Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ral (2.850-2.874)


  1.      obhódnik  -a m (ọ̑) 1. nekdaj kdor opravlja kako pot z določenim namenom: obhodnik je sredi trga prebral obvestilo / občinski, sodniški obhodnik 2. etn. kdor hodi od hiše do hiše in s petjem ali igranjem želi srečo: obhodniki so zapeli in zaplesali ◊ žel. obhodnik proge kdor pregleduje progo na določenem odseku in sporoča o morebitnih okvarah, ovirah ♪
  2.      običáj  -a m (ȃ) 1. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju: običaji izginjajo, obstajajo, se ohranijo; ekspr. običaji izumrejo, živijo; popisovati stare običaje / ljudski, splavarski, ženitovanjski, žetveni običaji; običaji pri pokopavanju 2. navada: prilagoditi se hišnim običajem / moralni običaji pravila, norme / poznati poslovne običaje / kršiti prometne običaje / pri nas je običaj, da govorimo o tem odkrito; pozdravil je mimoidočega, kakor je na kmetih običaj / šel sem v hribe, čeprav to ni moj običaj; ni njegov običaj, da se brani ◊ jur. pravni običaj pri katerem se je zaradi ustaljene rabe uveljavilo pravno prepričanje o njegovi obveznosti ♪
  3.      običájen  -jna -o prid., običájnejši (ȃ) ki se pogosto pojavlja na istem mestu, v enaki obliki, na enak način: taki zastoji v prometu so običajni; običajna meja, mera; običajna oblika boja / avtomobil je parkiral na običajnem mestu / sprejela nas je s svojo običajno vljudnostjo / to je običajen pojav, prizor navaden // ki se rabi za določene prilike: po običajnih pozdravih se je začel delovni del simpozija; spregovoril je nekaj običajnih fraz / običajna darila // knjiž. vsakdanji, pogost: učitelj je bil v njihovi hiši običajen gost / te stvari so na deželi že čisto običajne ◊ jur. običajno pravo nezapisano pravo, ki temelji na ustaljeni rabi in pravnem prepričanju o njegovi obveznosti običájno prisl.: običajno dela dopoldne; ob odhodu jih običajno spremlja do vrat / v povedni rabi izgovoril si je, kakor je to običajno, živež in stanovanje ♪
  4.      obigráti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. z uspešno igro povzročiti, da kdo v igri za denar potroši, izda veliko denarja: vse po vrsti je obigral; obigral ga je za celoten zaslužek ♪
  5.      obiráč  -a m (á) 1. obiralec: obirači hmelja, sadja, tobaka / nar. obirači s polnimi košarami grozdja trgači 2. priprava za obiranje sadja: z obiračem je segel do najvišjih vej ♪
  6.      obírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s trganjem odstranjevati sadeže, plodove z drevesa, rastline: obirati češnje, jabolka, maline; obirati hmelj; obirati ob suhem vremenu; obirati s strojem // odstranjevati nepotrebne mladike, stare liste: obirati suho cvetje, poškodovane liste // s trganjem delati, da na drevesu, rastlini ni več sadežev, plodov: obirati sadno drevje / koze obirajo grmovje 2. odstranjevati, spravljati s česa: obirati gosenice z zelja; obirati uši; kure se obirajo; pes si obira bolhe // z grizenjem, rezanjem odstranjevati meso s kosti: obirati kurje bedro, gnjat / najrajši obira kosti 3. ekspr. povzročati, da kdo potroši, izda veliko denarja: prodajalec obira kupce; pri igri, kartanju je vse obiral 4. ekspr. opravljati, obrekovati: ljudje ga zato še vedno obirajo; obirati sosede / obirati koga za hrbtom ● ekspr. s koso obirati breg kositi redko, slabo travo obírati se ekspr. 1. obotavljati se, omahovati: pohiti, kaj se tako obiraš; obirati se z odhodom; predolgo se je obiral / obirati se pri delu 2. s prislovnim določilom biti, zadrževati se: že več dni se obira okoli naše hiše; obirati se po sobi; zakaj se tu obiraš ♪
  7.      obiskováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. hoditi, prihajati h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: ponesrečenca niso smeli obiskovati; babico smo hodili obiskovat ob praznikih; sosedje se pogosto obiskujejo / publ. ta knjižna zbirka je obiskovala zlasti kmečke bralce nanjo so bili naročeni zlasti kmečki bralci; pren. ponoči ga obiskujejo čudne misli 2. opravljati kako pot z določenim namenom: trgovski potniki obiskujejo odjemalce; zdravnik obiskuje bolnika tudi na domu / knjiž. obiskovati pedikerja, zobozdravnika hoditi k pedikerju, zobozdravniku / publ. obiskovati tuje dežele; že več let obiskujejo isti hotel / obiskovati gledališče, šolo hoditi v gledališče, šolo; obiskuje plese, prireditve udeležuje se jih // knjiž. hoditi, prihajati kam: navadil se je obiskovati drevored ob reki; vdova obiskuje možev grob 3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža ponavljanje stanja, kot ga določa samostalnik: lakota jih obiskuje; občutje osamljenosti ga je pogosto obiskovalo ● knjiž. pokrajino so več let zapored obiskovale poplave v tej pokrajini so bile več let zapored poplave; knjiž. razred obiskuje trideset učencev v razredu je trideset učencev; publ. samotne vile radi obiskujejo tatovi v njih radi kradejo obiskován -a -o deležnik od obiskovati: od čebel obiskovano drevje hitreje odcveti // s prislovom ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov: množično obiskovana letovišča, predavanja ♪
  8.      obíst  -i ž (ȋ) nav. mn., raba peša ledvica: biti bolan na obistih; vnetje obisti ∙ ekspr. preiskati, pretipati komu obisti s temeljitim izpraševanjem, poizvedovanjem razkriti, odkriti zlasti negativne lastnosti, ravnanje koga; ekspr. obrali so jo do obisti zelo so jo obrekovali; ekspr. pozna ga do obisti pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe ♪
  9.      obítelj  -i ž (ȋ) zastar. družina, rodbina: ta obitelj stanuje v sosednji hiši; biti iz dobre, ugledne obitelji / preživljati številno obitelj / ob rojstnem dnevu starega barona se je zbrala vsa obitelj ♪
  10.      objádrati  -am dov. (ȃ) 1. z jadranjem priti okrog česa: trikrat je objadral otok / objadrati zemljo / objadrati pomol, rt 2. z jadranjem se izogniti: objadrati nevarne čeri 3. z jadranjem prepotovati: objadrati vso jadransko obalo ♪
  11.      objektíven  -vna -o prid., objektívnejši (ȋ) 1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski, pravičen: objektiven človek, sodnik; spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven / objektivna kritika; objektivno ocenjevanje // neodvisen od osebnih nazorov, interesov; neoseben, stvaren: niti realizem niti naturalizem nista povsem objektivna; objektivnih meril za lepoto najbrž ni 2. ki je v skladu z dejanskim, resničnim stanjem, položajem: skušal je priti do objektivnih podatkov; tako govorjenje, pisanje ni objektivno / to je objektivna resnica splošno veljavna 3. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: objektivni zakoni sveta; objektivna resničnost, stvarnost; to je objektivno dejstvo // ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka: objektivni vzroki nesreče; dosegati uspehe kljub objektivnim težavam; objektivna in subjektivna krivda / objektivne okoliščine / narava je pogost objektivni motiv v realističnem pesništvu ◊ filoz. objektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej da spoznati; fiz. objektivni fotometer fotometer, pri katerem se meri svetloba z merilnim instrumentom, ne z očesom; psih. objektivna metoda v behaviorizmu metoda, ki proučuje zunanje, javno preverljivo vedenje in ravnanje organizmov; šol. naloga objektivnega tipa naloga, ki se more ocenjevati na osnovi objektivnih meril objektívno prisl.: govoriti, soditi objektivno; biti objektivno kriv ♪
  12.      objektivírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: v tem liku je pisatelj objektiviral svojo svobodoljubnost; objektivirati se z delom 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: čeprav je pisatelj osebo objektiviral, so vendarle opazni tudi avtobiografski elementi 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivirati kriterije objektivíran -a -o: zanj je zunanji svet le podoba objektiviranih lastnih občutkov in vtisov ♪
  13.      objektivizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: z dejanji objektivizirati svoj psihični svet; ideja se je objektivizirala v različnih pojavih 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: objektivizirati avtobiografsko snov; motiv narave se v njihovih zadnjih pesmih vse bolj objektivizira 3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivizirati merila za nagrajevanje; objektivizirati presojanje / treba bo objektivizirati elemente kreditne politike stvarno določiti, ugotoviti objektivizíran -a -o: objektivizirana merila; objektivizirano zlo ♪
  14.      obklesáti  -kléšem dov., obklêši obklešíte; obklêsal (á ẹ́) 1. z dletom obdelati kamen: obklesati marmorni blok 2. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: zgodbo bo moral avtor še obklesati obklesán -a -o: grobo obklesani kamni ♪
  15.      oblačílnica  -e ž (ȋ) prostor za preoblačenje: oblačilnice so zraven telovadnice; oblačilnice za igralce ♪
  16.      oblást  -í in -i ž (ȃ) 1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic: v družini je imel oblast oče; izgubiti ekonomsko oblast; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast // možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh: človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom v pravljicah mogel je 2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti: oblast pripada delovnemu ljudstvu; izgubiti, izvajati oblast; kraljeva, vladarska oblast / ekspr. imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti avtonomno oblast; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov / spraviti koga z oblasti; ta stranka je na oblasti že pet let 3. s prilastkom celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja: oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast // celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih: oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu 4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti: oblast se je rušila; utrjevati novo oblast; centralna, civilna, ljudska oblast; sodišče je organ oblasti // določen organ, ki ima pravico odločati a) v organizirani politični skupnosti: oblast je novico zanikala; avstrijske oblasti so na noto odgovorile; občinske, sodne oblasti / ekspr. oblast je akcijo kritizirala b) s prilastkom na področju kake dejavnosti: cerkvena oblast ga je izobčila; ukrepi luških, šolskih oblasti 5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti ● ekspr. imela je veliko oblast nad njim čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen; ekspr. te besede, obljube so imele oblast nad njim so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam; spoznal je, da je v njegovi oblasti da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic; publ. ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje; knjiž., redko zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti področij, panog ◊ jur. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje upravne enote organizirana politična skupnost z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti; sodna oblast pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, samoupravnih aktov; zakonodajna oblast pravica do izdajanja zakonov; polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih; rel. spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe ♪
  17.      oblepíti  in oblépiti -im, tudi oblépiti -im dov. (ȋ ẹ́; ẹ́ ẹ̑) 1. z lepljenjem obdati kaj s čim: oblepiti ogledalo z okrasnimi ploščami / oblepiti okna in vrata s tesnilom / ekspr. zmanjkalo mu je tal pod nogami in oblepilo ga je mehko blato 2. z lepljenjem narediti, da je kaj na čem: oblepiti steno s fotografijami filmskih igralcev; oblepiti vozilo z nalepkami; pren., ekspr. oblepiti koga z negativnimi etiketami oblépljen -a -o: s hotelskimi nalepkami oblepljen kovček; s strjeno krvjo oblepljena roka ♪
  18.      obletávati  -am nedov. (ȃ) 1. letati okrog česa: golobi obletavajo zvonik / sateliti obletavajo zemljo 2. leteč se izogibati: letala so morala obletavati mestno središče 3. leteč se premikati od česa do česa: metulji obletavajo cvete / čebele so ves dan pridno obletavale cvetoče drevo 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: obletavajo ga čudne misli, zle slutnje 5. ekspr. s prošnjami, prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za določeno stvar: obletavali so jih novinarji in fotografi; dolgo časa je obletaval šefa / fant je vztrajno obletaval dekle ● obletaval ga je mrzel pot oblival; ekspr. obletaval jo je z radovednimi pogledi radovedno jo je ogledoval obletávati se izgubljati liste, iglice: gozd se obletava / listje se obletava odpada; pren., knjiž. ta teorija se že obletava // star. osipati se: cveti, rože se obletavajo obletavajóč -a -e: obletavajoče se drevje ♪
  19.      obligírati  -am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. (pravno) obvezati, zavezati: ta izjava nas obligira; obligiral se je, da bo v roku opravil delo / pravno obligirati obligíran -a -o: podpisnik pogodbe je obligiran ♪
  20.      oblikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. dajati čemu določeno obliko: oblikovati glavo kipa; oblikovati kovino, marmor; oblikovati s kladivom, žaganjem; ročno, strojno oblikovati / oblikovati glino v posode / iz testa oblikovati cmoke / to ozemlje je oblikoval ledenik / oblikovati krošnje dreves z razpiranjem ogrodnih vej, redčenjem, rezanjem jim dajati določeno obliko // arhit. dajati, določati obliko predmetu z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: oblikovati embalažo, pohištvo; oblikovati industrijske izdelke / knjigo je oblikoval znani slikar; moderno oblikovati nakit / oblikovati izložbe 2. dajati čemu določene značilnosti: pisatelj je zgodovinsko snov oblikoval dokaj svobodno / publ. oblikovati javno mnenje / publ. narodi hočejo sami oblikovati svojo usodo odločati o njej / ta doživetja so v marsičem oblikovala njegov značaj; v tistih letih se mu je oblikoval svetovni nazor / cene se oblikujejo svobodno 3. delati, ustvarjati: oblikovati volilne enote glede na število prebivalcev; z govornimi organi oblikovati glasove; oblikujejo se nove države / iz besed oblikovati stavke / igralec je svojo vlogo oblikoval prepričljivo 4. z vzgojo povzročati pozitiven razvoj osebnosti: tudi šola oblikuje mlade ljudi / publ. oblikovati strokovni kader šolati, izobraževati / oblikovati koga v harmonično osebnost 5. z besedami izražati kaj: zna jasno, jedrnato oblikovati svoje misli, predloge 6. redko sestavljati skupino za določene naloge; formirati: oblikovati delegacijo, vojaško enoto oblikováti se 1. knjiž., redko, s prislovnim določilom kazati se v obrisih: vrhovi lip, podobni kupolam, so se oblikovali v daljavi / v mislih se mu je oblikovala domača hiša 2. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z v izraža, da osebek dobiva vsebino, obliko, kot jo nakazuje določilo: poroženeli deli kože se oblikujejo v luske / misel se je oblikovala v vedno bolj trden sklep oblikujóč -a -e: nanovo oblikujoča se organizacija oblikován -a -o: moderno oblikovani sedeži; listi so oblikovani različno; ima lepo oblikovane roke ♪
  21.      oblikóvnost  -i ž (ọ̄) 1. značilnost česa oblikovno določenega, urejenega: poudarjali so idejnost umetnosti, zanemarjali pa oblikovnost / ta skladatelj šele išče nove oblikovnosti / publ. življenje obraza je skušal prenesti v poudarjeno oblikovnost likovnost 2. značilnost snovi, da se da oblikovati: material je izbiral glede na vzdržljivost in oblikovnost 3. redko oblikovitost, oblikovanost: v oblikovnosti tal je vidno delovanje nekdanjega ledenika ♪
  22.      oblízek  -zka m (ȋ) knjiž., ekspr. poslastica: zanj je oblizek puran; med, sladoled in drugi oblizki / ta dogodek bo prijeten oblizek za naše bralce ● ekspr., redko v taborišču so se večkrat stepli za oblizek kotla za to, kdo bo pojedel ostanke jedi v kotlu ♪
  23.      oblòk  tudi oblók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) 1. star. obok: za kamnitim oblokom se je pokazalo stopnišče / pričakal jih je pod oblokom vrat ∙ star. nad njim se je razprostiral modri oblok nebo 2. biol. hrustančast ali koščen del ogrodja čeljusti, opore za jezik, škrg, navadno pri ribah: čeljustni, škržni obloki; podjezični oblok 3. elektr., v zvezi električni oblok električni tok v obliki svetlobnega in toplotnega loka med konicama oglenih ali kovinskih elektrod: varjenje z električnim oblokom ♪
  24.      obnóva  -e ž (ọ̑) glagolnik od obnoviti: obnova hiše, proge; priskrbeti sredstva za obnovo / obnova gozdov, vinogradov / povojna obnova dežele / obnova liberalizma / obnova postopka, procesa ◊ fin. Mednarodna banka za obnovo in razvoj banka, ki daje državam dolgoročna posojila za gradnjo mednarodno pomembnih gospodarskih objektov; rel. obnova prizadevanje za poglobitev versko-nravnega življenja; šol. obnova govorjenje, pisanje besedila po prebranem, pripovedovanem besedilu; za šolsko nalogo so pisali obnovo ♪
  25.      oboráti  -ôrjem in -órjem dov., obôrji oborjíte; oborál (á ó, ọ́) z oranjem se izogniti: oborati drevo ♪

   2.725 2.750 2.775 2.800 2.825 2.850 2.875 2.900 2.925 2.950  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA