Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Raj (1.501-1.525)


  1.      izgrgráti  -ám dov. (á ȃ) ekspr. nerazločno, grgrajoč izgovoriti: izgrgral je nekaj nerazumljivega; zakaj greš, je izgrgral ♪
  2.      izgubíti  -ím tudi zgubíti -ím dov., izgúbil tudi zgúbil (ȋ í) 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav / knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne / zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin // s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila // ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev ● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi ◊ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu izgubíti se tudi zgubíti se 1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil // nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih 2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju 3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč // knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš 5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil // z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili 6. redko izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil ● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih izgubívši tudi zgubívši zastar.: izgubivši bitko, so se umaknili izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o 1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena / izgubljena vera ∙ ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno ♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin 2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega ♪
  3.      izgúbljati  -am tudi zgúbljati -am nedov. (ú) 1. nehote, nepričakovano prihajati v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: otroci izgubljajo kape, rokavice / izgubljati sled 2. s širokim pomenskim obsegom postajati revnejši za a) kako stvar: izgubljati dlako, lase, perje / med izgublja med zorenjem odvečno vodo b) kako lastnost: izgubljati bistrost, lesk, ostrino, popolnost; izgubljati moč, pomen, veljavo; kosti starega človeka izgubljajo prožnost; denar izgublja vrednost, neprav. na vrednosti / izgubljati veselje do dela / sonce že izgublja svojo moč; običaji izgubljajo prvotni značaj c) kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubljati vid; izgubljati kri krvaveti / izgubljati telesno težo hujšati; izgubljati zavest č) kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubljati čas s čakanjem / izgubljati oblast 3. z oslabljenim pomenom z neuspehom končevati določene procese, v katerih nastopata navadno dve nasprotni strani: naši igralci izgubljajo; jezi ga, da vedno izgublja; izgubljati na dirkah, pri igri; pren., publ. premog izgublja bitko z nafto ● ekspr. zadnje čase samo še izgubljam moje delo ni cenjeno; nimam več ugleda; ekspr. ne izgubljajva več besed o tem ne govoriva več o tem; ekspr. s tem ne bom izgubljal časa se ne bom ukvarjal; ekspr. nikar ne izgubljaj glave ostani priseben; žarg., šport. naše moštvo izgublja korak z vodečim moštvom zaostaja za njim; ekspr. ne izgubljaj poguma bodi, ostani pogumen; ekspr. izgubljati tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; žarg. letalo izgublja višino leteč se hitro približuje zemlji; ekspr. za vsako malenkost izgublja živce se razburja; publ. izgubljati iz vida pravo poslanstvo kulture ne upoštevati, zanemarjati; publ. ljudje izgubljajo izpred oči tisto, kar je bistveno ne mislijo, pozabljajo izgúbljati se tudi zgúbljati se 1. prihajati v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubljati se zaradi megle; izgubljati se v gozdu // nav. ekspr., s prislovnim določilom čezmerno, pretirano ukvarjati se s čim: izgubljati se v iskanju novega; izgubljati se v malenkostih; izgubljati se v podrobnostih 2. ekspr. začenjati živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: fant se vedno bolj izgublja 3. navadno s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati a) neviden: pot se je izgubljala in spet prikazovala; cesta se za vasjo izgublja v gozd; telefonske žice se izgubljajo med vejami / knjiž. pokrajina se izgublja v megli b) neslišen: glasovi se počasi izgubljajo; govorjenje se je izgubljalo v ropotu / koraki se počasi izgubljajo po hodniku // knjiž. prehajati v kaj drugega: hrib se proti jugu izgublja v lahno nagnjen svet; sadovnjak se izgublja v polje 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno odhajati: ljudje so se izgubljali v hiše; drug za drugim so se izgubljali skozi vrata 5. približevati se koncu obstajanja: strah se polagoma izgublja / publ. gospodarski pomen se pri tej akciji izgublja // z zmanjševanjem rabe, uporabe približevati se koncu obstajanja: nekateri izrazi se izgubljajo; stare šege se izgubljajo ● ekspr. ob vsaki pripombi se je govornik izgubljal ni znal nadaljevati; ekspr. hiše se izgubljajo po pobočjih so raztresene; ekspr. obraz se mu je kar izgubljal pod veliko kapo kapa je bila prevelika v primeri z obrazom izgubljajóč tudi zgubljajóč -a -e: izgubljajoč čas s čakanjem na vlak, ni mogel vsega opraviti; hribi, izgubljajoči se v daljavi ♪
  4.      izhájati  -am nedov. (ȃ) 1. pojavljati se v tiskani obliki: časopis izhaja redno, vsak dan, zjutraj; zbirka je začela izhajati pred vojno / revija izhaja mesečno, periodično, kot štirinajstdnevnik // biti objavljan: njegove pesmi so izhajale v Zvonu / roman izhaja v nadaljevanjih 2. imeti osnovo, izhodišče: ta literatura izhaja iz tradicije / načelo, da oblast izhaja iz ljudstva // izvirati: te napake izhajajo iz njegove lenobe / izhaja iz učiteljske družine, iz kmečkega rodu; od tod izhaja njegovo ime je / tekmovalka izhaja iz dunajske drsalne šole je 3. publ. pri delu, ustvarjanju upoštevati določena izhodišča: v svoji razpravi izhaja iz že znanih dejstev / prav je, da pri ocenjevanju izhajamo iz celote; izhajati iz načela rentabilnosti 4. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz objavljenih podatkov izhaja, da se je proizvodnja povečala / iz navedenih dejstev izhaja nujnost povezave posameznih področij 5. knjiž., redko prihajati iz česa: loj izhaja ob lasu na kožno površino / plin je začel silovito izhajati; pren. njegova čustva izhajajo iz globine duše 6. zastar. vzhajati: sonce izhaja izhajajóč -a -e: izhajajoč iz načela enakopravnosti, so zahtevali svoje pravice; periodično izhajajoča publikacija; prim. shajati ♪
  5.      izhòd  -óda m (ȍ ọ̑) 1. kraj, prostor, kjer se da iz česa priti: braniti, zastražiti izhod; spremiti goste do izhoda; množica gre, se pomika proti izhodu; počakati pred izhodom; zavarovan izhod; izhod iz kleti / glavni, stranski izhod; zasilni izhod ♦ anat. medenični izhod skozi katerega pride plod ob porodu; elektr. izhod del električne naprave, kjer se odvzema napetost, moč; izhod (elektronskega) računalnika 2. zapustitev kraja, prostora: onemogočiti, preprečiti izhod; prepovedati gojencem izhod; pog. vedno več je bilo izhodov med delovnim časom / prost izhod 3. možnost za uspešen konec, razplet česa: to je zdaj edini izhod; iz te situacije ni izhoda; iskati izhod iz krize; za nas ni drugega izhoda, kot da se borimo; položaj je brez izhoda 4. zastar. vzhod: na izhodu se že svetlika / prepotoval je deželo od izhoda do zahoda 5. zastar. izlet: izhodi v gore ● ekspr. kmalu mu je postalo jasno, da iz hiše ni izhoda da ne more oditi; ta država ima izhod na morje manjši del njenega ozemlja je ob morju; žarg. vsako nedeljo ima izhod dovoljenje za zapustitev kraja, prostora, ki je določen za bivanje, zlasti v vojašnicah in vzgojnih ustanovah ♪
  6.      izhodíšče  -a s (í) 1. točka, mesto, iz katerega kaj izhaja, v katerem se kaj začne: vračati se na izhodišče; izhodišče gibanja, valovanja; izhodišče za vojaške napade / kraj je znano izhodišče za gorske ture ♦ anat. izhodišče mišice mesto na kosti, kjer se mišica začenja; geom. koordinatno izhodišče iz katerega se merijo koordinate 2. kar predstavlja osnovo, temelj česa: postaviti za izhodišče napačno trditev; dokument bo služil kot izhodišče za pogajanja; družbena, idejna izhodišča; izhodišče dokazovanja; ta služba je bila zanj le izhodišče za nadaljnjo kariero; izhodišče za razpravo 3. redko izhod: iskati si izhodišče iz porušene hiše / boj jim je bil edino izhodišče iz težkega položaja ♪
  7.      izíd  -a m (ȋ) 1. dejstvo, da je tiskano delo dano v prodajo: napovedati izid knjige / čas, kraj izida / ob izidu knjige so priredili tiskovno konferenco; roman je bil že pred izidom razprodan 2. navadno s prilastkom kar predstavlja posledico kakega dejanja, poteka: napeto čakati (na) izid tekmovanja; neodločen izid dvoboja; srečen izid bolezni; izid glasovanja, volitev / prometna nesreča s smrtnim izidom / v športni prilogi so bili objavljeni najboljši izidi sezone; izid zadnjega kola rezultati; redko usoden izid vojne konec 3. redko izhod, rešitev: to je zdaj edino mogoč izid; izid iz krize ♪
  8.      izigráti  -ám dov. (á ȃ) 1. s prikritimi, zvijačnimi dejanji oškodovati: izigrati upnike; pri delitvi so ga grdo izigrali / izigrati mornarico proti letalstvu; izigrati tamkajšnje prebivalstvo za pravice dvojezičnosti; pren. izigrati pridobitve revolucije // doseči prepovedan cilj, ne da bi bil pri tem zakon formalno kršen: izigrati določbe, predpise; na vse načine so skušali izigrati uredbe 2. publ. popolnoma, v celoti izoblikovati: igralec je močno izigral predvsem zadnji prizor; učinkovito je izigrala vlogo služabnice 3. igr. dati, položiti določeno karto, ko je igralec na vrsti: izigrati adut(a), srce; izigrati napačno karto ∙ ekspr. izigrati zadnji adut, zadnjo karto uporabiti najučinkovitejše sredstvo, najboljši pripomoček za uspeh izigrán -a -o: izigran zakon ∙ izigrana harmonika, gramofonska plošča izrabljena zaradi dolgotrajne rabe, uporabe ♪
  9.      izjéma  -e ž (ẹ̑) 1. kar se ne ujema, ni v skladu s splošnim, navadnim: to pravilo ima eno samo izjemo; upoštevati je treba tudi izjeme / naučiti se slovnična pravila in izjeme / ekspr. povsod se najdejo izjeme / večjih izjem med temi delavci ni / v povedni rabi: dvojčki so v tej rodbini izjema; kraj je miren, ta hrup je le izjema 2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža a) popolnost, neizjemnost česa: njegove pesmi so brez izjeme take, da se lahko objavijo / brez izjeme morate ostati tu b) podkrepitev trditve: prišli so vsi, brez izjeme; vselej, brez izjeme, ga uboga 3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z z razen: z izjemo dveh dvoran je bilo vse zasedeno; časopis izhaja vsak dan z izjemo sobote; sadje dobro uspeva z izjemo poznih sort / z majhnimi izjemami so vsi enaki ● ekspr. on hoče biti vedno izjema hoče biti drugačen kot drugi; hoče, da je odnos do njega drugačen kot do drugih; on dela izjeme njegov odnos ni do vseh enak; strank ob tem času ne sprejemamo, a za vas bomo naredili izjemo vas bomo sprejeli; ekspr. vedno je kaka častna izjema kdo, ki je boljši od drugih; učenci so na splošno slabi, je pa nekaj izjem nekateri niso slabi; preg. izjema potrjuje pravilo potrjuje smiselnost njegovega obstoja ♪
  10.      izjésti  -jém tudi zjésti zjém dov., 2. mn. izjéste tudi zjéste, 3. mn. izjedó tudi izjéjo tudi zjedó tudi zjéjo; izjéj in izjèj izjéjte tudi zjéj in zjèj zjéjte; izjédel izjédla tudi zjédel zjédla, stil. izjèl izjéla tudi zjèl zjéla (ẹ́) 1. z grizenjem uničiti: črvi, žuželke izjejo les; miši so tako izjedle krompir, da so ostale samo lupine; pren., ekspr. bolezen mu je izjedla telo 2. s trajnim, navadno silovitim tokom narediti, izoblikovati: hudournik je izjedel kotanje; reka si je skozi gorovje izjedla globoko strugo; voda si sčasoma izje žleb v steno; pren. žaga je izjedla globoko zarezo v deblo // s trajnim, navadno silovitim tokom odstraniti: voda je izjedla skalo iz stene izjéden tudi zjéden -a -o: izjedena stena; globoko izjedena struga; tla so izjedena od črvov; izjeden od bolezni slab, shujšan ♪
  11.      izkljúčen  -čna -o prid. (ȗ) 1. publ. ki je omejen samo na navedeno; edini: kmet je bil takrat skoraj izključni nosilec slovenstva v deželi; to je bila pravzaprav izključna vrsta drame pri nas 2. ki pripada samo enemu: pridobiti si izključno pravico za izdajanje / to je njegova izključna last ● publ. izključni modeli ekskluzivni; publ. sodobna umetnost je precej izključna se težko razume, dojame ◊ jur. izključni rok rok, ki se ne sme podaljšati izkljúčno prislov od izključen: skupščina je izključno pristojna, da o tem odloča // ekspr. samo, le: to delo so opravljale izključno ženske; izdelovati izključno na podlagi tuje licence; živali krmijo izključno s senom ♪
  12.      izkòp  -ópa m (ȍ ọ́) 1. glagolnik od izkopati: izkop jame, kanala; izkop temeljev / izkop rude / izkop trupla 2. prostor, ki je nastal z izkopavanjem: poglobiti izkop; izkop za vodovod // količina izkopanega materiala: enodnevni izkop peska, premoga 3. mont. kraj, kjer se koplje ruda, premog; odkop: opuščeni izkopi / delati na izkopu ♪
  13.      izkopáti  -kópljem tudi -ám tudi skopáti skópljem tudi -ám dov., izkôplji izkopljíte tudi izkôpaj izkopájte tudi skôplji skopljíte tudi skôpaj skopájte; izkôpal tudi skôpal (á ọ́, ȃ) 1. s kopanjem narediti: izkopati grob, jamo, kanal; izkopati temelje za hišo; izkopati z bagrom, motiko; izkopati si klet v skalo 2. s kopanjem spraviti iz česa, navadno iz zemlje: izkopati krompir; izkopati rastlino s koreninami; izkopati truplo / izkopati ponesrečence izpod ruševin; pren., ekspr. njegovo dramo so spet izkopali iz pozabe ∙ ekspr. oči bi mu izkopala zelo sem jezna nanj; ekspr. izkopati bojno sekiro začeti boj; ekspr. denar moram dobiti, čeprav ga iz tal, zemlje izkopljem ne glede na izbiro sredstev, na vsak način // s kopanjem priti do česa: arheologi so izkopali ostanke nasipa; pren., ekspr. posrečilo se mu je izkopati skrivnosti ♦ lov. izkopati jazbeca s kopanjem priti do njega v brlogu izkopáti se tudi skopáti se ekspr. s težavo priti iz česa ovirajočega: nazadnje se je le izkopal iz sena; komaj so se izkopali iz snega / počasi so se izkopali iz spalnih vreč // s prizadevanjem, trudom priti iz neugodnega položaja: izkopati se iz dolgov, revščine, žalosti; s prizadevnim delom se je izkopal iz najhujšega; ne verjamem, da se izkoplje ∙ ekspr. poškodba je res huda, a on se že izkoplje ozdravi izkopán tudi skopán -a -o: izkopan krompir; izkopani predmeti; izkopan rov; prim. skopati ♪
  14.      izkopavalíšče  -a s (í) arheol. kraj, prostor, kjer se izkopava ♪
  15.      izkopávati  -am nedov. (ȃ) 1. s kopanjem delati: izkopavati jarke; izkopavati z bagrom, motiko 2. s kopanjem spravljati iz česa, navadno iz zemlje: izkopavati krompir; pren., ekspr. ob večerih izkopava spomine na mladost // s kopanjem prihajati do česa: izkopavati arheološke predmete / na tem kraju arheologi že dalj časa izkopavajo izkopávati se ekspr. s prizadevanjem, trudom prihajati iz neugodnega položaja: izkopavati se iz revščine; dežela se le počasi izkopava iz gospodarske in kulturne zaostalosti ♪
  16.      izkoreníniti  -im dov. (í ȋ) 1. spraviti iz zemlje s koreninami vred: izkoreniniti drevo; tako žilavo travo je težko izkoreniniti // ekspr. povzročiti, da kdo ni več (čustveno) povezan z okoljem, iz katerega izhaja: s tako vzgojo so ga popolnoma izkoreninili; ne bom več ostal, zdi se mi, da sem se izkoreninil 2. ekspr. odpraviti, odstraniti: izkoreniniti brezposelnost, izkoriščanje / skušali so mu izkoreniniti predsodke / izkoreniniti tuberkulozo izkorenínjen -a -o: izkoreninjena rastlina; ta bolezen je pri nas že skoraj izkoreninjena; v mestu se je počutil izkoreninjenega ♪
  17.      izkoríščenost  -i ž (ȋ) značilnost izkoriščenega: dobra izkoriščenost počitniških domov; povprečna izkoriščenost stroja / elektrarne so dosegle že skrajno stopnjo izkoriščenosti ♪
  18.      izkrcevalíšče  -a s (í) kraj, prostor za izkrcavanje: urediti izkrcevališče ♪
  19.      izkričáti  -ím dov. (á í) 1. kriče reči, povedati: izkričal je nekaj besed; najrajši bi izkričal, da je morilec on / ekspr. kolporter je izkričal naslove novic 2. ekspr. silovito, brez pridržkov izraziti svoja čustva, razpoloženje: izkričati navdušenje, srečo / izkričati bolečino, trpljenje / pusti ga, da se izkriči izkričáti si ekspr. s kričanjem utruditi, pokvariti: izkričati si grlo, pljuča ♪
  20.      izlèt  -éta m (ȅ ẹ́) 1. krajše potovanje, navadno za razvedrilo, zabavo: delati, prirejati izlete; naredili smo izlet na morje, v gore; hoditi na izlete / avtobusni izlet; celodnevni, daljši, enotedenski izlet; družinski, sindikalni, šolski izlet; poučni izlet ekskurzija; izlet z vlakom 2. knjiž., redko oddaljitev od glavne teme, zlasti zaradi pojasnitve kakega problema, ki je z njo v zvezi: svojo tezo je osvetlil še z majhnim izletom v zgodovino matematike 3. glagolnik od izleteti: močen izlet čebel / izlet ptic iz gnezda ◊ čeb. čistilni izlet čebel ko prvič spomladi izletijo in se iztrebijo; šol. majski izlet proti koncu šolskega leta, navadno meseca maja; maturantski izlet ♪
  21.      izletíšče  -a s (í) 1. publ. izletniška točka: urediti izletišče; kraj je priljubljeno izletišče / planinsko izletišče 2. čeb. izletna odprtina v panju; žrelo: deščica pred izletiščem ◊ agr. ograjen prostor, kjer se kokoši prosto gibljejo ♪
  22.      izlétniški  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na izletnike ali izlet: v dom je prišla večja izletniška skupina / izletniški avtobus avtobus, ki vozi izletnike; izletniški turizem; kraj je priljubljena izletniška točka ♪
  23.      izlív  -a m (ȋ) 1. kraj, kjer se potok ali reka izliva: urediti izliv Ljubljanice v Savo; mesto ob izlivu reke / lijakasti izliv reke 2. glagolnik od izliti: a) izliv tekočine ♦ med. izliv krvi nabiranje krvi v podkožju in drugih mehkih delih; izliv semena iztek semena pri nehoteni spolni nadraženosti b) bil je vajen njenih čustvenih izlivov; motili so ga taki histerični izlivi ljubezni / brati, poslušati pesniške, srčne izlive 3. posoda za odtok vode, zlasti odvečne, umazane: zliti umazano vodo v izliv ♪
  24.      izlívati  -am nedov., tudi izlivájte; tudi izlivála (í) 1. spravljati kaj tekočega iz česa: izlivati vodo 2. knjiž., ekspr. brez pridržkov izražati svoja čustva, razpoloženje: izlivati svoje gorje, veselje / pesn. izlivati hrepenenje v pesem izlívati se 1. navadno v zvezi s potok, reka prehajati v drug večji potok, reko, jezero, morje: v jezero se izliva več potokov; kraj, kjer se reka izliva v morje; Sora se izliva v Savo 2. redko razlivati se, razširjati se: ob povodnji se voda izliva / ekspr. sončna luč se izliva po travnikih; prim. zlivati ♪
  25.      izlízati  tudi izlizáti -lížem in zlízati tudi zlizáti zlížem dov. (í á í) 1. z lizanjem ozdraviti: pes (si) izliže rano 2. ekspr. z dolgotrajnim učinkovanjem poškodovati, uničiti: voda je izlizala v skalo stopnice / na južnih pobočjih je sonce že izlizalo sneg stopilo izlízati se tudi izlizáti se in zlízati se tudi zlizáti se pog., ekspr. ozdraveti: ranjenec se je kmalu izlizal; zbolela je za pljučnico, a se je le izlizala / izlizal se je iz bolezni izlízan in zlízan -a -o 1. deležnik od izlizati: izlizan napis; od vode izlizane skale 2. ekspr. pretirano urejen: polkovnik je bil lep, izlizan mlad mož ♪

   1.376 1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526 1.551 1.576 1.601  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA