Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RJA (3.126-3.150)


  1.      naklepíčiti  -im dov. (í ȋ) nav. 3. os., nar. zgoditi se, pripetiti se: Naj se nameri in naklepiči, da nam spet pošljejo .. tistega oficirja (F. Finžgar) ♪
  2.      náklo  -a s (á) star. nakovalo: udarjati s kladivom po naklu ♪
  3.      nakódrati  -am dov. (ọ̑) narediti, izoblikovati kodre: nakodrati lase / trajno nakodrati; pren., ekspr. veter je nakodral gladino morja; nakodrati ustnice v nasmeh nakódran -a -o: nakodrani lasje; rastlina z nakodranimi listi podobnimi kodrom; nakodrano morje ♪
  4.      nakopáti  -kópljem tudi -ám dov., nakôplji nakopljíte tudi nakôpaj nakopájte; nakôpal (á ọ́, ȃ) 1. s kopanjem priti do določene količine česa: nakopati dovolj premoga; nakopali so tisoč ton rude / nekaj krompirja so že nakopali 2. ekspr., z dajalnikom povzročiti, da pride kdo v neugoden položaj: otrok ji je nakopal veliko bridkosti, skrbi; brzdaj jezik, da si ne nakoplješ nesreče, hudih nevšečnosti / s svojim ravnanjem si je nakopal veliko sovražnikov ∙ ekspr. nakopal si je številno družino skrbeti mora za številno družino; ekspr. nakopati si prehlad prehladiti se ♪
  5.      nakoválce  -a s (ā) manjšalnica od nakovalo: udarjati s kladivcem po nakovalcu ◊ anat. slušna koščica med kladivcem in stremencem ♪
  6.      nakoválo  -a s (á) kovinski podstavek, na katerem se kuje: udarjati s kladivom na nakovalo, po nakovalu / kleparsko, kovaško nakovalo ∙ ekspr. znašel se je med kladivom in nakovalom v zelo neprijetnem, zapletenem položaju ♪
  7.      nakováti  -kújem dov., nakovál (á ú) 1. s kovanjem priti do določene količine česa: nakovati denar, kovance ∙ ekspr. iz afere so nakovali veliko denarja pridobili 2. s kovanjem spraviti na kaj: nakovati nov obroč na kolo / nakovati čevlje z žeblji ♪
  8.      naláganje  -a s (ȃ) glagolnik od nalágati: pomagati pri nalaganju opeke, sena; nalaganje tovora na ladjo / nalaganje ladje / javil se je za nalaganje peči / nalaganje denarja, prihrankov v banko ♪
  9.      nalájati  -am dov. (ȃ) oblajati: pes ga je nalajal // nizko ozmerjati: nalajal ga je, ker je prišel pozno domov ♪
  10.      nalíčnica  -e ž (ȋ) 1. knjiž. maska, krinka: nadeti (si), nositi naličnico / prekriti jezo z naličnico ravnodušja // del plinske maske, respiratorja, ki pokriva obraz, del obraza: naličnica se mora dobro pritisniti k obrazu; gumijasta naličnica / naličnica in filter maske 2. redko naličnik: šlem z naličnico ♪
  11.      nalóga  tudi náloga -e ž (ọ̑; á) navadno s prilastkom 1. kar mora kdo storiti, opravljati a) glede na voljo, zahtevo koga: vestno je izpolnjeval vse naloge, ki so mu jih dajali, naložili, ekspr. zaupali; igralec je dobro opravil svojo nalogo; dobil je nalogo pojasniti položaj / za (domačo) nalogo jim je dala naučiti se pesem b) glede na lastno voljo, željo: odločil se je, da prevzame, sprejme odgovorno nalogo; zastavil sem si zanimivo, težko nalogo / vznes. to je moja življenjska naloga c) glede na poklic, položaj, mesto: izpolnjevati svoje delovne, službene naloge; seznanjati se z nalogami inšpektorja, tajnika / on ima v podjetju odgovorno, zahtevno nalogo / naloga borca je uničevanje sovražnika č) glede na določene okoliščine: naloga je bila zanj pretežka; publ. iz sklepov kongresa sledijo pomembne naloge; ni bil kos svoji nalogi; publ. sedanji položaj nam narekuje odgovorno nalogo // kar mora kaj storiti, opravljati glede na svoj namen: razpravljati o nalogah gledališča, organizacije; šola ima izobraževalne in vzgojne naloge; koža opravlja različne naloge; naloga znanosti je iskanje, odkrivanje zakonitosti / naloge jezikovne kulture, gospodarske stabilizacije ∙ publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje 2. pismeni izdelek, ki ga mora učenec napisati, narediti za pridobitev, dokaz določenega znanja: napisati, popravljati, redovati nalogo / aritmetična naloga; diplomska, magistrska, maturitetna naloga; matematična naloga // šol. podatki in računski znaki, navodila, na osnovi katerih je treba izračunati, vstaviti, kar se zahteva: druga, tretja (matematična) naloga je težka; rešitve nalog so na koncu knjige / izračunati, rešiti nalogo / uporabna naloga besedilo s podatki o določeni stvarni situaciji, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva ◊ geom. konstrukcijska naloga naloga, ki se rešuje z načrtovanjem, risanjem; igr. miselna, ugankarska naloga besedilo, slika, v zvezi s katero je treba z logičnim mišljenjem ugotoviti, odkriti, kar se zahteva; šol. domača naloga pismene obveznosti učencev, ki jih morajo opraviti doma; klavzurna naloga nadzorovani pismeni del zaključnega izpita, navadno na fakulteti; kontrolna naloga; šolska naloga v šoli ob nadzorstvu, prisotnosti učitelja pisana naloga za dokaz, preveritev določenega znanja ♪
  12.      nalóžba  -e ž (ọ̑) 1. uporaba denarja za povečanje premoženja: nakup obveznic je bila zanesljiva naložba; povečati naložbe; milijonska naložba; naložba v gostinski obrat, zemljo / investicijska naložba; pren. študij je draga naložba // za to namenjeni, uporabljeni denar: višina naložb // kar se doseže, ustvari s tem denarjem: stroški, vrednost naložb; dobiček od naložb 2. nav. mn., ekon. uporaba dela nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: povečati, ustaviti naložbe; naložbe v industrijo, kmetijstvo, turizem; sredstva za naložbe / bruto naložba ki obsega tudi nadomestilo za amortizacijo; dolgoročne, gospodarske, negospodarske naložbe; javna naložba v objekt za splošne družbene potrebe; neto naložba ki ne obsega nadomestila za amortizacijo ♪
  13.      naložítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od naložiti: hitra naložitev blaga / norma naložitve vagona / naložitev denarja v banko / velike naložitve v industrijo naložbe ♪
  14.      naložíti  -ím dov., nalóžil (ȋ í) 1. napraviti, da pride kaj na kako vozilo, žival z namenom, da se prepelje, prenese: naložiti les, tovor, živino; naložiti na mulo, nosila, voz; naložiti si drv v naročje / naložiti ladjo, vagon // napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom sploh: knjige je naložil kar na mizo / preveč krompirja si si naložil na krožnik / naložiti perilo v omaro zložiti // napraviti, da pride na ognjišče kako trdno gorivo z namenom, da se vzdrži ogenj: naloži še kako poleno / naložiti na ogenj; naložiti v peč; naloži, da bo topleje / redko naložiti ogenj podkuriti, zakuriti 2. uporabiti denar za povečanje premoženja: naložiti denar v obveznice; naložiti denar v hišo, zemljo / naložiti denar na hranilno knjižico, v banko vložiti // ekon. uporabiti del nanovo proizvedenih dobrin, sredstev za obnavljanje in povečevanje osnovnih sredstev in zalog: naložiti denar v industrijo, turizem; naložiti sredstva v razširjeno reprodukcijo / naložiti denar v vojsko 3. nav. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: naložili so mu veliko dela, dolžnosti; preveč skrbi si je naložil / naložiti davke, globo / naložiti kazen / star. naložil je tlačanom, da se morajo klanjati ukazal jim je, zahteval od njih / pog. še ta umor so mu naložili prisodili, pripisali ● slabš. hitro so se naložili v avto in odpeljali so vstopili; pog. oče mu jih je naložil ga je natepel, pretepel; ekspr. naložila si je osmi križ osemdeset let je (bila) stara; pog. naložili so mu pet let obsodili so ga na pet let zapora; pog., ekspr. preveč si ga je naložil se je napil naložèn -êna -o: tovornjak, naložen z zaboji; odslužiti naloženo kazen; odboru je naložena skrb za proslavo ♪
  15.      namèn  -éna m (ȅ ẹ́) 1. duševna usmerjenost k uresničitvi kakega dejanja: njegov namen je očiten; namen se izpolni; kazati svoje namene; opustiti svoj namen, svoje namene; razkrinkali smo njegove resnične namene; pošten, slab, sovražen, zloben namen / ni moj namen, nimam namena govoriti o tem; imel je namen, da bi dokupil nekaj zemlje; brez namena se je ozrl; publ. govori z namenom, da bi te zmotil; namen avtorja je prikazati veličino dobe / dobrodelni, humani, obrambni, pedagoški namen, nameni / to je rekel, storil z dobrim namenom; prekršek brez namena nehoten // kar se hoče doseči s to usmerjenostjo: doseči (zaželeni) namen; prizadevati si za določen namen / to je namen mojega življenja / pesem je dosegla namen / publ. v ta namen, za ta namen je potrebna široka akcija / knjiž. ima visoke namene cilje 2. navadno s prilastkom kar opredeljuje kaj glede na to, čemu je, obstaja: vsaka stvar ima svoj namen; namen kreditov je v tem, da se poveča prodaja; namen športa; namen socialnega zavarovanja / razdelitev izdelkov po materialu, načinu obdelave in po namenu / ekspr. ta umetnost je sama sebi namen / knjiž. bojuje se za svoj namen bistvo // v prislovni rabi poudarja področje, kot ga določa prilastek: uporabljati konje v gospodarske namene; uporaba vode v tehnične namene / priprava za različne namene ● namen posvečuje sredstvo po Machiavelliju za dosego pomembnega cilja je dovoljeno uporabiti vsako sredstvo; ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti; publ. predsednik je slovesno izročil most, šolo, tovarno svojemu namenu v uporabo ♪
  16.      nameníti  in naméniti -im dov. (ȋ ẹ́) 1. izraža namen osebka a) da kdo kaj dobi: darilo sem namenil prijatelju / oče je domačijo namenil najstarejšemu sinu / prav njega so ji namenili za moža b) navadno v zvezi z za da kdo kaj postane: doma so ga namenili za zdravnika / ekspr. prepričan je bil, da ga je usoda namenila za kaj večjega / star. oče ga je namenil vojaški karieri 2. skleniti, odločiti a) da se komu kaj da: založba je namenila domačim avtorjem pomemben delež; občina je namenila podjetju velike kredite / osnutek je namenil organizaciji drugačno vlogo b) navadno v zvezi z za da se kaj uporabi za kaj: za rekreacijo so namenili tisoč dinarjev / poslopje so prvotno namenili za urad / jutrišnji dan smo namenili počitku c) da bo kdo česa deležen: upornikom je namenil izgon, smrt / zmagovalcu so namenili desetdnevni izlet / ekspr.: ne vem, koliko let mi je namenila usoda; usoda mu je namenila težko življenje 3. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da osebek uresniči dejanje, kot ga določa samostalnik: namenil mu je nekaj spodbudnih besed in odšel; nameniti komu pomilovalen pogled / vse, za kar je namenil svoje življenje, je propadlo ● knjiž. nameni mi vsaj pol ure, da se pogovoriva pogovarjaj se z menoj vsaj pol ure nameníti se in naméniti se navadno z nedoločnikom 1. izraža namen osebka, da uresniči dejanje: namenil se je prodati hišo; trdno se je namenil vztrajati do konca; namenil se je, da ostane doma / namenil se je postati zdravnik / kakor se je namenil, tako je tudi storil; pojdiva, kamor sva se namenila // elipt., s prislovnim določilom izraža namen osebka, da uresniči gibanje, kot ga nakazuje določilo: namenil sem se v kino, vendar zaradi dela ne morem iti 2. elipt., s prislovnim določilom oditi, odpraviti se: po ozki stezi so se namenili proti vrhu hriba; še preden se je namenil na vlak, so doma že vedeli; hitro so se namenili za tovariši naménjen -a -o 1. deležnik od nameniti: njemu namenjeni strel je zgrešil; fant je bil namenjen mizarstvu; ravno k njemu sem namenjen; ladja, namenjena v Italijo, se je potopila; našla je možu namenjeno pismo; poročilo je namenjeno najožjemu krogu; to ni namenjeno javnosti 2. ekspr., v povedni rabi izraža nujnost, logičnost česa glede na določene nepredvidljive okoliščine: ta poklic mi je bil menda namenjen; namenjeno mu je bilo osemdeset let (življenja); tako mu je bilo pač namenjeno; če mi je namenjeno, se bom rešil 3. star. namemben, predviden: pripeljati tovor na namenjeno postajo / zavil sem v namenjeni kraj ♪
  17.      namerávati  -am nedov. (ȃ) z nedoločnikom izraža duševno usmerjenost osebka k uresničitvi kakega dejanja v bližnji prihodnosti: nameravajo graditi hišo; nameravate že iti, odpotovati; nameraval je napisati pismo, pa ga ni utegnil / s pritožbo namerava doseči znižanje kazni; z govorjenjem nas nameravajo samo premotiti / nameravam biti odločen in odkrit / elipt.: sovražnik nekaj namerava; vsi so vedeli, kaj namerava, vendar niso mogli narediti ničesar; dosegel je, kar je nameraval // elipt., s prislovnim določilom izraža duševno usmerjenost osebka k uresničitvi gibanja, kot ga nakazuje določilo: domov, na trg, v mesto nameravam šele zvečer; le kam nameravajo / drugo leto nameravam na šoferski tečaj namerávan -a -o: razpravljati o nameravanem napadu; ugovarjati zoper nameravano zvišanje cen / odpovedati nameravano prireditev napovedano, predvideno / narediti načrt za nameravano hišo ♪
  18.      namêsti  -mêtem tudi -mêdem dov., namêtel in namétel namêtla tudi namêdel in namédel namêdla, stil. namèl namêla (é) 1. brezoseb. z močnim sneženjem nabrati se v določeni količini: nametlo je snega, da ni bilo mogoče priti v vas 2. z nošenjem, prinašanjem spraviti skupaj: burja na tem mestu namete visoke kupe snega / veter je nametel listje po celem parku je nanosil 3. s pometanjem priti do določene količine česa: izpod postelje je nametla polno smetišnico smeti in prahu ♪
  19.      namestítev  -tve ž (ȋ) 1. glagolnik od namestiti: namestitev gredi, motorja; pravilna, trdna namestitev / namestitev novih naselij; namestitev tovarne / poskrbeti za namestitev beguncev, gostov / razpravljati o namestitvi novih učiteljev, uslužbencev 2. star. služba, zaposlitev: prositi za namestitev; namestitev na šoli, pri pošti / biti brez namestitve; dobiti, iskati namestitev / stalna, začasna namestitev 3. publ. položaj, v katerem je kaj kje: namestitev listov na steblu je vretenčasta ♪
  20.      naméstnica  -e ž (ẹ̑) ženska oblika od namestnik: išče namestnico za obolelo pevko / namestnica republiškega sekretarja za zdravstvo ♪
  21.      naméstnik  -a m (ẹ̑) 1. kdor ima začasno položaj, funkcijo koga drugega: dokler se ne vrnem, bo on moj namestnik / očetov namestnik / po odhodu tega pevca dolgo časa niso našli primernega namestnika naslednika // navadno s prilastkom kdor ima stalno, uradno določene funkcije, naloge kakega drugega vodilnega uslužbenca, funkcionarja: izvolili so predsednika in tri namestnike / namestnik komandanta brigade; namestnik javnega tožilca 2. v nekaterih državah od vladarja, vlade imenovani predstojnik višje upravne enote: kralj je odstavil, zamenjal namestnika / cesarjev namestnik // v monarhističnih državah kdor ima začasno funkcije, naloge vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: določiti mladoletnemu kralju namestnika ◊ rel. božji namestnik kdor v odnosu do koga zastopa božjo avtoriteto, zlasti duhovnik; zgod. (deželni) namestnik v stari Avstriji od vladarja imenovani predsednik deželne vlade ♪
  22.      naméstništvo  -a s (ẹ̑) 1. položaj, funkcija namestnika: odpovedati se namestništvu; dobro plačano namestništvo 2. v nekaterih državah urad od vladarja, vlade imenovanega predstojnika višje upravne enote: poslati prošnjo namestništvu ♦ zgod. (deželno) namestništvo v stari Avstriji deželna vlada // v monarhističnih državah začasen organ s funkcijami, nalogami vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: mladoletni vladar z namestništvom / kraljevo namestništvo ♪
  23.      namestováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. nadomeščati: zagrinjalo je namestovalo vrata / pri tem delu je hlapec namestoval gospodarja ♪
  24.      namigávati  -am nedov. (ȃ) 1. hoteno prikrito omenjati, opozarjati: nekaj namigava; zlobno je namigaval na njeno preteklost 2. z gibi izražati: namigavala sta zdaj temu, zdaj onemu dekletu / zna zapeljivo namigavati z očmi pomežikovati ♪
  25.      namigováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. hoteno prikrito omenjati, opozarjati: kaj spet nekaj namiguješ; namigovati na moralne spodrsljaje; že davno je skrivaj namigoval na to 2. z gibi izražati: ves čas že namiguje deklici, naj odide; namigovati z očmi, rokami namigujóč -a -e: hotel mu je škoditi, namigujoč v govoru na njegov prestopek; namigujoče govorjenje ♪

   3.001 3.026 3.051 3.076 3.101 3.126 3.151 3.176 3.201 3.226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA