Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ran (4.826-4.850)


  1.      kôza  -e stil. -é ž (ó) 1. manjša domača žival s srpastimi rogovi, ki se goji zlasti zaradi mleka: koza meketa; kozo molsti, pasti; čreda koz; skače kot koza / angorska koza ki ima dolgo, mehko dlako; domača koza; kašmirska koza z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz osrednje Azije 2. slabš. neumna, domišljava ženska: ona je prava, velika koza / kot psovka: koza neumna; koza kozasta 3. lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje: desko položiti na kozo / tesarska koza; koza za žaganje drv // tej podobna priprava, ki se rabi kot podstavek: risalna deska, postavljena na dveh kozah 4. nar. okrogla lončena posoda, navadno s tremi nogami ali brez njih: okrog koze je bilo polno žerjavice 5. mn. kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži: preboleti koze; epidemija koz / ekspr. takrat so razsajale koze; pog. koze cepiti proti kozam; zastar. koze staviti cepiti proti kozam ● ekspr. narediti tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani ◊ agr. koza kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; etn. kozo biti otroška igra, pri kateri igralci mečejo v stoječ predmet kamne, da bi ga prevrnili; grad. koza lesena, kovinska priprava, na katero se položi deska, ploh; mostna koza podpornik, navadno pri lesenem mostu; med. črne koze kužna bolezen s krvavimi mehurčki na koži; strojn. ležajna koza kovinska priprava za držanje ležaja v določeni razdalji od tal; šport. koza telovadno orodje za preskoke; vet. goveje, ovčje koze; zool. divja koza gams ♪
  2.      kozárec  -rca m (ȃ) 1. majhna, navadno steklena posoda za pitje: naliti kozarec; prijel je (za) kozarec in pil; poln kozarec; žvenketanje kozarcev / kozarec mleka, vina, vode // vsebina kozarca: izpiti kozarec do dna // ekspr., v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno alkoholna pijača: povabil ga je na kozarec 2. (večja) steklena posoda za shranjevanje živil: kozarce hermetično zapreti; vložiti sadje v kozarce; kozarec marmelade / navadni, patentni kozarci; kozarci za vlaganje ● ekspr. kozarca se ne brani rad ima alkoholno pijačo; vznes. dvigniti kozarec nazdraviti; ekspr. pridno prazni kozarce pije, navadno vino; ekspr. zvrniti kozarec izpiti brez oddiha; šalj. globoko je pogledal v kozarec opil se je; ekspr. članek je povzročil vihar v kozarcu vode veliko neupravičeno razburjenje ♪
  3.      kôzel  -zla [ǝu̯] m (ó) 1. kozji samec: kozel se pase; ovni in kozli; smrdi kot kozel zelo, močno 2. slabš. neumen, neresen človek: kaj bi s tem kozlom; kozel neumni // objesten, pohoten moški: stari kozel ji ne da miru 3. sprednji, dvignjeni sedež na nekaterih vozovih, zlasti kočiji: sedeti na kozlu; kozel za kočijaža 4. redko lesena naprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza: desko položiti na kozla 5. žarg., rel. član samostanskega reda, ki ni duhovnik; brat: patri in kozli so že zbrani v kapeli ● ekspr. vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje; pog., ekspr. streljati kozle delati velike napake, neumnosti ◊ agr. kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; koza ♪
  4.      kózmos  -a m (ọ̑) 1. astr. prostor, v katerem so nebesna telesa; vesolje: širjenje kozmosa 2. po nazoru starih Grkov (neizmeren) prostor kot urejena celota: od kaosa do kozmosa; pren., knjiž. pesnikov svetlobni kozmos 3. knjiž., ekspr. človekov duhovni svet: odprti prostor je zamenjal z urejenim, v sebi umirjenim kozmosom / z oslabljenim pomenom kozmos človekove notranjosti ♪
  5.      kozólec  -lca [u̯c] m (ọ̑) 1. lesena, od strani odprta stavba za sušenje žita, krme: jemati snope iz kozolca; sušiti v kozolcu; prenočil je pod kozolcem / dvojni ali vezani kozolec dva vzporedna kozolca, zvezana s skupnim ostrešjem; kozolec dvojnik ♦ agr. stegnjeni kozolec ki ima okna v eni vrsti; žični kozolec kozolcu podobna naprava za sušenje krme; kozolec na rep dvojni kozolec s podaljškom 2. obrat telesa okrog prečne osi naprej ali nazaj na podlagi: opisal mu je kozolec / delati kozolce; lovili so se in preobračali kozolce ∙ ekspr. preobračati politične kozolce spreminjati politične nazore ♪
  6.      kozoróg  -a m (ọ̑) gorska žival z zajetnim telesom in grbicami na sprednji strani sabljastih rogov: trop kozorogov ● rojen v znamenju kozoroga v času od 21. decembra do 20. januarja ◊ astr. Kozorog deseto ozvezdje živalskega kroga; zool. alpski kozorog kozorog z dolgimi, navzdol srpasto ukrivljenimi rogovi, Capra ibex ♪
  7.      kóža  -e ž (ọ́) 1. tanjša prevleka, sestavljena iz več plasti, na telesu a) človeka: odrgniti, opraskati si kožo; ekspr. vrv mu je posnela kožo z roke; prerezal si je samo kožo; zlomljena kost mu štrli iz kože; izsušena, uvela, ekspr. utrujena koža; ima zelo mehko, nežno kožo; poraščena koža; plast, površina kože; ohraniti prožnost kože; ima kožo kot breskev / ima zelo grdo, lepo kožo polt; nega kože / bela koža bela barva kože; porjavela, zagorela koža; svetla, temna barva kože / začela se mu je luščiti koža zgornja plast kože; koža po rokah mu je razpokala; mazati kožo / bolezni kože; vnetje kože / človeška koža b) živali: potegniti kožo z ribe; debela koža slona; dlakava, gola koža; s perjem poraščena koža / ekspr. mačka je požrla miš s kožo in kostmi vred vso // ekspr. ta prevleka človeškega telesa, katere hujša poškodba pomeni izgubo življenja: braniti (svojo) kožo; skušal je rešiti vsaj kožo; za kožo mu gre; izdajstvo je moral plačati s kožo / pog.: ves čas je nosil kožo naprodaj izpostavljal se je smrtnim nevarnostim; odnesti celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja / temu so pošteno ustrojili kožo pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega 2. ta prevleka, odstranjena s telesa živali: kupovati, prodajati kože; sušiti kožo; goveja, svinjska koža; skladišče kož / pred posteljo ima ovčjo kožo krzno / živalske kože // pog., navadno s prilastkom usnje: čevlji iz kačje, krokodilje kože / torbica iz prave kože / čistila je okna z jelenovo kožo s krpo iz jelenovine 3. tanjša, navadno čvrsta prevleka nekaterih a) sadežev: odstraniti kožo papriki, paradižniku; tanka koža / jabolko ima trdo kožo lupino b) mesnih izdelkov: olupiti kožo klobase; debela koža salame // strjena plast, navadno na površini tekočih, redkejših snovi: posneti kožo z marmelade / ekspr. na mleku se je naredila debela koža smetana ● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; mraz mu ježi kožo povzroča kurjo polt, srh; ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča; dati prašiča iz kože odstraniti zaklanemu prašiču kožo; ekspr. iz kože te bom dal izraža veliko jezo, nezadovoljstvo, ogorčenje; kriči, kot bi ga iz kože dajali zelo, močno; ekspr. od jeze, veselja bi iz kože skočil zelo sem jezen, vesel; ekspr. ne more iz svoje kože ne more ravnati drugače, kot je navajen; publ. vloga je napisana igralcu na kožo dramski tekst je tak, da ustreza igralskim sposobnostim, značaju določenega igralca; šalj. grem pod kožo gledat spat; ekspr. ta pisatelj zna zlesti pod kožo zna spoznati, predstaviti bistvo človeške narave; ekspr. mraz mu je rezal v kožo zelo ga je zeblo; ekspr. doživeti, občutiti kaj na lastni koži na sebi, sam; ekspr. ne bi bil rad v njegovi koži v njegovem položaju, na njegovem mestu; ekspr. ima debelo, trdo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden; pog. je v dobri, slabi koži čuti se zdravega, bolnega; je zdrav, bolan; je dobro, slabo razpoložen; ekspr. biti krvav pod kožo nagnjen k strastem, materialnim užitkom; ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega ◊ kozm. mastna koža ki izloča veliko maščobe; suha koža ki izloča malo maščobe; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice; teh. egalizirati kože dati jim enakomerno debelino; tur. skok čez kožo tradicionalna prireditev na praznik rudarjev, združena z obrednim sprejemanjem novih članov med rudarje; usnj. strojiti kožo obdelovati surovo živalsko kožo s strojili; konzervirana koža odrta živalska koža, pripravljena tako, da je obstojna do strojenja; surova koža ki še ni strojena; zool. letalna koža letalna mrena; plavalna koža med prsti živali, ki omogoča, pospešuje plavanje ♪
  8.      kóžar  tudi kožár -ja m (ọ̑; á) 1. nekdaj kdor zbira in (pre)prodaja kože: kožar kupuje vse vrste kož / shraniti kožuh pri kožarju krznarju 2. žarg. delavec v usnjarski, krznarski industriji, ki prevzema in sortira (živalske) kože ♪
  9.      kožéljnica  -e ž (ẹ̑) anat. podlaktna kost na palčni strani: podlahtnica in koželjnica ♪
  10.      kóžica  -e ž (ọ́) 1. tanka koža: vnela se mu je kožica med prsti / obnohtna kožica 2. manjšalnica od koža: odstraniti kožico z gobe; tanka kožica češnje, jagode / marmelada ima že kožico / gladka, mehka kožica polt // navadno s prilastkom odrta koža manjše živali: polšja kožica / pokrivalo iz zajčje kožice ◊ agr. ocetna kožica kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju; anat. deviška kožica kožna guba ob vhodu v nožnico; metal. oksidna kožica tanka oksidna plast na površini kovine; zool. plavalna kožica ♪
  11.      kóžnat  -a -o prid. (ọ̑) ki je iz kože: kožnat mešiček / legel je na kožnato ležišče / pog. kožnate rokavice usnjene // podoben koži: rastlina ima debele, kožnate liste / kožnata krila žuželk ♦ anat. kožnati labirint mehka, notranja plast labirinta ♪
  12.      kožuháti  -ám tudi kožúhati -am nedov. (á ȃ; ū ȗ) nar. štajersko odstranjevati s koruznega storža krovne liste; ličkati: včeraj so kožuhali pri sosedovih ♪
  13.      krá  medm. (ȃ) posnema glas vrane, krokarja: kra, kra, se oglašajo vrane; sam.: rezki kra se sliši prav v vas ♪
  14.      kràj  krája m (ȁ á) 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil / navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja // navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega partizanskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev 2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih Jugoslavije / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod // navadno s prilastkom ta del a) glede na gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana 3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj; na ta kraj bodo postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune // v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste) b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil // nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno 5. raba peša, v prislovni rabi, s predlogom izraža a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj; od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja b) približevanje prenehanju dejanja; konec: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru 6. nav. mn., redko krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji 7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta ● ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova; ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jur. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; lingv. prislovno določilo kraja; rel. sveti kraji; prim. skraja ♪
  15.      kràj  ž neskl. (ȁ) star., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezah: silil je zdaj v eno, zdaj v drugo kraj smer, stran; premakni se na ono kraj na ono stran ♪
  16.      kraj  predl., star., z rodilnikom za izražanje stanja ali premikanja v bližini, na strani česa; ob, zraven: hiša stoji kraj gozda; vrbe rastejo kraj potoka / pot pelje kraj njive // za izražanje usmerjenosti v bližino, na stran česa: pokopati sina kraj očeta; primakniti stol kraj postelje / znositi plevel kraj njive na rob, na kraj ♪
  17.      krajína  tudi krájina -e ž (í; ā) 1. knjiž. manjše ali večje ozemlje glede na oblikovanost, obraslost, urejenost; pokrajina: slikati krajino; krajina ob Otočcu; kultiviranje, varovanje krajine // pokrajina, ozemlje: megla je ležala nad krajino / rojstna krajina rojstni kraj 2. um. slika, na kateri je upodobljena pokrajina: na stenah visi nekaj krajin in portretov; razstava krajin ♪
  18.      krák 1 -a m (ȃ) 1. nav. mn. zadnja okončina pri žabi: skrčiti, iztegniti krake / ocvrti žabji kraki // slabš. noga, navadno dolga: komaj je stlačil svoje krake pod mizo 2. del kakega razvejenega objekta, navadno stranski: ta cesta ima več krakov; zgradili so še zadnji krak naftovoda; krak železnice 3. navadno s prilastkom kar je podobno kraku: krak sidra, šestila; krak vetrnice / žerjav s premičnimi kraki / krak križa / krak gradu krilo ◊ geom. krak kota eden od dveh poltrakov, ki oblikujeta kot; krak trikotnika vsaka od stranic, ki ležita nasproti enakima kotoma v trikotniku; vet. krak kostna izrastlina na notranji strani skočnega sklepa ♪
  19.      krák 2 -a m (ȃ) redko krakanje: daleč se je razlegal krak vrane ♪
  20.      krákanje  -a s (ȃ) glagolnik od krakati: krakanje vran je naraščalo / ni mogel poslušati njenega jokajočega krakanja ♪
  21.      krákati  -am nedov. (ȃ) 1. oglašati se z glasom kra: krokar kraka; jata vran je krakala / knjiž., ekspr. krakati nesrečo, smrt 2. ekspr. govoriti s hreščečim glasom: tako je prehlajen, da samo kraka // slabš. govoriti sploh: nehaj že krakati krakajóč -a -e: krakajoči vrani ♪
  22.      krákniti  -em dov. (á ȃ) oglasiti se z glasom kra: na drevesu je kraknil vran // nizko oglasiti se, spregovoriti: nenadoma je nekaj kraknil ♪
  23.      králj  -a m (á) 1. v nekaterih državah vladar: angleški, švedski kralj; kralj s svojimi dvorjani; živi kot kralj / v pravljicah bil je kralj, ki je imel tri sinove / sončni kralj Ludvik XIV.; kralj Matjaž pravljična oseba, ki predstavlja pravičnega, dobrega vladarja 2. ekspr., navadno s prilastkom kdor je zaradi določenih sposobnosti najpomembnejši v svojem okolju: kralj francoske poezije / kralj vseh lažnivcev / kralj ptičev orel; kralj živali lev // zlasti v zahodnih deželah kdor ima monopol v proizvodnji česa, v trgovini: avtomobilski, petrolejski kralj; bančni kralj; kralj jekla 3. igralna karta s figuro moškega s krono: pikov, srčni kralj 4. šah. najvažnejša šahovska figura: napasti nasprotnikovega kralja ● star. služiti kralju biti pri vojakih; preg. med slepimi je enooki kralj med nesposobnimi, nepomembnimi ljudmi se lahko uveljavi tudi človek z majhnimi sposobnostmi ◊ igr. kralj kegelj, ki stoji sredi med drugimi keglji; rel. (sveti) trije kralji trije možje, ki so prišli obdarovat novorojenega Kristusa; praznik v spomin na ta dogodek 6. januarja ♪
  24.      kraljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti kralj, vladati kot kralj: kraljeval je do smrti; (v) tej deželi je kraljevala znana dinastija / dobro, slabo kraljevati // ekspr. biti kje neomejen gospodar: v hiši je on kraljeval; star. kraljevati nad svojimi služabniki / tu kraljujeta ljubezen in sloga 2. ekspr. biti, nahajati se z močno izraženimi značilnostmi: med čudovitim sadjem sta kraljevali branjevki / na steni je kraljevala njegova slika 3. ekspr. stati, dvigati se nad čim: na hribu kraljuje mogočen grad / nad temnimi vrhovi kraljuje mesec ♪
  25.      kraljíca  -e ž (í) 1. v nekaterih državah vladarica: angleška kraljica; zdela se mi je kot kraljica 2. kraljeva žena: kralj in kraljica 3. nav. ekspr., s prilastkom ženska, ki je kje najvidnejša, najpomembnejša: kraljica plesa / knjiž. izbrana je bila za lepotno kraljico miss // kar je kje najvidnejše, najpomembnejše: jesen, kraljica barv / kraljica morja Benetke; kraljica športa atletika 4. star. matica (pri živalih): v mravljišču je bila tudi kraljica in ličinke 5. šah. šahovska figura, ki se giblje v vseh pravokotnih in diagonalnih smereh; dama: izgubiti kraljico ◊ bot. kraljica noči kaktus z velikimi belimi cveti, ki vzcvetejo in odcvetejo v eni noči, Selenicereus grandiflorus; vrtn. kraljica majnika glavnata spomladanska solata z mehkimi listi ♪

   4.701 4.726 4.751 4.776 4.801 4.826 4.851 4.876 4.901 4.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA