Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ra (28.601-28.625)


  1.      mí  mé mé zaim., nàs, nàm, nàs, nàs, námi (ȋ ẹ̑) 1. izraža skupino oseb, med katere šteje govoreči tudi sebe a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: mi tega ne bomo dočakali, morda boste vi; sosedje so še na slabšem kakor mi; nav. ekspr.: mi smo tisti, ki nosimo glavno breme napredka; tudi me smo se bojevale za svobodo; drugi delajo, mi, mi pa spimo; še mi bi tega ne zmogli; to bomo že mi opravili; elipt. »kdo bo za to odgovarjal?« »Mi«; pog. nismo mi od včeraj / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: na izlet bomo šli mi in naši prijatelji; mi trije ostanemo; kaj pa me, ženske, ali nimamo nič besede? b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: nas je več kot nasprotnikov; nam se nikamor ne mudi; tudi nas so povabili; okrog nas se je zbrala gruča ljudi / pet nas je bilo; tega nam ni treba; pustite nas pri miru; nam res ne verjamete? // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: zvečer nas ne bo doma; dolgčas nam je; strah nas je bilo; z nami je drugače naš položaj je drugačen / knjiž. kaj nam je storiti? kaj moramo storiti 2. v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: srce nam hitreje bije; oče nam je umrl; kako dolgo se nam je vlekel spor 3. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: pazi, da nam ne zboliš; da se nam več ne potepaš 4. knjiž. izraža tesnejšo miselno povezavo govorečega z občinstvom ali njegovo skromnost: vprašanje estetike nam je bilo vodilo skozi celo knjigo; v današnjem predavanju nas zanima predvsem vsebina romana // vznes., v nekaterih državah, v vladarskih razglasih jaz: Mi, Ferdinand, po milosti božji cesar Avstrije ● ekspr. mi smo mi, kaj se nas tičejo drugi izraža samozavest; pog., ekspr. zaradi nas naj naredi, kar hoče temu ne nasprotujemo; pog. pridi k nam na kosilo v naše stanovanje; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati; ekspr. vsi so z nami soglašajo z nami, nas podpirajo; prim. jaz, midva ♪
  2.      miázem  -zma m (ā) med. miazma: iz močvirja se dviga strupen miazem; pren. živi v ozračju, nasičenem z miazmom slabih zgledov ♪
  3.      miázma  -e ž (ȃ) med., po nekaterih starejših teorijah izparina gnilih organskih snovi kot povzročitelj nalezljivih bolezni: iz močvirja se dviga strupena miazma; pren., knjiž. živi v ozračju, nasičenem z miazmami slabih zgledov ♪
  4.      micélij  tudi micél -a m (ẹ́; ẹ̑) bot. mrežasto razrasle nitke, iz katerih zrastejo gobe, glive, podgobje: na vse strani razrasli micelij ♪
  5.      mícen  -a -o [cǝn] prid. (ȋ) ekspr. zelo majhen: micen otročiček / stroški bodo prav miceni ♪
  6.      míčen  -čna -o prid., míčnejši (í ȋ) knjiž. privlačen, ljubek: mičen obraz; dekleti sta bili prav mični; v tej svoji zadregi je bila zelo mična / mično jezero, mestece / njegovo pripovedovanje je nadvse mično zanimivo míčno prisl.: gosta je bilo res mično poslušati ♪
  7.      míčken  -a -o [kǝn] prid. (ȋ) ekspr. zelo majhen: otrok je bil takrat še čisto mičken; v daljavi je bilo videti vse zelo mičkeno ♪
  8.      míčnost  -i ž (í) knjiž. privlačnost, ljubkost: njena mičnost je bila brez primere / edino to je še dajalo mičnost življenju // kar je privlačno, ljubko: kako bi se le mogel upirati tolikim mičnostim ♪
  9.      midinétka  -e ž (ẹ̑) v francoskem okolju mlada delavka, zlasti šiviljske stroke: midinetke iz modnega salona // lahkoživo dekle: naveličal se je varietejskih lepotic, midinetk in modelov ♪
  10.      mídva  médve tudi mídve médve tudi mídve zaim., náju (dvéh) tudi nàs dvéh, náma (dvéma), náju (dvá dvé dvé) tudi nàs dvá dvé dvé, náju (dvéh) tudi nàs dvéh stil. náma (dvéma), náma (dvéma) (ȋ ẹ̑) 1. izraža dvojico oseb, za katerih eno ima govoreči samega sebe a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: midva greva domov, vi pa počakajte; denarja ima več kakor midva oba skupaj; nav. ekspr.: zdaj sva pa midva na vrsti; tudi medve morava proč; elipt. »kdo bo skrbel za otroka?« »Midva, seveda«; pog. midva se bova že sporazumela / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: midva in naš sosed se dobro razumemo; midva, oče in jaz, greva na semenj; medve z materjo se imava zelo radi b) v odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom, s predlogi in na začetku stavka razen pri vprašanjih naglašena oblika, sicer pa nenaglašena: naju nihče ne bo podil iz hiše; nama se nikamor ne mudi; okoli naju je vse živo; med nama ni skrivnosti / za norca naju ima; jed nama ne tekne; obe naju bo zatožil; nama res ne verjamete? // v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: zvečer naju ne bo doma; žal nama je; zelo naju je bilo strah; tako je z nama tak je najin položaj 2. navadno v dajalniku izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: oče nama je umrl; ona nama je kakor mati / star. za naju čast gre najino 3. ekspr., v dajalniku izraža osebno prizadetost: le glej, otrok, da se nama ne izgubiš ● pog. nič, ničesar ni bilo med nama nisva imela spora; nisva imela intimnega razmerja; ekspr. med nama (rečeno), všeč mi je izraža zaupnost; prim. jaz, mi ♪
  11.      míg 1 -a m (ȋ) gib, s katerim se kaj izraža: pozdravil je samo z migom glave / na mig vodje se je pognal na cesto // redko gib sploh, zlasti malo zaznaven, rahel: pazil je na vsak njegov mig ∙ ekspr. na mig je bilo vse jasno takoj; ekspr. vsi ga ubogajo na mig brez ugovora ♪
  12.      mígalica  -e ž (ȋ) 1. bot. trava z dolgopecljatimi in od strani sploščenimi klaski, Briza: srednja migalica 2. ekspr. nemiren, živahen, neprestano se gibajoč človek, zlasti otrok: fant je grozna migalica, niti pet minut ni pri miru ♪
  13.      mígati  -am nedov. (ȋ) 1. z delom telesa delati gibe sem in tja: migati z glavo, ušesi; med govorom je značilno migal z brado / pes veselo miga z repom maha 2. z gibi izražati kaj: oče mu z obrvmi miga in žuga; z očmi mu je migala, naj bo tiho / ljudje so ga poslušali in pri tem migali z rameni zmigovali, skomigali // z gibi roke, prsta vabiti, privabljati: migala mu je, naj pride k njej; z druge strani ceste mu je nekdo z roko migal; pren. slapovi ti kar skozi okno migajo, da jih pojdi občudovat 3. ekspr., redko ponujati se, kazati se: uspeh mu je migal z vseh strani / miga ji visoka renta, če vzame tega starca 4. ekspr. premikati se, gibati se, zlasti pri kakem opravilu: prsti predice so izredno hitro migali / nekaj čudnega je migalo pred njim na poti // delati: jesti zdaj ni časa, treba je migati, dokler je še rosa; nikdar ni brez dela, vedno kaj miga ● nizko bolnik bo migal največ eno leto bo živel; ekspr. jezik mu kar naprej miga neprestano, veliko govori; ekspr. smrt mu je že migala pred očmi mu je bila blizu; ekspr. kar naprej miga z jezikom govori migáje star.: bral je še enkrat, pritrjevalno migaje z glavo migajóč -a -e: hitro migajoči bički enoceličarjev ♪
  14.      migetálka  -e ž (ȃ) nav. mn. 1. biol. majhen nitast izrastek na celici, ki omogoča gibanje njej sami ali povzroča gibanje tekočine okoli nje: z migetalkami pokriti enoceličarji; gibanje, utripanje migetalk 2. anat. majhen nitast izrastek v nekaterih notranjih organih, ki povzroča gibanje tekočine ali sprejema dražljaje: migetalke v nosu, sapniku; šopi migetalk na slušnih čutnicah ♪
  15.      migetálkar  -ja m (ȃ) nav. mn., zool. praživali, ki se gibljejo z migetalkami, Ciliata: v morju živeči migetalkarji ♪
  16.      migetáti  -ám stil. -éčem nedov. (á ȃ, ẹ́) hitro, lahno se premikati sem in tja: plamenček migeta v vetru / igle so ji urno migetale med prsti / ekspr. ranjeni golob je še migetal s perutmi je mahal // ekspr. dajati vtis utripanja, prekinjanja svetlobe: zvezde migetajo z jasnega neba ● pred očmi mi migeta zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da se mi pred očmi vse premika, maje migetajóč -a -e: migetajoče listje; migetajoče zvezde ♪
  17.      migljáj  stil. mígljaj -a m (ȃ; ȋ) 1. gib, s katerim se kaj izraža, zlasti hiter, neizrazit: strežnica je pazila na vsak migljaj gospodinje; z migljajem roke ga je povabil v hišo / na sodnikov migljaj jetnika odpeljejo; pes napravi vajo na vodnikov migljaj; ubogati na migljaj // star. gib sploh, zlasti malo zaznaven, rahel: migljaj repa 2. knjiž. namig: komisija je dobila migljaj, naj ne raziskuje naprej / nobenega migljaja ni, da bi bil avtor res tako mislil znaka, dokaza // redko nasvet, predlog: pred odhodom nama je dal še nekaj koristnih migljajev ● nar. zahodno to se je zgodilo v migljaju v trenutku, v hipu ♪
  18.      migljáti  -ám nedov. (á ȃ) hitro, lahkotno se premikati sem in tja: listje, trava miglja v večerni sapici; plamenček petrolejke je enakomerno migljal / zrak miglja v popoldanski vročini / ekspr. pes miglja z repom maha; pren., ekspr. v zenicah ji je migljal nasmešek // ekspr. dajati vtis utripanja, prekinjanja svetlobe: zvezde so migljale v jasno noč ● črke mu migljajo pred očmi pri branju ima občutek, da niso pri miru migljajóč -a -e: migljajoč plamen; migljajoč zrak; migljajoče luči, zvezde ♪
  19.      migljávica  -e ž (ȃ) knjiž., redko hitro, lahkotno premikanje razgretega zraka, ozračja: lahna sapica je v tisti vročini še povečevala migljavico ♪
  20.      mígniti  -em dov. (í ȋ) 1. narediti gib z delom telesa: migniti z roko / brada mu je od časa do časa kar sama mignila 2. z gibom izraziti kaj: sedel je v kočijo in mignil kočijažu, naj požene; samo z očmi je mignil in otrok je takoj ubogal / ekspr. fant ni rekel nič, samo z rameni je mignil zmignil, skomignil // z gibom roke, prsta povabiti, poklicati: mignil je znancu, naj prisede / s prstom mi je mignil, naj grem za njim 3. ekspr. steči, švigniti: privezal je konja in mignil v šotor; med drevesi sta kakor senci mignila dva moška // v prislovni rabi, navadno v zvezi kakor, kot bi mignil izraža veliko hitrost dejanja: kakor bi bil mignil, je bilo vsega konec; dopust mine, kot bi mignil; vrnem se, kot bi mignil ● ekspr. samo z mezincem mignem, pa ga izpustijo brez težav lahko to dosežem; ekspr. cele tedne preleži doma, ne da bi z mezincem mignil ne dela čisto nič; ekspr. niti z mezincem ni mignil za to čisto nič ni naredil, prispeval za to; ekspr. še s prstom ni mignil zanj, ko je bil v stiski čisto nič mu ni pomagal ♪
  21.      migotánje  -a s (ȃ) glagolnik od migotati: migotanje slike na televizijskem zaslonu / migotanje razgretega zraka nad strehami ♪
  22.      migotáti  -ám nedov. (á ȃ) hitro, lahno se premikati sem in tja: listi, plamenčki sveč migotajo v vetru / zrak migota nad razgreto pločevino / ekspr. pes veselo migota z repom maha / luč ob cesti nemirno migota // ekspr. dajati vtis utripanja, prekinjanja svetlobe: zvezde so prijazno migotale ● pred očmi mi migota zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da se mi pred očmi vse premika, maje migotajóč -a -e: zrak je bil razgret in migotajoč; migotajoče luči ♪
  23.      migotàv  -áva -o prid. (ȁ á) ki migota: migotava filmska slika / migotav zrak ♪
  24.      migréna  -e ž (ẹ̑) bolezen z napadi hudega glavobola, navadno v eni polovici glave: imeti, zdraviti migreno; zdravila proti migreni ♪
  25.      mihájlovičevec  -vca m (ȃ) ekspr., med narodnoosvobodilnim bojem pripadnik protipartizanskih oboroženih enot Draže Mihajlovića; četnik: spopad z mihajlovičevci ♪

   28.476 28.501 28.526 28.551 28.576 28.601 28.626 28.651 28.676 28.701  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA