Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Raja (777-801)


  1.      skrájšati  -am dov. (ȃ) 1. narediti kaj (bolj) kratko: skrajšati krilo, obleko; skrajšati vrv za pol metra; vrsta se je skrajšala / skrajšati psu rep; skrajšati si lase / skrajšati besedilo, stavek / skrajšati delovni čas, postopek, rok; skrajšati študij od pet let na štiri leta ∙ ekspr. upornike so skrajšali za glavo obglavili; ekspr. sam si je skrajšal življenje naredil je samomor ♦ navt. skrajšati jadro delno ga zviti, da je krajše; šport. skrajšati nalet // narediti, povzročiti, da je kaj videti krajše: prekratko krilo postavo skrajša 2. z dajalnikom povzročiti, da kaj po občutku hitreje, prijetneje mine: z branjem mu je skrajšal popoldan; s petjem sta si skrajšala pot skrájšan -a -o: skrajšan vojaški rok; skrajšana delovna doba; skrajšane hlače ∙ publ. doseči kaj po skrajšanem postopku v (zelo) kratkem času ♦ jur. skrajšani delovni čas delovni čas, ki traja manj kot 42 ur na teden; skrajšani postopek postopek, ki je poenostavljen in veljajo zanj krajši roki; ptt skrajšani naslov naslov, v katerem je pri pošti prijavljeno ime naslovnika zamenjano z dogovorjeno ali skrajšano oznako; zal. skrajšana izdaja izdaja, pri kateri ni podano celotno besedilo kakega dela ♪
  2.      skrókan  -a -o prid. (ọ̑) pog. ki je slabega počutja, razpoloženja po zabavi, na kateri se zlasti veliko pije in ki traja pozno v noč: skrokan človek; ves je skrokan / skrokan glas; imeti skrokan obraz ♪
  3.      skrókanost  -i ž (ọ̑) pog. slabo počutje, razpoloženje po zabavi, na kateri se zlasti veliko pije in ki traja pozno v noč: skrokanosti ne more prikriti ♪
  4.      slávje  -a s (ā) prireditev, navadno z veliko udeleženci, posvečena pomembnemu dogodku, osebi ali spominu nanju: slavje je trajalo tri dni; organizirati, voditi slavje; priti na slavje; veliko slavje / partizansko slavje; ekspr. začelo se je pravo ljudsko slavje z zelo veliko udeležbo ♪
  5.      služábništvo  -a s (ȃ) v nekaterih deželah služabniki: gospodar je sklical služabništvo ● knjiž., redko njegovo služabništvo pri tem gospodarju je trajalo deset let v nekaterih deželah služba, služenje ♪
  6.      slúžben  -a -o prid. (ȗ) nanašajoč se na službo: dobro izkoriščen službeni čas; dosegel je visok službeni položaj; službene dolžnosti, zahteve / službena leta delovna doba / službeni telefonski pogovor; službeni telegram; službena obleka / službeni psi psi, ki se glede na sposobnosti uporabljajo v vojski, policiji in za reševanje; službeni vagon; službena izkaznica izkaznica, ki potrjuje, da je kdo zaposlen v določeni delovni organizaciji; službeno potovanje potovanje iz kraja stalne zaposlitve zaradi opravljanja določenih delovnih nalog, obveznosti ♦ filat. službena znamka znamka, s katero se frankirajo samo pošiljke državnih organov in uprave; ptt službeni telegrafski kod črkovne skupine, navadno iz petih črk, ki imajo v službenih telegramih določen stavčni pomen slúžbeno prisl.: poslati vabilo službeno; direktor je službeno zadržan ∙ ekspr. tajnica je odgovarjala zelo službeno uradno, zadržano ♪
  7.      služíti  in slúžiti -im nedov. (ȋ ú) 1. biti v službi, opravljati službo: takrat je še služil, zdaj pa je v pokoju; njegov oče služi pri železnici; kot učitelj je deset let služil v tej vasi / služila je na sodišču za tajnico bila je tajnica // voj., navadno v zvezi služiti kadrovski, vojaški rok opravljati določen čas trajajočo obvezno dejavnost v vojski: njen sin služi kadrovski rok; vojaški rok je služil pri mornarici / služiti vojsko; služil je v isti četi kot jaz 2. z dajalnikom delati za koga, ki ima oblast: kmetje so stoletja služili graščakom / zvesto služi svojim nadrejenim // nav. ekspr. vneto, prizadevno delati, delovati za kaj: služiti domovini, revoluciji / služiti lepoti, resnici 3. nekdaj biti stalno najet za opravljanje določenih del: služil je na veliki kmetiji; odšla je služit v mesto; služiti za deklo, hlapca, pestunjo; služi pri dobrem gospodarju 4. navadno s prislovnim določilom dobivati kaj, navadno denar, za opravljeno delo: ti ljudje dobro služijo / koliko služiš na mesec zaslužiš / služiti denar // ekspr., v zvezi služiti kruh pridobivati (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: kdaj boš začel sam služiti kruh; služiti si kruh s poučevanjem, kot rudar 5. biti koristen, dober pripomoček: uničili so vse, kar bi služilo sovražniku; palica mu je na poti dobro služila / gradivo bo služilo vsem, ki bodo raziskovali to obdobje koristilo, pomagalo // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bodo naprave služile tudi kasneje / noge mu ne služijo več ne more več hoditi; tudi leva roka mu dobro služi lahko dela z njo 6. z oslabljenim pomenom izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta prostor je dolgo služil za skladišče; soba je služila tudi kot delavnica / čipke služijo samo za okras so; ta steza služi samo pastirjem uporabljajo jo samo pastirji; za posteljo jim služi živalska koža imajo živalsko kožo / publ. stavba služi svojemu namenu se uporablja za to, za kar je zgrajena // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: ključ služi za odpiranje konzerv / take prireditve služijo medsebojnemu spoznavanju omogočajo medsebojno spoznavanje; taka umetnost služi uspavanju družbene zavesti uspava družbeno zavest; slovnica bo služila za dvojezični pouk se bo uporabljala ● ekspr. od razburjenja ji jezik ni več služil ni mogla več govoriti; bibl. nihče ne more služiti dvema gospodoma se ravnati po dveh izključujočih se moralnih načelih hkrati; star. služiti kralju, cesarja biti pri vojakih; ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; star. služiti poželenju predajati se mu; zastar. služiti goste streči jim služíti se in slúžiti se zastar. uporabljati: služiti se dobrih zdravil / služiti se s tujim jezikom služèč -éča -e: nekateri ljudje pozabljajo na svoje osebne koristi, služeč skupnim; v ta namen služeče grablje imajo zobe na obeh straneh ♦ jur. služeče zemljišče zemljišče, na katerem obstaja služnostna pravica v korist drugega zemljišča ♪
  8.      smét  -í ž, daj., mest. ed. sméti (ẹ̑) 1. zelo majhen delec snovi, ki je kje, kjer ni potrebno, zaželeno: smet ji je padla v oko; odpihniti smet z dlani; v mleku je polno smeti; imeti denarja kot smeti zelo veliko 2. nav. mn. neuporabna, nekoristna, odpadna snov: odnesti, odpeljati smeti; odlagališče, odvoz smeti / koš, posoda za smeti 3. slabš. nepomemben, malovreden človek: taka smet mi že ne bo ukazovala ● ekspr. ne kupuj teh smeti slabih, nekvalitetnih izdelkov; pog. ta obleka je za (v) smeti je dotrajana, neuporabna; pog. nesi, vrzi to v smeti v posodo, na prostor za smeti; pog. nimamo toliko denarja, da bi še uporabno stvar vrgli v smeti zavrgli, odvrgli ♪
  9.      smŕkelj  -klja m (ŕ) 1. sluzast izcedek, ki se izloča skozi nos: smrkelj mu visi iz nosa; obrisati smrkelj; gnojen smrkelj 2. slabš. razposajen, objesten otrok: ta smrkelj prav nič ne uboga; to je rekla njena hči, ta smrkelj / kot psovka smrkelj smrkavi ● nar. purmanov smrkelj okrasna rastlina z rdečimi, dolgo trajajočimi cveti; repati ščir ♪
  10.      smúški  -a -o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na smuko, smučanje: odpreti nov smuški center; smuška sezona je trajala štiri mesece / skoki s smuške skakalnice ∙ smuške palice smučarske palice ♦ šport. smuška vez priprava na smučeh za pritrditev smučarskega čevlja 2. nanašajoč se na smuk: smuška proga / smuški zmagovalec ♪
  11.      snegolòv  -óva m (ȍ ọ̄) ograja na strehi, ki zadržuje sneg: namestiti, popraviti snegolov ♪
  12.      snét  -í ž, daj., mest. ed. snéti (ẹ̑) 1. glivična bolezen, ki se kaže v obliki črnkastih tvorb na listih, klasih, steblih rastlin: koruzo je napadla snet // nav. mn., bot. glivice, ki povzročajo to bolezen: s snetmi okužene rastline; sneti in rje / prašnata snet glivica zajedavka na žitu in drugih travah, ki razkraja zlasti klase v črn prah, Ustilago; trda snet 2. slabš. nepomemben, malovreden človek: ne druži se s tako snetjo / ed. roparji, tatovi in podobna snet nepomembni, malovredni ljudje ♪
  13.      snéžen  -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na sneg: a) iti skozi snežni metež; snežni vihar; presenetila jih je snežna ploha / snežne padavine / zasul jih je snežni plaz; prebijati se skozi snežne zamete; snežna brozga / ekspr. snežne krpe; knjiž. snežna odeja / snežni plug naprava za odstranjevanje snega; snežna ograja ograja na strehi, ki zadržuje sneg / v težkih snežnih razmerah so se povzpeli na vrh; zima je bila hladna in snežna snežena b) snežna belina njene kože ◊ avt. snežne verige; gastr. snežne kepe slaščica iz kuhanega snega kepaste oblike in z dodatkom kreme; geogr. snežna meja meja, onstran katere sneg nikoli ne skopni; med. snežna slepota kratkotrajna oslepitev zaradi močnega bleščanja; vrtn. snežna modrica rastlina s suličastimi listi in številnimi modrimi cveti, Chionodoxa luciliae; zool. snežni leopard velika visokogorska himalajska zver z gosto dolgo dlako, Uncia uncia; snežna jerebica ptica, ki živi visoko v gorah in je poleti rjava, pozimi bela; belka snéžno prisl.: snežno beli zobje; snežno čist ♪
  14.      sòbívanje  -a s (ȍ-í) knjiž. skupno bivanje, skupno življenje: nekaj dni trajajoče sobivanje manjše skupine ljudi; najti prostor in možnost za sobivanje / sobivanje predmetov skupno obstajanje ♪
  15.      sodrúg  -a m (ȗ) 1. nekdaj naslov za sočlana socialnodemokratske in komunistične stranke, organizacije: dogovoriti se z italijanskimi sodrugi za skupen nastop / kot nagovor sodrugi, vztrajajte; kot pristavek k imenu sodrug [s.] Ivan Regent 2. zastar. tovariš, prijatelj: pomagati sodrugom na potovanju / iskati si sodruga za življenje ♪
  16.      sôha  in sóha -e ž (ó; ọ́) 1. knjiž. kip: marmorna soha; soha slavnega pesnika; stati nepremično kot soha 2. teh. navpičen podporni, oporni tram, kol: podpreti strop s sohami; ograja z betonskimi sohami; soha vrtnih vrat ♦ grad. pokončni tram strešnega povezja 3. navt. zgornji drog pri trapezoidnem jadru, gibljivo pritrjen na jambor: privezati jadro na soho / nakladalna soha na jamboru ali posebnem stebru, ki se uporablja za natovarjanje in raztovarjanje tovora ♪
  17.      sók  -a m, mn. sokóvi tudi sóki (ọ̑) 1. tekočina v rastlinah, ki omogoča rast, razvoj: ta rastlina ima v steblu bel, strupen sok; nekatere žuželke sesajo drevesne sokove; sok korenin, plodov // tekočina, ki se pojavi pod lubjem v času rasti: po drevju se začne že v februarju pretakati sok / drevje je v soku 2. tekoča sestavina sadeža: iztisniti sok iz limone; sok rdeče pese // brezalkoholna pijača, narejena iz te sestavine: piti sok; sirupi in sokovi / borovničev, korenčkov, marelični sok; sadni, zelenjavni sok / elipt., pog. prosim tri soke kozarce, stekleničke soka 3. tekoč izloček nekaterih organov, žlez: matični mleček je sok, ki ga izločajo mlade čebele; dišeči, sladki sokovi cvetov / telesni, živalski sokovi 4. tekočina, ki se izloči pri dušenju, pečenju: dušiti zelenjavo v lastnem soku; sok pečenke 5. ekspr., navadno s prilastkom kar v telesu omogoča življenje, daje moč: mladostni sokovi so fante vedno bolj burili; rudnik jim je izčrpaval ves življenjski sok; rastline črpajo sokove življenja iz zemlje; pren. vstaja je črpala sokove iz podpore prebivalstva; podeželje, zaprto samo vase, brez pravih življenjskih sokov, je komaj životarilo 6. ekspr. kar dela, da je kaj živo, polno: to daje predstavi sol in sok 7. nar. gorenjsko močnik: kuhati, zabeliti sok / ajdov, koruzni sok ● nar. niti za sok ni zaslužil zelo malo je zaslužil; ekspr. dal je družbi življenjski sok svojih najlepših let življenjsko moč; pesn. sok srca kri; knjiž. upijaniti se od soka trte z vinom; ekspr. skozi osebe romana se pretaka resnični sok življenja osebe romana so življenjsko prepričljive, kot žive ◊ agr. bistri sok sadni sok iz filtriranega iztisnjenega soka; kašasti sok sadni sok iz zdrobljenih, zmletih sadežev; matični sok iz rastlin pridobljen naravni sok kot surovina za izdelavo sadnih sokov, sirupov; naravni sok; sladkorni sok pridobljen iz sladkorne pese ali sladkornega trsta; biol. celični sok raztopina organskih in anorganskih snovi v rastlinski celici; prebavni sokovi izločki prebavnih žlez z encimi, ki razkrajajo hrano pri prebavljanju; želodčni sok prebavni sok, ki ga izloča želodčna sluznica; med. telesni sokovi po Galenu arterijska in venozna kri, sluz in žolč ♪
  18.      solznodolínski  -a -o [u̯z] prid. (ȋ) knjiž., ekspr. nanašajoč se na prikazovanje sveta kot kraja trpljenja, težav: Stritarjeve solznodolinske pesmi / solznodolinsko vzdihovanje ♪
  19.      solznodolínstvo  -a [u̯z] s (ȋ) knjiž., ekspr. 1. pojmovanje, prikazovanje sveta kot kraja trpljenja, težav: očitati Stritarju solznodolinstvo / tako govorjenje, pisanje je solznodolinstvo 2. lastnost, značilnost solznodolinskega: solznodolinstvo nazora ♪
  20.      sónčen  -čna -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na sonce: sončno jedro / sončni žarki; sončna svetloba, toplota / sončni mrk; sončni vzhod, zahod / sončna energija / sončen dan; število sončnih ur v letu; sončno vreme / ustavili so se na sončni jasi; sončno pobočje / njiva ima sončno lego je obrnjena, usmerjena proti soncu; sončno stanovanje / sončni jug / vera v sončnega boga; sončni simboli / sončna kopel; sončne opekline; sončna slepota / sončna očala očala s temno obarvanimi stekli, ki varujejo oči pred ultravijoličnimi žarki; sončna ura ura, ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico / sončni kolektor ali sončni zbiralnik naprava, navadno na strehi, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje vode ali zraka; sončna peč naprava, ki izkorišča sončno svetlobo za segrevanje snovi zlasti do visokih temperatur / ekspr. sončna krogla sonce; pren., ekspr. sončne višine slave 2. ekspr. za človeka zelo prijeten: sončni dnevi mladosti; to so njeni najbolj sončni doživljaji; sončne sanje / svetle, sončne barve // ki vsebuje, izraža kaj lepega, dobrega, ugodnega: sončna prihodnost; njegovo otroštvo je bilo sončno / ima sončen dom / sončna pesem; stvari so se jim nenadoma zazdele bolj sončne / vse ima svojo sončno in senčno stran // ki vsebuje, izraža veliko veselje, srečo: sončen nasmeh; sončno razpoloženje / sončen obraz / sončni toni // z oslabljenim pomenom ki poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: sončni optimizem; sončna sreča; poln sončnega veselja ● Sončni kralj Ludvik XIV.; ekspr. zdrobiti koga v sončni prah uničiti ga, onemogočiti ga; ekspr. jezen je nanj, da bi ga zmlel v sončni prah zelo; publ. sončni vlak vlak za organizirani izlet težjih invalidov; star. sončna roža sončnica; pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen; ekspr. zmeraj je vedra in sončna zelo dobro razpoložena ◊ astr. sončni ciklus ali sončni krog doba osemindvajsetih let, po kateri se ponovijo isti dnevi tedna na isti datum v mesecu; sončni čas po Soncu merjeno trajanje; poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu; zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu; sončni sistem Sonce in nebesna telesa, ki krožijo okoli njega; sončni veter stalni tok naelektrenih delcev, ki jih oddaja Sonce; sončne bakle svetle tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi povečanega sevanja; sončna erupcija kratkotrajen svetlobni pojav v kromosferi, nastal zaradi zvečanega sevanja; sončne pege temne tvorbe v fotosferi, ki nastanejo zaradi zmanjšanega sevanja; sončno leto čas, ki ga porabi Sonce na svoji navidezni poti od enakonočja do naslednjega istovrstnega enakonočja; fiz. sončni spekter; sončna celica silicijeva ploščica, ki deluje kot električni generator, če pada nanjo sončna svetloba; fot. sončna zaslonka cevi podoben nastavek, ki se pritrdi na objektiv, da direktna svetloba ne pade naravnost nanj; meteor. sončni dvor ali sončni halo svetel kolobar okrog sonca, ki nastane zaradi lomljenja žarkov v kristalih ledu v ozračju; obl. sončni plise drobne, v obliki žarkov razporejene gube, navadno na tanjšem blagu; zool. sončni ostriž sladkovodna riba pisanih barv, živeča v Blejskem jezeru, Lepomis gibbosus sónčno prisl.: sončno se nasmehniti; sončno rumen cvet; sončno svetla poezija; sončno jasna dejstva / v povedni rabi bilo je sončno in toplo ♪
  21.      sopárica  -e ž (ȃ) 1. razmeroma visoka temperatura in vlažnost ozračja: soparica je kazala na spremembo vremena; okrog poldne je nastopila soparica; dušeča, neznosna soparica; poletna, popoldanska soparica; soparica pred viharjem // neprijetno topel, vlažen zrak: kljub neznosni soparici so vztrajali v dvorani; smrad in soparica zaradi gneče / omotična soparica v tovarni slab zrak 2. ekspr. vroče, megličasto ozračje: gozd se je ovil v soparico; migetanje, utripanje soparice ● ekspr. iz kave se je dvigala soparica rahla sopara; od stene puhti soparica vroč zrak ♪
  22.      soséska  -e ž (ẹ̑) 1. zaokrožen stanovanjski del v mestu z objekti, potrebnimi za vsakdanje življenje: zgraditi moderno sosesko; vrtec, šola in trgovina v soseski / stanovanjska soseska 2. kraj in bližnji kraji, s katerimi je ta navadno povezan: prodajati sadje po soseski; vsi v soseski so že obveščeni; najtrdnejša kmetija v soseski / tako dobrega studenca ni v vsej soseski daleč naokoli // prebivalci tega kraja in bližnjih krajev, ki so med seboj povezani: vsa soseska ga je imenovala s tem imenom; soseska se ga je izogibala 3. nekdaj skupnost upravičencev do skupnega premoženja ene ali več vasi: soseska je štela dvajset gospodarjev; izpolnjevati obveznosti do soseske / prositi sosesko za privoljenje / tako so sklenili na soseski na sestanku te skupnosti 4. rel. skupnost vernikov podružnice: oznaniti mašo za sosesko sv. Jurija ● star. živeti s kom v soseski biti sosed koga ♪
  23.      spáčiti  -im dov. (á ȃ) 1. narediti nenaravne, nepravilne gube, poteze: spačiti obraz, ustnice; spačiti se od bolečine, groze / ob teh besedah se je spačil s takimi gubami, potezami izrazil negativen, odklonilen odnos 2. nav. ekspr. spremeniti naravno, pravilno obliko česa: spačiti sliko; v konveksnem zrcalu se je njena postava spačila // spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: spačiti ime kraja; s tujkami in skovankami spačiti jezik; njegov priimek so spačili v čudno spako / s svojo razlago je pesem spačil 3. prikazati kaj drugače, kakor je; popačiti: njegovo izjavo so namenoma spačili; spačiti resnico 4. star. pokvariti, izpriditi: slaba družba ga je spačila / vse spači, česar se loti spáčen -a -o: spačen obraz; ves svet se mu zdi spačen; strmel je v spačene sence na zidu; govoril je v spačeni slovenščini; slika je spačena; duševno spačena bitja ♪
  24.      spakedráti  -ám dov. (á ȃ) slabš. spremeniti prvotno obliko, vsebino česa v slabšo, negativno: tuje besede je tako spakedral, da ga ni nihče razumel; spakedrati ime kraja ● ekspr. česar se je lotil, vse se mu je spakedralo zapletlo, pokvarilo spakedrán -a -o: govoriti spakedran jezik; spakedrana beseda ♪
  25.      spálen  -lna -o prid. (ȃ) namenjen za spanje: spalni in bivalni prostori hiše / spalni vagon vagon z oddelki, v katerih sta ležišči, omarici za obleko in umivalnik; spalna čepica čepica za čas (nočnega) spanja; spalna halja jutranja halja; spalna srajca oblačilo za spanje, ki pokriva večji del telesa; spalna vreča priprava v obliki vreče za spanje zlasti na prostem ♦ med. spalna bolezen tropska bolezen s spanju podobnim stanjem, vročino in splošnim hiranjem, katere povzročitelja prenaša muha cece; urb. spalno naselje naselje, katerega prebivalci so večinoma zaposleni zunaj kraja bivanja ♪

   652 677 702 727 752 777 802 827 852 877  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA