Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

ROV (3.103-3.127)


  1.      uporabíti  in uporábiti -im dov. (ȋ á) 1. narediti, da kaj opravi določeno delo, nalogo in s tem zadovolji potrebe koga: papirnato embalažo lahko uporabite le enkrat; če ste kupljeni predmet uporabili, ga v trgovini ne sprejmejo nazaj / v zadnji vojni so dvakrat uporabili atomsko bombo jo vrgli; policija je uporabila orožje streljala; smem uporabiti vaš telefon sporočiti kaj po vašem telefonu; uporabiti pravilo ravnati se po njem; tega zakona v praksi še niso uporabili // narediti, da kaj prinese koristi, da rezultate: koristno uporabiti odpadke; narediti načrt, kako uporabiti odpadno vročo vodo; naloženi denar je treba uporabiti / uporabiti tuje izkušnje, znanje 2. narediti, da je kaj pripomoček pri kakem opravilu, dejavnosti: pri vlomu je uporabil različno orodje; uporabil je palico, da bi dosegel okno // narediti, da je kaj sredstvo za dosego česa: uporabil je prijazen nasmešek, da bi jo pridobil; uporabil je svoj vpliv za njegovo izvolitev / uporabiti proti kršitelju z zakonom določene ukrepe / uporabil je vsako priliko, da ga je obiskal izrabil, porabil; uporabil je njegovo slabost izkoristil, zlorabil / uporabiti kaj v korist, škodo koga 3. narediti, da kaj nastopi v sporočilu: v pogovoru je večkrat uporabil kako narečno besedo; uporabiti citat / uporabiti ločilo 4. v zvezi z za narediti, da je kaj sredstvo za izdelavo, pridobivanje česa: uporabiti kamenje za skalnjak; uporabiti moko za kruh // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: uporabiti konja za jahanje; uporabiti letališče za pristajanje športnih letal // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom, v zvezi z za, kot izraža, da je kaj namenjeno za to, kar določa samostalnik: uporabil ga je za kurirja, kot odposlanca; vsako malenkost uporabi za izgovor; uporabiti kaj kot dokaz ● publ. uporabiti prave prijeme pri kom pravilno ravnati s kom; ekspr. uporabiti otroka proti očetu pridobiti ga, da je njemu nasproten; ekspr. uporabiti zakonito pot za dosego pravice zakonito si prizadevati zanjo; ekspr. uporabiti koga za ščit s kom zavarovati sebe uporábljen -a -o: uporabljeni predmeti; seznam uporabljene literature; večkrat uporabljeno olje ♪
  2.      uporábnica  -e ž (ȃ) ženska oblika od uporabnik: uporabnica prostorov ♪
  3.      uporábnosten  -tna -o prid. (á) nanašajoč se na uporabnost, uporabo: lepotni in uporabnostni elementi izdelka / uporabnostne raziskave / razdeliti surovine v uporabnostne skupine ♦ lov. uporabnostni pes pes, ki je šolan glede na uporabo in ima izpit ustrezne stopnje; vsestranska uporabnostna tekma tekma glede na uporabnost, izurjenost psov za lov ♪
  4.      upórnost  -i ž (ọ́) 1. lastnost, značilnost upornega človeka: krepiti, knjiž. brzdati, ekspr. zlomiti upornost koga; otrokova upornost / knjiž. pojavi upornosti na Tolminskem kmečkih uporov 2. publ. nepopustljivost, vztrajnost: upornost in doslednost pri delu 3. elektr., navadno v zvezi električna upornost lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka: izmeriti električno upornost bakra; enota električne upornosti / upornost mikrofona, tuljave / induktivna ki je odvisna od induktivnosti in frekvence izmeničnega toka, kapacitivna upornost ki je odvisna od kapacitivnosti in frekvence izmeničnega toka; ohmska upornost zaradi katere električna priprava, naprava oddaja toploto ♪
  5.      upoštéven  -vna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž. ki se da upoštevati: pravno upošteven dogovor; za invalidsko zavarovanje upoštevna okvara / upoštevna osebnost pomembna ♪
  6.      upráva  -e ž (ȃ) 1. dejavnost, ki se ukvarja z urejanjem, usmerjanjem življenja v kaki družbeni skupnosti: modernizirati upravo; urediti upravo, sodstvo in zakonodajo; zaposliti se v upravi; vodilna mesta v upravi / civilna, vojaška uprava // organi, ki opravljajo to dejavnost: organizirati upravo; državna, občinska, zvezna uprava; struktura deželne uprave / strokovno neustrezna uprava upravni delavci // s prilastkom osnovna enota za opravljanje dejavnosti na kakem področju splošnega pomena: carinska, davčna uprava; geodetska uprava; pravosodna uprava 2. organi v kaki delovni skupnosti, ki odločajo o življenju, opravljanju temeljnih nalog v tej skupnosti: poslati dopis upravi podjetja; fakultetna, gledališka, rudniška, tovarniška uprava; pritožiti se na upravo pristanišča; prostori uprave / taboriščna uprava / biti v službi na upravi / delavci so se zbrali pred upravo upravno stavbo, upravnimi prostori 3. upravljanje: prevzeti upravo nad določenim ozemljem; priti pod državno upravo / zaupati komisiji upravo gledališča / slaba uprava stavb ● pog., šalj. lahko se pritožiš na sončno upravo nikamor se ne moreš pritožiti; pog., šalj. zaposlen je pri sončni upravi nikjer; sploh ni zaposlen ◊ jur. javna uprava odločanje o javnih zadevah; sistem organov, ki odločajo o javnih zadevah; notranja uprava dejavnost organov za notranje zadeve; obča uprava dejavnost, ki na splošno skrbi za redno delovanje zlasti državne uprave; prisilna uprava do 1977 začasna uprava v gospodarski organizaciji, ki bi lahko prišla zaradi velikih nepravilnosti v stečaj; skupna uprava politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; kondominij; vojaška uprava začasna izvršna oblast vojske na zasedenem ozemlju; uprava državne varnosti do 1967 organizacijska enota zveznega in republiškega organa za notranje zadeve, ki skrbi za varovanje ustavne ureditve; uprava za notranje zadeve posebni in območni upravni organi v sestavu republiškega sekretariata za notranje zadeve; zgod. mandatna uprava med obema vojnama upravljanje tujega ozemlja, za katero določeno državo pooblasti mednarodna organizacija ♪
  7.      upravíčenec  -nca m (ȋ) kdor ima pravico do česa: poravnati zahtevek upravičencem; volilni upravičenec; upravičenec do pokojnine, zavarovalnine; biti na seznamu upravičencev ♦ jur. čekovni upravičenec kdor ima pravico unovčiti ček; služnostni upravičenec ♪
  8.      upravítelj  -a m (ȋ) kdor kaj upravlja: postati upravitelj; imenovati upravitelja; upravitelj zgradbe / upravitelj sklada / šolski upravitelj šolski ravnatelj; upravitelj pošte upravnik pošte; upravitelj v Judeji pri starih Rimljanih cesarjev namestnik v provinci ♦ jur. stečajni upravitelj kdor med stečajnim postopkom vodi posle dolžnika in ga zastopa; navt. upravitelj stroja pomorski strojnik, ki upravlja ladijske stroje; rel. župnijski upravitelj duhovnik, ki začasno upravlja župnijo; zgod. deželni upravitelj do srede 18. stoletja zastopnik deželnega glavarja v času njegove odsotnosti in predsednik deželnega sodišča; dvorni upravitelj v nekaterih državah vodja dvornega urada; dvorni maršal ♪
  9.      uprávljanje  -a s (á) 1. glagolnik od upravljati: nadzorovati upravljanje; upravljanje države / izročiti podjetje v upravljanje delovnemu kolektivu; upravljanje gledališča, šole / upravljanje posestva / upravljanje premoženja; nepravilnosti pri upravljanju sklada, neprav. s skladom / upravljanje strojev, naprav / avtomatično, daljinsko, ročno upravljanje / upravljanje tovornjaka / upravljanje tehnoloških procesov ♦ ekon. administrativno upravljanje gospodarstva pri katerem odločajo o urejanju, usmerjanju gospodarstva državni organi 2. dejavnost, ki se ukvarja z urejanjem, usmerjanjem življenja v kaki družbeni skupnosti: družba prevzema od države upravljanje; sodelovanje delovnih ljudi pri upravljanju države; ločiti funkcijo vodenja od funkcije upravljanja; organi upravljanja; sodstvo in upravljanje // dejavnost, ki se ukvarja z odločanjem o življenju, opravljanju temeljnih nalog v kaki delovni skupnosti: organizacija dela in upravljanja v podjetju / družbeno upravljanje odločanje članov delovne skupnosti in predstavnikov družbe ♪
  10.      uprizárjanje  -a s (á) glagolnik od uprizarjati: podpirati uprizarjanje domačih del; prepovedati nadaljnje uprizarjanje drame / uprizarjanje prepirov ♪
  11.      úra  -e ž (ū; v pomenu naprava ȗ) 1. enota za merjenje časa, šestdeset minut: minila je ura, pa še ni prišel; dan ima štiriindvajset ur; hoditi dobro, slabo, ekspr. celo, debelo uro; ekspr. niti ure nisem spal; predstava traja približno dve uri; vrniti se čez pol ure, v pol ure; iti za pol ure na sprehod; javiti se v štiriindvajsetih urah; ekspr. nimam niti ure miru; vlak ima uro zamude; ni uro od tega, kar je prišel; molčati ure dolgo; uro pozneje / voziti s hitrostjo šestdeset kilometrov na uro [60 km/h]; biti plačan na uro; ure in ure se pogovarjati; iz ure v uro je slabše; uro za uro pričakovati / navadno s števnikom, pri označevanju krajevne oddaljenosti: dve uri hoda od tukaj; do mesta je nekaj ur vožnje z vlakom; elipt.: do tja je dve uri; poznajo ga pet ur daleč // navadno s števnikom ta enota glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: druga popoldanska ura je minila; star. priti domov enajsto uro ponoči med deseto in enajsto (uro) // začetek te enote, določen glede na oddaljenost od določenega časa, navadno od polnoči ali poldneva: cerkvena ura bije ure in četrti; sonce vzide ob peti uri [5. uri] in dvajset minut; začetek predstave ob dvajseti uri [20. uri] 20h; vstajati pred šesto (uro) / popoldne bom doma med tretjo in četrto (uro) med petnajsto in šestnajsto (uro) / avtobusi vozijo ob uri ob vsakem začetku te enote 2. s prilastkom ta enota glede na trajanje česa: delovne, obratovalne, parkirne, žarg., ekon. režijske ure; strojna ura ko stroj dela; ura letenja, vožnje / redne ure in nadure 3. časovna enota pouka, navadno petinštirideset minut: danes imamo pet ur; učitelj izprašuje, razlaga celo uro; zadnja ura odpade; pri uri, med uro zgodovine / glasbena, jezikovna ura; žarg., voj. politična ura namenjena političnemu izobraževanju vojakov; ura političnega izobraževanja vojakov / šolska, učna ura / žarg.: dajati ure iz klavirja poučevati klavir zunaj šole; imeti ure iz klavirja učiti se klavir zunaj šole; hoditi k uram, na ure tujega jezika 4. mn., s prilastkom omejeno trajanje, približno določeno glede na časovno enoto šestdesetih minut: zgodilo se je v jutranjih urah; kaj delaš v prostih urah / delati po urah po končanem delovnem času; uradne ure od 8h do 12h/ ekspr. uživati ure mladosti 5. ekspr., navadno z rodilnikom omejeno trajanje ali trenutek glede na kak dogodek: prišla je ura odločitve, slovesa, zmage; ob uri kosila / ure obupa, sreče / komaj čakam ure, ko se bova spet srečala 6. čas, določen z oddaljenostjo od določenega trenutka dneva, navadno od polnoči: koliko je ura; ura je štiri in tri minute [4.03 ali 16.03]; ura je poldne; bila je že pozna ura; ura se bliža šesti; ura gre na polnoč kmalu bo polnoč; ugotoviti uro po soncu; lahko prideš vsako uro podnevi ali ponoči ob katerikoli uri; izvedeti uro odhoda / delati čez uro čez čas, ko se končajo delovne ure 7. naprava za merjenje časa, ki kaže čas navadno na številčnici: ura bije, tiktaka, zvoni; ura gre, stoji; ura kaže tri četrt na enajst; njegova ura prehiteva, pog. gre naprej; moja ura zaostaja, pog. je zadaj; naravnati uro; pogledati na uro; po moji uri je točno tri; švicarska ura; zlata ura / naviti uro; kazalca ure; kolesje, vzmet ure; pašček za uro / električna ura; kuhinjska, namizna ura; moška ura; ročna ali zapestna ura; stenska, stolpna, žepna ura; ura na uteži / sončna ura ki kaže čas s senco palice, nameščene pravokotno na številčnico; šahovska ura z dvema številčnicama in dvema samostojnima mehanizmoma za merjenje časa, ki ga igralca porabita za poteze; vodna ura nekdaj posoda za merjenje časa z višino vode, tekoče skozi majhno odprtino // navadno s prilastkom naprava za merjenje časa z določenim posebnim namenom: sprožiti uro; kontrolna ura ki zaradi kontrole zaznamuje čas posega v njen mehanizem; vreči kovanec v parkirno uro za merjenje časa parkiranja na prostoru, kjer je parkiranje časovno omejeno; ura peklenskega stroja; ura na (električnem) štedilniku s pripravo, ki ob določenem času vključi ali izključi električni tok 8. žarg. merilna naprava s številčnico, lestvico in kazalcem: montirati uro / ura za pritisk pare v kotlu manometer; meriti porabo vode z uro z vodnim števcem ● šalj. pohitite, ura bo noč kmalu bo noč; ekspr. takoj je vedel, koliko je ura kakšen je položaj, kako je v resnici; ekspr. ure so mu štete kmalu bo umrl; ekspr. človek ne ve ne ure ne dneva ne ve, kdaj bo umrl; ne ve, kaj se mu bo zgodilo; mestni čuvaj je klical ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjal, koliko je ura; ekspr. naviti komu uro kaznovati ga s potegljaji za uhelj, z zavijanjem uhlja; pog., ekspr. v mesto sem šel samo na uro pogledat nisem opravil, kar sem se bil namenil; otrok še ne pozna na uro še ne zna razbrati časa z ure; ekspr. dvanajsta ura jim bije skrajni čas je, da kaj storijo; huda ura neurje; ekspr. doma bo spet huda ura kričanje, prepiranje, pretepanje; nar. mrtvaška ura trdoglav, kukec; vznes. zdaj bije naša ura zdaj je nastopil ugoden čas za nas, za naše delo; zdaj smo mi na vrsti, da kaj storimo; star. prišla je njena ura čas poroda; publ. policijska ura določen čas, zlasti ponoči, v katerem je gibanje in zbiranje prebivalstva na javnih prostorih prepovedano; policijska ura nekdaj določen čas, navadno ponoči, v katerem javne točilnice in zabavišča ne smejo biti odprta; ekspr. odbila mu je poslednja, zadnja ura umrl je; ekspr. poslednja, zadnja ura je prišla čas smrti; ekspr. priznati kaj v svoji slabi uri v času večje popustljivosti, odkritosti; iron. pa še zlato uro, ali ne izraža posmehovanje pretiranim željam, zahtevam koga; ura strahov po ljudskem verovanju čas od polnoči do ene; vrteti se v smeri kazalcev na uri od leve proti desni; dela kot ura hitro, natančno; brez prekinitev; biti natančen kot ura zelo; drži se kot huda ura jezno; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva; ura zamujena ne vrne se nobena; preg. rana ura — zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi ◊ biol. biološka ura fiziološki mehanizem, ki uravnava ritmično pojavljanje določenih pojavov pri živih organizmih; elektr. programska ura s katero se naravna časovni potek programa; stikalna ura priprava za časovno določeno preklapljanje električnih tokokrogov; etn. peščena ura priprava za merjenje časa v obliki steklene posode, v kateri se droben pesek v določenem času sesuje, pretoči iz zgornjega dela skozi ozko grlo v spodnji del; fiz. atomska ura naprava za merjenje časa z nihajnim časom elektromagnetnega valovanja, ki ga oddaja curek atomov; digitalna ura ki kaže čas s številkami, ne kazalci; kilovatna ura delo, opravljeno v eni uri pri moči enega kilovata [kWh]; rad. radijska (šolska) ura radijska oddaja, namenjena šolskemu pouku; šol. govorilna ura čas, določen za učiteljeve razgovore s starši; neopravičena ura izostanek od učne ure, ki se ne da opravičiti; teh. ura nič čas izstrelitve vesoljske ladje, rakete ob koncu odštevanja ♪
  12.      urádnost  -i ž (ȃ) 1. lastnost, značilnost uradnega: uradnost prostorov / sodnikova hladna, stroga uradnost; odgovor je bil naraven, brez sledu uradnosti ali naklonjenosti 2. knjiž. kar se mora opraviti glede na uradne predpise: opraviti potrebne uradnosti ♪
  13.      urásti  urástem in urásem dov., urásel in urástel (á) z rastjo postati za mere česa prevelik: da otrok hlačam, hlač ne bi prehitro urastel, so mu kupili nekoliko večje; urasti otroško posteljico; urasti suknjič za nekaj centimetrov ● redko sčasoma otrok take potrebe, želje uraste jim odraste, postane prevelik zanje ♪
  14.      urbàn  -ána m (ȁ á) nar. dolenjsko steklenica, ki drži štiri ali pet litrov: izprazniti urban ♪
  15.      urêči  urêčem dov., urêci urecíte; urékel urêkla (é) 1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: fanta je nekdo urekel, zato ga boli glava; ureči sosedu konja, svinje / vse bolj hira, ker mu je nekdo urekel / ureči komu smrt z besedo, pogledom povzročiti, določiti; ureči točo z besedo, dejanjem preprečiti, da bi padala, povzročila škodo / ureči z besedo, s pogledom // z besedo, pogledom spremeniti koga v kaj nižjega, slabšega: ureči koga v gos, skalo 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: lepa soseda ga je urekla / strast jo je urekla / ureči koga z odločnim nastopom, s sproščenim smehom / ta ženska mi je urekla oči, pamet // navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog: gledal je zveri v oči, da bi jo urekel ● redko zagotavljala je, da se ne bo premislila, pa se je urekla zarekla, zagovorila urečèn -êna -o 1. deležnik od ureči: urečen človek; krava je urečena 2. zastar. dogovorjen, domenjen: urečeni dan sta se res srečala; prisl.: urečeno govoriti, se vesti ♪
  16.      urédba  -e ž (ẹ̑) 1. splošni pravni akt, ki ga izda najvišja izvršna oblast na podlagi ustave ali zakona: izvršni svet je izdal uredbo; uredba o deviznem poslovanju / objaviti, podpisati uredbo; tako piše v uredbi / kršiti uredbo / izvršilna, pooblastilna uredba; uredba z zakonsko močjo ki se izda v izjemnih razmerah in jo mora pozneje (zvezna) skupščina potrditi ali zavrniti 2. star. urejevalna pravila, načela: podedovane moralne uredbe 3. star. ureditev: nova uredba prostorov / uredba knjige / federativna, politična uredba ♪
  17.      uréjanje  -a s (ẹ́) glagolnik od urejati: urejanje znamk; urejanje po abecedi / urejanje okolja / urejanje hudournikov; komunalno urejanje stavbnega zemljišča / urejanje stanovanja na podstrešju / urejanje oddaje, revije, rubrike / odločno, uspešno urejanje gospodarskih, političnih razmer / urejanje sporov ♦ elektr. urejanje podatkov spravljanje podatkov v določen red z ukazi; gozd. urejanje gozdov ugotavljanje količine lesa, prirastka po drevesnih vrstah, na osnovi katerega se načrtuje vsestransko gospodarjenje z gozdovi ♪
  18.      urékati  -am nedov. (ẹ̑) 1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročati, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: urekati živino / urekati strupene kače 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročati, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: taki nazori naših ljudi ne urekajo več ♪
  19.      uróčen  -čna -o prid. (ọ̄) ki uroči a) po ljudskem verovanju: bati se uročne ženske / uročne besede / uročna moč b) ekspr.: dolgi, uročni poljubi; njene črne oči so zanj uročne uróčno prisl.: uročno gledati ♪
  20.      uročênost  -i ž (é) po ljudskem verovanju stanje uročenega: uročenost človeka, živali / ekspr.: ideološka uročenost; uročenost žrtve ♪
  21.      uročíti  -ím dov., uróčil (ȋ í) 1. po ljudskem verovanju navadno z besedo, s pogledom povzročiti, da kdo izgubi kako dobro, naravno lastnost, sposobnost: uročiti kravo, da ne daje mleka; uročiti otroka / uročiti sosedovim konjem neubogljivost z besedo, s pogledom povzročiti, da dobijo to lastnost / uročiti s hvalo, pogledom 2. ekspr. s svojimi lastnostmi, vplivom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, sposobnost kritičnega presojanja: dekle ga je uročilo; govornik je čisto uročil poslušalce / njena lepota ga je uročila / ta ženska mu je uročila pamet // navadno s pogledom povzročiti, da kdo izgubi lastno voljo, postane negiben, tog: ostro ga je gledal, da bi ga uročil / uročiti žrtev s srepimi očmi, z ostrim pogledom uročèn -êna -o: uročenega človeka rada boli glava; biti uročen od njene lepote; gledati, poslušati kakor uročen; prisl.: uročeno poslušati, strmeti ♪
  22.      uročljív  -a -o prid. (ȋ í) po ljudskem verovanju 1. ki se da uročiti: uročljiv človek; njegova živina je zelo uročljiva 2. ki koga uroči: čarovnik z uročljivim pogledom ♪
  23.      uročník  -a m (í) po ljudskem verovanju kdor ima uročno moč: uročniki dobijo svojo moč od volkodlakov ◊ bot. rastlina z raznobarvnimi cveti v koških; hudoletnica; travniška rastlina s pernatimi listi in rumenimi ali rdečkastimi metuljastimi cveti v socvetju; ranjak ♪
  24.      uròk  -óka m (ȍ ọ́) po ljudskem verovanju 1. kar koga uroči, zlasti beseda, pogled: če pljuneš trikrat čez ramo, izgubijo uroki svojo moč / delati uroke, da poginja živina; izreči uroke / zdraviti z uroki / ljubezenski urok; jamske podobe so morda lovski urok 2. bolezen, nezaželena lastnost, ki je posledica takih besed, pogledov: dobiti, imeti uroke; preganjati, zdraviti uroke; urok od hudega pogleda; zagovor zoper urok ♪
  25.      usàd  -áda m (ȁ á) 1. vdolbina, jama na strmem pobočju, kjer se odtrga zemlja in zdrsne navzdol: ustavili so se nad usadom 2. odtrganje in zdrsnjenje zemlje na strmem pobočju: naselje se ruši zaradi usadov in udorov; usadi prsti in kamenja / zemeljski usad // gmota zemlje, ki se na strmem pobočju loči, odtrga od celote in zdrsne navzdol: železniške zveze so bile pretrgane zaradi usadov; odstranjevanje usada ♪

   2.978 3.003 3.028 3.053 3.078 3.103 3.128 3.153 3.178 3.203  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA