Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
Ra (29.451-29.475) 
- mrhovínast -a -o prid. (í) tak kot pri mrhovini: mrhovinast smrad močvirja ♪
- mrhovíšče -a s (í) 1. prostor za zakopavanje živalskih trupel; živalsko grobišče: ograditi mrhovišče 2. lov. prostor, na katerega se daje mrhovina ali meso ubitih živali za vabo zverem: iti čakat medveda na mrhovišče ♪
- mŕk -a m (ȓ) 1. delno ali popolno zakritje nebesnega telesa z drugim nebesnim telesom: mrk je nastopil, se je začel ob desetih; opazovati mrk / delni, popolni mrk; lunin, sončni mrk ♦ astr. kolobarjasti sončni mrk pri katerem zakrije Luna osrednji del Sonca 2. zastar. mrak, tema: mesečina in mrk ♪
- mŕk -a -o prid. (ȓ r̄) 1. nav. ekspr. ki redko pokaže pozitivno razpoloženje, pozitiven čustveni odnos: mrki in zagrenjeni otroci; bila je mrka ženska; pren. šumenje mrkih borov // negativno, neugodno razpoložen: gospodar je bil mrk in nejevoljen; ves mrk je gledal za odhajajočim; sedel je mrk kot nevihta // ki vsebuje, izraža negativno razpoloženje, negativen čustveni odnos: mrki obrazi delavcev; mrk pogled 2. nav. ekspr. ki je temnejših barv: dan je silil izza mrkih vrhov; mrke strehe; mrko obzidje / mrka svetloba // knjiž. pust, dolgočasen: mrka pokrajina, vas 3. redko mračen, črn: bodočnost se mu je zdela vsa mrka in pusta / mrke misli / mrko sovraštvo mŕko prisl.: mrko gledati; mrko nasršiti
obrvi; mrko odgovoriti ♪
- mrkáč -a m (á) 1. nar. gorenjsko plemenski oven: čredo je vodil star mrkač 2. nizko neumen, pohoten moški: pred tem mrkačem ženske nimajo miru ◊ bot. rastlina z nasprotno stoječimi listi in cveti v koških, Bidens ♪
- mŕkel -kla -o [ǝu̯] prid. (ŕ) knjiž. 1. redko ki je mrknil: mrkla luna 2. mračen, mrk, temen: mrklo jutro / mrkle stene jetnišnice / mrkli, brkati stražniki / mrkel pogled mŕklo prisl.: mrklo odgovoriti, reči; prim. mrkniti ♪
- mŕklost -i ž (ŕ) knjiž. mračnost, mrkost: jesenska mrklost / pregnati mrklost z njegovega obraza ♪
- mŕkniti -em dov. (ŕ ȓ) 1. nav. 3. os. priti v stanje mrka: v omenjenem razdobju je luna dvakrat mrknila / ekspr. svetloba je mrknila potemnela; pren., ekspr. njegova slava je mrknila 2. ekspr. izginiti, izgubiti se: pustolovski duh še ni mrknil; nasmeh na licih mu je mrknil // pog. naskrivaj, neopazno oditi: po večerji je mrknil iz hiše; mrknil je v Ameriko; po tem je nekam mrknil 3. knjiž. postati mrk, nerazpoložen: po teh besedah je mrknila in se umaknila; ob pogledu nanje je mrknil / obraz mu je mrknil ● ekspr. žarnica je mrknila ugasnila; ekspr. mrkniti z očmi po čem na hitro, skrivaj pogledati; prim. mrkel ♪
- mrkôba -e ž (ó) knjiž. mračnost, mrkost: sinjina obleke sredi sive mrkobe / mrkoba obraza ♪
- mrkôben -bna -o prid. (ó ō) knjiž. nekoliko mrk: mrkobna megla / mrkobni obrazi ♪
- mrkogléd -a -o prid. (ẹ̑ ẹ̄) 1. ki mrko, neprijazno gleda: bledikav mrkogled fant; mrkogledi stražniki 2. redko črnogled: mrkogledi pisatelji; ni bila mrkogleda, pa tudi ne lahkomiselna ♪
- mrkoók -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) ki ima mrke, neprijazne oči: mrkook in črnobrad mož ♪
- mŕkost -i ž (ŕ) nav. ekspr. lastnost, značilnost mrkega: njegov smeh je pregnal mrkost z obrazov; govornikova mrkost / mrkost starega poslopja ♪
- mrléti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. goreti s slabim plamenom, medlo svetiti; brleti: za okni so mrlele drobne lučke; ognji so mrleli po taboru; pren. bolečina je le še mrlela // knjiž. neizrazito se odražati, kazati: venec gor je v daljavi mrlel iz sivine; pren. v njihovih očeh je mrlel strah 2. nav. 3. os., nar. rositi, pršeti: dež je mrlel; brezoseb. iz megle je mrlelo 3. knjiž. migotati, trepetati: zrak nad vročimi kamni je mrlel / brezoseb. pred očmi ji je mrlelo // ekspr., s prislovnim določilom biti neprestano prisoten v mislih, predstavah koga: dogodek mu je neprenehoma mrlel pred očmi; mesto mu je še zmeraj mrlelo v domišljiji 4. knjiž., redko veneti, medleti: rože na travnikih so mrlele; zdelo se mu je, da mrli mrlèč -éča -e: ugasniti
mrlečo svetilko ♪
- mrlìč -íča m (ȉ í) 1. mrtev človek, zlasti do pogreba: dati, položiti mrliča na mrtvaški oder, v krsto; pokopati mrliča; prepeljati mrliča na pokopališče; bled kot mrlič; bilo je tiho, kot da bi imeli mrliča v hiši / bedeti pri mrliču / redko odnesti mrliče in ranjene mrtve ljudi, mrtve / v krščanskem okolju: kropiti mrliča; zvoniti mrliču; pren., ekspr. živel je še, vendar je bil mrlič // po ljudskem verovanju duh mrtvega v njegovi prejšnji podobi: na pokopališču so se prepirali mrliči; srečati mrliča 2. ekspr. neživahen, nedružaben človek: zakaj si tak mrlič ● žarg., čeb. mrlič mrtva, odmrla čebelja družina; ekspr. politični mrlič človek, ki mu je popolnoma onemogočeno politično delovanje; ekspr. bolnik je bil živ mrlič zelo bled, shujšan; ekspr. on je živ mrlič smrtno bolan ♪
- mrlíček -čka m (ȋ) nav. ekspr. mrtev otrok: prižgati svečo mrličku; posloviti se od mrlička / pri sosedovih so pred kratkim imeli mrlička je umrl otrok ♪
- mrlíčka -e ž (ȋ) 1. ženska oblika od mrliček: dati mrlički rože na krsto 2. nar. mrtva ženska: Veje so se nagibale tik nad obraz mrličke, kot bi jo hotele poljubiti (F.Bevk) ♪
- mrlíški -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na mrtve ljudi, mrliče: mrliški kult / obraz ji je dobival že mrliško barvo / mrliški čuvaj / redko mrliška tišina mrtvaška / poljud. mrliški list izpisek iz mrliške matične knjige; mrliški ogled ogled mrliča zaradi uradne ugotovitve smrti; mrliški oglednik kdor opravlja mrliške oglede; mrliški prt prt, s katerim se pokrije mrtvaški oder; mrliški voz voz, vozilo za prevoz mrličev; mrliški voziček voziček za prevažanje mrličev, ki ga potiskajo ljudje; mrliški zvon v krščanskem okolju zvon, navadno najmanjši, ki naznanja smrt koga; mrliška bledica bledica, ki nastane zaradi prenehanja krvnega obtoka; mrliška matična knjiga matična knjiga s podatki o smrti prebivalcev; izpisek iz mrliške matične knjige dokument s podatki o smrti kake
osebe; mrliška veža ali mrliška vežica prostor na pokopališču, v katerem leži mrlič na mrtvaškem odru ◊ lit. mrliške pesmi pesmi, ki se pojejo ob bedenju pri mrliču; med. mrliška lisa modrikasto mesto na koži mrliča, nastalo zaradi usedanja krvi; mrliška otrplost začasna otrplost, ki nastopi pri mrliču zaradi skrčitve mišic mrlíško prisl.: mrliško bled obraz ∙ ekspr. mrliško svetiti medlo, slabotno ♪
- mrmljáti -ám nedov. (á ȃ) knjiž. mrmrati: nekaj je mrmljal sam pri sebi / dala je roko in mrmljala vljudnostne fraze / voda mrmlja ♪
- mróž -a m (ọ̑) morski sesalec z velikima okloma in brki, ki živi v severnih polarnih morjih: loviti mrože; mroži in tjulnji / ekspr. kakšne dolge brke ima, pravi mrož ♪
- mŕšavec -vca m (ŕ) ekspr. 1. suh, shujšan prašič: mršavci in pitanci 2. zelo suh, zelo shujšan človek: mršavec z udrtimi očmi ♪
- mrščálica -e ž (ȃ) nar. zahodno drhtavica, mraz, srh: od strahu ga je oblivala, stresala mrščalica ♪
- mrščávica -e ž (ȃ) 1. knjiž. drhtavica, mraz, srh: ob teh zgodbah jih je stresala, spreletavala mrščavica; čutiti mrščavico po hrbtu 2. nar. droben dež: mrščavica mu je močila obleko ♪
- mŕščiti -im nedov. (ŕ r̄) 1. delati gube, poteze kot pri napetem razmišljanju, zaskrbljenosti, jezi: mrščiti čelo; obraz se mu je mračno mrščil / mrščil se je zaradi sonca; pren., ekspr. veter mršči morje // z gubanjem kože spravljati v tak položaj, kot so bodice pri ježu: mrščiti obrvi; bolni živini se dlaka mršči ježi 2. redko mršiti: veter mu mršči brado mŕščiti se z delanjem takih gub, potez izražati napetost, zaskrbljenost, jezo: na vse prigovarjanje se je samo mrščil in zmigoval z rameni; obraz se mu je jezno mrščil ♪
- mŕšiti -im nedov. (ŕ r̄) 1. delati kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase: mršiti brado; z roko mu je mršila lase / veter ji mrši lase; pren., ekspr. vihar mrši drevesa 2. redko mrščiti: mršiti čelo mŕšiti se redko mrščiti se: najprej je bil vesel, potem se je pa mršil ♪
29.326 29.351 29.376 29.401 29.426 29.451 29.476 29.501 29.526 29.551