Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ROV (328-352)


  1.      provinciálec  -lca m (ȃ) 1. knjiž. podeželan: mnogo provincialcev se je preselilo v mesto / ekspr. bal se je, da ga bo natakar imel za provincialca 2. slabš. v mišljenju in ravnanju ozek, omejen človek: po svojih umetniških nazorih so pravi provincialci; zmerja jih z zaspanimi provincialci ♪
  2.      provinciálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na provinco, podeželski: ravnatelj provincialnega gledališča / premagati provincialno ozkost / biti literarno še zmeraj provincialna dežela / redko provincialna uprava pokrajinska uprava ♪
  3.      provincializácija  -e ž (á) knjiž., ekspr. pojav, da postane za kaj značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: provincializacija življenja ◊ jur. provincializacija v nekaterih državah prenos določenih splošno koristnih dejavnosti, služb ali podjetij v pristojnost pokrajinske uprave ♪
  4.      provincialízem  -zma m (ȋ) 1. ekspr. stanje, miselnost, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: boriti se proti provincializmu in filistrstvu / duhovni, kulturni provincializem / v njenem značaju ni bilo sledu provincializma ozkosti, omejenosti 2. lingv. element v knjižnem jeziku, značilen za kako pokrajino, širše območje: uvajati provincializme v knjižni jezik; pisatelj uporablja prekmurske provincializme ♪
  5.      provinciálka  -e ž (ȃ) knjiž. podeželanka: poročil se je s provincialko; oblači se kot provincialka ◊ rel. predstojnica (samostanske) province ♪
  6.      provinciálnost  -i ž (ȃ) ekspr. stanje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: premagati provincialnost okolja / boriti se proti kulturni provincialnosti / motila ga je njihova provincialnost ozkost, omejenost ♪
  7.      províncija  -e ž (ȋ) zastar., v nekaterih državah višja upravna enota; pokrajina: ustanovitev nove provincije ♪
  8.      províncijski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na provinco; pokrajinski: provincijska vlada / provincijska uprava ♪
  9.      províncijski  in provincíjski -a -o prid. (ȋ; ȋ) nanašajoč se na provinco, podeželski: provincijska mesta / nedozorela, provincijska literatura ♪
  10.      provincionálen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. podeželski: provincionalno mesto / provincionalna omejenost ♪
  11.      próvitamín  -a m (ọ̑-ȋ) biol., kem. organska snov, ki se v organizmu lahko spremeni v vitamin: ergosterol in drugi provitamini / korenje vsebuje veliko provitamina A ♪
  12.      provizíja  tudi provízija -e ž (ȋ; í) v odstotkih izražen delež, ki pripada soudeležencu, navadno pri trgovskih poslih: dobivati provizijo; izplačali so mu 10-odstotno provizijo / akviziterska, bančna, posredniška provizija ♪
  13.      provizíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na provizijo: provizijska pogodba ♪
  14.      provízor  -ja m (ȋ) 1. rel. župnijski upravitelj: postal je provizor v majhni župniji 2. v nekaterih deželah začasni upravnik lekarne ♪
  15.      provizóren  -rna -o prid. (ọ̑) provizoričen: provizorne ograje / provizorna rešitev ♪
  16.      provizóričen  -čna -o prid. (ọ́) namenjen za uporabo v krajšem časovnem obdobju, začasen: te stopnice so samo provizorične / ker še ni dograjena nova stavba, delajo v provizoričnih prostorih zasilnih, improviziranih / provizorična rešitev provizórično prisl.: provizorično razporediti pohištvo ♪
  17.      provizóričnost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost provizoričnega: provizoričnost delovnega načrta ♪
  18.      provizórij  -a m (ọ́) knjiž. 1. zgradba, objekt, zgrajen za začasno uporabo, navadno manj kvaliteten: namesto novega mostu so postavili provizorij; zgraditi provizorij za sezonske delavce; leseni provizoriji 2. kar je samo začasno sploh: ta ustanova je le provizorij ♪
  19.      provocírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. spodbujati koga k zanj škodljivim izjavam, dejanjem, zlasti političnim: vtihotapil se je v organizacijo in provociral 2. ekspr. izzivati: kadar je pijan, provocira; provocirati koga / provocirati spore provocíran -a -o: napad je bil provociran ♪
  20.      provokácija  -e ž (á) 1. spodbujanje koga k zanj škodljivim izjavam, dejanjem, zlasti političnim: bati se provokacij / njegovo govorjenje je bilo provokacija 2. ekspr. izzivanje: ni odgovoril na njegovo provokacijo / provokacije izvidniških letal / tako se je oblačil iz želje po provokaciji ♪
  21.      provokacíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na provokacijo: provokacijske skupine / provokacijsko vprašanje provokativno ♪
  22.      provokatêr  -ja m (ȇ) provokator: v organizacijo se je vtihotapil provokater ♪
  23.      provokatíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na provokacijo: provokativno vprašanje / provokativno premikanje čet ob meji / dekletova provokativna zunanjost izzivalna ♪
  24.      provokatívnost  -i ž (ȋ) lastnost, značilnost provokativnega: provokativnost vprašanja / provokativnost njegovega vedenja izzivalnost ♪
  25.      provokátor  -ja m (ȃ) kdor provocira: ta človek je nevaren provokator; govorili so previdno, ker so se bali provokatorjev / agent provokator ♪

   203 228 253 278 303 328 353 378 403 428  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA