stil 4. s prilastkom kar omogoča sporazumevanje sploh: človeški jezik; čebelji, ptičji jezik; pogovarjati se z opicami v njihovem jeziku / z oslabljenim pomenom: jezik formul formule; jezik grbov grbi // knjiž. kar omogoča nebesedno izražanje: preliti zgodbo v filmski jezik; povedati v slikarskem jeziku / ekspr. jezik ljubezni 5. knjiž., navadno s prilastkom način izražanja, vezan na določeno pojmovanje, razumevanje česa: v kulinaričnem jeziku bi se reklo, da televizija skrbi za kulturno hrano; povedati kaj v marksističnem jeziku; pri govorjenju o električnem polju je uporabljal matematični jezik / njegovega jezika ne bodo razumeli misli, pojmovanja, stališča; publ.: organizacija ne najde vselej adekvatnega jezika načina, metode; govoriti v jeziku reforme ● ekspr. jezik mu ni dal miru, da ne bi rekel ni se mogel premagati; ekspr. od žeje se ji jezik kar lepi na nebo zelo je žejna; ekspr. jezik ga je srbel, vendar ni rekel čutil je veliko željo, da bi kaj rekel, povedal; ekspr. jezik ji (gladko) teče, ji teče kot namazan izraža se spretno, z lahkoto; pog., ekspr. tekal je po opravkih, da mu je jezik visel iz ust da se je zelo upehal; tekal je zelo hitro; jezik se mu zapleta, zatika ne izgovarja, ne govori gladko; ekspr. ljudje si že brusijo jezike veliko govorijo o tem, opravljajo; ekspr. toliko časa bo brusila jezik, da ji bo dovolil iti govorila, si z govorjenjem prizadevala doseči; ekspr. brzdaj jezik pazi, kaj, kako govoriš; ne govori mnogo; pog., slabš. jezik za zobe, star. za zobmi molči, ne ugovarjaj; ekspr. držati jezik (za zobmi) ne povedati česa, molčati; slabš. ona ima jezik je opravljiva, predrzno govori; pog., ekspr. ta pa ima jezik spretno, z lahkoto se izraža; pog., ekspr. zdaj ste tiho, potem boste imeli pa jezike boste kritizirali, opravljali; ekspr. vsemu svetu kaže jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ekspr. lomi si jezik s slovenščino s težavo jo govori, izgovarja; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči; ekspr. pijača jim je odtajala, odvezala, razmajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; pokazati komu jezik pomoliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; ekspr. pristriči komu jezik zmanjšati njegovo odrezavost, pikrost; nizko pazi, da ne iztegneš jezika ne izdaš, ne poveš česa; nizko takrat bi iztegnil jezik, ko je bil čas za to povedal, rekel; nizko ko se bo razvedelo, bodo ljudje spet iztegovali jezike opravljali, obrekovali; pog., ekspr. kar naprej suka, vrti jezik govori; ekspr. zna sukati jezik spretno govoriti; pog., ekspr. zavezati komu jezik z učinkovitim dejanjem, izjavo doseči, da preneha kritizirati, opravljati; pog., ekspr. v tej zadevi imam zavezan jezik o njej ne smem dajati izjav; ničesar ni mogel spraviti z jezika reči, povedati; te besede so mu šle težko z jezika nerad, težko je to povedal; ekspr. beseda mu je kar ušla, zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. besede mu kar vro z jezika veliko in z lahkoto govori; besedo mi je vzel z jezika rekel je prav to, kar sem hotel reči jaz; pog., ekspr. niti kapljice ga ni dal na jezik ni popil niti malo alkoholne pijače; knjiž. te misli polaga avtor na jezik glavnemu junaku jih izraža, posreduje po glavnem junaku; položiti komu besedo na jezik pomagati komu, da bi povedal, kar je treba, kar se pričakuje; govori, kar mu pride na jezik nič ne pretehta, ne premisli, kar govori; zapiše besedo, kakor mu na jezik pride se je slučajno spomni; kletev mu je nehote prišla na jezik nehote jo je izgovoril; vprašanje mu sili na jezik rad bi ga postavil, izgovoril; pog., ekspr. stopiti komu na jezik ukreniti kaj, da preneha negativno govoriti o čem; star. priti v jezike postati predmet opravljanja, obrekovanja; pog., ekspr. zadnji hip se je ugriznil v jezik ni povedal, rekel, kar je hotel; pog., ekspr. že večkrat se je v jezik ugriznil se mu je zgodilo to, kar je prej obsojal pri drugih; pog., ekspr. prijeti koga za jezik zahtevati, da izrečeno mnenje dokaže ali prekliče; molčal je, čeprav je imel besedo že na jeziku je hotel že spregovoriti; pog., ekspr. na jeziku imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. ta nima dlake na jeziku v vsakem položaju si upa odkrito povedati, kar misli, da je prav; ekspr. ima že dušo na jeziku je tako slab, da bo kmalu umrl; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; pog. to imam že dolgo na jeziku že zdavnaj sem hotel povedati; pog. imeti kaj neprestano na jeziku omenjati, izgovarjati; sklicevati se na kaj; pog., ekspr. imeti, nositi kaj samo na jeziku govoriti eno, čutiti, ravnati pa drugače; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil; publ. samo na jeziku priznavajo njihovo samostojnost samo v izjavah, ne pa v dejanjih, odnosih; pog., ekspr. pazi, da jih ne boš dobila po jeziku da ne boš zaradi odrezavosti, pikrosti kaznovana; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati; nar. jezik v zvonu se maje kembelj; pog. imeti dober jezik spretno govoriti; pog., slabš. imeti dolg jezik biti opravljiv, odrezav; veliko govoriti; ekspr. s palico po njem, saj ne razume drugega jezika dopovedati mu je mogoče le na oster način; pog. ima grd jezik obrekuje; nedostojno govori; govoriti, najti isti, skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; pog., ekspr. imeti nabrušen jezik biti odrezav; pog., ekspr. imeti namazan jezik biti spreten v izražanju; ekspr. biti ostrega biti odrezav, napadalen, strupenega jezika biti zelo opravljiv, obrekljiv; ekspr. ta pa nima priraščenega jezika spretno in veliko govori; ima jezik kot kača, kot krava rep je zelo odrezav, piker; preg. kolikor jezikov znaš, toliko (mož) veljaš znanje več jezikov zelo poveča človekovo pomembnost ◊ anat. podraščen jezik; koren jezika skrajni zadnji del jezika; bot. jelenov jezik praprot s celorobimi, do pol metra dolgimi listi, Phyllitis scolopendrium; kačji jezik praprot vlažnih travnikov s samo enim listom, Ophioglossum; pasji jezik dlakava rastlina z rjavo rdečimi ali rožnatimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Cynoglossum; navadni volovski jezik dlakava rastlina s škrlatnimi cveti, ki kasneje pomodrijo, Anchusa officinalis; elektr. programski jezik umetni jezik za izražanje računalniških pragramov; programski jezik fortran; etn. jezik premični del trlice; geogr. ledeniški jezik spodnji del ledenika; geol. jezik del kamnin, ki se klinasto zajeda v druge; jur. občevalni jezik ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih; uradni jezik ki je z zakonom določen za uradno poslovanje; lingv. fleksijski jeziki; govorjeni jezik kot je zvočno uresničen z govorilnimi organi; govorni jezik ki ni uresničitev vnaprej pripravljenega besedila; kentumski jeziki; knjižni jezik kodificirani jezik jezikovne, narodnostne skupnosti; ljudski jezik jezik socialno in izobrazbeno navadno preprostejših slojev prebivalstva; mrtvi jezik ki ga noben narod, ljudstvo več ne govori; naravni jezik ki se razvije v človeških skupnostih sam od sebe; pogovorni jezik prostejša, navadno govorna varianta knjižnega jezika; umetni jezik; živi jezik ki ga kak narod, ljudstvo še govori; družina jezikov več po izvoru sorodnih jezikov; med. obložen jezik z belkasto plastjo na površini; šol. učni jezik v katerem poteka pouk; vet. leseni jezik bolezensko otrdel jezik pri govedu; zool. morski jezik ploščata morska riba z nesimetrično razporejenimi očmi in usti, ki leži na morskem dnu; morski list ♪

   141 166 191 216 241 266 291 316 341 366  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA