Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ra (18.901-18.925)


  1.      epicikloída  -e ž (ȋ) geom. krivulja, ki jo opiše točka na obodu kroga, kotalečega se po zunanji strani drugega kroga ♪
  2.      épičnost  -i ž (ẹ́) epske značilnosti: za pisateljevo delo je značilna realnost in epičnost; epičnost zgodbe / v drami je veliko epičnosti ♪
  3.      epidémičen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na epidemijo: epidemična bolezen / epidemični meningitis / bolezen je zavzela epidemičen obseg epidémično prisl.: bolezen se pojavlja epidemično; pren. strah se je širil epidemično ♪
  4.      epidemiológ  -a m (ọ̑) strokovnjak za epidemiologijo: zdravnik epidemiolog; kongres epidemiologov ♪
  5.      epidemiolóški  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na epidemiologijo: epidemiološke raziskave, študije / epidemiološki oddelek v bolnici ♪
  6.      epidêrmis  -a m (ȇ) anat. plast celic na površini kože; (kožna) povrhnjica: opazovati epidermis pod mikroskopom // bot. plast celic na površini neolesenelih rastlinskih organov ♪
  7.      epidiaskóp  tudi epidiaskòp -ópa m (ọ̑; ȍ ọ́) priprava za projiciranje neprozornih slik ali diapozitivov: šola ima epidiaskop in filmski projektor ♪
  8.      epifít  -a m (ȋ) bot. rastlina, ki raste na drugi rastlini in ima lastno presnovo, priraslika: alge, lišaji in mahovi so najbolj pogosti epifiti pri nas ♪
  9.      epifíza  -e ž (ȋ) anat. 1. žleza z notranjim izločanjem v velikih možganih, češerika: funkcija epifize 2. končni del dolge cevaste kosti: odlomljena epifiza ♪
  10.      epigenétski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na epigenezo: epigenetski razvoj ♦ geogr. epigenetska dolina tesna dolina, ki jo je izdolbla reka, ko se je skozi lastno naplavino zajedla v odpornejšo osnovo ♪
  11.      epigenéza  -e ž (ẹ̑) biol. teorija, da se v osebnem razvoju iz preprostega začetnega stanja razvije vse bolj kompliciran organizem ♪
  12.      epigón  -a m (ọ̑) nav. slabš. kdor posnema dela pomembnejših vzornikov, navadno v umetnosti: on sploh ni pesnik, je epigon; Jurčičevi epigoni; stranski oltar je delo drugovrstnega kiparskega epigona ♪
  13.      épika  -e ž (ẹ́) lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je zlasti roman, povest ali novela, pripovedništvo: lirika, epika, dramatika // epska dela: junaška epika; lirično-meditativna epika ♪
  14.      epikuréjstvo  -a s (ẹ̑) 1. filoz. nazor, oprt na Epikurov filozofski nauk, po katerem je cilj človeškega življenja sreča: epikurejstvo in stoicizem 2. nav. slabš. način življenja, ki teži za telesnim uživanjem in udobnostmi, uživaštvo: popolnoma se je vdal čutnosti in epikurejstvu; rafinirano epikurejstvo ♪
  15.      epilácija  -e ž (á) kozm. trajna odstranitev dlak s kože ♪
  16.      epilóg  -a m (ọ̑) lit. posebni, zaključni del kakega literarnega dela: v epilogu piše avtor o nastanku knjige; prolog in epilog; drama v treh dejanjih z epilogom; pren., publ. dejanje je dobilo svoj epilog pred sodiščem ♪
  17.      epinglé  -ja [epinglé] m (ẹ̑) tekst. 1. ripsasta tkanina za ženske obleke in plašče iz različno debelih votkovnih niti, navadno svilena ali volnena: plašč iz epingléja 2. zankasta tkanina za blazinjenje pohištva ♪
  18.      episkóp  tudi episkòp -ópa m (ọ̑; ȍ ọ́) priprava za projiciranje neprozornih slik: klub je dobil nov televizijski sprejemnik in episkop ♪
  19.      epístelski  -a -o [tǝl] prid. (ȋ) rel., v zvezi epistelska stran oltarja stran, na kateri se navadno bere berilo: duhovnik je stopil na epistelsko stran oltarja ♪
  20.      epistemologíja  -e ž (ȋ) filoz. filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja; gnoseologija ♪
  21.      epístola  -e ž (ȋ) knjiž. slovesno pismo, poslanica o določenem problemu, navadno v verzih: Horacijeve epistole o pesništvu / Župančičeva Velikonočna epistola sinu ♦ rel. odlomek iz svetega pisma, navadno iz pisem apostolov, ki se bere pri maši; berilo ♪
  22.      epistoláren  -rna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na epistolo: epistolarni del novele; epistolarna literatura ♪
  23.      epitáf  -a m (ȃ) knjiž. besedilo mrtvemu na nagrobniku; nagrobni napis: prebiral je epitafe na pokopališču / pesnik si je sam napisal epitaf; Župančičev epitaf na grobnici narodnih herojev // nagrobnik z napisom: epitafi, vzidani v steno ♪
  24.      epíteton  -a in -eta m, mn. epíteti tudi epíteta s (ȋ) lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik, pridevek: v knjigi so pogosti baročno nabrekli epiteti; kopičenje epitetov otežuje dikcijo; pren. skoraj obvezni epiteton za vse nove vlade je, da so revolucionarne, progresivne ♪
  25.      epitetonéza  -e ž (ẹ̑) lit. raba epitetonov: njegovo izražanje temelji na epitetonezi in metaforiki / takšno ugotovitev potrjuje uporabljena epitetoneza epitetoni ♪

   18.776 18.801 18.826 18.851 18.876 18.901 18.926 18.951 18.976 19.001  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA