Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ra (34.226-34.250)


  1.      omejljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki se da omejiti: tudi ta pravica je omejljiva ♪
  2.      oméla  -e ž (ẹ̄) bot., v zvezah: bela omela grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album; rumena omela grmičasta rastlina polzajedavka z rumenimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; evropsko ohmelje ♪
  3.      omêlo  -a s (é) priprava za ometanje, pometanje, navadno iz šopov žime, ščetin z daljšim držajem: oviti mokro krpo na omelo; z omelom odstraniti pajčevino; shramba za metle in omela / pečno omelo; žično omelo; omelo iz bombažnih res ∙ ekspr. pod nosom ima prava omela zelo košate brke ♪
  4.      omémba  -e ž (ẹ̑) glagolnik od omeniti: vznemirila ga je omemba njegovega imena / že omemba slovesa ji je pokvarila razpoloženje; omembe vredna zgodba / ekspr. to ni niti omembe vredno; star. med odličnimi vzgojitelji zaslužita omembo tudi tadva da sta omenjena // pripomba, opomba: to sklepajo iz njegovih spisov in raztresenih omemb ♪
  5.      omencáti  -ám [mǝn] dov. (á ȃ) pomencati: omencala je predpasnik; omencati si oči ∙ omencal si je premražene roke zmencal ♦ agr. omencati proso ometi ♪
  6.      omenítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od omeniti: protestirali so že proti sami omenitvi njegovega imena; o tem smo pričakovali vsaj omenitev ♪
  7.      omeníti  in oméniti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. nakratko, nekoliko spregovoriti o kom: od takrat ga ni nikoli več omenila; ko sem mu jo omenil, se je razjezil / mimogrede, nakratko, posebej omeniti; ekspr. tega ni niti z besedico omenila / na tem mestu naj omenimo rudišča, zastar. rudišč / v svojem članku je omenil avtor tudi njegovo ime navedel 2. navadno z odvisnim stavkom nakratko reči, povedati: omenili smo že, kako živijo oménjen -a -o: tako piše v omenjenem članku; omenjeno nedeljo ni nihče igral / v povedni rabi naj bo omenjeno še to, da so na koncu izgubili ♪
  8.      oménjati  -am nedov. (ẹ́) 1. večkrat nakratko, nekoliko spregovoriti o kom: v svojih pripovedovanjih ga rad omenja; večkrat jo je omenjal / tega ni treba posebej omenjati; ekspr. slovensko vprašanje se ni niti malo omenjalo / njegovo ime omenja v mnogih sestavkih navaja 2. navadno z odvisnim stavkom govoriti, pripovedovati: kar sem prej omenjal, ne drži / ekspr. to je bilo dosti hudo, da ne omenjam vsega drugega; da je bilo tam nevarno, mi ni treba posebej omenjati oménjan -a -o: večkrat omenjana imena ♪
  9.      omêsti  omêtem tudi omêdem dov., omêtel in ométel omêtla tudi omêdel in omédel omêdla, stil. omèl omêla (é) očistiti z metlo, omelom: omesti dimnik; omesti stene pred pleskanjem / omesti z metlo; pren., ekspr. konj ga je ometel z repom // z ometanjem, pometanjem odstraniti: omesti pajčevino, prah; omesti si sneg z obleke ♦ čeb. omesti čebele s satja ometèn tudi omedèn -êna -o: ometen dimnik; ometen sat ♪
  10.      omèt  -éta m (ȅ ẹ́) na zid enakomerno nanesena malta: omet se kruši, odpada, poka; odstraniti, zgladiti omet; napeljava je pod ometom; omet je še svež / brizgani omet; notranji, stenski, stropni, zunanji omet ♦ arhit. nakljuvati omet v star omet vsekati brazde, točke, da se nanj lahko prime nov omet; grad. fini omet iz drobnega peska, s katerim se navadno zaključuje obdelava stene; grobi omet iz debelejšega peska; prani omet iz pranega umetnega kamna ♪
  11.      ométati 1 -am nedov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. čistiti z metlo, omelom: ometati dimnik, peč; ometati stene pred beljenjem // z ometanjem, pometanjem odstranjevati: ometati pajčevine, prah, saje ♦ čeb. ometati čebele s satja 2. ekspr. pri premikanju, gibanju dotikati se česa: privzdignila je krilo, da ne bi ometala po tleh; dolga vrv ometa po zidu / maček jo je ometal z repom po nogah ● ekspr. kar naprej ometa okrog hiše hodi ♪
  12.      ométen  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na omet: ometni prah ♦ elektr. ometna inštalacija inštalacija z vodniki v ometu ♪
  13.      omética  -e ž (ẹ̑) obrt. vbod, s katerim se obšije rob, da se prepreči cefranje: ometica in križni vbod / šivati na ometico entlati ♪
  14.      omíka  -e ž (ȋ) knjiž. 1. kultura: širiti omiko med barbari / vplivi grške omike / razvoj filmske, glasbene omike / čovek brez omike; omika in olika / srčna omika / ima visoko gledališko, pevsko omiko 2. izobrazba, vzgoja: gimnazija daje splošno omiko / truditi se za omiko ljudstva ♪
  15.      omíkanec  -nca m (ȋ) knjiž. 1. redko kulturen človek: divjaki in omikanci 2. izobraženec: bil je prvi omikanec iz te vasi ♪
  16.      omíkanost  -i ž (ȋ) knjiž. 1. kulturnost: to dokazuje njegovo visoko omikanost / omikanost naroda / redko omikanost stila izdelanost, izoblikovanost 2. izobrazba: pridobiti si omikanost z lastno pridnostjo ♪
  17.      omíkati  -am dov. (ȋ) knjiž. 1. razviti, kultivirati: omikati jezik 2. izobraziti, vzgojiti: knjige so ga omikale; omikati in olikati / omikati divjake civilizirati omíkan -a -o 1. deležnik od omikati: jezik njegovih pesmi je omikan, uglajen; biti omikan v nemških šolah 2. star. ki ima izobrazbo; izobražen: učitelj je bil edini omikani človek v vasi / biti pesniško omikan ♪
  18.      omilítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od omiliti: omilitev posledic nesreče ♦ jur. izredna omilitev kazni po pravnomočni sodbi ♪
  19.      omíliti  -im dov. (ȋ) 1. narediti kaj milo, blago: nasmeh je omilil njen obraz; pogled se mu je omilil / trpljenje ga je omililo / omiliti kazen, predpis // narediti kaj manj boleče, manj neprijetno: sneg je omilil padec / omiliti posledice potresa // narediti kaj manj ostro, negativno: omiliti izjavo, kritiko, mnenje 2. narediti, da se kaj pojavlja a) v manj visoki stopnji: omiliti carine / omiliti zahteve b) v manj izraziti obliki: omiliti stanovanjsko stisko; vihar se je omilil; knjiž. strmina se je nekoliko omilila zmanjšala 3. star. priljubiti, prikupiti: s svojim pripovedovanjem mi je kraj zelo omilil; knjiga se je mnogim omilila omíljen -a -o: omiljena oblika romantike; to je omiljena snov njihovih pogovorov ♪
  20.      omiljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati kaj milo, blago: nasmeh mu je omiljeval obraz / omiljevati ukrepe // delati kaj manj boleče, manj neprijetno: ta zavest ji je omiljevala slovo // delati kaj manj ostro, negativno: omiljevati prvotne izjave, trditve 2. delati, da se kaj pojavlja a) v manj visoki stopnji: omiljevati dajatve b) v manj izraziti obliki: omiljevati protislovja 3. star. priljubljati, prikupljati: te lastnosti so ga povsod omiljevale ♪
  21.      omíselje  -a [sǝl] s (ȋ) star. miselnost, mišljenje: to se je kot rak zajedlo v njihovo omiselje / tako omiselje odklanja mnenje ♪
  22.      omísliti si  -im si dov., omíšljen (í ȋ) ekspr. kupiti si, priskrbeti si: omislil si je nov avtomobil; takih oblek si ne more omisliti / celo hlapca si je omislil dobil, najel; boljšega skrivališča si ne bi mogel omisliti najti, pripraviti omísliti star. preskrbeti, oskrbeti: omislil ji je gramofon / omisliti koga z vsem potrebnim ♪
  23.      omíšljati si  -am si nedov. (í) 1. ekspr. kupovati si, priskrbovati si: vedno si omišlja obleke po zadnji modi; omišljal si je čedalje več parcel / za njo so si začele omišljati klobučke tudi njene vrstnice začele nositi 2. knjiž., redko raziskovati, proučevati: objavil je vrsto podatkov, gradiva pa ni omišljal in razlagal ♪
  24.      omíti  omíjem dov., omìl (í ȋ) star. umiti: omiti umazana tla; omiti se z mrzlo vodo / omiti madež, rano izmiti omít -a -o: omita okna ♪
  25.      omízje  -a s (ȋ) 1. skupina ljudi, ki sedijo za isto mizo: omizje je začelo peti / igralno, pivsko omizje / stalno omizje / ekspr. ideje Zoisovega omizja družbe, kroga 2. ekspr. večja miza s pripadajočimi stoli, klopmi: družba ima svoje omizje; prazno omizje / vstati izza omizja ♪

   34.101 34.126 34.151 34.176 34.201 34.226 34.251 34.276 34.301 34.326  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA