Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ras (6.083-6.107)


  1.      skomínati  -am nedov. (í) 1. brezoseb. imeti kratkotrajen neprijeten občutek vzdraženosti, rahlega skelenja v zobeh ob zaužitju kake jedi, zlasti zelo kisle, trpke: če jem nezrelo grozdje, me skomina; po jabolkih jo skomina; skomina ga po zobeh / v osebni rabi zobje me skominajo // imeti temu podoben telesni občutek zaradi odpora, strahu: ne praskaj po zarjaveli pločevini, ker me skomina; ko je gledal, kako nerodno seka, ga je kar skominalo 2. povzročati kratkotrajen neprijeten občutek vzdraženosti, rahlega skelenja v zobeh ob zaužitju kake jedi, zlasti zelo kisle, trpke: limone marsikoga skominajo // povzročati temu podoben telesni občutek zaradi odpora, strahu: sintetične tkanine jo skominajo 3. brezoseb., ekspr. čutiti željo po čem: vedno ga je skominalo po slavi; prav skomina ga, da bi jo vprašal / skominalo jo je po koščku domače potice; skominalo se mu je po prijateljih / že dolgo ga skomina po sosedovem gruntu ♪
  2.      skomízgati  -am nedov. (ȋ) skomigati: presedal se je in nervozno skomizgal / na vsa vprašanja je samo skomizgal skomizgajóč -a -e: skomizgajoč z rameni, je opazoval prepir ♪
  3.      skomízgniti  -em dov. (í ȋ) skomigniti: na vprašanje je le skomizgnil / začudeno ga je pogledala in skomizgnila z rameni ♪
  4.      skóp  -a -o stil. -ó in skòp skôpa -o prid. (ọ̑ ọ́; ȍ ó) 1. ki nerad ali sploh ne daje, porablja, zlasti denar: skop človek; tako je skopa, da še sama sebi nič ne privošči; varčen in skop // ekspr., navadno v povedni rabi, navadno z orodnikom ki daje, porablja zelo malo tega, kar izraža dopolnilo: biti skop z denarjem, s plačilom; gospodar je bil skop z vinom / skop z odobravanjem; je skop s pohvalo redko koga, kaj pohvali / igralec je bil skop v gibih, njegova razburjenost se je kazala le v glasu 2. ekspr. po količini, kakovosti komaj zadosten, zadovoljiv: poslali so jim le nekaj skopih podatkov; te informacije so preveč skope; poročilo je kratko in skopo / ob tako skopih letinah so se težko preživljali / sobo je razsvetljevala skopa svetloba slaba, medla // ki se pojavlja v zelo majhni meri: odzdravil mu je le s skopim nasmeškom / hoteli so jim kratiti še tiste skope pravice, ki so si jih priborili redke // z izrazom količine ki ne dosega točne mere; slab: dobil je samo skopo polovico premoženja; privoščili so si le skopo urico oddiha ● ekspr. v nekaj skopih besedah, stavkih mu je sporočila svojo odločitev kratkih; ekspr. bil je še bolj skopih besed kot navadno še bolj redkobeseden; ekspr. skopa kraška zemlja nerodovitna; ekspr. biti skop v besedah, v govorjenju, z besedami redkobeseden skópo in skôpo in skopó prisl.: skopo se nasmehniti, odgovoriti, poročati; skopo odmerjen čas, prostor; skopo osvetljena ulica ♪
  5.      skópljati  -am nedov. (ọ́) odstranjevati spolne žleze: skopljati prašiče ♪
  6.      skôraj  prisl. (ō) 1. izraža precejšnje približevanje določeni polni meri: skupaj sta delala skoraj deset let; mesto ima skoraj milijon prebivalcev; skoraj nič ne vemo o tem; porabili smo skoraj toliko kot lani; bala se je skoraj še bolj kot prej / skoraj nikogar od navzočih nisem poznal; oglasil se je skoraj vsak večer; ustavili smo se skoraj v vsaki vasi; skoraj v vseh ali v skoraj vseh primerih / med počitnicami skoraj ni bilo dneva, da ga ne bi kdo obiskal 2. izraža precejšnje približevanje polni stopnji povedanega: njegova koža je skoraj črna; vročina je bila skoraj nevzdržna; dvorana je skoraj prazna; cesta je bila skoraj suha; rana je skoraj zaceljena; bil je še skoraj otrok, ko so mu umrli starši; skoraj sram ga je bilo pred toliko ljudmi / bila sta skoraj enako velika; skoraj gotovo se bo pritožil; govoril je skoraj jokaje; gledali so skoraj samo na zunanjost / z njo govori in ravna skoraj kakor mati; vse je bilo razsvetljeno, da je bilo skoraj kot podnevi / skoraj povsod so ga že iskali; stanuje skoraj sredi mesta; skoraj vedno najde kak izgovor 3. nav. ekspr., pri naštevanju izraža dopolnjevanje, rahlo stopnjevanje povedanega: oblačila se je čedno, skoraj po modi; videli so ju v zaupnem, skoraj prijateljskem pogovoru; s pridušenim glasom, skoraj šepetaje je začel peti; njen obraz je bil resen, skoraj žalosten; čudno in skoraj nemogoče je, da se tega ne spomniš več; znanec mi je pisal v kratkih, suhih, skoraj telegrafskih stavkih; vse to je vzbudilo v njem odpor, obsodbo, zgražanje in skoraj sovraštvo / mlada je še, otrok skoraj 4. izraža, da je (bilo) dejanje blizu uresničenja: skoraj bojimo se zanj, ker je tako nepreviden; drugi tekmovalci nas skoraj dohitevajo; imate še kaj moke? Skoraj smo jo porabili; tak papir skoraj ne prepušča maščobe; govori tako tiho, da ga skoraj ne slišimo; v teh deželah ljudje skoraj umirajo od lakote / bolje se tega skoraj ne da narediti; tako me je prepričeval, da sem mu skoraj moral verjeti; čakal sem, da me je skoraj začelo zebsti / Poznal sem župnika, ki se je obregal ob predpustni praznik - skoraj da niso šli s cepci nadenj (I. Cankar) // nav. ekspr., s pogojnim naklonom izraža, da je bilo dejanje blizu uresničenja: od udarca bi skoraj omedlel; skoraj bi počil od smeha; skoraj bi ti pozabil povedati; skoraj je ne bi več poznal, tako se je spremenila; skoraj bi se (bila) zgodila nesreča 5. star. izraža, da se dejanje zgodi v kratkem času; kmalu: skoraj bodo tukaj, se že oblačijo; ni dobro, kot bomo skoraj videli; skoraj potem je moral oditi / skoraj skoraj vas bomo obiskali ● ekspr. zdaj je že čas, da si odpočijeva. Skoraj bi rekel izraža soglasje, (zadržano) pritrjevanje; ekspr. dokument je zelo pomemben, skoraj bi lahko rekli, zgodovinski izraža natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega; ekspr. bodo preuredili tudi to sobo? Skoraj ne verjamem izraža rahlo podkrepitev trditve; pog. ustaviti je moral pred vsakim križiščem. No, skoraj izraža dopolnitev, popravek povedanega; sam.: skoraj še nikoli ni zajca ujel, komaj ga pa je ♪
  7.      skorájžiti se  -im se dov. (á ȃ) pog. opogumiti se: nazadnje se je le skorajžila in vprašala / dolgo se ni oženil, zdaj pa se je le skorajžil ♪
  8.      skórja  -e ž (ọ̄) 1. zunanja plast lubja, sestavljena iz odmrlega tkiva: ostrgati skorjo z debla, vej; gladka, hrapava, razpokana skorja; hrastova, smrekova skorja; skorja, porasla z lišajem, mahom; roke ima trde in raskave kot hrastova skorja / lupiti skorjo lubje / drevesna skorja 2. zunanja, trša plast kruha, peciva: hrustava skorja; hlebec, žemlja z lepo skorjo; premalo, preveč zapečena skorja; obrezati zažgano skorjo; skorja in sredica / pobrala je skorje kruha posušene koščke kruha; ekspr. med vojno dostikrat niso imeli niti suhe skorje / krušna skorja; skorja kruha // zunanja, trša plast živila sploh: nahitro opeči meso, da dobi lepo skorjo; odrezati siru skorjo; zlato rumena skorja pečenega piščanca 3. navadno s prilastkom vrhnja, trša plast na površini česa: prekopati zemljo, na kateri se je zaradi suše naredila skorja; snežna skorja se ni udirala / z oslabljenim pomenom: ledena skorja na jezeru se je začela lomiti; vse je prekrito s skorjo umazanije; pren., ekspr. njegov mladostni idealizem se je počasi prevlekel s trdo realistično skorjo ♦ agr. vrhnja, trša varovalna plast trdih, poltrdih sirov // ekspr. zunanji videz, vedenje, zlasti grobo, neprijazno: pod raskavo, trdo skorjo se je skrivalo sočutno srce / hribovci so ponavadi ljudje trde skorje 4. geol., v zvezi zemeljska skorja zunanja plast zemeljske oble, ki jo sestavljajo trdne kamnine: vrtati tisoč metrov globoko v zemeljsko skorjo; gubanje zemeljske skorje; plasti, zgradba zemeljske skorje; razpoke v zemeljski skorji; zemeljska skorja in zemeljski plašč 5. anat., navadno s prilastkom vrhnja plast nekaterih notranjih organov: debelina, plasti, zgradba skorje / ledvična skorja; (siva) možganska skorja siva plast na površju velikih možganov z ganglijskimi celicami; skorja malih možganov; operacija skorje nadledvične žleze ● cimetova skorja posušeno lubje cimetovca, ki se uporablja kot dišava; ekspr. boj za vsakdanjo skorjo kruha za najosnovnejša materialna sredstva, materialne dobrine; ekspr. obubožali so do zadnje skorje popolnoma; ekspr. rudarska skorja kruha je zelo trda rudarsko delo, rudarski poklic je težek ♪
  9.      skórjast  -a -o prid. (ọ̄) 1. ki ima skorjo: skorjaste lesnate rastline; belo skorjasto deblo / rjavo skorjast prepečenec / hoditi po skorjastem snegu; prekopati skorjasto zemljo / ekspr. radi ga imajo, čeprav je tako skorjast po zunanjem videzu, vedenju grob, neprijazen 2. podoben skorji, zlasti hrapavi, razpokani: skorjasta površina; ekspr. izsušene, skorjaste ustnice; njegov nagubani, od sonca ožgani obraz je bil skorjast kot hrastovo deblo ● po skorjasti strehi je škrebljal dež po strehi, narejeni iz kosov lubja ◊ bot. skorjasti kamnokreč ali skorjasti kreč gorska rastlina z listi, pokritimi z apnenčastimi ploščicami, in belimi cveti v socvetju, Saxifraga crustata; skorjasti lišaj ♪
  10.      skórš  -a m (ọ̑) bot. gojeno ali divje rastoče drevo z rumenimi, drobni hruški podobnimi plodovi, Sorbus domestica: plodovi skorša so trpkega okusa; dren, glog in skorš ♪
  11.      skošátiti se  -im se dov. (á ȃ) knjiž. postati košat, bujno razraščen: drevo se je skošatilo ♪
  12.      skózinskóz  in skóz in skóz in skózi in skózi prisl. (ọ̑-ọ̑) ekspr. 1. izraža razprostranjenost po vsej širini, globini: skozinskoz premočen plašč; skozinskoz prepojen s krvjo / čuti, da jo skozinskoz preplavlja sreča 2. nenehno, ves čas: skozinskoz je bil lojalen državljan; skozinskoz je bila ob njem; skozinskoz je godrnjal; tekma je bila skozinskoz izenačena; biti skozinskoz navzoč pri čem 3. popolnoma, v celoti: skozinskoz izvirno delo; skozinskoz nezanesljiv, prestrašen; skozinskoz prežet z revolucionarnimi idejami; vse, kar je povedal, je bilo skozinskoz resnično / gozdna steza je bila skozinskoz nevarna po vsej svoji dolžini // izraža visoko stopnjo, mero: on je skozinskoz natančen, pošten; položaj je skozinskoz resen / poznati koga skozinskoz zelo dobro; neskl. pril.: biti skozinskoz egoist, poštenjak, zdravnik; on je skozinskoz Ljubljančan pravi ♪
  13.      skrájnik  -a m (ȃ) knjiž. 1. deska z eno ravno in drugo izbočeno ploskvijo; krajnik: hrastovi skrajniki 2. kdor je krajni, zadnji v vrsti: skrajnik je stopil malo naprej // skrajni, zadnji del česa: Lubnik je skrajnik Julijskih Alp ♪
  14.      skréčnik  -a m (ẹ̑) bot. gozdna in travniška rastlina z modrimi ali rumenimi cveti v socvetjih, Ajuga: piramidasti, plazeči skrečnik ♪
  15.      skričáti  -ím dov. (á í) zastar. zakričati: prestrašeno je skričal; skričala je, da so se vsi ozrli ♪
  16.      skríl  -i [iu̯ tudi il] ž (ȋ) 1. plošča iz (glinastega) skrilavca, ki se uporablja zlasti za pokrivanje streh: streha je pokrita s skrilmi / pisati na skrili // nar. kamnita plošča sploh: kraške kuhinje, tlakovane s skrilmi; apnenčaste skrili 2. skrilavec: kjer je hudournik odnesel prst, se vidi temnosiva skril; apnenec, skril in druge kamnine ● star. tok je porival k bregu velike ledene skrili plošče ♪
  17.      skríla  -e ž (í) nar. skril ž: stare kmečke hiše, pokrite s skrilami / s skrilami tlakovano kraško dvorišče s kamnitimi ploščami ♪
  18.      skrivnóst  -i ž (ọ̑) navadno s prilastkom 1. kar se ne da razumeti, dojeti, pojasniti: nekatere stvari so za človeka še vedno skrivnost; skušal je razrešiti, ekspr. razvozlati skrivnost; nepojasnjena, velika skrivnost; skrivnost morja, narave; skrivnosti življenja / skrivnost prijateljeve izginitve ♦ rel. verska skrivnost nedoumljiva verska resnica; skrivnost svete Trojice 2. kar kdo ve, mu je zaupano in se ne sme pripovedovati drugim: izdati skrivnost; ekspr. izmamiti komu skrivnost; obdržati skrivnost zase; odkriti, povedati, zaupati komu skrivnost; vznes. skrivnost je odnesel s seboj v grob; poznati, prikrivati skrivnost / poslovna, uradna, vojaška skrivnost / imeti skrivnosti pred kom; tu ne gre za nobeno skrivnost; vedeti za družinsko skrivnost; razkrival mu je skrivnosti o ženskah / ljubezenske, ekspr. srčne skrivnosti ∙ ekspr. nahajališče gob je skrivnost o tem, kje rastejo gobe, se ne pripoveduje drugim; ekspr. pripravljanje te jedi naj ostane skrivnost o tem ne želim, nočem govoriti; ekspr. javna skrivnost stvar, za katero že vsi vedo ♪
  19.      skrivnósten  -tna -o prid., skrivnóstnejši (ọ̑) 1. ki se ne da razumeti, dojeti, pojasniti: skrivnostni pojavi; skrivnostna izginitev, smrt; to so skrivnostne stvari / skrivnostna moč; skrivnostne naravne sile; skrivnostno življenje rastlin / skrivnostna prikazen; skrivnostna bitja / skrivnostno število 2. nav. ekspr. ki skriva, prikriva svoje bistvo: skrivnosten človek; dela se skrivnostnega; postati skrivnosten / skrivnostna osebnost // katerega bistvo se ne da (z lahkoto) spoznati, ugotoviti: spregovoriti s skrivnostnim glasom; skrivnosten molk, nasmeh; fantovo skrivnostno vedenje ga je zaskrbelo / skrivnosten obraz / umrl je v skrivnostnih okoliščinah; od nekod je prihajala skrivnostna svetloba 3. znan, namenjen ozkemu krogu ljudi: pomen te besede je skrivnosten; skrivnostna novica / skrivnostni verski obredi 4. poln skrivnosti: skrivnosten gozd; skrivnostne globine morja; skrivnostno jezero / skrivnosten mrak; skrivnostna noč / ljubezen je najskrivnostnejša skrivnóstno prisl.: skrivnostno govoriti, se nasmehniti; skrivnostno lepa podoba; skrivnostno miren kraj; sam.: doživljanje sveta kot nekaj skrivnostnega; hrepenenje po skrivnostnem ♪
  20.      skrížati  -am dov. (ȋ) 1. star. položiti kaj navzkriž; prekrižati: skrižati roke na prsih 2. biol. medsebojno oploditi živali ali rastline, ki se razlikujejo vsaj v eni dedni lastnosti: skrižati sadno drevje; skrižati osla in konja; ribe v akvariju se lahko skrižajo skrížati se redko pojaviti se kot nasprotje drugega: njegov načrt se je skrižal s prijateljevim skrížan -a -o: skrižana rastlina; ta pasma še ni skrižana; imeti roke skrižane na kolenih ♪
  21.      skŕla  -e ž (ŕ) nar. skril ž: s skrlami pokrite kraške hiše / tlakovati ulice s skrlami s kamnitimi ploščami ♪
  22.      skrlúp  -a m (ȗ) agr. glivična bolezen drevja, zlasti sadnega, pri kateri nastanejo na listih in sadežih krastave pege; škrlup: škropiti proti skrlupu // bot. glivica, ki povzroča to bolezen ♪
  23.      skrômen  -mna -o prid., skrômnejši (ó ō) 1. ki ne poudarja svojega pomena, vrednosti: bil je tih, skromen delavec; pravi učenjaki so skromni; delal se je skromnega, v resnici pa je bil domišljav in nadut; kljub velikemu ugledu je ostal skromen; skromna kot vijolica / kot vljudnostna fraza po mojem skromnem mnenju, prepričanju sedanja rešitev ni dobra // ki nima velikih potreb, zahtev, zlasti materialnih: biti, postati skromen; skromna kmečka ženska; glede hrane, pri obleki, redko v hrani je skromen; bila je tako skromna, da se ni nikoli pritoževala / ekspr.: njene skromne in ponižne želje; skromno življenje 2. ekspr. ki ima samo osnovne, nujne sestavine, lastnosti, navadno slabše kakovosti: najpomembnejše poskuse je napravil v svojem skromnem laboratoriju; postavili so mu skromen spomenik; skromna hiša; oprema je zelo skromna / v oglasih skromno sobo išče študent / živeti v skromnih razmerah // ki ima malo tega, kar izraža določilo: po obsegu in lepoti skromno grajsko poslopje / tehnično skromen scenarij 3. ekspr. po količini, stopnji majhen: zastavili so si razmeroma skromne cilje; radioaktivno sevanje je že v skromnih odmerkih zelo škodljivo; drama je doživela le skromen uspeh; letošnji pridelek je zelo skromen; preživljajo se s skromno očetovo pokojnino; za svoje delo je dobil le skromno plačilo; njegovo poznavanje tega problema je zelo skromno; kljub skromnemu poslušalstvu je govoril zelo zavzeto maloštevilnemu; publ. na razpolago so imeli le skromna denarna sredstva malo denarja 4. ekspr. ki vsebuje malo raznovrstnih elementov: izbira tkanin je letos zelo skromna / na mizi ga je čakala skromna večerja ● evfem. hiše na koncu vasi so zelo skromnega videza slabe, revne; ekspr. najprej je prikazal skromne začetke razvoja te vede majhne, navidez nepomembne; ekspr. po dolgem iskanju je le dobil skromno službo malo pomembno, slabo plačano; ekspr. skromna kraška tla slaba, nerodovitna skrômno prisl.: skromno se nasmehniti, obnašati; živeli so zelo skromno; skromno opremljena soba ♪
  24.      skúha  -e ž (ū) 1. nar. (kuhana) jed, hrana: za večerjo je pripravila skuho / krompirja ima še za tri skuhe obroke // (kuhana) hrana za prašiče: dati prašičem skuho / kmetje pospravljajo skuho z njiv 2. gastr. jed iz kislega zelja ali repe, fižola in krompirja ♪
  25.      skúpek  -pka m (ȗ) navadno s prilastkom kar je iz več skupaj stoječih, se nahajajočih stvari, ki tvorijo celoto: skupek atomov; skupki gub na oblačilu; nerazločen skupek poslopij / skupek glasov / skupek prsti kepa, gruda; skupek steklenic na mizi skupina / leči jajčeca v skupkih ♦ biol. skupek celic; kem. skupek molekul; min. skupek kristalov // kar je iz več stvari iste vrste, ki tvorijo celoto: obravnavati nov skupek vprašanj; skupek bolezenskih znakov / komunalno gospodarstvo je skupek različnih gospodarskih dejavnosti; obravnavati pravo kot skupek pravil in predpisov / publ., z oslabljenim pomenom skupek ugodnih okoliščin mu je omogočil ustvariti dober film ● knjiž. ta knjiga je pravi skupek ljudske modrosti prava zakladnica; knjiž. človek je skupek dobrih in slabih lastnosti ima dobre in slabe lastnosti ♪

   5.958 5.983 6.008 6.033 6.058 6.083 6.108 6.133 6.158 6.183  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA