Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Raj (2.651-2.675)


  1.      nèsposóbnež  -a m (ȅ-ọ̑) ekspr. nesposoben človek: priglasili so se skoraj sami nesposobneži ♪
  2.      nèsposóbnost  -i ž (ȅ-ọ́) lastnost nesposobnega človeka: načrta niso uresničili zaradi nesposobnosti sodelavcev; življenjska nesposobnost / stalna vojaška nesposobnost; trajna nesposobnost za delo ♪
  3.      nèspoznáten  -tna -o prid. (ȅ-á ȅ-ā) knjiž. nespoznaven: od jeze je postal njen obraz skoraj nespoznaten / nespoznatni vzroki nedoumljivi ♪
  4.      nesréča  -e ž (ẹ́) 1. stanje, ki povzroča duševne bolečine: družino je doletela nesreča; kriv je njene nesreče; zavedati se svoje nesreče; ne znajo si pomagati iz nesreče; spraviti koga v nesrečo; ekspr. zabredli so globoko v nesrečo / ekspr.: nakopal si je (na glavo) veliko nesrečo; ti si nam prinesel nesrečo / Prešernovi Sonetje nesreče 2. dogodek, pri katerem je človek poškodovan ali mrtev: nesreča se je zgodila danes zjutraj; povzročiti, preprečiti nesrečo; zaradi neprevidnosti je prišlo do nesreče; kraj nesreče; posledice, vzroki nesreče / avtomobilska, letalska, prometna nesreča; nesreča pri delu / publ. nesreča je zahtevala smrtno žrtev // dogodek, ki človeka zelo prizadene, navadno materialno: zadela jih je nesreča, pogoreli so; ekspr. nesreče so ga kar naprej teple; da ne bi bilo nesreč, naj stranke ne pustijo goreti plina brez nadzorstva; zaradi nesreče, ki ga je doletela, je začel piti / elementarne nesreče 3. dogodek, ki povzroča človeku zadrego, neprijeten občutek; nezgoda: na proslavi se mu je pripetila nesreča, spotaknil se je in skoraj padel / kot vzklik sreča v nesreči 4. ekspr. človek, ki pogosto naredi kaj neprimernega: ta nesreča se je spet napila / kot nagovor nesreča nesrečna, kaj si storil 5. v prislovni rabi izraža a) v zvezi po nesreči da se dejanje zgodi brez določenega namena: po nesreči je dregnil v luč; po nesreči prevrniti, razbiti posodo / to se je zgodilo po nesreči b) v zvezi na nesrečo obžalovanje, sočustvovanje: na nesrečo je premlad, razburljive narave; na nesrečo ga imajo za neumnega ● ekspr. nesreča je hotela, da je izgubil stavo zgodilo se je; ekspr. nesreča ga spremlja vse življenje vse življenje je nesrečen; ekspr. ne izzivaj nesreče ne ravnaj predrzno, nepremišljeno; ekspr. biti komu v nesrečo povzročati mu neprijetnosti, težave; drži se kot kup nesreče obupano, žalostno; ekspr. nesreča človeka izmodri; prijatelja spoznaš v nesreči; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni; preg. nesreča nikoli ne počiva vedno se lahko pripeti kaj slabega; preg. nesreča ne pride nikoli sama slabi, neprijetni dogodki se pogosto vrstijo drug za drugim ♪
  5.      nesréčen  -čna -o prid., nesréčnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki čuti zaradi stanja, v katerem je, duševne bolečine: nesrečen človek; bil je zelo nesrečen; čuti se nesrečnega; če se poročiš z njim, boš nesrečna; dela se nesrečno / ekspr. njegovo srce je žalostno in nesrečno // nav. ekspr. ki izraža, kaže tako stanje: tako nesrečen obraz ima / odganjal ga je od nesrečnih misli / to je nesrečna zgodba 2. ki je doživel nesrečo: ko jim je pogorela hiša, se je nesrečna družina preselila k sorodnikom 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ti nesrečni fant, že spet si zamudil; ta nesrečna bluza mi kar naprej leze izza krila; ta nesrečna pijača ga bo čisto uničila / bilo je le nesrečno naključje, da se je to zgodilo ● ekspr. nesrečen je, da se kamnu smili zelo; nesrečna ljubezen ljubezen, ki je ljubljena oseba ne vrača; ekspr. ima nesrečne roke vedno naredi kaj narobe; trinajst je nesrečna številka po ljudskem verovanju kar ima tako številko, povzroči nesrečo, neprijetnost; ekspr. rojen je pod nesrečno zvezdo v življenju nima sreče; knjiž. kraj nesrečnega imena kraj, kjer se je zgodilo kaj hudega, usodnega nesréčno prisl.: nesrečno gledati, pasti; biti nesrečno zaljubljen; sam.: nesrečnemu pomilovanje nič ne pomaga ♪
  6.      nèstálen  -lna -o prid. (ȅ-ȃ) 1. ki ni stalen, ni trajen: ta mir je zelo nestalen; funkcija predsednika je nestalna / njegov položaj je precej nestalen 2. ki se lahko, hitro menja: v takem nestalnem vremenu ni pametno hoditi v hribe / njegovo razpoloženje je zelo nestalno / nemiren in nestalen človek je neuravnovešen nèstálno prisl.: nestalno zaposlen delavec ♦ zool. nestalno topla kri kri, katere toplota je odvisna od temperature okolice ♪
  7.      nèstanovíten  -tna -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni stanoviten: težko se je zanesti na tako nestanovitnega človeka / nestanoviten značaj / star. pri delu je nestanoviten ni vztrajen // star. spremenljiv, nestalen: nestanovitno vreme / njegova služba je bila nestanovitna ♪
  8.      nèstimulatíven  -vna -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni stimulativen: nestimulativno nagrajevanje / nestimulativen ukrep ♪
  9.      nesvést  -i ž (ẹ̑) zastar. nezavest: kratkotrajna nesvest / ležal je v nesvesti ♪
  10.      nèudržán  -a -o prid. (ȅ-á) knjiž. nezadržen, neustavljiv: delal je z neudržano vnemo; neudržano hrepenenje ∙ ekspr. z neudržano silo ga je vleklo v domači kraj zelo, močno ♪
  11.      nèugnán  -a -o prid. (ȅ-á) 1. ki se ne da ugnati, obvladati: po dvorišču so se podili neugnani otroci; po temperamentu je neugnan / ekspr. vesela, neugnana mladost / redko neugnan žrebec divji, neukročen 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: dela z neugnano vztrajnostjo; neugnana želja po sreči / neugnana opravljivka je velika, huda ● ekspr. bali so se njenega neugnanega jezika opravljanja, obrekovanja; ekspr. pri delu je neugnan zelo priden, prizadeven nèugnáno prisl.: neugnano se igrati, plesati ♪
  12.      neúmen  -mna -o prid., neúmnejši (ú ū) 1. ki ni sposoben hitro dojemati, prodorno misliti: njegovi sodelavci niso neumni; ni neumen, le učiti se mu ne ljubi; preveč je neumen za šolo; neumen je kot noč, nizko kot tele zelo / ekspr. za krajo ni neumna zna spretno krasti / kot psovka gos neumna // ki ne vsebuje, izraža sposobnosti za tako dojemanje, mišljenje: neumen obraz; neumne oči / neumen odgovor 2. ki ne ravna v skladu z razumom, pametjo: vsak neumen otrok bi se pametneje odločil; mlad je še in neumen; človek je v teh letih najbolj neumen / ekspr.: bil je tako neumen, da mu je zaupal; ni tako neumen, kot se dela / ekspr.: neumen si, če ne izkoristiš priložnosti izkoristi jo; nisem neumen, da bi šel ne bom šel / kot psovka kaj si pa šel, tepec neumni; kot vzklik človek neumni, zdaj je prepozno // ki izraža tako ravnanje: neumen nasvet; neumna odločitev / ekspr.: neumne knjige; neumne misli 3. ekspr. duševno bolan, duševno nerazvit: kaj si neumen, da tako kričiš; bil je ravno toliko neumen, da ga niso mogli poklicati na odgovor; smejal se je, kot da bi bil neumen; uči se kot neumen zelo 4. ekspr., navadno v povedni rabi zaradi močnega čustva zelo razburjen: ves neumen je od veselja; zaradi tekme je čisto neumen 5. ekspr. neprimeren, neustrezen: neumna navada; te pentlje na obleki so prav neumne; osebe v drami imajo neumna imena / imel sem same neumne izdatke // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: spravi te neumne karte; neumne težave; neumno naključje 6. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: ima neumno srečo; obšlo ga je neumno veselje / pripoveduje neumne laži ● pog. naredil se je neumnega in ga ni pozdravil kot da ga ni videl, opazil; kot da ga ne pozna, ni spoznal; pog. naredi se neumnega in vprašaj kot da nič ne veš; pog., ekspr. neumen je na avtomobile zelo rad jih ima; pog., ekspr. neumen je na ženske ima veliko slo po ženskah; ekspr. še neumna žival skrbi za svoje mladiče nerazumna; ekspr. neumna leta puberteta; ekspr. neumno vreme zelo spremenljivo, nestalno; preg. najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti neúmno prisl.: neumno govoriti, se smejati, svetovati; neumno dober je do sorodnikov; neumno začuden obraz / v povedni rabi: neumno bi bilo, če bi se dali obkoliti; ni neumno, če greš neúmni -a -o sam.: neumni ne upoštevajo dokazov; govoril je same neumne; po neumnem je zapravila ugled ♪
  13.      nèupravíčen  -a -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni upravičen, ni utemeljen: neupravičen očitek, sum; njegov strah je neupravičen; neupravičena zahteva / neupravičeno bogatenje / neupravičen lov nedovoljen ∙ neprav. zaradi neupravičenih ur je bil dijak kaznovan neopravičenih ur nèupravíčeno prisl.: neupravičeno grajati, kaznovati ♪
  14.      neúrje  -a s (ȗ) zelo močne padavine, navadno s hudim vetrom: neurje je naredilo veliko škodo; kraj je zajelo neurje / snežno neurje; pren. neurje v duši ♪
  15.      nèusáhel  -hla -o [ǝu̯] prid. (ȅ-á) ki ni usahel: še neusahlo cvetje / ekspr. neusahel vir sreče trajen, neminljiv ♪
  16.      nèutihljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) knjiž. ki (dolgo) ne utihne: neutihljiv smeh; neutihljivo stokanje ranjencev // ekspr. pogost, pogosten: materina neutihljiva graja nèutihljívo prisl.: kos je neutihljivo pel ♪
  17.      nèutrúden  -dna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) nav. ekspr. 1. ki vztrajno in z veliko vnemo opravlja svoje delo: neutruden delavec, pisatelj / občudovali so njegovo neutrudno delo / kljub neutrudnemu iskanju ga niso našli vztrajnemu 2. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: neutrudna požrtvovalnost, pridnost nèutrúdno prisl.: neutrudno delati, pisati ♪
  18.      nèutrudljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) 1. ki se ne utrudi (hitro): neutrudljivi fantje so jih ves dan vodili po mestu / do jutra je bilo še dolgo, njegove misli pa so bile neutrudljive // ki ne utruja, utrudi: prijetno, neutrudljivo delo ima 2. knjiž. ki vztrajno in z veliko vnemo opravlja svoje delo; neutruden: večkrat se je spomnil svojega neutrudljivega učitelja nèutrudljívo prisl.: neutrudljivo pomagati, vaditi ♪
  19.      nèvabljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) knjiž. neprijeten, pust: nevabljiva pokrajina / ekspr. njegov položaj je precej nevabljiv težaven, mučen ♪
  20.      nèvenljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki ne ovene, ne zvene: cvet te rastline je nevenljiv // knjiž. trajen, neminljiv: nevenljiva slava / nevenljive zasluge ♪
  21.      nevíhta  -e ž (ȋ) močen dež s hudim vetrom, treskanjem: nevihta se bliža, mine; nad mestom je divjala nevihta; pog. nevihta ga je dobila v gorah; nevihta se je polegla, ekspr. unesla; večji del dežele so zajele nevihte; pripravlja se na nevihto; močna nevihta; pren. pri sosedovih je bila včeraj spet nevihta; huda nevihta se zbira nad njegovo glavo; komaj je odvrnil nevihto od njega ♪
  22.      nevólja  -e ž (ọ̄) kratkotrajno čustvo človeka, ki se s čim ne strinja, ni zadovoljen; nejevolja: ob sinovih besedah ga je obšla nevolja; izražati, kazati nevoljo / nevolja se mu bere na obrazu / z nevoljo ji je dovolil, da gre nerad ● zastar. zadela jih je nevolja nesreča; nar. vzhodno biti v nevolji v neprijetnostih, težavah ♪
  23.      nèvšólan  -a -o prid. (ȅ-ọ̑) šol. ki ni všolan, ni vpisan v šolo: v tistem času je bilo veliko nevšolanih otrok / nevšolani kraji kraji z nevšolanimi otroki ♪
  24.      nevtralizírati  -am dov. in nedov. (ȋ) 1. napraviti, da kdo, kaj v mednarodnih odnosih ni vključen v vojaške, politične, gospodarske zveze: nevtralizirati državo / nevtralizirati pas med vojskujočima se državama 2. publ. napraviti neškodljivo, nenevarno: nevtralizirali so skupino diverzantov / treba je bilo nevtralizirati vpliv sovražnikove propagande 3. narediti, da kaj s svojim videzom, značilnostmi ne izstopa: živo rdečo barvo nevtralizirati z belo ∙ ekspr. njegovo jezo je nevtralizirala s pomirljivimi besedami zmanjšala, ublažila 4. kem. napraviti, da kaj ni bazično niti kislo: lug nevtralizira kislino; kisline in lugi se med seboj nevtralizirajo ◊ agr. nevtralizirati tla nevtralizíran -a -o: nevtraliziran pas ozemlja; nevtralizirana kislina ♪
  25.      nevtrálnost  -i ž (ȃ) stanje nevtralnega: nevtralnost države; pogodba o nevtralnosti / tu je nevtralnost skoraj nemogoča / politika nevtralnosti ♦ jur. trajna nevtralnost mednarodnopravni položaj države, ki se obveže, da ne bo sodelovala v nobeni vojni ♪

   2.526 2.551 2.576 2.601 2.626 2.651 2.676 2.701 2.726 2.751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA