Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RT (3.376-3.400)


  1.      kóst  -í ž (ọ̑) 1. vsak od delov, ki sestavlja okostje človeka in nekaterih živali: zlomiti si kost; lobanja je iz osmih kosti; podolgovata, sploščena, štirioglata kost; prelom kosti; mišice in kosti; na vsako besedo je prežal kakor pes na kost; suha je kot kost in koža zelo / ima krhke, mehke, močne kosti / urezal se je do kosti / pes gloda kost / kupiti meso brez kosti; mozgova kost / čelna, čeljustna kost; dlanske kosti; obraz s poudarjenimi ličnimi kostmi; nosna kost / človeške, živalske kosti / izdelki iz slonove kosti iz zobovine slonovih oklov 2. redko osrednji oleseneli del koščičastega plodu, sadu; koščica: meso teh breskev gre nerado od kosti 3. ekspr., navadno s prilastkom (človeško) telo: vse kosti ga bolijo / na kamen je položila svoje kosti je sedla; pošteno pretegniti svoje kosti / tu počivajo kosti njegovega očeta posmrtni ostanki, truplo; njene kosti že trohnijo pod zemljo // slabš. človek, navadno suh: vzela bo tisto ošabno kost / kot psovka poberi se, kost stara 4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža visoko stopnjo doživljenega: premražen sem do kosti; mraz, veter je rezal do kosti / obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali ● ekspr. sama kost in koža ga je zelo je suh; ekspr. dati ideji meso in kosti uresničiti jo; dati ji zunanjo podobo, obliko; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel, zrahljal kosti bi ga zelo pretepel; ekspr. to mu je pognalo strah v kosti prestrašilo ga, vznemirilo; ekspr. še zdaj mu tiči strah v kosteh zelo se boji; ekspr. požrl ga je s kostmi in kožo vsega je požrl ◊ anat. bedrna kost stegnenica; cevasta, ploščata kost; ekstremitetna kost; kopitna kost; križna kost križnica; prsna kost kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica; gobasta zgradba kosti zgradba, pri kateri je tkivo tako razporejeno, da so vmes luknjice; med. fisura kosti; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami; vet. divja ali mrtva kost grčast koščen izrastek na površini cevastih kosti; prim. kamenkost ♪
  2.      kostím  -a m (ȋ) vrhnje žensko oblačilo iz navadno podložene jope in krila iz istega blaga: nosi kostim; siv, žametast kostim / hlačni kostim ki ima namesto krila dolge hlače; jesenski, zimski kostim; klasični, športni kostim ♪
  3.      kòš  kôša m, mest. ed. tudi kóšu (ȍ ó) 1. visoka, spodaj zožena pletena posoda za prenašanje (česa) na hrbtu: nesti, oprtati si koš; pozimi plete koše; zadeti koš na pleča; nositi gnoj v košu; star. reven kot Lahov koš zelo / koš stelje / oprtni koš; koš za listje // v zvezi gnojni koš voz s košu podobno napravo: gnojni koš sta vlekla dva vola 2. manjša, navadno pletena posoda, zlasti za odpadni papir: raztrgal je pismo in ga vrgel v koš / koš za papir, smeti 3. pletena posteljica za dojenčka: otrok je v košu lepo zaspal 4. navadno v zvezi prsni koš del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in prsnica: izbočiti prsni koš / preiskovati prsni koš s poslušanjem 5. šport., pri košarki naprava z obročem in mrežo, ki nima dna, v katero se meče žoga: žoga je padla v koš / metati, streljati na koš / skoki pod domačim in tujim košem // dejstvo, da pride žoga v to napravo: dati koš; tekmovalci so dosegli sto košev 6. navt., navadno v zvezi jamborni koš majhna zavarovana ploščad na jamboru: ladja z jambornim košem; izvidnik v košu 7. žarg., mont. košu podobna kabina dvigala pri rudniku; kletka: v jamo se spuščajo v ozkem košu / dvigalni koš 8. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: prinesla je cel koš novic; pošilja mu koš poljubčkov / poznal je na koše dovtipov zelo veliko ● ekspr. ta nas dene v koš premaga nas, boljši je kot mi; ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali; ekspr. poročilo je hotel vreči v koš uničiti, zavreči; ekspr. problema ne sodita v isti koš nista enaka; ekspr. meče vse v en, isti koš ne upošteva razlik med stvarmi, problemi ◊ agr. koš del stiskalnice, v katerega se da drozga; čeb. koš pleten čebelni panj, navadno kopaste oblike; gozd. (drevesni) koš drevo z gostimi, bujno razraščenimi vejami, katerega spodnje segajo do tal; teh. sesalni koš mreža, ki zapira trdnim primesem dostop v sesalno cev črpalke; zool. koš zunanje ogrodje glavoprsja rakov deseteronožcev ♪
  4.      košánec  -nca m (ā) nar. četrtzemljak ♪
  5.      košárka  tudi kóšarka -e ž (ȃ; ọ̑) športna igra, pri kateri igralci mečejo žogo v koš: igrati košarko; odbojka in košarka / tekmovanje v košarki ♪
  6.      košárkar  -ja m (ȃ) športnik, ki goji košarko: tekmovanje košarkarjev ♪
  7.      košárkarica  -e ž (ȃ) športnica, ki goji košarko: je dobra košarkarica ♪
  8.      košárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na košar1: košarski izdelki / košarska obrt ♪
  9.      košárstvo  -a s (ȃ) košarska obrt: košarstvo in pletarstvo ♪
  10.      koščák  -a m (á) 1. oreh z zelo trdo lupino in jedrom, ki se nerado loči od nje: koščake je težko stolči / na vrtu ima nekaj koščakov dreves s takimi orehi 2. ekspr. krepek, trden človek: bil je mlad koščak z rjavo brado ◊ zool. manjši sladkovodni rak z ozkim glavoprsjem in belkastimi nogami, Astacus torrentium ♪
  11.      koščénka  -e ž (ẹ̄) ekspr. zelo suha, koščena ženska: debeluške in koščenke / pride koščenka s koso smrt ♪
  12.      kôšek  -ška m (ō) nav. ekspr. manjšalnica od koš: oprtati si košek / košek detelje / gnojni košek / košek za odpadke / otročiček je v košku hitro zaspal ♦ bot. socvetje, ki ima cvete na ploščati ali izbočeni osi; čeb. jamica v goleni zadnjih nog čebele za spravljanje, prenašanje cvetnega prahu ♪
  13.      košenína  -e ž (í) 1. travnik, navadno v hribovitem, gorskem svetu, ki se kosi enkrat na leto: na strmi košenini je le tu in tam rasel kak grm // travnik sploh: za vrtom so imeli njivo in košenino 2. (pokošena) trava, seno: grabiti košenino ♪
  14.      kôšnja  -e ž (ó) 1. delo, dejavnost, povezana s pospravljanjem trave: pomagati pri košnji; začeti s košnjo; košnja, setev in žetev / druga, prva košnja // čas takega pospravljanja: bilo je ob košnji 2. glagolnik od kosíti: košnja je težko delo / nizka pri tleh, visoka košnja visoko od tal // kar se (na)kosi: letos je bila slaba košnja; pren., ekspr. v tej vojni je imela smrt bogato košnjo ♪
  15.      kót  -a m (ọ́) 1. prostor med dvema stikajočima se stenama: postavil je palico v kot; sedla je v kot in čakala; kredenca stoji v desnem kotu kuhinje; umazan, zanemarjen kot / tudi kot je treba pomesti / za kazen je moral stati v kotu / v kotu ust je imel cigareto kotičku / jedilni kot del prostora, urejen za serviranje hrane; kmečki kot jedilni kot s pohištvom v kmečkem slogu // s prilastkom del, površina med dvema stikajočima se stranicama česa: v zgornjem kotu slike; kot šahovnice 2. ekspr., navadno s prilastkom prostor, kraj, mesto: tudi na dvorišču ni bilo primernega kota za njegov avto / moral se je umakniti v svoj kot na svoje običajno mesto, na svoj prostor / hitro najde vsak skriven, varen kot // manjše, ozko področje, predel: svet je velik, na ta kot pa nisi vezan / bohinjski kot 3. ekspr., navadno s prilastkom prostor za bivanje, dom: rada bi že imela svoj kot; hrani za miren kot na stara leta 4. v kmečkem okolju pravno zagotovljena pravica do stanovanja, hrane v hiši ob spremembi lastnika; preužitek: izgovoriti si kot; zapisal mu je kot za stara leta / ima pravico do kota 5. geom. količina, ki izraža razprtost med dvema poltrakoma s skupnim krajiščem: izračunal je vse kote; kote meriti; stranici oklepata kot 90°; koti kvadrata; vsota kotov / reflektorja sta nameščena pod različnimi koti / izbočeni ali konveksni kot; iztegnjeni kot ki meri 180°; komplementarna kota ki merita skupaj 90°; naklonski kot; notranji kot ki ga v notranjosti geometrijskega lika oklepata dve sosednji stranici ali dve sosednji stranski ploskvi; ostri kot manjši od 90°; polni kot ki meri 360°; pravi kot ki meri 90°; suplementarna kota ki merita skupaj 180°; topi kot večji od 90° in manjši od 180°; kosinus kota število, določeno z razmerjem med dolžino kotu priležne katete in dolžino hipotenuze v pravokotnem trikotniku; kotangens kota število, določeno z razmerjem med dolžinama kotu priležne in nasprotne katete v pravokotnem trikotniku 6. voj., navadno v zvezi mrtvi kot prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati: skriti se v mrtvi kot; mrtvi kot pod zidom 7. šport., pri nogometu prostor v kotu igrišča, s katerega igralec strelja pred gol: postaviti se v kot // kazenski strel s tega prostora: dosoditi kot 8. publ., navadno v zvezi zorni kot izhodišče, osnova za presojanje česa: problem obravnavata z različnih zornih kotov ● ekspr. pretaknili so vse kote povsod so pogledali, vse so preiskali; ekspr. tudi na strokovnem področju je bil potisnjen v kot tudi njegovo strokovno delo je bilo neupoštevano; ekspr. knjige je vrgel v kot trajno ali začasno je nehal študirati; po vseh kotih so se valjale cunje povsod ◊ alp. kot na koncu zaprta gorska dolina; astr. časovni kot čas, ki poteče od kulminacije zvezde; avt. mrtvi kot prostor ob strani avtomobila, ki se v vzvratnem ogledalu ne vidi; fiz. deklinacijski kot odklonski kot magnetne igle od smeri sever-jug; lomni kot med lomnim žarkom in vpadno pravokotnico; odbojni kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico; vpadni kot med vpadnim žarkom in vpadno pravokotnico; grad. deviacijski kot; šport. mrtvi kot prostor, v katerem nasprotni igralec glede na svoj položaj lahko prestreže žogo; teh. rezilni kot med čelno ploskvijo rezila in smerjo rezanja ♪
  16.      kóta  -e ž (ọ́) 1. geod. točka na zemeljskem površju, zlasti na vzpetini, z izmerjeno nadmorsko višino: na tem področju so tri kote // nadmorska višina: določiti, izmeriti koto 2. žarg., voj. vzpetina z izmerjeno nadmorsko višino: obkoljevati koto; zavzeli so položaje na koti petsto ◊ geom. število, ki označuje oddaljenost točke od projekcijske ravnine; teh. številka z znaki za označevanje mer na načrtu, risbi ♪
  17.      kotálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kotaljenje: kotalno spravljanje sodov ◊ fiz. kotalno gibanje gibanje telesa, ki se kotali; kotalno trenje trenje pri kotaljenju kakega telesa; strojn. kotalni mlin stroj, pri katerem težki valji z drsenjem po gladkem dnu trgajo večja vlakna v manjša; teh. kotalni ležaj ležaj, pri katerem so med vrtečim se in mirujočim delom kotalke ♪
  18.      kotalíti  -ím nedov. (ȋ í) premikati predmet po površini tako, da se vrti okoli svoje osi: kotaliti hlode; velik kolobar sira so kotalili do kamiona; kamenje se kotali po strmini navzdol; pren., knjiž. veter kotali črne oblake kotalíti se 1. ekspr. s težavo, nerodno premikati se: otrok se kotali za materjo 2. redko potepati se, pohajkovati: kotali se po vasi kotalèč -éča -e: kotaleče se krogle ♪
  19.      kotálkar  -ja m (ȃ) kdor se kotalka: na kotalkališču je ob nedeljah veliko kotalkarjev // športnik, ki goji kotalkanje: tekmovanje mladih kotalkarjev ♪
  20.      kotálkarica  -e ž (ȃ) ženska, ki se kotalka: na kotalkališču je bilo kmalu vse polno kotalkarjev in kotalkaric // športnica, ki goji kotalkanje: tečaj za mlade kotalkarje in kotalkarice ♪
  21.      kotánec  -nca m (á) star. kolobar, spirala: veter je vrtinčil kotance suhega snega / dim se je dvigal v kotancih ♪
  22.      kotíranje  -a s (ȋ) glagolnik od kotirati: kotiranje načrta / kotiranje na borzah ♪
  23.      kotírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. teh. označevati s kotami: kotirati načrt 2. nepreh. imeti določeno tržno ceno: delnice nizko, visoko kotirajo; pren., knjiž. njegove slike visoko kotirajo // v kapitalistični ekonomiki imeti možnost trgovanja na borzi: ta delnica lahko kotira kotíran -a -o: kotirani vrednostni papirji; kotirana risba ♦ geom. kotirana projekcija ♪
  24.      kotíren  -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kotiranje: kotirni sistem / kotirna črta, številka ♪
  25.      kotlárski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na kotlarje ali kotlarstvo: kotlarsko kladivo, orodje / kotlarski izdelki / kotlarska obrt ♪

   3.251 3.276 3.301 3.326 3.351 3.376 3.401 3.426 3.451 3.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA