Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

RAZ (916-940)


  1.      razočáranost  -i ž (ȃ) stanje razočaranega človeka: pesnikova razočaranost nad svetom / prevzela ga je razočaranost razočaranje ♪
  2.      razočárati  -am dov. (ȃ) vzbuditi pri kom neugoden čustveni odnos zaradi neizpolnitve želj, pričakovanj: igralec je gledalce razočaral; prijatelj ga je zelo razočaral; razočarati se nad sodelavci / razstava je obiskovalce razočarala; tako življenje ga je razočaralo ∙ publ. naši igralci so na prvenstvu razočarali so zelo slabo igrali; niso dosegli pričakovanega uspeha razočáran -a -o: razočarani obiskovalci; razočaran obraz; nad njim je bil zelo razočaran ♪
  3.      razočarljív  -a -o prid. (ȋ í) knjiž. ki koga razočara: razočarljiv odgovor; življenje je bilo zanj razočarljivo ♪
  4.      razodênje  -a s (é) zastar. razodetje: razodenje skrivnosti ♪
  5.      razodéten  -tna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na razodetje: razodetna vsebina ♦ jur. razodetna prisega zaprisežena napoved dolžnika o njegovem premoženjskem stanju ♪
  6.      razodéti  -dénem dov., razodêni razodeníte (ẹ́) 1. odstraniti zlasti odejo z ležeče osebe: razodeti spečega otroka; bolnik se je v spanju razodel 2. ekspr. narediti, da kaj izve kdo drug: razodeti komu svoje misli; razodeti resnico, skrivnost; nikomur se ni razodela / razodel ji je svojo ljubezen izpovedal; razodeti komu svoje želje povedati ∙ ekspr. razodeti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; ekspr. razodelo se bo, kdo je kriv postalo bo jasno, očitno 3. ekspr. biti zunanji izraz, znamenje česa: njen glas jim je razodel, kako zelo trpi; njen pogled mu je vse razodel razodéti se knjiž., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo: to stališče se je razodelo kot oportunistično razodét -a -o: razodeta skrivnost; otrok je bil vso noč razodet ♪
  7.      razodétje  -a s (ẹ̑) glagolnik od razodeti: preprečiti komu razodetje resnice, skrivnosti // kar se razodene, pove: to razodetje je vse zelo presenetilo; nenavadno razodetje ∙ ekspr. to je bilo zanj pravo razodetje nekaj popolnoma novega; ekspr. ta igralec je bil resnično razodetje proti pričakovanju zelo dober, uspešen ♦ rel. Razodetje zadnja svetopisemska knjiga z videnji apostola Janeza o koncu sveta; (božje) razodetje kar je znano o Bogu, izvoru in zadnjih ciljih življenja in sveta, zlasti iz svetega pisma ♪
  8.      razodévanje  -a s (ẹ́) glagolnik od razodevati: razodevanje otrok / razodevanje misli, načrtov / razodevanje humanističnih idej v umetniškem delu ♪
  9.      razodévati  -am nedov. (ẹ́) 1. odstranjevati zlasti odejo z ležeče osebe: razodevati otroka; nemiren bolnik se je vso noč razodeval 2. ekspr. delati, da kaj izve kdo drug: razodevati komu svoje misli, načrte; ne razodeva rad svojih skrivnosti / v pesmih je razodeval svoja čustva izpovedoval 3. ekspr. biti zunanji izraz, znamenje česa: glas je razodeval, da je razburjena; njegov obraz je razodeval grozo, žalost; v njenem pogledu se razodeva milina / njegove besede so razodevale, da je bister človek razodévati se nav. ekspr. biti viden, kazati se: v vsem njegovem delu se razodeva globok humanizem // postajati jasen, očiten: v tem obdobju se vse bolj razodeva, da je otrok socialno bitje razodevajóč -a -e: stopal je ob njem, razodevajoč mu svojo skrivnost; obraz, razodevajoč trpljenje ♪
  10.      razodtujevánje  -a s (ȃ) knjiž. odpravljanje, prenehanje odtujevanja: razodtujevanje človeka ♪
  11.      razoglàv  tudi razogláv -áva -o prid. (ȁ á; ȃ) ki je brez pokrivala: razoglav fant; hodila je bosa in razoglava ♪
  12.      razoglávost  -i ž (ā) lastnost, značilnost razoglavega človeka: razoglavost mladih fantov ♪
  13.      razogljíčenje  -a s (ȋ) glagolnik od razogljičiti: razogljičenje spojin ♪
  14.      razogljíčiti  -im dov. (í ȋ) metal. odstraniti, odvzeti ogljik iz jekel in zlitin ♪
  15.      razonegáviti  -im dov. (á ȃ) ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža dejanje, ki je znano, a se noče, ne more imenovati: razonegaviti komu načrt; vse se je razonegavilo / ta človek je vedno tako mrk, vojska ga je vsega razonegavila ♪
  16.      razopážiti  -im dov. (á ȃ) knjiž. odstraniti opaž: razopažiti stene ♪
  17.      rázor  -óra m (á ọ́) pri oranju nastali jarek, ko se ena brazda odreže na levo, druga pa na desno stran: očistiti, poglobiti razor; metati plevel v razor; iti po razoru ∙ knjiž. ladja je puščala za seboj globok razor brazdo; knjiž., redko drobni razori na obrazu gube ♪
  18.      razoránost  -i ž (á) ekspr. lastnost, značilnost razoranega: razoranost gorskih vrhov / razoranost obraza ♪
  19.      razoráti  -ôrjem in -órjem dov., razôrji razorjíte; razorál (á ó, ọ́) 1. zorati tako, da se odreže ena brazda na levo, druga pa na desno stran: razorati njivo, ogon 2. ekspr. narediti brazdi podobne zareze: vozovi so razorali cesto / skrbi so ji razorale obraz razorán -a -o: razoran obraz; razorani gorski vrhovi; razorana zemlja ♪
  20.      razorávati  -am nedov. (ȃ) 1. orati tako, da se odreže ena brazda na levo, druga pa na desno stran: razoravati njivo, ogon 2. ekspr. delati brazdi podobne zareze: divje svinje razoravajo polje / skrbi ji razoravajo čelo ♪
  21.      razorožênec  -nca m (é) knjiž. razorožen človek: streti odpor razorožencev ♪
  22.      razorožênost  -i ž (é) lastnost, stanje razoroženega: razoroženost ujetnikov ♪
  23.      razoroževánje  -a s (ȃ) glagolnik od razoroževati: razoroževanje ujetnikov ♪
  24.      razoroževáti  -újem nedov. (á ȗ) odvzemati orožje: razoroževati ujetnike; pren., ekspr. njen molk ga je počasi razoroževal razorožujóč -a -e: razorožujoč pogled ♪
  25.      razorožítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od razorožiti: razorožitev sovražnih vojakov / prizadevanje za razorožitev ♪

   791 816 841 866 891 916 941 966 991 1.016  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA