Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ra (51.440-51.464)


  1.      utéžen  -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na utež: utežna velikost / utežna ura / utežni (merski) sistem; utežna enota; utežna mera enota za merjenje mase / razmerje med utežnimi deli snovi v zmesi ♪
  2.      útica  -e ž (ú) manjšalnica od uta: zeleno pobarvana utica / spraviti voz pod utico / pasja utica; stražarska utica stražarnica ♪
  3.      utíhati  -am nedov. (ȋ) knjiž. 1. prenehavati biti slišen: njegov glas se je začel oddaljevati in utihati; šepetanje je vedno bolj utihalo 2. prenehavati oddajati glasove, šume: otroci so drug za drugim utihali; ptice v gozdu so utihale 3. postajati manj intenziven, manj izrazit: veter utiha ♪
  4.      utíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. prenehati biti slišen: glasovi so utihnili / pogovor utihne 2. prenehati oddajati glasove, šume: dolgo je jokala, nato pa le utihnila; ptice v gozdu so utihnile / motor je nenadoma utihnil; vas je po deveti uri utihnila // prenehati govoriti: utihniti sredi stavka; segli so mu v besedo, da je moral utihniti 3. ekspr. prenehati objavljati literarna dela: po začetnem uspehu je pisatelj za nekaj časa utihnil / lirika je med vojno utihnila 4. postati manj intenziven, manj izrazit: veter je utihnil; ekspr. domotožje v njem ni hotelo utihniti ♪
  5.      utihováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. 1. prenehavati biti slišen: glasovi v sobi so polagoma utihovali 2. prenehavati oddajati glasove, šume: pevci so začeli utihovati / glasbila so drugo za drugim utihovala 3. postajati manj intenziven, manj izrazit: vihar utihuje ♪
  6.      utilitárec  -rca m (ȃ) knjiž. kdor v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost, koristnost: formalisti in utilitarci v umetnosti; egoistični utilitarci ♪
  7.      utilitáren  -rna -o prid. (ȃ) 1. ki v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost, koristnost: utilitarni nazori; utilitarna usmeritev literature / utilitarna in tendenčna kritika; utilitarna poezija 2. uporabnosten, koristnosten: utilitarni nameni, razlogi / utilitarna naloga ♪
  8.      utilitaríst  -a m (ȋ) 1. pristaš utilitarizma: ideje utilitaristov 2. kdor v človekovem delovanju (pretirano) poudarja praktično uporabnost, koristnost: utilitaristi v umetnosti ♪
  9.      utilitarízem  -zma m (ȋ) 1. filoz. filozofski nazor, po katerem je osnova in merilo človekovega delovanja, moralnega vrednotenja korist: utilitarizem razsvetljencev; utilitarizem in hedonizem 2. (pretirano) poudarjanje praktične uporabnosti, koristnosti v človekovem delovanju: obsodili so utilitarizem v umetnosti; zaiti v utilitarizem ♪
  10.      utilitárnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost utilitarnega: pretirano poudarjati utilitarnost umetnosti / njegova kritika je zašla v tendečnost in utilitarnost ♪
  11.      utípati  -am in -ljem dov. (ȋ í) s tipanjem priti do česa: v žepu je utipal pismo; iztegnil je roko in v temi utipal zid / s prsti je tipal po mizi, dokler ni utipal steklenice utípan -a -o: v temi utipani predmeti ∙ zastar. stara, utipana pratika obrabljena ♪
  12.      utíriti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti, da je vozilo na tiru: utiriti iztirjene vozičke 2. narediti, da se vesoljsko vozilo giblje po določenem tiru: raketa je utirila vesoljsko ladjo; satelit so utirili na orbito, v orbito okoli zemlje 3. ekspr. narediti, da ima kaj določeno smer: utiriti pot; smučar je utiril progo za slalom / utiriti povezave med šolo in delovnimi organizacijami; pren. utiriti svoje življenje // narediti, da ima kaj določeno vsebino: neplodno prerekanje so skušali utiriti v ustvarjalen pogovor ● knjiž., ekspr. njihove življenjske navade so se dokončno utirile ustalile, utrdile utírjen -a -o: utirjena vesoljska ladja; utirjena pot ♪
  13.      utírjenost  -i ž (ȋ) stanje utirjenega: utirjenost vesoljske ladje / ekspr. za to obdobje razvoja je značilna dokončna utirjenost v izbiro poklica / ekspr. utirjenost mišljenja, vedenja ♪
  14.      utíšati  -am dov. (ȋ) 1. narediti, da postane kaj tiho, tišje: utišati glas, jok, stopinje; utišati pogovor / utišati motor, radijski sprejemnik / utišati otroke pomiriti // narediti, povzročiti, da kdo preneha govoriti: utišati koga z ostro besedo, s pestmi; hotel je spregovoriti, pa so ga utišali / ekspr. utišati politične nasprotnike onemogočiti / ekspr. utišati (si) vest 2. ekspr. povzročiti, da postane kaj manj intenzivno, manj izrazito: utišati bolečino, nemir; utišati svoja čustva; vihar se je utišal ● knjiž. utišati nerede pomiriti; ekspr. utišati si lakoto potešiti utíšati se postati tih, tišji: glasovi so se utišali; ploskanje v dvorani se je utišalo / proti polnoči se mesto utiša utíšan -a -o: utišan korak; utišana glasba, utišana želja ♪
  15.      utočíti se  utóčim se dov. (ȋ ọ́) zmanjšati svojo količino zaradi izgube pri točenju: pri pretakanju se nekaj vina utoči utočíti star. natočiti: utočili so jim novega vina ♪
  16.      utogotíti  -ím tudi utogôtiti -im dov., utogótil tudi utogôtil (ȋ í; ō ȏ) raztogotiti: prizadevali so si, da bi ga utogotili; utogotil se je in začel kričati ♪
  17.      utolažíti  in utolážiti -im, in utolážiti -im dov. (ȋ á ȃ; á ȃ) potolažiti: naredili so vse, da bi jo utolažili; utolažiti otroka / utolažiti komu srce / utolažiti lakoto / utolažiti jezo, žalost / knjiž. komaj je utolažil razdraženo gospodinjo pomiril utolážen -a -o: utolažen otrok; utolaženo srce ♪
  18.      utoníti  utónem dov. (ȋ ọ́) 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča: deček bi utonil, če ga ne bi rešil neki kopalec; utoniti v ribniku 2. ekspr. izginiti pod (vodno) gladino; potoniti: vedro se je utrgalo in utonilo / ves prah je utonil v lužah 3. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: gledala je za njim, dokler ni utonil v gozd, v gozdu; prijatelja sta utonila v noč; utoniti v množici / njegove besede utonejo v splošnem trušču 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: utonil je v trden spanec; utoniti v spomine / ti dogodki so že utonili v pozabo / taborišče je utonilo v nočni tišini ● ekspr. grmovje je utonilo v snegu grmovje je prekril sneg; ekspr. v vinu mu utonejo vse skrbi pozabi nanje; ekspr. sonce je utonilo za gore je zašlo; ekspr. brez njega bi utonila v blatu bi se moralno pokvarila; ekspr. utoniti v dolgovih zelo se zadolžiti; propasti zaradi dolgov; ekspr. utoniti v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi skoraj utonila v solzah močno, silovito ♪
  19.      utòp  -ópa m (ȍ ọ́) 1. teh. kovalno orodje z izdolbeno obliko predmeta, ki se želi skovati: utopi in štance / kovanje v utopih 2. star. utopitev: hitra pomoč jo je rešila utopa ♪
  20.      utópen  -pna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na utop: utopno jeklo / utopno kovanje kovanje v utopih ♦ les. utopna ključavnica ključavnica, ki je vgrajena v utor in je vidna le z roba vrat utópno prisl.: utopno kovan strojni del ♪
  21.      utópičen  -čna -o prid. (ọ́) 1. ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopični cilji, programi; utopične zamisli; ta želja ni utopična / utopična podoba visoko razvite družbe 2. ki podaja idealno družbeno ureditev ali družbeno ureditev v prihodnosti: utopični spisi; napeta utopična zgodba / utopični roman ◊ polit. utopični socializem predmarksistični nauki, teorije, ki ob prizadevanju za spremembo takratne družbene ureditve ne upoštevajo dejanskih zgodovinskih razmer utópično prisl.: utopično je misliti, da se bodo spremenili ♪
  22.      utópičnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost utopičnega: utopičnost idej, zamisli / programska utopičnost romantikov ♪
  23.      utopíja  -e ž (ȋ) 1. načrt, zamisel idealne družbene ureditve ali družbene ureditve v prihodnosti, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: utopija je lahko izhodišče za poznejše družbene spremembe; razvoj socializma od utopije do znanosti // pripovedno delo, v katerem je podana, opisana taka družbena ureditev: rad bere utopije; pisatelj je v utopiji skušal prikazati svet, kakršen naj bi bil // navadno v povedni rabi načrt, zamisel česa sploh, ki v stvarnosti ni mogoč, uresničljiv: polet na luno ni več utopija; svetovni mir je za nekatere utopija / ekspr. vse to so same utopije / moralna, socialna utopija 2. knjiž. predstava, podoba česa, ki ni osnovana na resničnosti: sredi pekla taborišča si je ustvaril utopijo iz želja in hrepenenj ♪
  24.      utopíst  -a m (ȋ) 1. kdor piše utopije: utopisti so popularizirali namišljene države 2. knjiž. utopični socialist: francoski utopisti; teorije utopistov / socialist utopist 3. ekspr. sanjač, zanesenjak: ta človek je utopist ♪
  25.      utopíti  -ím dov., utópil (ȋ í) 1. usmrtiti s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: mlade mačke so utopili; žrtvi je zvezal roke in jo utopil; utopila se je v domačem vodnjaku; iz obupa se utopiti 2. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utopiti skrbi, žalost v alkoholu ● ekspr. če bi mogel, bi ga v žlici vode utopil zelo ga sovraži ◊ les. vdelati v ploskev tako, da je zunanji vidni del v isti ravnini kot ploskev utopíti se 1. nehote priti pod (vodno) gladino in se zadušiti zaradi vdora vode v pljuča; utoniti: utopiti se v bazenu; vsako leto se utopi veliko kopalcev 2. ekspr., navadno s prislovnim določilom izginiti, izgubiti se: utopiti se v gozdu, temi / njegove besede so se utopile v splošnem trušču 3. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: preveč se je utopil v svojo žalost ● ekspr. sonce se je utopilo za goro je zašlo; ekspr. utopiti se v nemškem, tujem morju postati sestavni del nemškega, tujega naroda in prenehati se šteti za pripadnika svojega naroda; ekspr. jokala je, da bi se skoraj utopila v solzah močno, silovito utopljèn -êna -o: utopljen človek; zjutraj so ga našli utopljenega ♪

   51.315 51.340 51.365 51.390 51.415 51.440 51.465 51.490 51.515 51.540  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA