Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RT (9.447-9.471)


  1.      zdréti  zdêrem tudi zdrèm dov., stil. zderó; zderíte tudi zdríte; zdŕl (ẹ́ é, ȅ) deroč a) odstraniti, odnesti: nalivi so zdrli rodovitno zemljo b) poškodovati, uničiti: voda je zdrla cesto / zdreti steno zdréti se nar. odlomiti se, odtrgati se: s skalnatega pobočja se je zdrl kamen / ob dežju se je zdrl plaz ∙ nar. beseda se mu je zdrla sama od sebe začel je (sproščeno) govoriti; nar. solze so se ji zdrle po licih začele močno teči zdŕt -a -o: zdrta cesta; prim. izdreti ♪
  2.      zdréti se  zdêrem se dov., zderíte se; zdŕl se (ẹ́ é) 1. ekspr. grobo, glasno koga ošteti: zdreti se na tovariše; zdreti se nad otroki ∙ ekspr. ko se je zdrl, se je pomiril silovito, brez pridržkov izrazil svoja čustva, razpoloženje 2. nar. oglasiti se z močnim, neprijetnim glasom; zadreti se: zdreti se komu v uho / stoj, se je zdrl zdŕt -a -o nar. grob, zadirčen: zdrt človek; prisl.: zdrto odgovoriti ♪
  3.      zdrgetáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) redko vzdrgetati: otrok zdrgeta; zdrgetati od strahu; zdrgetati ob misli na smrt ♪
  4.      zdríblati  -am dov. (ȋ) žarg., šport. spraviti žogo z rahlimi sunki mimo nasprotnega igralca; preigrati: zdriblal je več nasprotnikov in dal gol ♪
  5.      zdŕk  -a m (ȓ) glagolnik od zdrkniti: zdrk stenske ure / zdrk svedra pri vrtanju / zdrk na ledu, skali zdrs ♪
  6.      zdrkávati  -am nedov. (ȃ) 1. občasno se premikati z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v tesnem dotiku: jermen je pogosto zdrkaval; kolesce v stenski uri zdrkava // pri takem premikanju dajati kratke, rezke glasove: ura v stolpu že zdrkava, kmalu bo začela biti 2. v presledkih hitro se premikati s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: kaplje zdrkavajo po šipi / očala mu zdrkavajo na konec nosu 3. pri premikanju, delovanju prihajati iz navadnega položaja, lege: težko je vrtal, ker mu je sveder zdrkaval; vlečna vrv je zdrkavala iz žleba, s kolesa 4. redko zdrsavati: zdrkavati na ledu ● ekspr. solze so ji zdrkavale po licu tekle, polzele ♪
  7.      zdŕkniti  -em dov. (ŕ ȓ) 1. pri premikanju, delovanju premakniti se z drugačno hitrostjo kot stvar, s katero je v tesnem dotiku: jermen večkrat zdrkne; kolesce v napravi je zdrknilo // pri takem premiku dati kratek, rezek glas: slišal je, da je stenska ura zdrknila; brezoseb. v zvoniku je zdrknilo in ura je začela biti 2. hitro se premakniti po čem gladkem, spolzkem: grižljaj mu je zdrknil v požiralnik, po požiralniku; hlod je zdrknil po žlebu v dolino / ekspr. čoln je zdrknil po morski gladini // hitro se premakniti s prvotnega mesta, navadno navzdol, dotikajoč se podlage: zdrkniti z drevesa, s konja; halja ji je zdrknila z ramen / zdrkniti na tla, v jamo / dobro primi posodo, da ti ne zdrkne; kozarec, steklenica zdrkne iz rok 3. pri premikanju, delovanju priti iz navadnega položaja, lege: sveder je pri vrtanju zdrknil in razil desko; vlečna vrv je zdrknila iz žleba 4. redko pri premikanju po gladki, spolzki podlagi priti v nevarnost padca; zdrsniti: zdrknil je in padel; zdrkniti na ledu; brezoseb. na parketu mu je zdrknilo 5. ekspr. znižati se, zmanjšati se: temperatura je zdrknila z deset stopinj na dve stopinji / cene nekaterih izdelkov so občutno zdrknile / število članov je zdrknilo pod polovico / ponudba je zdrknila na nizko raven se je poslabšala / globoko je zdrknil, odkar je sam moralno je zelo propadel 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: zdrkniti v nesrečo; zdrkniti v nezavest omedleti; v izrazih večkrat zdrkne v prostaštvo uporablja prostaške izraze; zdrkniti v spanec zaspati ● ekspr. beseda mu je kar zdrknila z jezika nehote jo je izrekel; ekspr. kazalec je hitro zdrknil na tri ura je bila hitro tri; ekspr. pogled mu je zdrknil na poslušalce, vstran pogledal je poslušalce, vstran; ekspr. solza ji je zdrknila po licu stekla, spolzela; ekspr. sonce je zdrknilo za goro zašlo; pog. živo srebro je zdrknilo pod ničlo temperatura je padla pod nič; ekspr. dogodek mu je zdrknil iz spomina, v pozabo pozabil je nanj; ekspr. glava mu je zdrknila na prsi se mu je povesila; ekspr. zdrknil je skozi stranska vrata hitro odšel; ekspr. zdrkniti v copate, hlače hitro jih obuti, obleči; ekspr. kočija je zdrknila mimo hitro odpeljala ♪
  8.      zdŕs  -a m (ȓ) glagolnik od zdrsniti: zdrs na skali, snegu, travi; zdrs in padec ♦ teh. zaostajanje zlasti vrtilne hitrosti enega dela naprave, stroja v odnosu do drugega; slip ♪
  9.      zdržljív  tudi izdržljív -a -o prid., zdržljívejši tudi izdržljívejši (ȋ í) ki veliko zdrži, prenese: zdržljiv športnik; ta delavec je zelo zdržljiv / duševno, telesno zdržljiv človek / zdržljiv avtomobil; zdržljivo cvetje ♪
  10.      zdvájanje  -a s (ā) knjiž. dvom: pesmi govorijo o zdvajanjih, obupu in smrti / to je storil v trenutkih zdvajanja obupa ♪
  11.      zébra  -e ž (ẹ̄) 1. konju podobna afriška žival z belimi in črnimi ali rjavimi prečnimi progami: antilope, zebre in žirafe 2. žarg. prehod za pešce, označen s širokimi belimi črtami: avtomobil ga je podrl na zebri; iti čez cesto po zebri / zebra je že precej izbrisana črte 3. ekspr. progasta zaporniška, kaznjenska obleka: interniranci v bombažastih zebrah ♪
  12.      zébrica  -e ž (ẹ̄) manjšalnica od zebra: živalski vrt ima dve mladi zebrici ♪
  13.      zébsti  zébem nedov., nam. zébst in zèbst (ẹ́) brezoseb. 1. čutiti mraz: zebe me; v roke, po hrbtu me zebe; v tej obleki te mora zebsti; ekspr. zebe jih do kosti zelo; zeblo me je kot psa zelo / rado jo zebe ∙ knjiž. v dušo, v srce jo je zeblo, ko je gledala brezdomce zelo je bila potrta, žalostna // ekspr. dobiti občutek mraza: ob misli na prihajajočo zimo me zebe 2. knjiž. biti hladno, mrzlo: pri peči je grelo, pri mizi pa zeblo; danes zunaj zebe ♪
  14.      zedinítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od zediniti: zedinitev sprtih strani / politična, verska zedinitev združitev ♪
  15.      zedíniti  -im dov. (ȋ ȋ) 1. narediti kaj enotno, složno: zediniti sprte strani; zediniti politične stranke / zediniti mnenja, stališča poenotiti 2. knjiž. združiti, povezati: zediniti posamezne kneževine v eno državo / zediniti se proti skupnemu sovražniku; politično se zediniti zedíniti se postati enakih misli, istega mnenja: nista se mogla zediniti glede otrokovega imena / zediniti se za kaj, v čem zedínjen -a -o: prijatelja sta bila končno spet zedinjena; biti zedinjen s kom ♦ zgod. zedinjena Slovenija in Zedinjena Slovenija Slovenija, ki naj bi po slovenskem političnem programu iz leta 1848 združevala vse slovensko etnično ozemlje v eno upravno enoto ♪
  16.      zéh  -a m (ẹ̑) 1. nehotno široko odprtje ust ter globok vdih in izdih zraka: ob drugem zehu je vstal in odšel / širok zeh 2. star. zehanje: zeh se je spremenil v smeh ♪
  17.      zehljáj  -a m (ȃ) nehotno široko odprtje ust ter globok vdih in izdih zraka: kratek, krčevit zehljaj ♪
  18.      zelèn  -êna -o prid. (ȅ é) 1. ki je take barve kot trava ali (mlado) listje: zeleni bori; zelena obleka, uniforma; zelene oči; zeleno listje; bledo, rjavo, svetlo zelen; jabolčno, olivno, steklenično zelen; zelen kot kuščar; belo-zelena zastava / zelena barva / drevo postaja zeleno dobiva zelene liste / koncert za zeleni abonma z vstopnicami zelene barve; zeleni slad slad, pri katerem so že razviti zeleni listi; zelena krma sveža; žarg. na semaforju se prižge, sveti zelena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni dovolitev prometa v določeni smeri; pog. iti čez cesto pri zeleni luči ko je na semaforju prižgana zelena luč // ki ima plodove ali nadzemne dele take barve: zeleni radič; zelena in rdeča paprika / zelene lončnice listnate lončnice // ki je porasel z (zelenim) rastlinjem: zeleni griči; zelena dolina; zelena polja 2. v katerem še potekajo življenjski procesi: nasekati zelenih vej; smreka je bila že zelena 3. ki ni dozorel, še ni zrel: jesti zeleno sadje; žito je še zeleno // ekspr. mlad, neizkušen: zelen študent; videti so še zelo zeleni / biti v zelenih letih 4. ekspr. zelo bled: ves zelen je v obraz; biti zelen od jeze, strahu, zavisti ● publ. zeleni kader med prvo svetovno vojno dezerterji avstrijske vojske, ki se skrivajo v gozdovih; publ. zeleni kontinent Južna Amerika; žarg., avt. zeleni val druga za drugo usklajeno prižigajoče se zelene luči na zaporednih semaforjih; ekspr. zelena bratovščina lovci; publ. prižgati zeleno luč za kaj omogočiti, dati dovoljenje; publ. državniki so ponovno sedli za zeleno mizo so se začeli pogajati; publ. predsednikovo delo ni samo za zeleno mizo ni samo pisarniško, administrativno; poljud. zelena mrena očesna bolezen, za katero je značilen povečan pritisk v zrklu, strok. glavkom; ekspr. priti na zeleno vejo gmotno si opomoči; nestrok. (zeleni) volk zaradi stika z ocetno kislino nastala zelena prevleka na bakru, strok. bazični bakrov acetat; publ. zeleno zlato hmelj; zelen božič, bela velika noč če ob božiču ni snega, je ob veliki noči ◊ agr. zelena magdalenka hruška podolgovate oblike, zelene barve in sladkega okusa, ki dozori ob koncu julija; alp. zeleni sneg grobo zrnat, najmanj eno leto star sneg v gorah, ki se spreminja v led; avt. zelena karta dokument s podatki o zavarovanju vozila za tujino; bot. zelena ajda njivski plevel med ajdo; nora ajda; zelene alge; zelena jelša jelša, ki raste v gorah kot grm, Alnus viridis; zelena mušnica mušnica s sprva rumenkasto zelenim, nato olivno zelenim klobukom in tankim betom, Amanita phalloides; etn. zeleni Jurij z zelenjem okrašen fant, ki ga vodijo v spomladanskem obhodu, zlasti v Beli krajini; fot. zeleni filter zelenica; gastr. zelena solata solata iz glavnate solate, berivke ali endivije; kem. zelena galica železov sulfat s kristalno vodo; rel. zelena barva v bogoslužju simbol upanja; teh. zeleno steklo steklo zelene barve za izdelavo steklenic; urb. zeleni pas s travo, drevjem poraslo zemljišče med dvema cestiščema, okrog mesta; zool. zelena rega majhna zelena žaba, ki živi na drevju, Hyla arborea zelêno prisl.: zeleno se svetlikati; zeleno obarvana stekla / piše se narazen ali skupaj: zeleno lisast ali zelenolisast; zeleno moder zelêni -a -o sam.: na volitvah so zmagali zeleni stranka, gibanje, ki si prizadeva za čisto in zdravo okolje; pog. spil je deci zelenega žganja zelene barve, navadno pelinkovca; suša je uničila vse zeleno; bila je v zelenem v zeleni obleki / kot kletvica tristo zelenih ♪
  19.      zelênčica  in zelénčica -e ž (é; ẹ̄) vrtn. okrasna rastlina z dolgimi ozkimi listi, ki se razrašča z živicami; kosmuljka: gojiti zelenčice / pisana zelenčica ♪
  20.      zeleníka  -e ž (í) 1. okrasni zimzeleni grm ali nizko drevo z drobnimi usnjatimi listi in trdim lesom; pušpan: pristriči zeleniko; grm, vejica zelenike 2. trta z velikimi zelenimi grozdi: ob poti so zasadili zeleniko // belo vino iz grozdja te trte: povabili so ga na pokušnjo zelenike 3. zool. majhna sladkovodna riba s sploščenim telesom in zeleno modrim hrbtom, Alburnus alburnus: belice in zelenike ◊ bot. širokolistna zelenika zimzeleni grm z usnjatimi listi in zelenkasto belimi cveti v socvetjih, Phillyrea latifolia ♪
  21.      zelenjádnica  -e ž (ȃ) nav. mn., agr. rastlina, ki se uporablja za prehrano in se goji na vrtu ali na polju: gojiti, sejati zelenjadnice; pridelovanje zelenjadnic ♪
  22.      zelenjádnik  -a m (ȃ) knjiž., redko zelenjavni vrt: pri hiši ima zelenjadnik in sadovnjak ♪
  23.      zelenják  -a m (á) zastar. zelenjavni vrt: v zelenjakih so sadili kolerabo in solato ♪
  24.      zelenjáva  -e ž (ȃ) 1. rastline za prehrano, ki se gojijo na vrtu ali na polju: zelenjava dobro uspeva; gojiti, pridelovati zelenjavo; oskrbovati trg z zelenjavo; kuhana, posušena, sveža, uvela zelenjava; zamrznjena zelenjava; košara za zelenjavo; sadje in zelenjava / konzervirati, predelovati zelenjavo / gomoljasta, korenasta zelenjava / jušna zelenjava 2. ekspr. zelenje: oči je uprl v zelenjavo pod seboj ♪
  25.      zelenjávar  -ja m (ȃ) kdor prideluje ali prodaja zelenjavo: kupovati na trgu pri zelenjavarju; vrtovi zelenjavarjev ♪

   9.322 9.347 9.372 9.397 9.422 9.447 9.472 9.497 9.522 9.547  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA