Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Rab, Rab (3.727-3.751)


  1.      udáriti  -im dov. (á ȃ) 1. sunkovito dotakniti se koga, navadno z namenom prizadeti bolečino: udariti otroka, žival; udariti koga v obraz, trebuh; udaril ga je po glavi; udariti s palico, z roko; udaril jo je, da se je opotekla; lahno, močno udariti; pog. udariti koga nazaj vrniti komu udarec; pren. udariti z besedo, jezikom // sunkovito dotakniti se česa, navadno z določenim namenom: udariti žogo; udariti na boben; udariti po šipi, vratih; udariti z loparjem; vojak je udaril s petami v pozdrav / pog. udariti pečat na listino dati, odtisniti // dati glas ob sunkovitem dotiku: ura udari vsake pol ure; kratko, zamolklo udariti / ura je udarila poldne z zvočnim znakom naznanila; brezoseb. udarilo je polnoč 2. premikajoč se sunkovito dotakniti se česa: pri vstopu je udaril ob podboj; avtomobil je čelno udaril v ograjo / zobje so mu udarili skupaj / burja je udarila v okno 3. narediti sunkovit gib: petelin je udaril s perutmi in zakikirikal / srce je še nekajkrat udarilo in obstalo 4. v zvezi s strela zaradi visoke napetosti ob razelektritvi ozračja preskočiti s telesa na telo in povzročiti močen pok: strela je udarila in bil je takoj mrtev; napeljati strelovod, da v hišo ne bi udarila strela / nepreh. kadar je udarila strela, so se stisnili skupaj 5. ekspr. hitro, silovito (vojaško) napasti: najprej je udarila konjenica; udariti z bombami, brzostrelkami / udariti na sovražnika, po sovražniku 6. nepreh., ekspr., s prislovnim določilom nenadoma, silovito nastopiti, pojaviti se: sredi travnika je udarila na dan voda; skozi odprtino je udarila svetloba / plamen je udaril nazaj / njegove slabe lastnosti so spet udarile na dan // pojaviti se v čutno močno zaznavni obliki: v nos mu je udaril vonj po ožganem; v obraz jim je udaril mrzel veter; ko so stopili na cesto, je udarila vanje vročina / s plesišča je udaril tango se je zaslišal; na ušesa, v ušesa so jim udarili čudni glasovi // postati opazen, viden: skozi belež je udarila stara barva 7. ekspr. povzročiti škodo, težave; prizadeti: s svojim dejanjem je udaril vso družino / državo je udarila gospodarska kriza; nesreča jih je udarila 8. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: slepota ga je udarila / udarila sta jih griža in tifus; kap jo je udarila zadela; udarila ga je sončarica 9. pog., navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti negativne posledice: mraz ji je udaril na pljuča; brezoseb.: udarilo ji je na ledvice, oči bolna je na ledvicah, očeh; udarilo jo je v noge, da se ni mogla premakniti 10. ekspr., v zvezi s po začeti neprizanesljivo ravnati s kom: udariti po političnih nasprotnikih // začeti kritizirati, napadati koga: vsi so udarili po njem; če le more, udari po tašči 11. ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža začetek dejanja, kot ga določa sobesedilo: udariti tarok; udariti koračnico, polko zaigrati / udariti po sadjevcu začeti ga piti 12. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: ko sta prišla na vrh, sta udarila obilno malico / udariti v jok, smeh zajokati se, zasmejati se 13. nepreh., ekspr. hitro, silovito reči: nič ne premisli, kar udari; naravnost udariti; brezoseb. kam boš šla, je udarilo iz njega 14. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: udarili so jo počez čez travnik; udariti jo v gore; udariti za kom ● ekspr. te besede so udarile vanjo kot strela so jo zelo prizadele; star. božje ga je udarilo kap ga je zadela; ekspr. kri mu je udarila v glavo, lica zelo je zardel; ekspr. nekaj mu je udarilo na možgane ne more misliti, razmišljati; pog. pohvala mu je udarila v glavo postal je domišljav, prevzeten; pog. vino mu je udarilo v glavo ga je upijanilo; pog. ob obračunu bo udarilo na dan, da so zadolženi bo prišlo na dan; ekspr. udariti na pravo struno najti pravi način; pog. udariti (s pestjo) ob mizo, po mizi odločno, ostro nastopiti, zahtevati; ekspr. udariti koga po žepu finančno ga prizadeti; ekspr. v glavo mu je udarila misel, da bi se oženil začel je misliti na ženitev; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal; udariti v prazno ne da bi zadel; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo; star. bog ga je udaril s hudo žensko dobil je hudo ženo; pog. udariti mimo reči, storiti kaj napačnega; pog., ekspr. udarili so jo po slovensko začeli so govoriti, peti (po) slovensko udáriti se 1. povzročiti si bolečino z udarcem: zelo se je udaril; pri padcu se je udaril v glavo // v zvezi s po z udarjanjem po kakem delu na sebi izraziti podkrepitev tega, kar določa sobesedilo: jaz, tepec, se je udaril po čelu, glavi; udaril se je po stegnih in poskočil od veselja 2. ekspr. sporeči se, spreti se: večkrat se udarijo; udarila sta se zaradi otroka, zemlje // spopasti se: študenti so se udarili s policijo udárjen -a -o 1. deležnik od udariti: s poplavami, snegom udarjeni kraji; udarjeni pešec je obležal nezavesten; nogo ima udarjeno in odrgnjeno; udarjena je z neplodnostjo, s slepoto 2. ekspr., v povedni rabi čudaški, neumen: malo je udarjen; vsak je po svoje udarjen 3. pog., ekspr., navadno v povedni rabi, v zvezi z na ki čuti, ima veliko željo po tem, kar izraža določilo: udarjen je na denar, meso; udarjen na ženske / zelo je udarjena nanj zelo ga ima rada ♪
  2.      udelávati  -am nedov. (ȃ) 1. z obdelovanjem delati kaj glede na lastnosti, obliko boljše, ustreznejše: udelavati kožo, testo 2. star. silovito tepsti, pretepati: udelavali so ga, dokler ni omedlel / neusmiljeno je udelaval po psih udarjal, tolkel 3. star. kričati, razgrajati, divjati: gospodar je strahovito udelaval / v gozdu so udelavali ptiči glasno peli / mati udelava za ugrabljenim otrokom silovito žaluje, toži ♪
  3.      udóben  -bna -o prid., udóbnejši (ọ́ ọ̄) ki pri uporabi daje občutek ugodja: udoben avtomobil, naslanjač; čevlji morajo biti udobni; udobna obleka / udobno bivališče // ki se uporablja brez težav: udobne stopnice; pot je položna in udobna // ki ne zahteva velikega napora: udobna služba; vožnja je bila udobna / udobno življenje udóbno prisl.: udobno ležati, spati; udobno krojena obleka ♪
  4.      udóbje  -a s (ọ̑) 1. kar pri uporabi daje občutek ugodja: odpovedati se udobju; imeti, nuditi, uživati udobje / ekspr., v povedni rabi imeti kopalnico je pravo udobje 2. stanje, za katero je značilen obstoj materialnih dobrin, ki zadovoljujejo potrebe povprečnega človeka po ugodju: v tej hiši je udobje; to udobje ne bo dolgo trajalo; občutek udobja / skrbeti za osebno udobje koga / živeti v udobju 3. udobnost: udobje meščanske hiše mu je bilo tuje / iz udobja se odreka višjim vrednotam lagodnosti 4. predmeti, ki dajejo občutek ugodja: njegovo stanovanje je brez udobja; naslanjači, blazine in drugo udobje ♪
  5.      ugánka  -e ž (ȃ) 1. kratko besedilo za razvedrilo, zabavo, ki duhovito opisuje stvar, ki jo je treba uganiti: brati, objaviti uganke; razrešiti, rešiti, ekspr. razvozlati uganko; zastaviti komu uganko; lahka, težka uganka / besedna uganka; uganke v verzih / Župančičevih Sto ugank // grafični lik, risba ali skupek zlogov za zabavo, razvedrilo, iz katerega je treba uganiti kako besedo, stavek, ustrezno kombinacijo besed: zadaj so navedene rešitve vseh ugank; križanke in druge uganke / glasbene, slikovne, zlogovne uganke 2. ekspr., navadno v povedni rabi kar je zaradi določenih lastnosti, dejstev težko razumljivo, rešljivo: to je za mnoge uganka; kako je prišlo do nesreče, je bilo vsem uganka / raziskave bodo razrešile marsikatero uganko o delovanju vulkanov / on je zame velika uganka / to je večna uganka človeškega življenja ● ekspr. govorila je v ugankah ne naravnost, prikrito ♪
  6.      ugláditi  -im dov., tudi ugladíla (á ȃ) 1. narediti kaj gladko, ravno: ugladiti hrapavo površino; pren., ekspr. otrokom bi rad ugladil pot v življenje // slovnično, stilno izboljšati: ugladiti članek / ugladiti slog 2. nav. ekspr. s svojim delovanjem, vplivom doseči, da prenehajo medsebojna nesoglasja, zahtevki: ugladil je prepir med njima ● ekspr. ugladiti komu pot v kako družbo omogočiti komu, da lažje pride, se vključi ugláditi se 1. postati gladek, raven: čelo se mu je ugladilo / gube na obrazu so se ugladile postale manj izrazite 2. knjiž. postati boljši, brez zapletov, napetosti: odnosi so se ugladili uglájen -a -o tudi uglajèn -êna -o 1. deležnik od ugladiti: uporabljati uglajen jezik; s tem mu je bila pot uglajena 2. ki se vede, ravna v skladu z družabnimi pravili in ne povzroča zapletov, napetosti: uglajen človek / uglajen nastop; uglajeno vedenje; prisl.: uglajeno se vesti ♪
  7.      ugnétati  -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) z gnetenjem delati kaj glede na lastnosti, obliko boljše, ustreznejše: ugnetati glino, testo // z gnetenjem delati kaj sploh: otroci ugnetajo kolačke iz prsti ● knjiž. pisatelj ugneta snov po svojih mislih oblikuje ugnetajóč -a -e: ugnetajoč testo, je porabila vso moko ♪
  8.      ugóden  -dna -o prid., ugódnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki vzbuja komu ugodje: ob tem je imela ugoden občutek / nanj je naredil ugoden vtis / ugodne in neugodne strani potovanja z avtomobilom // ki je v skladu s hotenjem, željami koga: ugodna novica / ugodna kritika, ocena; ugodna rešitev prošnje 2. ki zaradi skladnosti svojih lastnosti, značilnosti s hotenjem, željami koga omogoča uspešno uresničitev določenega dejanja: čakati na ugoden trenutek; pihal je ugoden veter; letalske zveze med mestoma so ugodne / ugodna priložnost za nakup; za košnjo ugodno vreme; pren. gibanje je pri nas našlo ugodna tla 3. ki je v skladu z željami, koristmi koga: ugodna kupčija; čakal je na ugodnejšo ponudbo; cena je ugodna / ugodni roki za odplačilo ● zastar. trudila sta se, da bi bila ljudem ugodna da bi jim ugajala, jim bila všeč; zastar. ni našel ugodne družbe primerne, ustrezne ◊ šah. za belega je položaj ugoden ugódno prisl.: ugodno vplivati na kaj; ugodno rešena prošnja / v oglasih dobro ohranjen otroški voziček ugodno prodam / v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku ni mu bilo ugodno, ko je vstopila ♪
  9.      ugodíti 1 -ím dov., ugódil (ȋ í) z dajalnikom narediti, povzročiti, da je kdo zadovoljen: njej ni mogoče ugoditi; težko mu je ugoditi / vse, v vsem mu ugodi / ugoditi pritožbi, prošnji ugodno jo rešiti; ugoditi otrokovi radovednosti jo potešiti; ugodil je vsaki njeni zahtevi, želji izpolnil je vsako njeno zahtevo, željo ugodèn -êna -o: ugodena vloga / v povedno-prislovni rabi njegovi prošnji je bilo ugodeno ♪
  10.      ugonábljati  -am nedov. (á) knjiž. uničevati: slabe stanovanjske razmere ugonabljajo zdravje / težaško delo ga ugonablja; s pitjem se vse bolj ugonablja / duševno, moralno koga ugonabljati / ugonabljati komu življenje ● knjiž. prijetno ugonablja čas porablja ugonabljajóč -a -e: ugonabljajoča sila ♪
  11.      ugotovíti  -ím dov., ugotóvil (ȋ í) z razmišljanjem, raziskovanjem priti do določenih dejstev: ugotoviti krivdo; ugotoviti primanjkljaj, škodo, vrednost; ugotovili so, da se stanje izboljšuje; ugotoviti, kdo je kriv; ugotoviti s kemično analizo, poskusom, primerjanjem; komisijsko, znanstveno kaj ugotoviti / ugotoviti resnico; ugotoviti vzrok / zdravnik je ugotovil pljučnico / ugotoviti dejstva / ne mara me, je žalostno ugotovil ♦ jur. ugotoviti datum vročitve; ugotoviti identiteto z osebno izkaznico ugotovljèn -êna -o: vzroki so ugotovljeni; opreti se na ugotovljena dejstva; zgodovinsko ugotovljen / v povedno-prislovni rabi ugotovljeno je, da ni kriv ♪
  12.        ♪
  13.      ugrabítelj  -a m (ȋ) kdor koga ugrabi: zasledovati ugrabitelja; ugrabitelj otroka / ugrabitelj letala ♪
  14.        ♪
  15.        ♪
  16.      ugrabíteljica  -e ž (ȋ) ženska oblika od ugrabitelj: aretirati ugrabiteljico ♪
  17.        ♪
  18.        ♪
  19.      ugrabítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ugrabiti: ugrabitev otroka, ženske; umori in ugrabitve / ugrabitev letala ♪
  20.        ♪
  21.        ♪
  22.      ugrabíti  in ugrábiti -im, in ugrábiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) 1. s silo, z zvijačo vzeti komu prostost, navadno zaradi odkupnine, maščevanja, protesta: ugrabil ga je zakrinkan moški; ugrabiti otroka, žensko; ugrabili so ga na cesti / ugrabiti (potniško) letalo z grožnjo prisiliti pilota, da spremeni smer letenja, mesto pristanka, zlasti iz političnih vzrokov // zastar. vzeti komu prostost; prijeti: biriči so že ugrabili morilca 2. s silo, z zvijačo vzeti kaj: jastreb je ugrabil piščanca; lisica je ugrabila kokoš // ekspr. vzeti kaj sploh: znanje je bogastvo, ki ti ga nihče ne more ugrabiti / to mu je ugrabilo notranji mir / vprašanje mu je ugrabilo veliko noči povzročilo, da ni spal 3. zastar. zgrabiti, ujeti: gospodinja je ugrabila raco in ji pristrigla perut ● ekspr. nenadoma ga je ugrabila smrt je umrl ugrábljen -a -o: diplomat je bil ugrabljen; ugrabljena ovca; ugrabljeno letalo ♪
  23.        ♪
  24.        ♪
  25.      ugrábljanje  -a s (á) glagolnik od ugrabljati: ugrabljanje otrok, žensk ♪

   3.602 3.627 3.652 3.677 3.702 3.727 3.752 3.777 3.802 3.827  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA