Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ra (20.351-20.375)


  1.      gorníški  -a -o prid. (ȋ) knjiž. planinski, alpinističen: gorniška odprava na Himalajo; za seboj ima trdo gorniško šolo v domačih in tujih gorah ♪
  2.      górnještájerski  -a -o prid. (ọ̑-ȃ) nanašajoč se na severni del avstrijske Štajerske: zaigrali so gornještajersko polko / gornještajerska noša ♪
  3.      górnji  -a -e prid. (ọ̑) 1. ki leži, je višje; zgornji: potok je gnal gornji in dolnji mlin; gornji prostori; gornja čeljust / stanoval je na gornjem koncu vasi / Gornji Grad / gornja hiša soba v nadstropju kmečke hiše / gornje jasli lestvi podobna naprava, pritrjena na steno v hlevu, da živina puli seno izza nje ∙ ekspr. gornjih deset tisoč najbogatejši in najvplivnejši družbeni sloj ♦ geogr. gornji tok reke začetni del reke blizu izvira // redko povrhnji, vrhnji: gornje pleteno oblačilo / gornje usnje usnje za vrhnje dele obutve 2. ki je v dotakratnem besedilu že napisan; prej naveden, omenjen: iz gornjega pregleda je razvidno dosedanje stanje; to potrjujejo gornje ugotovitve; pisar. prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem ♪
  4.      goropís  -a m (ȋ) geogr. opis navpične izoblikovanosti zemeljskega površja; orografija ♪
  5.      goropísen  -sna -o prid. (ȋ) geogr. orografski: goropisni prikaz ♪
  6.      gorostás  -a m (ȃ) star. velikan, orjak: zrasel je v pravega gorostasa ♪
  7.      gorostásen  -sna -o prid. (ā) star. velikanski, orjaški: bil je resnično gorostasen človek / gorostasna prirodna katastrofa // ekspr. nemogoč, neverjeten: o njej je govoril najbolj gorostasne stvari; gorostasna trditev / gorostasna laž / gorostasen prizor strahoten, grozoten ♪
  8.      gorostásnost  -i ž (ā) star. kar je nemogoče, neverjetno: takšnih gorostasnosti ni mogel več poslušati / doživel je hude gorostasnosti strahote, grozote ♪
  9.      goróvje  -a s (ọ̑) v zaključeno celoto povezane gore: ravnino obdaja visoko gorovje; proti severu se razprostira gorovje Kamniških planin; lahko prehodno gozdnato gorovje // gore, hribi: sneg je pokrival gorovje, nižine pa so bile kopne ◊ geogr. grudasto gorovje; nagubano gorovje gorovje, katerega oblika in višina sta odvisna od gubanja ♪
  10.      gôrski  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na goro: gorski greben; gorski vrhovi; gorska skupina; strma gorska pobočja / gorski zrak; gorska cesta; gorske rastline, živali / gorski svet; gorska pokrajina / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah; gorski vodnik kdor se ukvarja z vodenjem ljudi po visokih gorah; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah; gorska straža organizacija za varstvo gorske narave ◊ bot. gorski brest; gorska sretena gorska rastlina z velikimi rumenimi cveti in pernatimi listi, Geum montanum; geogr. gorski čok osamljena gora ali gorska skupina, nastala ob prelomih; gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; jur. gorske bukve zapis dolžnosti in dajatev zakupnikov vinogradov v fevdalizmu; med. gorska bolezen slabost zaradi zredčenega zraka; zgod. gorski gospod v fevdalizmu zemljiški gospod, ki daje vinograde v zakup po gorskem pravu; gorsko pravo v fevdalizmu pravila, ki urejajo pravna razmerja med gorskim gospodom in zakupniki ♪
  11.      gorščák  -a m (á) gorjanec: švicarski gorščaki; zdrava kri gorščakov ♪
  12.      górščina  -e ž (ọ̑) zgod., v fevdalizmu podložniška dajatev gorskemu gospodu, navadno mošt ali vino: dajati, pobirati gorščino; odprava gorščine ♪
  13.      górši  -a -e prid. (ọ̑) zastar. 1. slabši, hujši: znašel se je sredi najgoršega boja; bil je najgorši učenec v razredu 2. lepši: bila je zala, da ni bilo gorše od nje // boljši: njegovi konji so lepši in gorši; dober kosec je, a sosed je še gorši; prim. gorji ♪
  14.      gós  -í ž (ọ̑) 1. velika domača ali divja ptica s ploščatim kljunom in dolgim vratom: gos čofota, gaga; gojiti, pitati gosi; speči mastno gos / divje gosi letijo v klinu ♦ zool. lisasta gos divja gos s temnimi lisami po trebuhu, Anser albifrons; njivska gos divja gos z rumeno progo na črnem kljunu, Anser fabalis 2. slabš. neumna, navadno tudi domišljava ženska: ona je navadna gos; ta gos mi ne bo ukazovala; neumna, zaljubljena gos ♪
  15.      gosénica  -e ž (ẹ̑) 1. drobna žival mehkega valjastega telesa, navadno poraslega z dlačicami: gosenica leze, se zabubi; gosenice žrejo listje; obirati gosenice z zelja; zelene gosenice 2. nizko škodljiv, ničvreden človek: on je zajedavska gosenica 3. nav. mn., teh. brezkončna jeklena veriga iz plošč, ki se premika okrog vrste koles pri terenskih vozilih, gradbenih strojih: po cesti so ropotale gosenice; tankovske gosenice; sledovi traktorskih gosenic; škripanje gosenic ◊ vet. bolezen med parklji pri govedu in ovcah; zool. ličinka metulja ♪
  16.      goséničar  -ja m (ẹ̑) 1. motorno vozilo z gosenicami: oklopni, transportni goseničar; traktor goseničar; sprejmemo več traktoristov za delo z goseničarji 2. zool. žuželka, ki zalega jajčeca v gosenice in jih tako uničuje, Apanteles: kapusov goseničar ♪
  17.      goséničast  -a -o prid. (ẹ̑) podoben gosenici: goseničasta oblika ♦ tekst. goseničasti sukanec okrasni sukanec iz dveh raznobarvnih niti, zasukanih druga okoli druge ♪
  18.      goséničji  -a -e prid. (ẹ̑) nanašajoč se na gosenice: goseničji zapredek; zeleno goseničje telo / goseničji traktor ♪
  19.      gósji  -a -e prid. (ọ̑) nanašajoč se na gosi: gosja mast; gosja jajca; gosja jetra zelo cenijo; gosje perje / služila je kot gosja pastirica / pisati z gosjim peresom z njegovim prirezanim tulcem; hodili so v gosjem redu, v gosji vrsti drug za drugim ◊ bot. gosja trava plazeča se zdravilna rastlina peščenih tal z zlato rumenimi cveti, Potentilla anserina ♪
  20.      gosláč  -a m (á) star. violinist: vzela je goslača, ki je igral po gostilnah; slavni goslač Paganini ♪
  21.      goslár  tudi góslar -ja m (á; ọ̑) star. 1. izdelovalec violin: bil je mizar, zdaj pa je že več let goslar 2. violinist: v sobi so se vadili goslarji // guslar: goslarji in narodni pevci so razglašali čast njegovega imena ♪
  22.      gosláriti  -im nedov. (á ȃ) star. igrati (na) violino: hodil je goslarit po vaseh ♪
  23.      góslati  -am nedov. (ọ̑) star. igrati (na) violino: goslal je in pel ♪
  24.      gósli  -i ž mn. (ọ̄) raba peša violina: igra (na) gosli; spremljati na goslih; ciganske gosli; zvok gosli je zamrl ● star. imel je odpeto srajco in je kazal gosli vrat in prsi; star. dati denar v gosli plačati godcem pri plesu ♪
  25.      gospá  -é ž, daj., mest. ed. gospé, tož., or. ed. gospó; im., tož. mn. gospé, rod. mn. gospá, daj. mn. gospém, mest. mn. gospéh, or. mn. gospémi; im., tož. dv. gospé, daj., or. dv. gospéma (á ẹ́) 1. spoštljivo naslov za odraslo žensko: prijazna gospa ji je pomagala; vse gospe so bile v dolgih oblekah / kot nagovor: dober dan, gospa; želite, gospa? gospe in gospodje; kot pristavek k imenu, poklicu: gospa Helena; gospa doktor(ica), profesor(ica) ♦ rel. nebeška Gospa Kristusova mati // naslov za poročeno žensko: pogovarjal se je s sosedovo gospo 2. v meščanskem okolju žena, soproga: lepe pozdrave vaši gospe; darilo za gospo // redko delodajalka, gospodinja: naša gospa je zelo natančna 3. ekspr., navadno v povedni rabi, navadno s prilastkom ženska, ki zaradi odličnega vedenja in lepega videza vzbuja spoštovanje; dama: bila je prava, resnična gospa // ženska, ki udobno živi in ji ni treba (fizično) delati: njegova žena je lahko gospa; vsaka bi bila rada gospa 4. v razredni družbi poročena pripadnica plemiškega ali meščanskega sloja: stori, kar ti ukazuje gospa; grajska gospa ♪

   20.226 20.251 20.276 20.301 20.326 20.351 20.376 20.401 20.426 20.451  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA