Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RT (6.047-6.071)


  1.      prèdkolèb  -éba m (ȅ-ȅ ȅ-ẹ́) šport. gib telovadca, visečega ali oprtega na drogu ali bradlji, naprej: obrat v predkolebu ♪
  2.      predlágati  -am dov. in nedov. (ȃ) 1. reči, izraziti komu kaj z namenom, da o tem premisli in to sprejme, se za to odloči: predlagati komu izlet, premirje, spremembo načrta; predlagati dodatno točko k dnevnemu redu (sestanka); predlagati, naj vsak pove svoje mnenje; pojdimo, je predlagal / predlagati kandidate za predsednika; predlagati koga za nagrado; predlagati Ljubljano za kraj sestanka 2. nedov. dajati komu kaj, da to uporabi, upošteva pri določenem opravilu, postopku: medtem ko je predlagal račune, je molčal / redno predlagati dokumente v pregled predlágan -a -o: izvoliti predlagane kandidate; upoštevati predlagane nasvete; biti predlagan za odlikovanje ♪
  3.      predléžje  -a s (ẹ̑) teh. skupek strojnih delov za prenašanje vrtenja, spreminjanje vrtilne hitrosti, zlasti pri transmisijah: predležje se je pokvarilo / jermensko, zobniško predležje ♪
  4.      predlóžek  -žka m (ọ̑) 1. šport., pri nogometu, hokeju dejstvo, da pride žoga, ploščica, navadno v smeri napada, v prazen prostor pred soigralca: dati, izkoristiti predložek / dolg, visok predložek / po predložku doseči gol 2. knjiž. kar se predloži komu, navadno v pismeni obliki: predložek vsebuje težje naloge; odkriti napako v predložku 3. kos blaga, pločevine, položen pred kaj: predložek pred pečjo ● žarg., šport. poslati predložek v kazenski prostor žogo, ploščico; redko ta slika mu je rabila za predložek predlogo; zastar. predložek seznama, vprašanj predložitev ◊ muz. melodični okrasek pred glavno noto ♪
  5.      predložíti  -ím dov., predlóžil (ȋ í) 1. dati komu kaj, da to uporabi, upošteva pri določenem opravilu, postopku: predložiti sodišču nove dokaze; predložiti potrdilo, račun / predložiti listino v podpis, načrt v odobritev / predložiti osnutek zakona v razpravo 2. redko reči, izraziti komu kaj z namenom, da o tem premisli in to sprejme, se za to odloči; predlagati: predložiti komu, da napiše prošnjo / predložiti koga za predsednika predložèn -êna -o: glasovati za predloženega kandidata ♪
  6.      prêdmet  -éta m (é ẹ́) 1. kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja in je zaznavno s čuti, umom, zlasti kot celota kakih lastnosti: opazovati, otipati predmet; poimenovati predmete; zaznavati predmete; dolg, ozek predmet; kovinski, topi predmeti; oblika, velikost predmeta; položaj predmeta; videz predmeta; določiti razdaljo do predmeta, med predmeti; svoboda ni predmet, ampak pojem / neznani leteči predmet občasen kratkotrajen pojav, stvar visoko v atmosferi z neznanim vzrokom nastanka 2. kar je izdelano, narejeno za zadovoljevanje določenih potreb, opravljanje določene dejavnosti: izdelovati predmete; obdelovati predmet s pilo; razstaviti predmete v muzeju / lončarski predmeti izdelki; muzejski predmeti; okrasni predmet; potrošni predmeti; tehnični predmeti; trgovski predmeti; uporabni predmeti; predmeti za osebno higieno; predmet za široko potrošnjo; urad za najdene predmete 3. navadno s prilastkom pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno kako dejanje: pesem je predmet estetskega doživljanja; predmet spoznavanja / predmet poslovanja delovne organizacije dejavnost, dejavnosti / oddaljiti se od predmeta razprave; pisati predmetu ustrezno; zamenjati predmet pogovora / publ. postati predmet izkoriščanja in zatiranja; biti, postati predmet pozornosti vzbuditi pozornost // pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno človekovo znanstveno delovanje, ustvarjanje: predmet estetike je lepo in človekov odnos do lepega; določiti predmet in cilje etnografije / raziskovalni predmet 4. šol. učno področje, predpisano in vsebinsko določeno s predmetnikom in učnim načrtom: poučevati biologijo, matematiko in druge predmete; biti ocenjen iz vseh predmetov; pouk je razdeljen po predmetih / izbirni učni predmet obvezen učni predmet, osebno izbran iz dane skupine predmetov; neobvezni učni predmet učni predmet, prepuščen osebni izbiri; učni predmet // znanje, vedenje s področja določene stroke, vede ali več strok, ved, ki se daje ali pridobiva v izobraževalnem procesu: opraviti izpit iz več predmetov; naravoslovni predmeti; strokovni predmet / študijski predmet 5. lingv. stavčni člen, sklonsko odvisen od povedka, ki izraža, koga ali kaj prizadeva glagolsko dejanje: glagolsko dejanje prehaja na predmet; dajalniški predmet; glagol s predmetom v tožilniku / neposredni predmet predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku; notranji predmet predmet, ki označuje z dejanjem nastajajočo stvar; posredni predmet predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku ◊ ekon. delovni predmet kar človek s svojim delom v proizvodnji preoblikuje; filoz. predmet kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; pojem, stvar, na katerega je usmerjena zavest, mišljenje; jur. dokazni predmet predmet, s katerim se dokazuje; predmet obtožbe dejanje, za katerega tožilec zahteva, da se obtoženec obsodi; predmet spora predmet, o katerem je med strankama spor in o katerem mora sodišče odločiti ♪
  7.      predmétnik  -a m (ẹ̑) šol. predpis, ki za šolo določene stopnje določa učne predmete po razredih in število tedenskih ur zanje: določiti, predpisati predmetnik; spremeniti predmetnik; predmetnik in učni načrt ◊ fiz. steklena ploščica, na kateri je pri mikroskopiranju opazovani predmet ♪
  8.      prédnik  -a m (ẹ̑) 1. sorodnik v ravni črti nazaj: vsi moji predniki so bili kovači; davni predniki; prednik po materini, očetovi strani; predniki in potomci / družinski predniki; kult prednikov / pes ima čistokrvne prednike; pren. jezikovni predniki slovenščine // začetnik rodu: imeti skupnega prednika // biol. organizem, vrsta, skupina organizmov, iz katere so se razvili drugi organizmi, vrste, skupine organizmov: strunarji so predniki vretenčarjev / predniki človeka 2. nav. mn. davni pripadnik kakega naroda, ljudstva: tu so živeli že njihovi predniki; naši slovanski predniki 3. predhodnik: moj prednik v pisarni / ogledal si je, kaj so napisali na klop njegovi predniki ◊ jur. pravni prednik kdor neposredno prenese premoženje ali določene pravice na koga ♪
  9.      prednjáčiti  -im nedov. (á ȃ) knjiž. 1. biti prvi, pred drugimi glede na kako lastnost, značilnost: prednjačiti po kvaliteti izdelkov; naše mesto prednjači po številu znamenitosti / z lepim zgledom prednjačiti vsem drugim ∙ publ. med žrtvami prometnih nesreč prednjačijo pešci so najštevilnejši 2. biti boljši, imeti večje uspehe kot drugi: pri tekmovanju so prednjačili francoski smučarji; prizadeval si je, da bi prednjačil v vseh šolskih predmetih ♪
  10.      prednják  -a m (á) šport., nekdaj telovadec, ki vodi skupino telovadcev: pod vodstvom prednjakov so se celo leto pripravljali za telovadni nastop ♪
  11.      prédnji  -a -e prid. (ẹ̑) 1. ki leži, je spredaj, pred čim: prednji del ladje; prednji sedeži avtomobila; prednji hlačni žep; prednje noge sesalcev; prednja stran glave, hiše; prednja stran bankovca, kovanca, medalje stran s podobo, številko, pomembnejšimi podatki; prednje šape; prednje in zadnje kolo / prednje in zadnje okončine; prednje vozilo v koloni se je ustavilo / Prednja Azija 2. zastar. prejšnji: prepisal je prednji odstavek / govoriti o prednjih časih ● žarg. avtomobil na prednji pogon s pogonom na prednja kolesa; nar. prednja hiša glavni stanovanjski prostor v kmečki hiši; star. prednja soba predsoba ◊ navt. prednji krov del zgornjega krova pod poveljniškim mostom; obrt. prednji vbod vbod, pri katerem je nit vidna zlasti na pravi strani; voj. prednja straža predstraža ♪
  12.      prédnjik  -a m (ẹ̑) 1. obrt. sprednji del oblačila: izdelati prednjik; plesti prednjik; urezati prednjik ♦ obrt. sprednji del zgornjega dela obuvala 2. knjiž., redko kdor je glede na čas, vrstni red pred čim drugim: zaradi megle ni več videl svojega prednjika v koloni / prednjiki naprednega gibanja utemeljitelji, predhodniki ♪
  13.      prednòs  -ôsa m (ȍ ó) šport. drža nog v vodoravnem položaju: prednos na bradlji, krogih / narediti prednos ♪
  14.      prédnost  -i ž (ẹ́) 1. kar omogoča poseben, boljši položaj ali položaj česa, koga pred čim, kom drugim a) glede na možnost za uresničitev česa: moštvo je imelo to prednost, da je igralo pred domačimi gledalci; obdržati prednost na področju kulture; uveljaviti prednost / prišel je prvi, zato ima prednost pri postrežbi bo prvi postrežen; prednost pri razpisu imajo kandidati z opravljenim strokovnim izpitom; imeti prednost pri sprejemanju v dijaški dom / pri vstopanju ji je dal prednost omogočil ji je, da je vstopila prva; na tej cesti imajo vozila prednost pravico, da jo pri križanju s stransko cesto prevozijo brez ustavljanja; v križišču cest istega reda ima voznik na skrajni desni prednost pravico, da prvi prevozi križišče / uživati prednosti b) glede na vrednost, pomen, ki se mu pripisuje: določili so, katere ceste bodo imele prednost pri obnavljanju / dati prednost graditvi bazične industrije; dajati komu neupravičeno prednost; ekspr. dal je prednost karieri pred znanstvenim delom raje se je odločil za kariero kot za znanstveno delo c) glede na časovno oddaljenost: roparji so imeli več ur prednosti pred zasledovalci / časovna prednost 2. šport. boljši (začetni) položaj pri tekmovanju: obdržati prednost; prvi kolesar si je pridobil precejšnjo prednost pred glavnino; tekmovalec si je zagotovil odločilno prednost / povišati prednost za deset točk; polčas se je končal z dvema goloma prednosti za domače moštvo / sodnik je upošteval prednost, in ni dosodil prekrška pri igrah z žogo dejstvo, da lahko ovirani igralec uspešno zaključi akcijo 3. nav. ekspr., navadno s prilastkom dobra, zaželena lastnost: hiša ima to prednost, da stoji na samem; oznanjal je prednosti razstavljenega blaga; prednosti sodobnega pohištva / primerjali so prednosti in pomanjkljivosti različnih kandidatov ◊ avt. vozila s prednostjo vozila prve pomoči, gasilske službe, organov za notranje zadeve ali Jugoslovanske ljudske armade, kadar so na nujni vožnji ♪
  15.      prednožíti  -ím dov., prednóžil (ȋ í) šport. dati, dvigniti nogo naprej: prednožiti in skrčiti nogo prednožèn -êna -o: prednožena noga ♪
  16.      prednóžka  -e ž (ọ̑) šport. seskok s telovadnega orodja ali preskok tega orodja s prednoženimi nogami ♪
  17.      predóber  -dôbra -o prid. (ọ́ ó) ekspr. 1. preveč dober: fant je predober in prepošten / še predobri ste bili z njim / ta podrtija je zanj še predobra 2. zelo dober: moja predobra mati / povsod so speljane predobre ceste / postregli so nam s samimi predobrimi jedmi zelo okusnimi predôbro prisl.: še predobro se mu godi; še predobro ga poznam; predobro soditi koga; svojih napak se predobro zaveda ♪
  18.      prèdolímpijski  -a -o prid. (ȅ-ȋ) šport. ki je, poteka pred olimpiado: predolimpijski trening; predolimpijsko tekmovanje ♪
  19.      predòr  -ôra m (ȍ ó) 1. cevast prostor pod zemljo, urejen za železniški, cestni promet: peljati skozi predor; vlak je zapeljal v predor; dolg predor; obok predora; vhod v predor / cestni predor / kopati, vrtati predor; pren., ekspr. vrtal je predor v kup žgancev // redko odprtina: stena ima tri predore za okna 2. glagolnik od predreti: predor želodčne stene je zakrivila tudi kisla pijača / zakasneli predor zob pri otroku / hotel je izsiliti predor skozi množico / predor mrzlega zraka / pesnikov predor v novo tematiko ◊ agr. zamrzovalni predor prostor v obliki predora za zamrzovanje živil, zlasti mesa; geom. predor lega dveh teles, pri kateri imata telesi del svojega prostora skupen; grad. predor rov; mat. predor presek dveh ravnin; mont. predor umetno narejeni prehod skozi hrib; navt. predor polkrožni prostor, skozi katerega vodi vijačna gred iz stroja do krme; tunel ♪
  20.      predóren 1 -rna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na predor: predorna odprtina ◊ geol. predorna dolina dolina, nastala z erozijo tekoče vode v prelomnici ali manj odpornih skladih ♪
  21.      predpéček  -čka m (ẹ̑) nar. vodoraven zid pred odprtino kmečke peči: postaviti lonec na predpeček ♪
  22.      predpéčnik  -a m (ẹ̑) pločevinasta priprava za zaščito tal, ki se da pred peč: izdelovati predpečnike; stresti premog na predpečnik; bakren predpečnik ◊ obrt. pekarski delavec, ki daje pekarske izdelke v peč in jih jemlje iz nje ♪
  23.      prèdpekèl  -klà tudi prèdpèkel -kla [pǝkǝu̯] m (ȅ-ǝ̏ ȅ-ȁ; ȅ-ǝ̀) rel. posmrtno stanje brez trpljenja tistih, ki (še) niso zveličani: predpekel in vice ♪
  24.      predpostávljanje  -a s (á) glagolnik od predpostavljati: predpostavljanje določenega znanja je bilo osnova za učni načrt / njegovo predpostavljanje o izidu tekmovanja se je uresničilo / predpostavljanje proze poeziji; njegovo neobjektivno predpostavljanje nekaterih umetnikov ♪
  25.      predpostávljati  -am nedov. (á) 1. sprejemati mnenje, trditev v danem primeru za izhodišče ne glede na resničnost: pri svojih razmišljanjih predpostavljajmo, da bi se zemlja prenehala vrteti; učitelj pri podajanju nove snovi predpostavlja, da učenci obvladajo že razloženo snov / predpostavljali smo, da se bo tako zgodilo predvidevali 2. knjiž. dajati prednost: pridnost predpostavlja inteligentnosti / prijatelja predpostavlja bratu predpostávljan -a -o: predpostavljana trditev ♪

   5.922 5.947 5.972 5.997 6.022 6.047 6.072 6.097 6.122 6.147  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA