Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

Ra (17.076-17.100)


  1.      dispropórc  -a m (ọ̑) nenormalno razmerje med posameznimi sestavinami celote; nesorazmerje, neskladnost: kompozicijski disproporci; disproporci v obsežnosti posameznih člankov / disproporc med rastjo proizvodnje in kupno močjo; disproporci v gospodarskem razvoju / odpravljati disproporce pri delitvi sredstev za pedagoške storitve razlike, neenotnosti ♪
  2.      dispropórcija  -e ž (ọ́) disproporc: disproporcija med telesno težo in višino; disproporcije v upodabljanju figur / v razvoju gospodarstva prihaja do disproporcij ♪
  3.      disproporcionálen  -lna -o prid. (ȃ) ki je v disproporcu s čim; nesorazmeren, neskladen: posamezni deli fasade so disproporcionalni ♪
  4.      disproporcionálnost  -i ž (ȃ) 1. značilnost disproporcionalnega; nesorazmernost, neskladnost: disproporcionalnost okna 2. disproporc: disproporcionalnost med posameznimi področji družbenega življenja ♪
  5.      dispút  -a m (ȗ) v srednjem veku izmenjava mnenj med profesorji in študenti na univerzi o kakem znanstvenem vprašanju: udeleževati se učenih disputov; filozofski, teološki disput; disputi sholastikov; pren. avtorjeva najnovejša drama je izbrušen intelektualni disput ♪
  6.      disputácija  -e ž (á) disput: filozofska disputacija / svoja dela je moral zagovarjati na javni disputaciji ♪
  7.      disputánt  -a m (ā á) v srednjem veku kdor disputira ♪
  8.      dissous  [disú] neskl. pril. (ȗ) kem., v zvezi dissous plin acetilen (v jeklenkah), raztopljen v acetonu: rezati, variti z dissous plinom ♪
  9.      distánca  -e ž (ȃ) 1. knjiž. dolžina najkrajše črte med dvema predmetoma ali točkama; razdalja, oddaljenost: distanca med objektoma je premajhna; povečati distanco // časovna dolžina, ki loči dva dogodka: distanca do teh doživetij je že precejšnja; časovna distanca 2. kritičen odnos do česa: nima potrebne distance, da bi lahko objektivno presojal sodobne umetniške stvaritve; dogodki so še tako blizu, da je težko dobiti pravo distanco; avtorjeva distanca do snovi ● zna varovati potrebno distanco do podrejenih ni z njimi preveč prijazen, domač; zavzeti distanco do česa izraziti odklonilno stališče do česa; pog. držati ljudi v distanci ne biti z njimi preveč prijazen, domač; gledati na kaj z distanco imeti odklonilno ali nezaupljivo stališče do česa ◊ geom. razdalja med projekcijskim središčem in projekcijsko ravnino (v perspektivi) ♪
  10.      distánčen  -čna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na distanco: distančno presojanje stvari ♦ ekon. distančna kupčija kupčija med dvema osebama na različnih krajih; geom. distančni obrazec obrazec za računanje razdalje med dvema točkama v koordinatnem sistemu ♪
  11.      distánčnik  -a m (ȃ) arhit. predmet, ki drži določen razmik med konstrukcijskima elementoma: distančniki med stropom in dekorativno ploščo ♪
  12.      dístih  tudi dístihon -a m (ȋ) lit. dvovrstična kitica, dvostišje: pisati distihe / elegijski distih antična kitica iz heksametra in pentametra ♪
  13.      distínkcija  -e ž (í) knjiž. razlikovanje, razločevanje: distinkcija pojmov / poznamo razne distinkcije pojma pomenske različice ♪
  14.      distinktíven  -vna -o prid. (ȋ) knjiž. razlikovalen, razločevalen: distinktivni znaki ♪
  15.      distoníja  -e ž (ȋ) med. motnja mišičnega ali žilnega napona: iskati zdravniško pomoč zaradi distonije ♪
  16.      distribúcija  -e ž (ú) organizirano razdeljevanje surovin, blaga: proizvodnja in distribucija blaga, knjig; dobra organizacija distribucije; podjetje za distribucijo filmov / dohodek od distribucije // razdeljevanje, razpošiljanje: sistem za brezžično distribucijo električne energije // publ. distribucijsko podjetje: lani so naše distribucije kupile nekaj odličnih filmov ◊ lingv. distribucija razporejenost jezikovnih pojavov v jeziku; porazdelitev, razvrstitev; soc. starostna distribucija razvrstitev prebivalstva po starosti ♪
  17.      distribucíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na distribucijo, razdeljevalen: distribucijsko in kinematografsko omrežje; distribucijsko podjetje / distribucijske naprave ♦ mat. distribucijski zakon distributivnostni zakon ♪
  18.      distributêr  -ja m (ȇ) kdor opravlja distribucijo: prodati film tujim distributerjem; filmski distributerji; distributerji bencina ♪
  19.      distributíven  -vna -o prid. (ȋ) ki opravlja distribucijo: slaba organizacija distributivnega aparata; distributivno omrežje ♪
  20.      distributívnost  -i ž (ȋ) mat. lastnost množenja, da se lahko eden izmed faktorjev razčleni in posamezni členi množijo: zakon distributivnosti ♪
  21.      distríkt  -a m (ȋ) 1. v nekaterih državah upravna enota različnih velikosti: dežela je razdeljena na distrikte / distrikti v Ilirskih provincah 2. knjiž. okoliš, področje: gozdni distrikt; tovarniški distrikt ♪
  22.      distríkten  -tna -o (ȋ) pridevnik od distrikt: distriktni urad ♪
  23.      dišáti  -ím nedov. (á í) 1. oddajati, dajati prijeten vonj: akacije močno, opojno dišijo; zrak je dišal od samega cvetja; brezoseb. diši po vrtnicah; iz kuhinje vabljivo diši // oddajati, dajati vonj sploh: vsak predmet je drugače dišal; kuhinja diši po dimu; vino diši po sodu; brezoseb. v sobi je dišalo po jabolkih ∙ ekspr. ta pa še po mleku diši je še zelo mlad, neizkušen // evfem. zaudarjati, smrdeti: salama že diši; brezoseb. iz ust mu diši 2. ekspr. imeti, kazati značilnosti česa: ta beseda diši po čitalniški dobi; zavračal je vse, kar je dišalo po razkošju; brezoseb.: diši po snegu; že takrat je močno dišalo po vojni 3. z dajalnikom vzbujati željo, mikati: cigareta mu še nikoli ni tako dišala; hudo je bolan, saj mu še vino ne diši / ekspr.: delo mu ne diši; ni mu dišalo, da bi šel v mesto 4. preh., zastar. vohati, duhati: mačka diši miš dišèč -éča -e: dišeč po kadilu; dišeče seno; prijetno dišeč dim / dišeča sol ♦ bot. dišeči les prijetno dišeč okrasni grm, Calycanthus floridus; dišeči volčin grmičasta rastlina z dišečimi rdečimi cveti, Daphne cneorum; dišeča perla zdravilna rastlina s suličastimi listi in belimi cveti, Asperula odorata; vrtn. dišeči grahor ♪
  24.      dišáva  -e ž (ȃ) 1. snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus: jedem dodajamo razne dišave 2. kozmetično sredstvo prijetnega vonja: uporabljati drage dišave 3. nav. mn. vonj, duh: iz kuhinje so se širile prijetne dišave; zastar. dišava planinskega cvetja ♪
  25.      dišávar  -ja m (ȃ) kdor pripravlja in prodaja dišave: mazilo je kupil pri dišavarju v mestu ♪

   16.951 16.976 17.001 17.026 17.051 17.076 17.101 17.126 17.151 17.176  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA