Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RJA (976-1.000)


  1.      dolgočásje  -a [u̯g] s (ȃ) duševno stanje neugodja, nezadovoljstva, osamljenosti zaradi pomanjkanja primernega dela, družbe, zabave: mori ga dolgočasje; to dela samo iz dolgočasja; v tem kraju bi umrl od dolgočasja; neznosno dolgočasje; dolgočasje zimskih večerov / njegov obraz ni kazal ničesar razen dolgočasja / natisnili so tako dolgočasje dolgočasno besedilo ∙ ekspr. preganjati dolgočasje ukvarjati se s čim, da ne bi bilo dolgčas ♪
  2.      dolgodlákar  -ja [u̯g] m (ȃ) žival z dolgo dlako, navadno pes: goji dolgodlakarje in kratkodlakarje ♦ lov. nemški dolgodlakar rjav ali progast lovski pes z dolgo, valovito dlako ♪
  3.      dolína  -e ž (í) 1. nižji, navadno podolgovat svet med hribi ali v gričevnati pokrajini: dolina leži, se odpira, oži, razprostira, širi; priti iz doline; spuščati se v dolino; speljati cesto po dolini; vas stoji v dolini; dolga, globoka, ozka dolina; rečna dolina; rodovitna dolina; dolina Save; prebivalci dolin / Poljanska dolina / iron. Preveč je namreč hlapcev in tlačanov, preveč jih je v dolini šentflorjanski! (I. Cankar) ∙ star. prišel je čez hribe in doline od daleč; žarg. kdaj gremo v dolino z gore, s hriba; star. potika se po hribih in dolinah vsepovsod; bibl. dolina Jozafat kraj, kjer bo Kristus sodil ljudem; ekspr. ta svet je solzna dolina kraj trpljenja, težav; star. pozdrav čez hribe in doline daleč, v oddaljen kraj ♦ alp. alpska dolina; geogr. (kraška) dolina podolgovat ali okroglast udrt svet na krasu; vrtača; ledeniška dolina ki jo je izoblikoval ledenik; dno doline del doline, preden se ta začne dvigati v pobočje 2. vbokli del vala: doline in grebeni valov ♪
  4.      dolóčenost  -i ž (ọ́) lastnost, značilnost določenega: določenost pravil / socialna določenost umetniškega ustvarjanja / zajeti pojave v njihovi zgodovinski in sociološki določenosti ♪
  5.      določevánje  -a s (ȃ) glagolnik od določevati: določevanje sladkorja v krvi ♪
  6.      določíti  in dolóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. ukazati, zahtevati, kako naj bo: to bo določil poseben predpis; določili so, da bo sestanek jutri; določiti z zakonom / določiti ceno, vrstni red, smer razvoja / določiti datum prihodnjega zasedanja; določiti rok plačila // izbrati, nameniti za kaj: komisija je določila kandidate; določiti koga za dediča; starši so ga določili za mizarja; v reprezentanco so določili sedemnajst igralcev / sredstva za to se določijo v predračunu 2. na podlagi znakov, podatkov postaviti kaj v kako skupino, okvir: določiti pasmo živali; določiti krvno skupino / težko mu je določiti leta ◊ biol., min. določiti mineral, rastlino, žival po značilnostih ugotoviti njeno sistematsko pripadnost; navt. določiti položaj ladje ugotoviti zemljepisno dolžino in širino točke, na kateri je ladja; num. določiti novec ugotoviti vladarja in kovnico pri starem novcu dolóčen -a -o 1. deležnik od določiti: dokončati delo v določenem času, roku; prišel je določeni dan; narod ima v zgodovini svoj točno določeni položaj; določena cena; obveznosti so določene s pogodbo; razprava je določena za peti junij ob desetih; časovno, dobro, jasno določen; določen je bil za talca 2. ki je znan, a se noče, ne more imenovati; neki, nekateri: te hvalnice so napisali določeni kritiki; take težnje se pojavljajo pri določenih ljudeh / publ., z oslabljenim pomenom: današnja premiera pomeni določeno novost; zaradi tega bodo nastopile določene težave; prisl.: čisto določeno sem se zavedal tega; sam.: o njem ne vem nič določenega ♪
  7.      dolžník  -a [u̯ž] m (í) kdor ima dolg, navadno denarni: terjati dolžnike; upniki in dolžniki; knjiga dolžnikov / za to dobroto ostanem tvoj dolžnik; čutil se je dolžnika pred dekletom ♦ jur. glavni dolžnik za katerega se druga oseba zaveže, da bo izpolnila njegovo obveznost, če je ne bo sam; hipotečni dolžnik čigar nepremičnina je upniku zastavljena za njegovo terjatev ♪
  8.      dolžnóst  -i [u̯ž] ž (ọ̑) 1. kar bi kdo moral storiti, opravljati zaradi določenih norm, zlasti moralnih: skrb za mladino je naša dolžnost; storil je, kakor mu je narekovala, velevala dolžnost; nikar se ne zahvaljuj, storil sem samo svojo dolžnost; moralna dolžnost; ekspr. to je naša sveta dolžnost; dolžnost varovanja tajnosti; zavedati se dolžnosti do domovine, do otrok / tvoja dolžnost je, da to pojasniš pričakuje se od tebe, moraš; vsak ima dolžnost sporočiti, kar o stvari ve; štel si je v dolžnost pomagati prijatelju; knjiž. plačaj, kar ti je dolžnost plačati // nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo: dolžnosti ga kličejo drugam; izpolnjevati, opravljati, zanemarjati dolžnosti; poklicne, verske dolžnosti; pravice in dolžnosti državljanov; po službeni, uradni dolžnosti službeno, uradno ∙ publ. vsi vaščani so že dopoldne izpolnili svojo državljansko dolžnost so volili 2. funkcija, služba: razrešili so ga sekretarskih dolžnosti; prevzel je dolžnosti podpredsednika / odhaja na novo službeno dolžnost službeno mesto / vršilec dolžnosti [v. d.] ravnatelja gimnazije ♪
  9.      dóm  -a m, mest. ed. dómu in dômu; mn. domóvi, v drugem pomenu tudi dómi; dv. dóma in domóva (ọ̑) 1. prostor, hiša, kjer kdo stalno živi, od koder izhaja: bratova družina ima v mestu lep dom; urediti si dom; vse življenje je bil brez doma / koliko imaš do doma; vsako jutro gre zgodaj od doma, z doma; pozno je že bilo, ko sta se napotila proti domu; dostava mleka na dom na stanovanje / tu bo odslej tvoj dom tu boš prebival, živel ∙ ekspr. rad se drži doma veliko časa preživi domá; ima dva doma, v svoji družini in pri starših z obema družinama je enako tesno povezan; knjižnica izposoja knjige na dom izposojevalci jih lahko vzamejo s seboj; vznes. zadnji dom grob // družinska skupnost, v kateri kdo živi: šola in dom morata pri vzgoji sodelovati; ni mu bilo veliko do doma in ga je zanemarjal; skrbeti za dom / dobiti pismo od doma od domačih, od svoje družine; spodili so ga z doma; toži se mu po domu po domačih ljudeh, domačem kraju / zaradi prezaposlenosti otrokom ni mogla nuditi pravega doma družinskega vzdušja, topline; ustvariti si želita dom lastno družino 2. navadno s prilastkom stavba, urejena za določen namen: društvo si je sezidalo dom / prireditev bo v prosvetnem domu; gasilski, zadružni, zdravstveni dom / podjetje ima svoj samski in počitniški dom; planinski, turistični dom // ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: ves čas študija je stanoval v domu; upravnik doma / dijaški, invalidski, študentski, vajenski dom; kazensko-poboljševalni dom; dom igre in dela prva leta po 1945 otroški vrtec; dom onemoglih; dom za slepo mladino 3. knjiž. kmečka hiša, navadno z gospodarskimi poslopji: ob cesti stoji velik dom; porušeni, požgani domovi / njive in travniki ležijo okrog doma 4. posestvo, domačija: prevzeti dom po očetu; poročil se je na dom; sin je ostal na domu // vznes. domovina: bojevati se za dom in rod 5. posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo: seja obeh domov / spodnji in zgornji dom angleškega parlamenta ◊ ekon. delo na domu pod vodstvom podjetja za trg organizirana proizvodnja v zasebnih stanovanjih; geogr. stegnjeni dom pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v isti smeri; dom v ključu pri katerem so gospodarska poslopja prizidana k hiši v dveh pravih kotih; prim. zdoma ♪
  10.      domá  prisl. (ȃ) v domači hiši, v svojem stanovanju: oče je doma; gospodarja ni doma; čepeti doma; doma ima mater; ne zdržim doma; doma in v šoli; pri nas doma; z vsemi doma se razume; obleka za doma / doma pri starših; doma za pečjo / gospodariti, pridelati doma na svojem domu, posestvu; nima denarja za šolanje in mora ostati doma ♦ igr. ali je Peter doma igra, pri kateri odrasli prime otroka za nos in ga tako vpraša // v domačem kraju, v domači deželi: v osnovno šolo je hodil doma, v gimnazijo pa v Ljubljani; te opreme ne bomo več uvažali, ker jo bomo izdelovali doma; pridelati za doma in za izvoz; doma in na tujem; klub bo igral tekmo doma na svojem igrišču // po rodu: doma iz bogate hiše; od kod si doma? doma je daleč, iz doline, s hribov, na Primorskem, v mestu ● tam je doma jetika razširjena; ekspr. okus pri teh ljudeh ni najbolj doma ga nimajo dosti; pog. on je povsod doma se spozna, se znajde; pog. v botaniki je precej doma se razume nanjo, jo pozna; bodite kakor doma počutite se (v moji hiši) kar se da sproščeno, udobno; preg. povsod je dobro, doma pa najbolje; sam.: preg. ljubo doma, kdor ga ima ♪
  11.      domáčen  -čna -o prid. (á) knjiž. po značilnostih, lastnostih podoben domačemu; domačnosten: manjše sobe in cvetlice na mizah ustvarjajo domačno razpoloženje / ta restavracija je premalo domačna ♪
  12.      doména  -e ž (ẹ̑) 1. področje ustvarjanja, delovanja: domena tega skladatelja so predvsem simfonično zasnovane oblike; osrednja domena njene igralske ustvarjalnosti so psihološko zamotane postave; reševanje teh vprašanj je postalo domena organov samoupravljanja / zdravljenja te bolezni ne smemo imeti le za domeno specialistov 2. zgod. državna ali vladarska posest, zlasti v starem in srednjem veku: kralj je živel od bogatih domen; državne domene ♪
  13.      doménjati se  -am se nedov. (ẹ́) redko dogovarjati se ♪
  14.      domenkováti se  -újem se nedov. (á ȗ) dogovarjati se: domenkovati se z delavci ♪
  15.      domíselnost  -i [sǝl] ž (ȋ) lastnost, značilnost domiselnega človeka: manjka mu domiselnosti; režiser je s svojo domiselnostjo podprl avtorja; domiselnost v iskanju novih prijemov v glasbi / domiselnost karikature / zanj sta bila značilna bujna domiselnost in ognjevit temperament ♪
  16.      domísličnost  -i ž (ȋ) knjiž. sposobnost ustvarjati, oblikovati domislice: pesnikova domisličnost ♪
  17.      domíšljati  -am nedov. (í) 1. knjiž. prihajati v razmišljanju o čem do jasnosti, zaključkov: domišljal je svoj odnos do umetnosti 2. opozarjati na kaj, spominjati: ne maram, da me kdo domišlja na plačilo domíšljati se s premišljanjem obnavljati v spominu; spominjati se: le polagoma se je domišljala vseh dogodkov; ta obraz sem že videl, se je domišljal domíšljati si 1. imeti pretirano dobro mnenje o sebi: tale fant si preveč domišlja zaradi svojih uspehov; redko domišlja si na svojo bistroumnost / domišlja si, da vse ve 2. imeti kako namišljeno stvar za resnično: samo domišlja si, da je bolan; bolnik si domišlja, da je Napoleon // misliti si, predstavljati si: najbrž ni vse tako, kakor si on domišlja; nikoli si nisem domišljal, da je ta kraj tako lep ♪
  18.      domišljíja  -e ž (ȋ) 1. prosto kombiniranje misli in predstav: v domišljiji si slikati lepoto tujih dežel; bujna, nebrzdana, ustvarjalna, živa domišljija // sposobnost za tako kombiniranje: otrok ima domišljijo; razburkati, vzdramiti domišljijo; vse to je le plod njegove domišljije 2. predstava, ki ni osnovana na resničnosti: to ni resnica, to je samo tvoja domišljija; ekspr. gubi se v praznih domišljijah; tujina je kmalu razblinila njegovo mladostno domišljijo ♪
  19.      domovínstvo  -a s (ȋ) 1. knjiž. pripadnost domovini: v vsakem stavku poudarja domovinstvo / roman kaže globoko domovinstvo ljubezen do domovine 2. jur., do 1945 pristojnost v določeno občino: podeliti, pridobiti si domovinstvo; potrdilo o domovinstvu; pren. domovina mu ni priznala domovinstva ♪
  20.      domoznánec  -nca m (ȃ) kdor se ukvarja z domoznanstvom: knjiga je zanimiva zlasti za domoznance in genealoge ♪
  21.      donhuánstvo  tudi donjuánstvo -a [-hu̯a-] s (ȃ) ekspr. lastnosti ali ravnanje, značilno za donhuane: njegovo donhuanstvo jo je vznemirjalo ♪
  22.      dóping  -a m (ọ̑) šport. sredstvo, ki preko mere povečuje telesno dejavnost, zmogljivost: jemati doping pred tekmami; uporaba dopinga je prepovedana // uporabljanje, uživanje tega sredstva: tekmovalko so izključili zaradi dopinga / ukvarjati se z dopingom dirkalnih konj ♪
  23.      dopísnik  -a m (ȋ) kdor (si) dopisuje: to poroča naš dopisnik; olimpijskih iger se je udeležil kot posebni dopisnik Dela / izpopolniti je treba mrežo dopisnikov po vsej Sloveniji / vsak dan odgovarja na pisma številnih dopisnikov ♪
  24.      dopústen 2 -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na dopust: v dopustnih dneh se veliko ukvarja s športom ♪
  25.      dorásti  -rástem in -rásem dov. (á) 1. doseči končno stopnjo rasti: zgodaj je dorastel, že pri sedemnajstih letih / ta vrsta trave hitro doraste; drevo je dorastlo v nekaj letih // postati nekoliko večji, starejši: z otroki so skrbi, ko so majhni in ko dorastejo / mladiči so dorastli in zapustili gnezdo // navadno v zvezi z za postati sposoben, primeren za kaj: ko so sinovi dorastli za delo, je bilo lažje; komaj je dorastel za pastirja, je moral z doma 2. z rastjo doseči: sin je že dorastel očeta / drevo je dorastlo do strehe // dobiti dokončno podobo, razviti se: dorastla je v lepo dekle / fant doraste v moža ● fant je dorastel med glasbeniki ves čas svojega doraščanja je živel med njimi; star. še ni vrha dorastel še ni dorastel, postal mož doráščen -a -o: nisi še doraščena in ne več otrok; doraščeno drevje; prim. dorasel ♪

   851 876 901 926 951 976 1.001 1.026 1.051 1.076  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA