Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RJA (7.341-7.365)


  1.      zaslúžek  -žka m (ȗ) 1. kar se zasluži z opravljanjem kakega dela, službe, navadno denar: izplačati, zapraviti zaslužek; enodnevni, tedenski zaslužek; postranski, priložnostni zaslužek; zaslužek delavca; dobiti del zaslužka v blagu // kar se zasluži kot dobiček: prve mesece poslovanja še ni bilo zaslužka; trgovina daje, prinaša zaslužek; izdatki zmanjšujejo zaslužek; ekspr. masten zaslužek 2. pridobivanje zlasti denarja z opravljanjem kakega dela, službe: prizadevati si za hiter, lahek zaslužek; skrbeti za vsakodnevni zaslužek / pošten zaslužek // možnost za tako pridobivanje: pozimi je zaslužek redek; tovarna daje, omogoča zaslužek večini prebivalcev; v času krize izgubiti zaslužek; poiskati si zaslužek v tujini; iti za zaslužkom drugam ♪
  2.      zaslúžen  -žna -o prid., zaslúžnejši (ú ū) 1. ki si je s pomembnimi, vrednimi dejanji, ravnanjem pridobil pravico do (javnega) priznanja, nagrade: postavljati spomenike zaslužnim možem in ženam; poznam ljudi, ki so zaslužnejši od njega / zaslužni član društva ∙ zaslužni profesor častni naslov za upokojenega univerzitetnega profesorja, podeljen za izredno uspešno znanstveno in pedagoško delo 2. ki je s svojimi dejanji, ravnanjem (v veliki meri) pripomogel, prispeval h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: biti zaslužen za razvoj znanosti; pri razvijanju prijateljskih odnosov s sosednjimi državami zaslužni politiki / publ. on je najbolj zaslužen za zmago moštva ima največje zasluge za zmago; je najbolj pripomogel k zmagi 3. moralno, etično pomemben, vreden: opraviti zaslužno dejanje, delo; zaslužno prizadevanje za mir ♪
  3.      zaslúžkar  -ja m (ȗ) 1. ekspr. kdor opravlja kako delo, dejavnost zlasti zaradi zaslužka: razmere so ga prisilile, da je postal zaslužkar; drobni zaslužkarji; priložnostni zaslužkarji 2. slabš. kdor se ukvarja s posli, ki prinašajo velik, navadno neupravičen zaslužek: špekulanti in zaslužkarji / vojni zaslužkar ● star. večkratni zaslužkar kdor pridobiva dohodek, zaslužek iz več virov ♪
  4.      zasmehovánje  -a s (ȃ) glagolnik od zasmehovati: njihovo zasmehovanje ga žalosti; zasmehovanje pretirane pobožnosti; zasmehovanje in zmerjanje ♪
  5.      zasmrájati  -am nedov. (á) povzročati, da se kje razširja, obstaja smrad: zasmrajati ozračje ♪
  6.      zasnávljati  -am nedov. (á) 1. sestavljati, ustvarjati kaj, navadno v začetni, nedokončni obliki: zasnavljati načrte / zasnavljati nove trgovske, znanstvene vezi 2. delati, izdelovati osnovni, temeljni načrt za kaj, osnutek česa: zasnavljati novo zgradbo 3. publ. postavljati, utemeljevati: avtor v svojem delu zasnavlja svojevrstno teorijo ♪
  7.      zasnovánost  -i ž (á) lastnost, značilnost zasnovanega: primerjalna zasnovanost razprave / uspešna zasnovanost gospodarskih ukrepov / publ. teoriji manjka znanstvene zasnovanosti utemeljenosti ♪
  8.      zasnubíti  in zasnúbiti -im dov. (ȋ ú) 1. predlagati ženski poroko s seboj: komaj sta se spoznala, jo je že zasnubil // etn. v prisotnosti spremljevalcev slovesno predlagati ženski poroko s seboj: prišli so, da jo zasnubijo 2. ekspr. (s prigovarjanjem) pridobiti ali poskusiti pridobiti: zasnubili so ga za ovaduha ♪
  9.      zastáranje  -a s (ȃ) glagolnik od zastarati: zastaranje pravice, terjatve / zastaranje tehnologije ♪
  10.      zastárati  -am dov. (ȃ) 1. jur. po preteku z zakonom določenega časa izgubiti možnost uveljavljanja, prenehati obstajati: pravica do pregona in izvršitev kazni za vojna hudodelstva ne zastarata; terjatev, tožba zastara 2. zaradi dolgega obstajanja postati tak, da se težko odpravi: madež zastara, če ga hitro ne odstranimo / bolezen zastara 3. redko zastareti: ideje, nazori zastarajo / znanje zastara zastáran -a -o 1. deležnik od zastarati: zastaran material; zastarana bolezen; zastarana terjatev 2. star. nepoboljšljiv, zakrknjen: zastaran grešnik, pijanec ♪
  11.      zastarljív  -a -o prid. (ȋ í) jur. ki lahko zastara: zastarljiva pravica; zastarljiva terjatev ♪
  12.      zastáva 2 -e ž (ȃ) 1. izročitev stvari za zavarovanje upnikove terjatve: zavarovati terjatev z zastavo; publ. posojati denar proti zastavi ob zastavi, za zastavo; zastava slik in zlatnine 2. kar se zastavi: odkupiti zastavo; z zastavo pokriti terjatev ● star. dal ji je prstan v zastavo, da se bo z njo poročil v jamstvo, zagotovilo ◊ igr. igra na zastavo igra, pri kateri neuspešen udeleženec izgubi predmet, ki ga je zastavil, in dobi šaljivo kazen ♪
  13.      zastáven 2 -vna -o prid. (ā) nanašajoč se na zastavo, zastavitev: zastavni dokument / zastavni listek nekdaj potrdilo zastavljalnice o zastavljenem predmetu ♦ jur. zastavni list listina, s katero se daje zastavna pravica; zastavni upnik upnik, kateremu da dolžnik zastavno pravico; zastavna knjiga v nekaterih deželah knjiga, v katero se vpisujejo zastavne pravice, če ni zemljiške knjige; zastavna pogodba pogodba, po kateri zastavni upnik dobi zastavno pravico; zastavna pravica pravica upnika do dolžnikove stvari za zavarovanje terjatve; zastavna terjatev terjatev, zavarovana z zastavo ♪
  14.      zastáviti 1 -im dov. (á ȃ) 1. s postavitvijo, namestitvijo česa narediti kaj neprehodno: zastaviti cesto z ovirami / zastavil je izhod s svojim telesom / stopil je predenj in mu zastavil pot // s postavitvijo česa napolniti, porabiti prostor: zastaviti mizo s posodo; zastaviti sobo s starim pohištvom // zastar. zasesti: zastaviti trdnjavo z močno posadko / vplivna mesta so zastavili s svojimi somišljeniki 2. s postavitvijo česa kaj obdati, obkoliti: žerjavico so zgrebli na kup in jo zastavili z opekami / avtomobil so mu na parkirišču popolnoma zastavili / zastavili so ga s svojimi telesi // s postavitvijo česa za čim to utrditi: zaprl je vrata in jih zastavil s skrinjo 3. namestiti kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: zastavil je plug in pognal konje; zastaviti sveder, veslo / zastaviti violino pod brado dati / trdno zastaviti nogo postaviti, opreti // nar. gorenjsko namestiti kam, od koder napreduje pri paši: zastaviti ovce proti vrhu; trop je tako zastavil, da ni delal škode / zastaviti ovce na pašo, v pašo pustiti, dati pasti 4. nav. ekspr. narediti začetni, temeljni del pri izdelavi česa: košaro sam splete, le zastaviti je ne zna; izbral je doge in zastavil sod / zastaviti novo brazdo // narediti, ustvariti prva, osnovna dela v kaki dejavnosti: zastavili so več del, končali pa nobenega; sin je nadaljeval, kar je zastavil oče / novo cesto so zastavili spomladi začeli graditi; ko bo topleje, bodo zastavili hišo začeli zidati; moški glas je zastavil pesem začel peti / nepreh.: žetev se je že začela, kdaj boste pa pri vas zastavili začeli žeti; po kosilu so malo počivali, nato pa so spet zastavili začeli delati; nekaj časa je bil v službi, potem pa je zastavil na svoje začel delati kot samostojen obrtnik, podjetnik // narediti, pognati to, iz česar se razvije cvet, sad: trta je zastavila grozde; sadno drevje je spomladi dobro zastavilo 5. s prislovnim določilom dati vsebino, obseg kaki dejavnosti, kot jo izraža določilo: januarja so v podjetju dobro zastavili; kmetovanje je treba zastaviti drugače; moderno zastaviti vzgojno delo / narobe je zastavil pogovor 6. nar. na začetku dela določiti površino, na kateri kaka dejavnost poteka: žanjice so zastavile pol njive; kosci so na dolgo zastavili 7. seznaniti koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastaviti komu uganko, vprašanje / v tem delu je zastavil več problemov // seznaniti koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastaviti komu nalogo; zastaviti si cilj 8. star. zaustaviti, prestreči: zastaviti vodni curek; drevo je zastavilo plaz / kašelj ji je zastavil besedo ● ekspr. ni vedel, kako naj zastavi besedo, da bo prav kako naj reče; ekspr. odkašljal se je in znova zastavil besedo začel govoriti; ekspr. uspešno je zastavil pero začel pisateljevati; nar. zastavil je proti vrhu začel iti; knjiž. sam dež, kakor se je na začetku tedna zastavilo začelo zastávljen -a -o: pravilno zastavljena akcija; dokončati zastavljena dela; z vozovi zastavljeno dvorišče; odgovoriti na zastavljeno vprašanje ♪
  15.      zastáviti 2 -im dov. (á ȃ) 1. izročiti stvar za zavarovanje upnikove terjatve: zastaviti obleko, zlatnino / zadolžil se je pri njem in mu zastavil travnik 2. nav. ekspr. dati na razpolago, uporabiti za kaj: zastavil je svoje moči, sile za narodov blagor; zastaviti vse sposobnosti za uresničitev naloge / zastavil je svoj vpliv pri vladi, da bi jih rešil // tvegati: zastaviti svoje življenje za koga; za ta cilj je zastavil glavo / kot podkrepitev glavo zastavim, da ne prideš tja stavim ● star. zastavil je besedo, da ne bo izdal dal; star. zastavil je besedo zanj zavzel se je zanj; jamčil je zanj zastáviti se knjiž., v zvezi z za zelo se potruditi, zavzeti: ves se je zastavil za to stvar zastávljen -a -o: odkupiti zastavljene stvari ♦ jur., zgod. zastavljeno gospostvo v fevdalizmu gospostvo, ki ga deželni knez da v zastavo ♪
  16.      zastávljati 2 -am nedov., stil. zastavljájte; stil. zastavljála (á) 1. izročati stvari za zavarovanje upnikove terjatve: zastavljati nakit, zlatnino / zastavljati v zastavljalnici 2. nav. ekspr. dajati na razpolago, uporabljati za kaj: zastavljali so vse svoje moči, sile za blagor domovine / zastavljati svoj vpliv za koga // tvegati: pri plezanju je zastavljal svoje življenje zastávljati se knjiž., v zvezi z za zelo se truditi, zavzemati: zastavljati se za koga / zastavljati se za vrednote ♪
  17.      zastekljeválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor se poklicno ukvarja z zastekljevanjem: zaposliti zastekljevalca in parketarja ♪
  18.      zastríči  -strížem dov., zastrízi zastrízite; zastrígel zastrígla (í) 1. s skrajšanjem, odstranitvijo dela las, dlak a) narediti kaj: zastriči krog na temenu b) označiti: ko sta se zmenila za ceno, je kupec vole zastrigel 2. zmotiti se pri striženju: frizer ga je spet zastrigel / pazi, da blaga ne zastrižeš / zastriči kožico pri nohtu 3. ekspr. narediti gib kot pri rezanju s škarjami: s kazalcem in sredincem je zastrigel po zraku ∙ zajec je zastrigel z ušesi naredil gib naprej in nazaj zastrížen -a -o: zastrižena žival ♪
  19.      zastrúpljati  -am nedov. (ú) 1. povzročati, da v organizem prihaja strup: zastrupljati goste s pokvarjeno hrano; ta tovarna zastruplja ribe v reki / zastrupljati (si) želodec s tobakom // usmrčevati tako, da v organizem prihaja strup: zastrupljati nasprotnike, tekmece / zastrupljati miši, podgane 2. delati, povzročati, da postaja kaj strupeno: zastrupljati hrano, vodo / tovarne zastrupljajo ozračje 3. ekspr. delati, povzročati, da dobiva kdo zelo slabe, nezaželene lastnosti: zastrupljati koga z nepopustljivostjo, pesimizmom // delati, povzročati, da postaja kaj zelo težko, neprijetno: zastrupljati odnose med narodi; z očitki zastrupljati komu življenje / začel je zastrupljati ozračje okrog njega ustvarjati take razmere, okoliščine, da bi mu škodoval, ga onemogočil / dvom mu zastruplja delo zastrúpljati se delati samomore z uživanjem strupa: v obupu, stiski se ljudje tudi zastrupljajo zastrupljajóč -a -e: zastrupljajoča pijača ♪
  20.      zasvetíti  in zasvétiti -im dov. (ȋ ẹ́) začeti svetiti: luč zasveti / luna je zasvetila; sonce je zasvetilo; pren. zasvetilo mu je sonce resnice ∙ ekspr. čakali so, da bo zasvetil dan, star. se bo zasvetil dan da se bo zdanilo; publ. v vasi je zasvetila elektrika dobili so električno napeljavo // sveteč se pojaviti: na nebu so zasvetile zvezde / na vzhodu je zasvetila jutranja zarja zasvetíti se in zasvétiti se 1. odbiti svetlobo: okno se zasveti v soncu / oči so se mu zasvetile / v njegovi roki se je zasvetil nož / v očeh so se ji zasvetile solze 2. ekspr. svetlo se odraziti, pokazati: bela hiša se je zasvetila ob cesti; na jasi so se zasvetile marjetice // odraziti se, pokazati se v veliki meri: sreča se ji je zasvetila na obrazu // dobiti tak izraz, kot ga izraža določilo: oči se mu divje, hudomušno zasvetijo 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dojeti, spoznati: zasvetilo se mu je, kaj nameravajo / nazadnje se ji je le zasvetilo v glavi je doumela, razumela ● ekspr. v glavi se ji je zasvetila nova misel se je pojavila, vzbudila; ekspr. godcem so se zasvetili obrazi postali so dobro razpoloženi, dobre volje ♪
  21.      zaščítiti  -im dov. (í ȋ) 1. s čim, danim na določeno mesto, narediti, da kaj ne bi bilo deležno česa neprijetnega, nezaželenega: zaščititi obraz, telo; zaščititi površino s premazom; zaščititi se s kremo, rokavicami / zaščititi rastline, roke pred mrazom ♦ avt. zaščititi avtomobil premazati, pokriti spodnji del avtomobila s snovjo, ki preprečuje rjavenje // nav. 3. os. z obstajanjem na določenem mestu narediti, da kaj ni deležno česa neprijetnega, nezaželenega: stena jih je zaščitila pred dežjem 2. z določenim dejanjem, ravnanjem narediti, da kdo ne bi bil deležen česa neprijetnega, nezaželenega: v preiskavi je skušal zaščititi ostale osumljence / zaščititi predsednika s policisti ∙ po porodu se je zaščitila z uporabo kontracepcijskih sredstev je naredila, da ne bi zanosila, spočela 3. z določenim ukrepom, pravnim predpisom narediti, da kaj ne bi bilo deležno česa slabega, nezaželenega: zaščititi domačo industrijo, narodno manjšino; zaščititi redke rastline, živali / zaščititi ime izdelka; zaščititi izum s patentom / zaščititi kmetijske površine pred zazidavo / zaščititi z zakonom // z določenim ukrepom, pravnim predpisom narediti, da se kaj ne sme zmanjšati, odvzeti: zaščititi koristi, pravice koga zaščíten -a -o: z oblogo zaščitena mizna plošča; z zakonom zaščitene pravice; zaščitene rastline, živali ♦ jur. zaščitena kmetija kmetija, ki jo sme dedovati le en dedič; lov. zaščitena divjad divjad, ki se sme loviti samo v določenem času ali se sploh ne sme loviti ♪
  22.      zaščítje  -a s (ȋ) zastar. zaščita: premazati les zaradi zaščitja / knjiga je izšla pod zaščitjem vladarja / porotna sodišča kot zaščitje proti pristranskosti sodnikov obramba ♪
  23.      zašklepetáti  -ám tudi -éčem dov. (á ȃ, ẹ́) dati kratke, odsekane glasove ob udarjanju enega dela ob drugega a) zaradi slabega prileganja, slabe pritrjenosti: okna so zašklepetala; šipe so glasno zašklepetale b) zaradi drgetanja: zobje so mu zašklepetali c) ekspr. zaradi udarcev, delovanja sploh: avtomobil je še enkrat zašklepetal in obstal // povzročiti take glasove: zašklepetati s škarjami; zašklepetati z zobmi ♪
  24.      zašklopotáti  -ám tudi -óčem dov. (á ȃ, ọ́) ekspr. 1. dati odsekane, navadno enakomerne glasove zaradi udarcev, delovanja: kosilnice so zašklopotale 2. dati kratke, votle glasove pri udarjanju ob kaj: dež je zašklopotal po strehi / puška je zašklopotala // povzročiti take glasove: zašklopotati s težkimi škornji ♪
  25.      zaškrabljáti  -ám dov. (á ȃ) 1. z glodanjem povzročiti rahle, neizrazite glasove: za omaro je zaškrabljala miš // ekspr. povzročiti rahle, neizrazite glasove sploh: v vratih je zaškrabljal ključ 2. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročiti rahle, votle glasove: dež je zaškrabljal po strehi ♪

   7.216 7.241 7.266 7.291 7.316 7.341 7.366 7.391 7.416 7.441  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA