Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ra (18.326-18.350)


  1.      dvorjánica  -e ž (ȃ) dvorjanka: kraljica v spremstvu dvorjanic ♪
  2.      dvorjánski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na dvorjane: bili so stara dvorjanska rodbina ♪
  3.      dvórjenje  -a s (ọ̄) glagolnik od dvoriti: zavrača njegovo dvorjenje ♪
  4.      dvorljív  -a -o prid. (ȋ í) 1. ki (rad) dvori: kljub letom je še zmeraj dvorljiv / dvorljive besede 2. knjiž. vljuden, prijazen: vedno je dvorljiv in ustrežljiv dvorljívo prisl.: dvorljivo govoriti; predsednik jih je dvorljivo pospremil do vrat ♪
  5.      dvorljívec  -vca m (ȋ) kdor (rad) dvori: povsod jo je obkrožala množica častilcev in dvorljivcev ♪
  6.      dvorljívost  -i ž (í) lastnost dvorljivega človeka: med ženskim svetom je priljubljen zaradi svoje dvorljivosti / o kaki dvorljivosti pri njem ni bilo sledu ♪
  7.      dvórnik  -a m (ọ̑) star. dvorjan: kralj ga je postavil za svojega dvornika ♪
  8.      dvórôčen  in dvóróčen -čna -o prid. (ọ̑-ō; ọ̑-ọ̄) 1. nanašajoč se na dve roki: dvoročno delo / dvoročna sekira sekira, ki se drži z dvema rokama; dvoročna žaga žaga, ki jo vlečeta dva človeka ♦ muz. dvoročna skladba skladba, ki se izvaja z dvema rokama 2. ki ima dva roča, ročaja: dvoročni vrč ♪
  9.      dvórôčka  -e ž (ọ̑-ȏ) arheol. vrč z dvema, navadno nesorazmerno velikima ročema ♪
  10.      dvórôgeljnik  in dvórógeljnik -a [gǝl] m (ọ̑-ȏ; ọ̑-ọ̑) nekdaj dvorogljato pokrivalo uradnikov ali vojaških oseb, zlasti višjih: uradniki v uniformah in dvorogeljnikih; Napoleon s svojim dvorogeljnikom / karabinjerski dvorogeljniki ♪
  11.      dvorovína  -e ž (í) jur., v monarhističnih državah vsota, ki jo monarh prejema iz državnega proračuna za stroške dvora; civilna lista ♪
  12.      dvósédežnica  -e ž (ọ̑-ẹ̑) osebna žičnica, ki ima na določeni razdalji nameščena po dva sedeža ♪
  13.      dvósédežnik  -a m (ọ̑-ẹ̑) vozilo z dvema sedežema: po cesti je pridrvel športni dvosedežnik; jadralni dvosedežnik ♪
  14.      dvóspôlen  -lna -o prid. (ọ̑-ȏ) biol. ki ima moške in ženske spolne organe ali celice hkrati: dvospolna rastlina, žival ♦ bot. dvospolni cvet cvet, ki ima prašnike in pestiče ♪
  15.      dvóspôlnik  -a m (ọ̑-ȏ) biol. bitje, ki ima moške in ženske spolne organe hkrati: polži so večinoma dvospolniki ♪
  16.      dvóspôlnost  -i ž (ọ̑-ȏ) biol. obstoj moških in ženskih spolnih organov hkrati pri istem bitju ♪
  17.      dvóstòp  -ópa m (ọ̑-ȍ ọ̑-ọ̄) vrsta iz dveh vštric stoječih ali korakajočih oseb: dvostop zavija v desno; postaviti, razvrstiti se v dvostop; korakati v dvostopu ♪
  18.      dvóstópen  -pna -o prid. (ọ̑-ọ̑) 1. nanašajoč se na dvostop: dvostopna kolona vojakov 2. dvostopenjski: dvostopni razvoj ♦ jur. dvostopno sojenje; strojn. dvostopni menjalnik ♪
  19.      dvóstôpenjski  -a -o [pǝn] prid. (ọ̑-ō) ki ima dve stopnji: dvostopenjski razvoj ◊ jur. dvostopenjske volitve posredne volitve; dvostopenjsko sojenje sojenje na dveh instancah; strojn. dvostopenjski kompresor kompresor, ki deluje v dveh stopnjah z vmesno ohladitvijo plina; dvostopenjski menjalnik menjalnik, ki omogoča prehod na dve različni vrtilni hitrosti; šol. dvostopenjski študij zaključeno študijsko obdobje na fakulteti, v dveh stopnjah; teh. dvostopenjska raketa raketa, ki ima dva med seboj neodvisna sistema raketnih pogonskih motorjev, ki delujeta časovno drug za drugim ♪
  20.      dvóškŕgar  -ja m (ọ̑-ȓ) nav. mn., zool. glavonožci z enim parom škrg, Dibranchiata ♪
  21.      dvótákten  -tna -o prid. (ọ̑-ȃ) 1. muz. ki je iz dveh taktov: dvotakten glasbeni motiv 2. strojn., navadno v zvezi dvotaktni motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem pride na dva giba bata en delovni gib ♪
  22.      dvótarífen  -fna -o prid. (ọ̑-ȋ) navadno v zvezi dvotarifni števec števec, ki meri porabljeno električno energijo ločeno glede na dve različni tarifi ♪
  23.      dvótédenski  -a -o [dǝn] prid. (ọ̑-ẹ̑) 1. ki traja dva tedna: dvotedenski dopust; dvotedensko bivanje 2. star dva tedna: dvotedenski dojenček ♪
  24.      dvótíren  -rna -o prid. (ọ̑-ȋ) 1. ki ima dva tira: dvotirna proga; dvotirna železnica / dvotirni železniški promet 2. ki obravnava, rešuje kaj na dva različna načina: dvotirni sistem nagrajevanja / ekspr. bil je nepriljubljen zaradi svoje dvotirne politike dvojne, dvolične ◊ šol. dvotirni šolski sistem šolski sistem z dvema različnima učnima programoma ♪
  25.      dvótírnost  -i ž (ọ̑-ȋ) obravnavanje, reševanje česa na dva različna načina: dvotirnost vzgoje / ekspr. dvotirnost strankine politike dvojnost, dvoličnost ♪

   18.201 18.226 18.251 18.276 18.301 18.326 18.351 18.376 18.401 18.426  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA