Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RJA (1.526-1.550)


  1.      hodník  -a m (í) 1. ozek, dolg prostor v stavbi, odkoder vodijo vrata v bivalne in druge prostore: s hodnika se je slišalo govorjenje; iti, stopiti na, redko v hodnik; pogovarjati se na, redko v hodniku; obokan, temen hodnik; vrata na hodnik / po stopnicah se je šlo na lesen pokrit hodnik, ki je tekel okrog gornje hiše; pren., ekspr. temni hodniki človeške duše // naraven ali umetno narejen ozek, dolg podzemeljski prostor: zavezali so mu oči in ga po skrivnih hodnikih odvedli v grad / jamski hodnik 2. redko, navadno s prilastkom ozek pas ozemlja, po katerem potekajo prometne zveze; koridor: ta rečna dolina je dober prometni hodnik / zračni hodnik med dvema krajema 3. redko pločnik: urejati hodnike ob glavni ulici ◊ agr. krmilni hodnik prostor, po katerem se prinaša, dovaža krma v jasli; arhit. križni hodnik hodnik, ki obkroža zaprto kvadratno dvorišče srednjeveških palač ali samostanov ♪
  2.      hója 1 -e ž (ọ́) 1. premikanje s korakanjem: hoja ga je utrudila; pospešil je hojo; v hoji mu ni bilo para; med hojo sta se pogovarjala; s hojo se je hotel ugreti; dolga, utrudljiva hoja; počasna, zibajoča se hoja; hoja navkreber; zasopel od hoje / dvonožna, štirinožna hoja po dveh, po štirih nogah / hoja na smučeh; hoja po vrvi / z izrazom količine, pri označevanju krajevne oddaljenosti do koče je pol ure hitre hoje / spoznal ga je po hoji / pokončna hoja pokončna drža pri hoji / peš hoja pešhoja ∙ preden je kaj dosegel, je imel veliko hoje je moral urejati stvar v najrazličnejših uradih, pri najrazličnejših ljudeh ♦ šport. (tekmovalna) hoja panoga atletike, pri kateri se tekmuje v hitri hoji na razdalje do sto kilometrov 2. večkratno, navadno redno odhajanje, prihajanje kam s kakim namenom: moral je opustiti hojo k ljubici; hoja na delo ♪
  3.      hójkovka  -e ž (ọ̄) nar. štajersko užitna goba temno rjave barve z belkastim mesom, ki prerezano pomodri; kostanjevka: nabirati hojkovke ♪
  4.      hòla  medm. (ȍ) 1. izraža opozorilo: hola, kdo gre z menoj; hola, odprite / hola hoj 2. izraža veselo začudenje: hola, koliko denarja ♪
  5.      holándec  -dca m (ȃ) 1. papir. stroj za mletje celuloze, krp, starega papirja: papirnica je kupila dva najmodernejša holandca 2. strojn. vezni kos z navojem, pri katerem ni treba sukati cevi ♪
  6.      holocén  -a m (ẹ̑) geol. mlajša, sedanja doba kvartarja: raziskovati ognjeniško aktivnost v holocenu ♪
  7.      holografíja  -e ž (ȋ) fot. izdelovanje tridimenzionalnih posnetkov s pomočjo laserja: razvoj holografije // tridimenzionalen posnetek, izdelan s pomočjo laserja: uporaba holografij v medicini ♪
  8.      homêrski  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na Homerja: radoživost homerskega človeka / homerski jezik, spev / homerska preprostost // knjiž., ekspr. zelo velik, ogromen: opravil je homersko delo / zaslišal se je homerski smeh hrupen, sproščen ♪
  9.      honorácior  -óra in -órja m (á ọ̑) nav. mn., zastar. naslov vplivnega in navadno premožnega človeka kakega kraja: na zabavo so bili povabljeni vsi honoraciori ♪
  10.      horénden  -dna -o prid. (ẹ̑) knjiž., redko grozanski, strašanski: horendna vsota denarja; horendno število brezposelnih / zapleten je bil v horendno afero ♪
  11.      hortikultúra  -e ž (ȗ) dejavnost, ki se iz kulturnih nagibov ukvarja z vrtnarstvom: določiti mejo med hortikulturo in agrikulturo; ustvarjanje materialne osnove v hortikulturi / razstava modernega vrtnarstva, rož in hortikulture ♪
  12.      hotelírstvo  -a s (ȋ) dejavnost, ki se ukvarja s hotelskimi storitvami: razvoj hotelirstva v turističnih krajih ♪
  13.      hotênje  -a s (é) glagolnik od hoteti: hotenja, da bi postal slaven, so bledela; napraviti kaj iz lastnih hotenj; umetniško, ustvarjalno hotenje; hotenje po napredku; močna hotenja za ohranitev miru / pokažite vsaj najmanjše hotenje, da bi mi pomagali ♪
  14.      hotéti  hóčem nedov., hôti hotíte; hôtel hotéla; stil. čèm [tudi čǝm] čèš [tudi čǝš] čè čêmo čête čêjo, tudi čmò čtè čjò; nikalno nóčem stil. nêčem (ẹ́ ọ́ nọ́čem néčem) 1. izraža voljo, željo osebka a) z nedoločnikom da sam uresniči dejanje: dokler živim, hočem biti gospodar v hiši; z njim noče imeti nobenega opravka; oče mu noče izročiti posestva; ni me hotel spoznati; on hoče storiti to; otrok se noče učiti / s poskusom so hoteli dognati, če je teorija pravilna; ravnokar vam je hotel telefonirati / že večkrat smo vam hoteli kaj dati; spet bi hotel biti srečen želel / elipt., v glavnem stavku človek marsikaj hoče, a ne more vsega uresničiti; saj veš, zakaj hočem (iti) v tujino; v odvisnem stavku: lahko daš, kar sam hočeš (dati); ne gre, da bi hodil, kadar in kamor bi hotel; ni se mogel upijaniti, četudi je hotel / pa pojdi, če hočeš; udaril sem te, ne da bi hotel; pren. odprl sem knjigo, kjer se je sama hotela; pesn. srce, kam hočeš b) z odvisnim stavkom da kdo drug uresniči dejanje: hočejo, da bi bil jaz gospodar; po vsej sili so hoteli, da bi jim izdal tovariše; tako bo, kot jaz hočem / ali hočeš, da ga pokličem / elipt.: če hočeš, ti preberem kako pesem; pomagala jim je, dokler so hoteli; ubogati jo boš moral, kadar bo hotela // ekspr. izraža možnost uresničitve česa, navadno nezaželenega: glej ga, vse mi hoče pojesti; ali res hočeš, da plačava kazen zaradi tvoje lahkomiselnosti // ekspr., v zvezi z bi izraža omiljeno zapoved, prošnjo: bi mi hotel dati vode; ali bi se hotel malo lepše obnašati 2. imeti voljo, željo, zahtevo po čem: hoče več prostega časa; otrok hoče kruha; hoče novo obleko; ali hočeš večerjati, večerjo / v vljudnostnem vprašanju »hočete še malo vina?« »Prosim.« / hočejo ga za predsednika; njo hoče za ženo / za to delo hoče preveliko plačilo zahteva; pog. koliko hočeš za hišo koliko jo ceniš; pren. vojna hoče žrtev // ekspr., z dajalnikom, navadno v zvezi s kaj, nič delati, prizadejati, navadno kaj slabega: kaj se jeziš, kdo ti pa kaj hoče; pustite človeka, če vam nič noče / hoče mu samo dobro prizadeva si za njegovo korist 3. nav. ekspr., navadno v nikalni obliki, z nedoločnikom izraža, da dejanje kljub zaželenosti (razmeroma dolgo časa) ne nastopi: dežja noče biti; te noči noče in noče biti konec; jed se noče ohladiti; otroci se niso in niso hoteli prebuditi; ko bi sonce že hotelo zaiti; brezoseb. noče se zdaniti / mokra drva nočejo goreti; otrok noče rasti 4. ekspr., z nedoločnikom izraža nastopanje dejanja: prestregel sem ga, ko se je hotel zrušiti s konja; elipt. odpravili smo se, ko je sonce že hotelo za goro / obleka se hoče že trgati; čeprav se mu je že hotelo dremati, je pogovor slišal; brezoseb., pog. slabo mi če biti / hoteli so popokati od smeha; od strahu ji je hotela zastati kri v žilah 5. pog., v vprašalnem stavku, z nedoločnikom izraža možnost, negotovost, nujnost: kaj č(e)mo mu pa dati kaj (naj) mu pa damo, kaj bi mu pa dali; ali č(e)mo iti; kako ti čem pomagati; ne vem, če jim čem sporočiti / elipt. molčal sem, kaj sem pa hotel // ekspr., z vprašalnim prislovom izraža nemožnost, nepotrebnost: kako čem iti, saj nimam čevljev kako naj grem; kaj mi češ denar pošiljati, ko ga še sam nimaš kaj bi mi denar pošiljal; kako ti čem pomagati, če sam nič nimam 6. pog., ekspr., z dajalnikom, v zvezi s kaj pomagati, koristiti: kaj mi če zdaj denar, prej bi ga potreboval; kaj mi (ho)če hiša, če ne morem stanovati v njej; kaj ti če to 7. v zvezi z reči uvaja a) povzetek bistvene vsebine povedanega: hočem reči, da to ni res; ti torej hočeš reči, da nič ne delamo / kaj hočeš reči s temi besedami b) natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: bilo je dobro, hočem reči, zelo dobro; ljudje, hočem reči, nekaj znancev, mi pravi Anton 8. v medmetni rabi, v zvezi s kaj izraža sprijaznjenje z danim dejstvom: ukaz je, kaj hočemo; res je, kaj pa hočem, ko je res; kaj se hoče, star sem že; to je žalostno, a kaj se hoče 9. v prislovni rabi, v tretji osebi, z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost, posplošenost: kakor pač hoče, naj bo, meni je vseeno; naj stori, kakor hoče kakorkoli; naj se zgodi, kar se hoče; naj stane, kolikor hoče kolikorkoli / piše se tudi brez vejice naj stane kar hoče ● ekspr. nesreča je hotela drugače po nesreči se je zgodilo drugače; ekspr. usoda je hotela, da je tisto noč umrl moralo se je zgoditi; zgodilo se je; ta človek ve, kaj hoče načrtno deluje, da bi dosegel svoj cilj; pog., ekspr. »vzemi njega za pomoč.« »Kaj če on!« v tej zadevi mi ne more nič pomagati, koristiti; pog., ekspr. spodletelo nam je, kaj č(e)mo zdaj kaj naj ukrenemo, kako naj si pomagamo; ekspr. o tem noče nič slišati o tem noče z nikomer razpravljati; tega ne dopusti, ne dovoli; ekspr. noge ga niso hotele nositi ni mogel hoditi; star. nekateri sosedje so hoteli vedeti, da ni bil vojak so pravili, pripovedovali; ekspr. novica mu ni hotela v glavo ni mogel verjeti, da je resnična; ekspr. hotel je z glavo skozi zid izsiliti, doseči nemogoče; ima denarja, kolikor (ga) hoče zelo veliko; pog., ekspr. če tu nismo varni, pa nič nočem prepričan sem; živim, kot drugi hočejo ne morem uveljavljati svojih želj, svoje volje; zastar. bog hotel, da bi tako ne bilo bog daj; star. še to bi se hotelo, da zapade sneg, pa nam res ni pomoči še tega bi se manjkalo, še tega bi bilo treba; največji slepec je tisti, ki noče videti; čim več človek ima, več hoče človek ni z doseženim nikdar zadovoljen; kdor noče zlepa, mora zgrda na vsak način mora (narediti); če hočete, če hočeš ekspr. to je moj sorodnik ali, če hočete, moj nečak natančneje povedano; ekspr. da, na te stvari gledamo, če hočete, predvsem praktično uvaja dodatno trditev, ki popušča sobesedniku; hočeš nočeš to moraš napraviti hočeš nočeš izraža podkrepitev nujnosti; hočeš nočeš moraš; hotel ne hotel knjiž. hotel (ali) ne hotel, moral se je umakniti hotéti se s smiselnim osebkom v dajalniku izraža voljo, željo osebka, da sam uresniči kako dejanje: videl sem, da se ji noče govoriti; ni se nam še hotelo iti dalo, ljubilo / hotelo se ji je plesa in petja / z njim so ravnali, kakor se jim je hotelo hoté star.: pospravljala je svoje reči, hote oditi hotèč -éča -e: pograbila je torbico, hoteč oditi; knjiž. dežela, hoteča se osvoboditi hotèn -êna -o: stavek je kljub hoteni jasnosti meglen; govoril je s hoteno počasnostjo; hoteno dejanje ♦ med. hoteni splav splav, ki ga nosečnica želi ♪
  15.      hóvt  medm. (ọ̑) nar., klic vprežni živini na desno!: rjavca švrkne: hovt ♪
  16.      hranílec 1 -lca [u̯c tudi lc] m (ȋ) kdor ima kaj v hrambi: hranilec odgovarja za shranjeno blago ♪
  17.      hranílnica  -e ž (ȋ) ustanova, ki omogoča varčevanje ter shranjevanje denarja in vrednostnih papirjev: vložiti denar v hranilnico; dobiti posojilo v hranilnici / mestna, poštna hranilnica ♪
  18.      hranílništvo  -a s (ȋ) gospodarska dejavnost, ki omogoča varčevanje ter shranjevanje denarja in vrednostnih papirjev: hranilništvo je močno razvito ♪
  19.      hranítelj 1 -a m (ȋ) kdor ima kaj v hrambi: hranitelj odgovarja za zaupane predmete; hranitelj oporoke ♪
  20.      hránjenje 1 -a s (á) glagolnik od hraniti, spravljati: hranjenje sadja, vina; hranjenje pri nizkih temperaturah / hranjenje denarja / hranjenje redkih rokopisov ♪
  21.      hrápav  -a -o prid. (á) 1. ki ni gladek: hrapav les, papir; hrapava lupina, skorja; hrapava površina / hrapava koža; od dela ima hrapave roke 2. redko hripav, hreščeč: spregovoril je s hrapavim glasom / ekspr. pismo je napisano v hrapavem slogu v ne popolnoma oblikovanem hrápavo prisl.: hrapavo govoriti ♪
  22.      hŕbet  -bta in hrbèt -btà m (ŕ; ǝ̏ ȁ) 1. del človeškega ali živalskega trupa ob hrbtenici: hrbet ga boli; hrbet se mu krivi pod bremenom; žival grbi hrbet; upogniti, vzravnati hrbet; vzpeti se konju na hrbet; zadeti si nahrbtnik na hrbet; držati roke na hrbtu; pot mu lije po hrbtu; s hrbtom zaslanjati kaj; konjski, mačji hrbet; raven, sključen, širok, upognjen hrbet; izbočeni, sprednji, zadnji del hrbta; meso s hrbta / v hrbet me zebe; žival je po hrbtu rjava; mraz ga stresa po hrbtu / kupiti telečji hrbet telečjo zarebrnico / pog. pri padcu si je zlomil hrbet hrbtenico // hrbtna stran telesa: ležati, plavati na hrbtu; obrniti se s hrbtom k steni / kazal jim je hrbet, zato ga niso spoznali bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; slišala je, da je za hrbtom nekaj počilo za njo 2. zgornji ali zadnji del predmeta, stvari: hrbet roke; hrbet čeka, menice; podatki so na hrbtu slike / knjiž., redko stol s pozlačenim hrbtom naslonjalom, naslonilom / hrbet noža rezilu nasprotna stran // zadnji del skupine ljudi, živali: napasti sovražnika v hrbet 3. navadno s prilastkom del knjige, revije, kjer so listi združeni, speti: knjigo pozna že po hrbtu; knjiga z usnjenim hrbtom; napis na hrbtu knjige je že zbrisan 4. ekspr., redko izbokli del vala; greben: veliki valovi so nas dvigali na svoje široke hrbte ● pog. kriti komu hrbet ščititi, varovati ga; pog. obrniti, pokazati komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju; ekspr. temu so ustrojili hrbet pretepli so ga; naredili so ga pohlevnega; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal; pog., ekspr. naprtiti si kaj na hrbet prevzeti nase neprijetno skrb za kaj; pog., ekspr. na hrbtu imam že šest križev star sem že šestdeset let; pog., ekspr. dobiti jih po hrbtu biti tepen; biti premagan; ekspr. plezati po hrbtih drugih hoteti doseči uspeh na škodo drugih; pog., ekspr. neprestano mu je za hrbtom ga nadzoruje; pog. za hrbtom so se mu muzali, smejali ko jih ni videl; pog. to so naredili za njegovim hrbtom brez njegove vednosti; živeti bogu za hrbtom v oddaljenem, zakotnem kraju; ekspr. to je bil nož v hrbet mlademu gibanju zahrbtno sovražno dejanje proti njemu ◊ anat. nosni hrbet vrhnji del nosu, ki daje nosu profil; gastr. srnin hrbet slaščica iz biskvitnega testa z dodatkom čokolade, okrašena z mandeljni; geogr. gorski hrbet zaobljena, podolgovata gorska vzpetina; podmorski hrbet; lingv. hrbet jezika zgornji del jezika med konico in korenom ♪
  23.      hŕček  -čka m (ȓ) zool. poljski glodavec s pisanim, po trebuhu črnim kožuhom, Cricetus cricetus: hrčki si pod zemljo pripravljajo zalogo ◊ bot. pomladanski ali strupeni hrček strupena goba z rjavim, nepravilno nagubanim klobukom, Gyromitra esculenta ♪
  24.      hríb  -a m (í) 1. višja vzpetina zemeljskega površja: za vasjo se dvigajo hribi; studenec izvira izpod hriba; priti s hriba v dolino; iti čez hrib; vas leži pod hribom; podolgovat, strm, visok hrib; pobočje, vrh hriba / sneg je pokril hribe in doline / na tem mestu se cesta obrne v hrib; težko hodi v hrib navkreber; tja ne morem, je preveč v hrib // mn. svet, ki je glede na drug svet mnogo višji in hribovit: na severu dežele so sami hribi; doma je iz hribov, s hribov; značilnosti ljudi, ki živijo v hribih / na počitnice bo šel v hribe, ne na morje v planinski, gorski svet; že dolgo hodi v hribe se ukvarja s planinstvom 2. ekspr., redko, z rodilnikom velik kup: ob cesti so se grmadili hribi kamenja ● star. prišel je čez hribe in doline od daleč; ekspr. zvonjenje se razlega čez hrib in dol daleč naokoli; pog. med vojno je bil v hribih pri partizanih; star. pozdrav čez hribe in doline daleč, v oddaljen kraj ♪
  25.      hribína  -e ž (í) 1. knjiž. trdni sestavni del zemeljske skorje; kamnina: določiti rudnine v hribini; osnovna hribina pogorja; nagubani skladi hribine / hudourniki se zajedajo v hribino; stroji za razbijanje najtrše hribine 2. nar. hrib: ni je hribine pri nas, na kateri še ne bi bil ♪

   1.401 1.426 1.451 1.476 1.501 1.526 1.551 1.576 1.601 1.626  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA