Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ra (9.001-9.025)


  1.      právšnji  -a -e prid. (ȃ) nav. ekspr. 1. ki je glede na določene potrebe, zahteve primeren, ustrezen: ta klobuk je ravno pravšnji za vašo glavo; dobil je kar pravšnjo sobo za študij / pravšnja priložnost za kaj // primeren, ustrezen sploh: ne bo lahko najti pravšnjega človeka za tako odgovorno nalogo; ta pozdrav ni najbolj pravšnji; iskati pravšnjo besedo za spravo / ravno pravšnji dan je prišel, vsi so bili doma 2. knjiž. pravi, pravilen: obrniti se v pravšnjo smer / njihovo mnenje je pravšnje // pravi, resničen: spoznati pravšnjo podobo koga / oče mu je kupil pravšnje motorno kolo / medalje naj dobijo res pravšnji vojaki; sam.: ravno pravšnjega je srečal; star. ravnati po pravšnjem prav, normalno ♪
  2.      právšnjost  -i ž (ȃ) nav. ekspr. lastnost, značilnost pravšnjega: pravšnjost kroja, obleke / dvomiti o pravšnjosti koga za določeno nalogo / knjiž. v svojih pesmih je iskal pravšnjost resničnost ♪
  3.      právšnost  -i ž (ȃ) nav. ekspr. lastnost, značilnost pravšnega: lepota in pravšnost izraza / pravšnost take odločitve je več kot očitna / knjiž. nima smisla za pravšnost pravilnost ♪
  4.      pràvzapràv  prisl. (ȁ-ȁ) 1. izraža ugotovitev, spoznanje resničnega stanja: pravzaprav mu delamo krivico, ko ga ne nagradimo; pravzaprav si samo domišlja, da je bolan; pravzaprav rajši vidim, da ostaneš doma // izraža pridržek: hudoben pravzaprav ni, pač pa nagajiv // ekspr. poudarja trditev: moški ste pravzaprav vsi enaki 2. izraža popravek prej povedanega: šport, pravzaprav alpinizem, mu veliko pomeni; vsi smo rekli, pravzaprav stric je rekel, naj že gre; pošteno sva lačna, in žejna tudi. Pravzaprav žejna še bolj 3. ekspr., v vprašalnih stavkih poudarja ugibanje: kje pa si pravzaprav; koliko je pravzaprav ura; kaj pravzaprav hočeš od mene; za kaj pa pravzaprav gre / sprašujem se, kaj pravzaprav tukaj iščem ♪
  5.      právzòr  -ôra m (ȃ-ȍ ȃ-ó) knjiž., redko prvi, osnovni vzor: pravzore za svoje ustvarjanje je našel v ljudski pesmi / starka se mu je zdela pravzor potrpežljivosti tipičen zgled, primer ♦ filoz. praoblika kot temelj, vzrok vsega, kar je; arhetip ♪
  6.      právzròk  -óka m (ȃ-ȍ ȃ-ọ́) filoz. prvi vzrok vsega, kar je: razmišljati o pravzroku sveta; pren., knjiž. iskati pravzroke vsega slabega in dobrega ♪
  7.      prázačétek  -tka m (ȃ-ẹ̑) knjiž., ekspr. začetek: prazačetki človeške kulture / tako je bilo že od prazačetka ♪
  8.      prázákon  -óna in -a m (ȃ-á ȃ-ọ́; ȃ-á) knjiž. prvotni, osnovni zakon: ravnati se po prazakonih življenja ♪
  9.      prázen  -zna -o prid. (á) 1. v katerem, na katerem ni ničesar: prazen kozarec, zaboj; prazen prostor, stol; prazna miza, posoda / prazen list nepopisan; prazen tovornjak ki ni naložen 2. nav. ekspr. v katerem določenih stvari ni ali so v majhnem številu, v majhni količini: živino so prodali, hlev je prazen; avtobus je odpeljal skoraj prazen; igrali so pred napol prazno dvorano; ta gostilna je največkrat prazna brez gostov / prazen svet neobdelan; jablana je letos prazna nima sadov; prazno klasje // s širokim pomenskim obsegom ki je brez česa zanj značilnega: prazna blagajna, kašča; prazna struga; prazna puška ki je brez nabojev; ceste so skoraj prazne / hotel je prazen nezaseden; oddam prazno sobo neopremljeno; stene so prazne brez okrasa, slik // ki ima določene lastnosti, značilnosti v majhni meri: prazen glas; prazen okus neizrazit / izrazno prazen jezik; vsebinsko prazni verzi 3. nav. ekspr. ki ne predstavlja prave, resnične vrednosti: bogastvo, slava, vse to je prazno / duhovno prazno življenje // ki se mu ne pripisuje vrednost, pomen: prazen uspeh / prazna uglajenost nepristna, navidezna // ki se mu ne pripisuje vsebinska, izrazna vrednost: prazne besede, fraze; vsebinsko prazna izjava; prazno govorjenje / prazen stil; prazna arhitektura 4. ki je brez učinka, koristi: prazen trud; prazna prizadevanja / prazna razprava 5. ki ne izhaja iz objektivnih dejstev: prazni načrti; prazni pomisleki; prazne želje; prazno upanje / ekspr. prazen izgovor neprepričljiv, neutemeljen 6. nav. ekspr. ki ni sposoben (močno) čutiti, doživljati: prazen človek // ki ničesar ne izraža: prazen obraz, pogled 7. brezokusen, neokusen: vino je trpko in prazno / sadje praznega okusa ● ekspr. njegove obljube so prazen dim obljub ne bo izpolnil; ekspr. vedno se prepira za prazen nič brez vzroka; pog. piti na prazen želodec ne da bi prej jedel; ekspr. imeti prazen žep biti brez denarja; ekspr. urednikovi predali so bili prazni ni imel gradiva za objavo; pog. ne morem priti prazen na obisk ne da bi prinesel kako darilo; ekspr. imeti prazno glavo zelo malo ali nič vedeti; ekspr. sedeti pri prazni mizi ki ni pripravljena za serviranje hrane; ki ni obložena s hrano; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila; prišla je praznih rok k hiši v zakon ni prinesla denarja, premoženja; ekspr. mlatiti, otepati prazno slamo vsebinsko prazno govoriti; knjiž. prazna vera praznoverje; ekspr. prazna vreča ne stoji pokonci brez zadostne hrane človek ni sposoben za delo, se ne počuti dobro; ekspr. nevesta ne bo prazna bo imela precej dote; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori; preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost ◊ elektr. akumulator je prazen ne more več oddajati električne energije; fiz. prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; mat. prazna množica množica, ki nima nobenega elementa; strojn. prazni tek stroja vrtenje stroja, pri katerem ta ne opravlja nobenega dela prázno prisl.: te stavbe delujejo prazno in dolgočasno; prazno razpravljati, se smejati prázni -a -o sam.: tam je še nekaj praznega; ekspr. ta je pa prazna to ni res, to je izmišljeno; ekspr. prazne govoriti izmišljene, neresnične stvari; star. oženiti se na prazno poročiti se z revno nevesto; v prazno ekspr. gledati v prazno nepremično predse, brez določenega namena; ekspr. govoriti v prazno prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati; publ. predlogi so izzveneli v prazno niso imeli zaželenega uspeha; slabš. v prazno mahati govoreč, razpravljajoč o čem ne zadeti bistva; narediti korak v prazno ne da bi z nogo dosegel tla; seči z roko v prazno ne da bi kaj otipal, dosegel; ustreliti, udariti v prazno ne da bi zadel ♪
  10.      prazeodím  -a m (ȋ) kem. kovina rumenkaste barve, element Pr ♪
  11.      prázgodovína  -e ž (ȃ-í) obdobje v razvoju človeške družbe, iz katerega ni pisanih virov: najdbe iz prazgodovine / prazgodovina človeštva // veda o tem: zanimati se za prazgodovino ◊ arheol. obdobje prazgodovinskih dob ♪
  12.      prázgodovínar  -ja m (ȃ-ȋ) strokovnjak za prazgodovino: dognanja prazgodovinarjev ♪
  13.      prázgodovínski  -a -o prid. (ȃ-ȋ) nanašajoč se na prazgodovino: prazgodovinske najdbe / prazgodovinski človek ♦ arheol. prazgodovinska doba vsaka od dob med mlajšo kameno in mlajšo železno dobo ♪
  14.      práznica  -e ž (á) nar. neumnost, čenča: Koliko besed so bili že raznesli, a so se pozneje izkazale za praznice (F. Bevk) ♪
  15.      prázničen  -čna -o prid. (á) nanašajoč se na praznik: nastopilo je praznično jutro / praznične prireditve / praznični dnevi / praznična obleka; praznično kosilo / ekspr.: praznični mir; praznično razpoloženje ∙ ekspr. biti praznične volje veselo razpoložen práznično prisl.: praznično oblečen; praznično pogrnjena miza; sam.: pri tem so občutili nekaj prazničnega ♪
  16.      prázničnost  -i ž (á) nav. ekspr. lastnost, značilnost prazničnega: prazničnost dneva / prazničnost razpoloženja / v dvorani je vladala prazničnost praznično razpoloženje ♪
  17.      práznik 1 -a m (á) 1. dan, ko se navadno ne dela, posvečen kakemu pomembnemu dogodku ali spominu nanj: jutri bo praznik; označiti praznike na koledarju z rdečo barvo; bilo je ravno na praznik; čestitati delovnim ljudem k prazniku, za praznik, ob prazniku; za praznike je prišel domov; ob nedeljah in praznikih je hodil v hribe / domači praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič; državni, krajevni, občinski praznik; publ. dvojni praznik rojstni dan in god; kulturni praznik; novoletni prazniki; praznik dela prvi maj / kot voščilo vesele praznike // rel. dan, posvečen spominu na kak pomemben dogodek, osebo iz cerkvene zgodovine: veseliti se praznikov / božični prazniki božič, novo leto in (sveti) trije kralji; zapovedani prazniki ki se praznujejo kot nedelja; obhajati praznik praznovati / cerkveni praznik // ekspr., v povedni rabi dan, ki je po čem tak kot praznik: ko se je sin vrnil, je bil zanjo velik praznik ∙ najino življenje bo en sam praznik veselo, brezskrbno; ni vsak dan praznik človek (pri delu) nima vedno uspeha 2. mn., zastar. počitnice: vsa leta je praznike preživljal pri stricu na deželi; ob praznikih je hodil na morje ♪
  18.      práznik 2 -a m (á) zgod., do odprave tlačanstva kmet, ki ni glede vseh stvari svoboden; polsvobodnjak: prazniki in svobodnjaki ♦ zgod. praznik v fevdalizmu podložnik, ki se ukvarja s predelavo rude ♪
  19.      praznílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na praznjenje: praznilna priprava / praznilni tok akumulatorja, kondenzatorja tok, ki ga daje akumulator, kondenzator pri praznjenju ♪
  20.      praznína  -e ž (ȋ) 1. prazen prostor, prazna površina: okrog utrdbe je bila praznina; praznine med omarami so zapolnili s policami za knjige; praznine med vrsticami / ekspr., z oslabljenim pomenom vrgel se je v praznino prepada v prepad; pren., ekspr. praznine v znanju 2. navadno s prilastkom dejstvo, pojav, da je kaj prazno: praznina v dvorani je slabo delovala na igralce; praznina sobe ga vznemirja / strah pred praznino // ekspr. kar ne predstavlja resnične, prave vrednosti: spoznal je praznino tedanjega kulturnega življenja; v sebi je začutil neznosno praznino; praznina bogastva, slave / duhovna, notranja praznina ● ekspr. skušal se je spomniti njegovega imena, toda v spominu je bila praznina ni se mogel spomniti; ekspr. po nekaj mesecih je med njima nastala praznina odtujila sta se drug drugemu; ekspr. čutiti praznino v želodcu biti lačen ♪
  21.      prázniški  -a -o prid. (á) prazničen: prazniški večer / prazniška obleka / prazniška tišina; prazniško razpoloženje prázniško prisl.: prazniško oblečen ♪
  22.      praznítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od prazniti: praznitev poštnih nabiralnikov; praznitev sodov ♪
  23.      prazníti  in prázniti -im nedov. (ȋ á) 1. delati, da v čem ni več določene stvari, vsebine: redno prazniti poštni nabiralnik; prazniti sod; rezervoarji se praznijo ∙ evfem. praznili so blagajne po večjih trgovinah kradli so denar iz blagajn; ekspr. pridno prazni kozarce pije, navadno vino; ekspr. prazniti skledo jesti ♦ elektr. prazniti akumulator porabljati shranjeno električno energijo 2. izločati blato, seč: prazniti črevo, mehur 3. delati, da kdo odide, zapusti kak kraj, prostor: prazniti dvorano; mesto se je hitro praznilo ♪
  24.      práznjenje  -a s (á) glagolnik od prazniti: praznjenje bazena; praznjenje silosov, skladišča, sodov / praznjenje akumulatorja ♦ strojn. gib bata, pri katerem bat potisne plin ali paro iz valja ♪
  25.      praznoglàv  in praznogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ekspr. omejen, neumen: praznoglav človek; mati mu je večkrat rekla, da je praznoglav ♪

   8.876 8.901 8.926 8.951 8.976 9.001 9.026 9.051 9.076 9.101  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA